"Modra" izbira?

Objavljeno: 26.5.2009 | Avtor: Matjaž Jeruc | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Maj 2009 | Teme: preizkus, blu-ray

Vse od prihoda Sonyjeve igralne konzole Playstation 3 si blu-ray ali, v dobesednem prevodu, "modrožarkovni" nosilci, predvajalniki in zapisovalniki počasi utirajo pot na police naših trgovin. Raziskali smo zmožnosti "modre" tehnologije na računalniškem področju in pregledali trenutno stanje, ki vlada v naši podalpski deželici.

Blu-ray Disc (krajše, BD) je optični nosilec za shranjevanje podatkov, ki naj bi predvsem v filmski industriji s prihodom videa visoke ločljivosti izpodrinil zapis DVD. Izdelalo ga je podjetje Sony v sodelovanju s podjetjem Pioneer in združenjem BDA (Blu-Ray Disc Association). Največja prednost blu-raya je visoka zmogljivost hrambe podatkov na standardnih, 12 centimetrov velikih nosilcih, ki se na zunaj praktično niso spremenili vse od časov prvega CDja. Enoslojni zmore hraniti 25 GB podatkov, dvoslojni 50 GB, Pioneer trenutno drži rekord z eksperimentalnim 16-slojnim 400 GB nosilcem, do leta 2013 pa naj bi izdelali nosilec z zmogljivostjo 1 TB. Poleg enkratno zapisljivih nosilcev so v obtoku tudi prepisljivi nosilci z oznako BD-RE (eno- ali dvoslojni) in nosilci mini-BD-R/RE premera 8 cm z zmogljivostjo 7,5 oziroma 15 GB (za uporabo predvsem v kompaktnih videokamerah HD).

Tehnologija je zelo neizvirno poimenovana po laserskem modrem žarku (tehnično je pravzaprav vijoličen), ki je za potrebe branja in pisanja nadomestil rdečega in infrardečega (CDji, DVDji). Žarek je valovne dolžine 405 nm (DVD - 650 nm, CD - 780 nm), s pomočjo dodatnih optičnih rešitev pa je sposoben zapisovati pike velikosti zgolj 580 nm. Spremembe v primerjavi s starejšima tehnologijama so vidne tudi pri samem načinu zapisovanja, ki še dodatno povečajo zmogljivost hranjenja podatkov. Posamezni sloji zapisa so za razliko od CDjev in DVDjev precej bližje površini (tudi razdalje med sloji so precej manjše - od tod možnost prej omenjenih 16 slojev), zato so nosilci občutljivejši za praske. Danes izdelovalci ta problem rešujejo s posebnimi zaščitnimi prevlekami (na nosilcih najdemo oznake kot na primer Durabis in ScratchGuard), najprej pa so nosilce "oblačili" v zaščitne škatlice.

zapis1.jpg

Današnji zapisovalniki in bralniki blu-ray v povprečju predvajajo in zapisujejo s hitrostjo 2x (v tabelici si lahko ogledate primerjavo hitrosti "x" za nosilce CD, DVD in BD), vse pogosteje pa se pojavljajo enote, ki tako berejo kot zapisujejo pri 4x ali 6x hitrosti. Dodatne težave povzroča inženirjem tudi priporočilo združenja BDA, naj izdelovalci ohranijo združljivost s standardom DVD in CD. A podjetji Buffalo in Sony kljub recesiji že pospešeno pripravljata enote z 8x hitrostjo zapisovanja.

Resnici na ljubo pa blu-ray ni edini zmogljivi nosilec za zapis video vsebin visoke ločljivosti. Nekaj časa je precej bolje kazalo formatu HD DVD in konkurenčnemu DVD Forumu pod vodstvom Toshibe. A pojdimo lepo po vrsti ...

CAV, CLV, PCAV, ZCLV

Optični nosilci se v zapisovalnikih in predvajalnikih seveda vrtijo. Da bi zagotovili stalno hitrost branja ali najkrajši čas zapisovanja, se morajo seveda vrteti z različno hitrostjo. Izdelovalci so v ta namen razvili različne metode, ki jih po potrebi med seboj celo kombinirajo.

CLV ali constant linear velocity (stalna linearna hitrost): pri tem načinu zapisovanja se hitrost vrtenja proti zunanjemu robu počasi znižuje, tako da ves čas zagotavlja enak pretok podatkov (proti robu nosilca je pot po spirali daljša, zato se mora hitrost vrtenja zmanjšati).

Z-CLV ali zoned constant linear velocity (pasovna stalna linearna hitrost): po tej metodi zapisovalnik sam nosilec razdeli na več pasov in po njih zapisuje z različnim pretokom podatkov po stalni linearni metodi (da bi dosegel čim krajši čas zapisovanja polnega nosilca - ta metoda je enostavno opazna tudi na samem nosilcu, kjer se posamezni zapisani pasovi razločno vidijo).

CAV ali constant angular velocity (stalna obodna hitrost): hitrost vrtenja nosilca je ves čas enaka, pretok podatkov pa se proti robu nosilca veča.

P-CAV ali partial constant angular velocitiy (delna stalna obodna hitrost): ta metoda je pravzaprav mešanica metod CAV in CLV. V začetku se uporablja metoda CAV, ko pa doseže najvišjo hitrost vrtenja, zapisovalnik samodejno preklopi v metodo CLV.

Moderni zapisovalniki kombinirajo predvsem metode Z-CLV in P-CAV, pri BDjih pa je stvar še precej v razvoju in izdelovalci ves čas prilagajajo zapisovalne strategije posameznim nosilcem različnih znamk.

Rešitev je v modri

Prvi komercialni televizorji HD so se na trgu začeli pojavljati okrog leta 1998, splošno sprejetega standarda za zapis in predvajanje vsebin HD pa še ni bilo. Pravzaprav razen digitalnega VHS (JVC) in HDCAM (Sony) ni bilo niti ustreznega nosilca vsebin HD. Upoštevajoč naravo optičnih nosilcev in tehnologijo laserskih valovnih dolžin, so strokovnjaki predvidevali, da je prihodnost prav v optičnih nosilcih z večjo gostoto zapisa.

Ko je Shuji Nakamura razvil prvo delujočo modro lasersko diodo, se je začel tudi razvoj na novih optičnih nosilcih. Prvenstvo je prevzelo podjetje Sony, ki je hkrati razvijalo kar dve vrsti nosilcev: Ultra Density Optical (UDO) in skupaj s Pioneerjem DVR Blue. Ta prepisljivi nosilec je sčasoma (februarja 2002) postal znan prav kot blu-ray Disc. Prve naprave so bile v trgovinah na Japonskem dostopne že spomladi leta 2003 po zelo "skromni" ceni 3800 dolarjev. Ker standardi za HD video še niso bili sprejeti in ker Hollywood ni bil zadovoljen z zaščito pred kopiranjem, za prve naprave ni bil izdan niti en sam samcat film (to jih je spremenilo v zelo drage zbiralce prahu).

Ko so junija 2006 vendarle izdali prve predvajalnike BD-ROM, je konkurenca že presegla združenje BDA. DVD Forum se je šele spomladi leta 2002 odločil razvijati nosilce na osnovi modrega žarka, prej so eksperimentirali s stiskanjem vsebin HD na dvoslojne DVDje. Toshiba in NEC sta v nekaj mesecih pripravila konkurenčni standard Advanced Optical Disc (AOD), ki se je po letu dni dokončno preimenoval v HD DVD. Na posamezen sloj je lahko zapisal 15 GB podatkov, na voljo pa so bili tudi dvoslojni in obojestranski nosilci.

V prvem letu spopada za trg je predvsem zaradi bolj dodelanih in cenejših predvajalnikov vodil format HD DVD. Vse se je spremenilo ob izdaji nove Sonyjeve igralne konzole Playstation 3: Sony je vse svoje upe (in prihodnost podjetja) položil v odločitev, da za nosilce iger in filmov v igralni konzoli uporabi svoj blu-ray Disc. Z novim Playstationom je tako kupec za isti denar poleg igralne dobil tudi filmsko zabavo in prodaja filmov na BD ROMih se je bliskovito povečala. Ko je na začetku leta 2008 največji filmski studio Warner Bros. obljubil podporo le blu-rayu, je bila vojna novih optičnih nosilcev končana.

Zaščita

Ker so nosilci blu-ray namenjeni predvsem hranjenju HD video zapisa, so hollywoodski studii zahtevali izboljšano varnost nosilcev pred kopiranjem (da se ne bi ponovila zgodba z DVDji). Poleg že znanih regijskih kod (ki omejujejo predvajanje v določenem delu sveta; pri blu-rayih so, recimo, samo tri regije) so inženirji razvili še tri različne zaščite DRM (Digital rights management, upravljanje digitalnih pravic).

Advanced Access Content System (AACS ali sistem naprednega dostopa do vsebin) je standard, pri katerem se za preverjanje pristnosti nosilcev uporabljajo opisni ključi (od avgusta 2008 so v celoti dostopni po internetu). BD+ je drugi napredni sistem, ki sam ugotovi, ali je bil predvajalnik kakorkoli prilagojen, ga poskuša popraviti in v najslabšem primeru do neprepoznavnosti premeša avdio in video signal (tudi ta standard je od decembra prejšnjega leta že "razbit"). Najučinkovitejša je pravzaprav najpreprostejša metoda: BD-ROM Mark standard na nosilec zapiše majhno količino kriptografskih podatkov, povsem ločeno od druge vsebine. Noben do zdaj znani način kopiranja ni sposoben teh podatkov ustrezno reproducirati brez ustrezne strojne opreme, kar naj bi zaustavilo predvsem serijsko nepooblaščeno kopiranje filmov.

Iksi, ki niso povsod enaki

Hitrost vrtenja nosilcev blu-ray je zelo preprosto določiti: 1x hitrost v praksi pomeni vrtenje do okrog 1000 obratov na minuto (2x do 2000, 4x do 4000 ipd.). To za CDje in DVDje seveda ne velja (pri 16x hitrosti se DVD vrti z okoli 7000 obrati na minuto, CDji pa pri hitrosti nad 16x z okoli 8000 obrati in več). Prav zaradi te razmeroma nizke hitrosti so zapisovalniki in predvajalniki med delom z BDji precej tihi. Maksimalna hitrost vrtenja 12 centimetrskih nosilcev je fizično omejena pri okrog 11.000 obratih na minuto, zato je hitrost 12x pri BDjih zgolj teoretična.

Tabela

Recesija naše male državice v praksi

Podobno kot pri preizkusu diskov SSD prejšnji mesec smo tudi tokrat naleteli na obilo težav pri iskanju tako zapisovalnikov, še bolj pa nosilcev. Po svoje je pomanjkanje ustreznih zapisovalnikov in praznih zapisljivih nosilcev BD-R razumljivo: tehnologija je razmeroma nova, cene so visoke, prav veliko potencialnih kupcev v Sloveniji še ni, zato se trgovci izogibajo nabavi na zalogo.

Trenutno so v Sloveniji dobavljivi nosilci BD-R treh izdelovalcev: Sony (deklarirana 2x hitrost zapisovanja), TDK (4x) in Verbatim (4x). Dvoslojne nosilce je še težje najti: Sonyjeve smo "odkrili" le pri dveh prodajalcih v celotni Sloveniji (pa še tam je v vseh prodajalnah skupaj ležalo le okrog deset kosov). Prepisljivih nosilcev BD-RE nismo niti iskali, ker so TDKjeve na srečo v škatlo priložili sami izdelovalci pogonov. Cene se gibljejo okrog 15 evrov za enoslojne in okrog 30 evrov za dvoslojne nosilce. Na kos seveda. Neprespanih piratskih noči pri teh cenah praznih nosilcev ni pričakovati (originalni BD-ROMi s filmi visoke ločljivosti so v trgovinah na voljo za okrog 30 evrov).

Bolj zaskrbljujoče in povsem nepričakovano je stanje na področju nosilcev DVD. Prehodili smo večino večjih trgovin s tehničnim blagom in zaman iskali prepisljive nosilce DVD +RW in -RW večjih deklariranih hitrosti zapisovanja (recimo 8x), pa tudi dvoslojni DVDji so vse redkejša dobrina na policah naših trgovin. Da so dobri stari časi obilja resnično mimo, nam je potrdila tudi izjava enega izmed prodajalcev, ki trdi, da se na nove pošiljke s Češkega (!?) čaka en mesec ali več. Več sreče boste morda imeli v spletnih trgovinah, zaradi časovne stiske pa se nanje tokrat nismo obračali.

Na koncu so se v našem laboratoriju vendarle znašli štirje zapisovalniki treh različnih izdelovalcev, tri notranje in ena zunanja enota. Začuda ni bilo mogoče pridobiti niti enega zapisovalnika Sony in Pioneer, tako rekoč staršev "modrožarkovnega" zapisovanja. V NECu pa so omenili, da bi potrebovali malce več kot le en teden, da bi v Slovenijo pripeljali primerek posebej za naš test ...

Kako smo preizkušali

Zapisovanje nosilca BD-R in BD-R DL na 4x Liteonu.

Zapisovalnike blu-ray smo preizkusili na testnem računalniku s procesorjem Intel Core 2 Duo E6550 hitrosti 2,33 GHz, Foxconn matično ploščo, ki temelji na Intel G33 čipovju, dvema GB delovnega pomnilnika in Windows XP Professional SP3. Zunanji zapisovalnik Plextor smo zgolj v dodatno preverjanje preizkusili tudi na prenosnem računalniku Lenovo Thinkpad R500 (Core2Duo P8400 2,26 GHz, 2 GB pomnilnika, matična plošča s čipovjem Intel Express 4, Windows XP Pro SP3).

Vsak zapisovalnik smo podvrgli celi vrsti preizkusov branja in zapisovanja. Nabrali smo zapisljive in prepisljive nosilce različnih izdelovalcev in tehnologij (BD, DVD in CD, več o tem si lahko preberete v poglavju Recesija naše male državice v praksi) in v programu Nero DiscSpeed različice 5.0.1.250 izmerili hitrosti branja, zapisovanja, dostopne čase, vrsto zapisovanja, čas prepoznave nosilcev, čas odpiranja in zapiranja pladnja ter zagon in zaustavitev vrtenja nosilca.

Pri nosilcih BD-R SL in DL smo postopek meritve zapisovanja zaradi zasoljenih cen praznih nosilcev opravili po enkrat (4x BD-Rje smo uporabili samo pri pogonih, ki naj bi podpirali zapisovanje pri teh hitrostih), BD-RE ter vse nosilce DVD in CD pa smo po potrebi zapisali večkrat. Preizkus branja in prepoznave nosilcev smo večkrat ponovili z različnimi formati BD, DVD in CD, v tabelo pa smo zapisali le najboljše rezultate in zabeležili morebitne posebnosti.

Pri preizkusu enot blu-ray se nismo mogli izogniti predvajanju HD videa z namenskimi predvajalniki. V ta namen smo uporabili kar predvajalnike, priložene v škatlah zapisovalnikov: InterVideov WinDVD in Cyberlinkov PowerDVD. Slednji je imel kar nekaj težav s preizkusnim računalnikom, saj niti najnovejši gonilniki Intelovega integriranega grafičnega vmesnika niso zadovoljili zahtev programa. Ko smo PowerDVD namestili v prenosnik s podobnim Intelovim grafičnim vmesnikom, je predvajanje steklo brez težav.

Tudi tako gre

Na povezavi

http://www.cdrlabs.com/Reviews/lg-ggw-h20l-super-multi-blue-blu-ray-disc-rewriter-hd-dvd-rom/Performance-BD-Write.html

so predstavljeni rezultati preizkusa istega LGjevega modela zapisovalnika kot na našem preizkusu. Dobili so izjemne rezultate zapisovanja BD-R, preizkusili pa so kar večino takrat dostopnih nosilcev na trgu (tudi Sony 2x SL in TDK 4x SL, ki smo ju za preizkus uporabili sami). Uporabljali so program Nero CD DVD Speed 4.7.7.5, predhodnika Nero DiscSpeeda 5.0.1.250, ki smo ga za preizkus izbrali v našem laboratoriju. Rezultati se razlikujejo kot dan in noč!

Najbolj bode v oči način, kako so preizkus izvedli. S priloženih slik se vidi, da so preizkušali v načinu Benchmark, ki ga zadnje izdaje tako DiscSpeeda kot CD DVD Speeda za BD-R ne podpirajo več, in vztrajajo, da se meri v načinu Create Disc. Razlika je seveda v tem, da se v načinu Benchmark zapisovanje samo simulira, pri Create Disc pa se nosilci tudi zares zapišejo. Preprost izračun nam pove, da bi za "pravi" preizkus vseh nosilcev že pri današnjih cenah CDRlabs zapravil pravo malo premoženje, zato so verjetno sprejeli kompromis in nosilce po preizkusu nezapisane vrnili prodajalcu.

In zakaj so si naši rezultati lahko tako različni od CDRlabsovih? Odgovorov je lahko več, pravega pa poiščite sami.

Podjetje LG je pretentalo Nerov program za preizkušanje in v simulacijskem načinu prigoljufalo 6x hitrost zapisovanja; tega so se v podjetju Nero zavedli in onemogočili tak način preizkušanja.

Nerov program v simulacijskem načinu pri zapisovanju BD Rjev ne daje realnih rezultatov in tega so se v podjetju zavedli in onemogočili tak način preizkušanja.

LG zapisovalnik ni najbolj združljiv z Nerovim programom (a dvomimo, saj vsi drugi rezultati zelo realni, tudi branje BD Rjev). Napake v programu bi lahko že zdavnaj tudi popravili: LGjeva enota je bila prvič izdelana leta 2007, zadnja različica programa pa datira v september leta 2008.

LGjevi inženirji so zaradi zanesljivosti in kakovosti zapisovanja na nosilce BD-R spremenili zapisovalno strategijo in jo vključili v novo strojno programsko opremo zapisovalnika (pri CDRLabs so testirali prvo različico, na našem pa je bila naložena peta različica). Poleg tega je pisec članka tožil o težavah pri branju že zapisanih BDjev, ker naj ne bi bili pravilno zaključeni.

V preizkus smo dobili okvarjen zapisovalnik (o tem močno dvomimo, saj smo dobili podobne rezultate tudi pri Plextorjevem modelu - zapisovalnika sta tudi sicer dosegala sumljivo podobne rezultate).

Tako v spletu kot v revijah boste tudi sicer le stežka našli resne preizkuse blu-ray zapisovalnikov, najverjetneje zaradi visokega stroška samega preizkusa. Večina se jih tako zadovolji zgolj s prepisovanjem specifikacij prodajalca, ti pa so, milo rečeno, vsaj zavajajoči, če ne celo neresnični.

LG GGW-H20L

LG GGW-H20L

Kaj: Vgradni blu-ray zapisovalnik.

Izdeluje: www.lge.com.

Prodaja: Comshop, www.comshop.si.

Cena: 206 EUR

Za: Branje nosilcev BD, zanesljivo delovanje, cena.

Proti: Počasno zapisovanje BD nosilcev, velikost (dolžina) enote.

LG Electronics je na preizkusu zastopal zapisovalnik, ki naj bi bil sposoben nosilce BD-R zapisovati celo s 6x hitrostjo. Izkazalo se je, da je zapisovalnik potreboval več kot 50 minut za zapis enoslojnega BD-R, največja izmerjena hitrost v našem laboratoriju pa je bila komaj 2,2x (več si lahko preberete v okvirčku Tudi tako se lahko preizkuša). Še počasneje je zapisovanje potekalo pri dvoslojnih nosilcih: 214 minut in le 0,8x izmerjena hitrost sta odločno premalo.

Bolje se enota odreže pri branju BD in zapisovanju vseh formatov DVD in CD. Zapisovalnik je deloval zanesljivo, brez opaznejših težav je BD-Rje bral pri 6x hitrosti, nekaj nižjo hitrost od konkurence smo zabeležili le še pri zapisovanju dvoslojnih nosilcev DVD+R. Priložena programska oprema vsebuje Cyberlinkov Hi Def Suite, ki poleg predvajalnika BD ponuja tudi celotno paleto programov za izdelavo domačih filmov, zapisovanje nosilcev in posodabljanje zapisovalnika. Programski del paketa je soliden in svoje delo opravlja dobro (razen težav PowerDVDja z gonilniki za integrirane grafične vmesnike).

Malce lahko pograjamo tudi velikost zapisovalnika: s skorajda 19 centimetri dolžine je za 1,5 centimetra prekašal LiteOnove enote. Lastniki manjših ohišij bodite na to lastnost pred nakupom vsekakor zelo pozorni. Celoten zapisovalnik iz sivega povprečja dviguje najnižja cena med tekmeci.

Plextor PX-B920UF

Plextor PX-B920UF

Kaj: Zunanji zapisovalnik blu-ray.

Izdeluje: www.plextor-europe.com.

Prodaja: www.pchand.si.

Cena: 292 EUR

Za: Videz, robustnost, možnost USB 2.0 in firewire priklopa.

Proti: Počasno zapisovanje in branje nosilcev BD.

Od Plextorja smo dobili v preizkus zunanji zapisovalnik, ki ga na računalnik lahko priključimo prek USB 2.0 in firewire vmesnika (priložen je le kabel USB). Samo ohišje zapisovalnika je robustno in deluje zanesljivo, s pritiskom na gumb za izmet pa odkrijemo, da se v ohišju skriva pravzaprav Plextorjev notranji zapisovalnik PX-B920SA (razlika med obema na Enaa.com je samo 20 evrov v korist "slečenega" modela). Kljub precejšnji velikosti ohišja (v dolžino meri več kot 25 centimetrov) je napajalnik ločen od same enote.

Priložena programska oprema vsebuje InterVideov WinDVD za predvajanje BDjev, DVD Movie Factory za obdelavo domačih posnetkov in BurnNow za zapisovanje nosilcev. Delovanje je zanesljivo, čeprav smo pogrešali kakšno dodatno funkcijo, ki jo ponuja konkurenca.

Zapisovalnik je dosegel presenetljivo podobne rezultate zapisovanja in branja kot LGjev model. To nakazuje sorodnost zasnov obeh zapisovalnikov. Razen (pre)počasnega zapisovanja nosilcev BD-R in RE (ki naj bi jih po navedbah izdelovalca lahko zapisoval z do 4x hitrostjo), se je odrezal povsem solidno, pa tudi cena, upoštevajoč priloženo programsko opremo, ni pretirana.

LiteOn LH-2B1S in LiteOn DH-4B1S

LiteOn LH-2B1S

Kaj: Vgradni zapisovalnik blu-ray.

Izdeluje: www.liteonit.com.

Prodaja: Elkotex, www.elkotex.si.

Cena: 260 EUR

Za: Vrsto nosilca prikazujejo lučke LED.

Proti: Na trgu je že novejši, zmogljivejši in cenejši model.

LiteOn DH-4B1S

Kaj: Vgradni zapisovalnik blu-ray.

Izdeluje: www.liteonit.com.

Prodaja: www.elkotex.si.

Cena: 278 EUR

Za: Vrsto nosilca prikazujejo lučke LED, zapisovanje in branje nosilcev BD.

Proti: Težave pri branju in pisanju določenih vrst nosilcev DVD.

Tajvanski LiteOn sta zastopala dva zapisovalnika povsem enakega zunanjega videza, malenkostnih razlik v oznaki in nekaj večjih razlik v zmogljivosti zapisovanja ter predvajanja. Po zunanjosti bi ju le stežka ločili med sabo: na čelni plošči najdemo tri led diode, ki inovativno označujejo tip nosilca v zapisovalniku (blu-ray dioda je kakopak obarvana v modro). Pladenj za nosilce se pri obeh modelih izredno hitro zapira, to pa posledično spremlja precej neprijetno loputanje. Nekoliko nenavadno je tudi to, da je starejši model celo za malenkost dražji.

Obema modeloma je priložena Cyberlinkova programska oprema BD Solutions, ki je enaka tisti pri LGju, razen programa za posodabljanje strojne programske opreme zapisovalnika. Podobno je seveda tudi delovanje in težave z gonilniki za integrirano grafično kartico.

Že iz zapisa modela je razvidno, da novejši model zapisuje nosilce s 4x hitrostjo, in to potrdi tudi preizkus. Poln 25 GB nosilec BD-R je bil zapisan v slabih 25 minutah, dvoslojni 50 GB nosilec pa v 93 minutah. Starejši model se je izkazal za nekoliko počasnejšega le pri zapisovanju enoslojnih nosilcev BD-R, drugje so meritve praktično enakovredne. Naravnost smešen pa je podatek, da sta oba LiteOnova modela skorajda 10 minut hitreje zapisala prepisljive nosilce BD-RE kakor konkurenčna Plextor in LG navadne BD-Rje (deklarirane s 4x hitrostjo)!

Večje razlike so se izkazale pri preizkusih branja in pisanja DVDjev in CDjev. Starejši model je bil pri vseh meritvah počasnejši od novejšega, a hkrati bolj zanesljiv. Pri modelu DH-4B1S smo naleteli na kar nekaj težav pri zapisovanju Sonyjevih nosilcev DVD-R in branju dvoslojnih DVD ROMov; Monitorjevega DVDja zapisovalnik ni pravilno prebral niti po petih poizkusih (drugi zapisovalniki niso imeli nobenih težav), iz neznanega razloga je sporočil napako in prekinil preizkus.

"Modra" prihodnost?

Blu-ray je po naporni vojni formatov nekoliko ležerno zastavil svojo pot. Cene so se v resnici precej znižale, nadaljnji razvoj pa ovira (pre)počasna nadgradnja gospodinjstev s HD opremo, konkurenca v obliki pomnilnikov flash, dejstvo, da se DVDji kot nosilci video zapisa in kot nosilci za arhiviranje kar nočejo posloviti in, seveda, prenos HD video vsebin prek spleta. Nad vsem tem kot mrhovinar bedi tudi teta recesija, ki je načela razvoj novih tehnologij in zaustavila tako proizvodnjo kot prodajo HD vsebin (navsezadnje je to še vedno luksuz).

Recesija pa je kljub temu lahko tudi priložnost za nov začetek. Mar ne bilo naravnost čudovito, ko bi jo lahko izkoristili za hiter in do denarnice prijazen prehod v visoko ločljivostno televizijo ter širjenje standarda blu-ray v vsakdanje življenje povprečnega slovenskega gospodinjstva?

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki