Mi vsi smo pirati

Objavljeno: 28.2.2012 | Avtor: Dare Hriberšek | Kategorija: Fokus | Revija: Marec 2012

Zadnje dni januarja je tehnološko in demokratično ozaveščeno javnost presenetila novica, da je naša veleposlanica na Japonskem v našem imenu podpisala pobudo o sporazumu ACTA. Presenetila zato, ker smo sicer vedeli - po zaslugi Wikileaksa - da se sporazum pripravlja, nismo pa vedeli, da se naša država v našem imenu pogaja s svetilko pod odejo. Če je to še razumljivo pri nakupih kakih oklepnikov, pa zagotovo ni pri sporazumu, ki naj bi urejal kršenje avtorskih pravic, preprečeval ponarejanje blagovnih znamk in omogočal nadzor nad proizvodnjo in prodajo generičnih zdravil. Nova vlada je še malce vztrajala, nato pa so najverjetneje prispela merjenja javnega mnenja in ratifikacijo sporazuma smo - kot so pred nami storile že nekatere druge države - zamrznili.

Za ali proti?

Bodimo pošteni, sporazum ACTA, ki ga je podpisala večina evropskih držav (ne pa tudi ratificirala), sam po sebi ne prinaša nič drastičnega. Bati se ga moramo predvsem zato, ker nakazuje smer, v kateri se spreminja "svoboda" v internetu. Tako kot so ob sprejemanju zakonodaje o obveznem hranjenju komunikacijskih podatkov trdili, da bo le to zelo omejeno. Pa ni. In je vedno manj. Če se še niste naučili - vlade rade iščejo bližnjice, zato je do njih potrebno gojiti nezaupanje.

Acta je torej zamrznjena. Kar ni slabo, ni pa tudi dobro, saj je navsezadnje lahko enako hitro tudi "odmrznjena". Kljub temu pa je s sabo prinesla tudi nekaj dobrega: javno razpravo, ki je dotlej poznavalcem tega področja ni uspelo v zadostni meri prenesti v javnost. Mediji in novinarji, ki še do včeraj niso želeli javnosti prenašati opozoril stroke o urejanju pravic intelektualne lastnine, ki pred leti niso hoteli slišati za problematiko programskih patentov ali hrambe osebnih podatkov, ti isti mediji so nenadoma postali skrajno zaskrbljeni branilci naših spletnih razvad. Nenadoma ni bilo več čisto jasno, kako smo lahko sporazum sploh podpisali, saj v imenu države skorajda ni bilo moč najti kompetentnega sogovornika - predstavniki za tisk to niso - ki bi bil pripravljen vsebino dokumenta, tako kot je podpisana, tudi zagovarjati. Več o tem, kako čudna je vloga naših politikov in birokratov, ki so sodelovali v postopku pogajanj, berite v nadaljevanju teme.

A v resnici sam podpisani dokument še ne prinaša še nič usodnega. V njem niso predpisane zaporne kazni, odklopi internetnih priključkov in podobno. Ne, dokument je ohlapen normativni okvir, ki naj bi na področju intelektualne lastnine vzpostavil t. i. zlati standard, po katerem bi posamezne države oz. njihove zveze, kot je EU, prilagodile svoje notranje predpise. Pravzaprav namen podpisnic niti ni zelo slab: poenotiti in standardizirati sankcioniranje kršitev s področja intelektualne lastnine. Ta trenutek lahko greste v nekaterih državah zaradi snemanja avtorsko zaščitenih vsebin iz spleta v zapor, lahko plačate drakonske kazni ali pa vam zakonodaja kaj takega celo tiho dovoljuje, če pri tem nimate namena služiti. Kot, denimo, pri nas.

Zato bi sporazum v resnici bil dobrodošel, v prvi vrsti kot sprava med ponudniki in uporabniki avtorskih del. V sedanji obliki to ni, saj ne odgovarja na niti eno vprašanje časa, ureja in utrjuje pa pravzaprav le položaj ene strani. Seveda močnejše, tiste, ki ima dovolj kapitala in družbene moči, da lobira neposredno pri odločevalcih.

EU kot skupnost je sporazum že podpisala, prav tako tudi 22 posamičnih članic sedemindvajseterice, med njimi tudi Slovenija. Od drugih držav, ki so večinoma podpis primaknile že lani jeseni, omenimo še Japonsko, Kanado in Singapur, Mehika pa je od sporazume že odstopila. Da bo ACTA obveljala, jo mora ratificirati vsaj šest držav podpisnic, doslej je ni še nobena. Da pa bo veljala tudi za nas, jo bo moral ratificirati naš parlament, vse članice unije, pa tudi Evropski parlament. Za zdaj hvala bogu, kaže slabo.

Bi pa države članice EU postale sporazumu zavezane že z ratifikacijo v EP. V tem primeru bi tudi za nas začele veljati vse določbe sporazuma, razen tistih, ki so vezane na kazenske sankcije, saj je to področje v pristojnosti našega notranjega prava. Nasprotno pa je skupna trgovinska politika v izključni pristojnosti unije in prav zato se je za ACTO na tem področju v našem imenu pogajal Bruselj. Gre za praktičen primer, pa verjetno ne zadnji, kaj je pomenil prenos suverenosti, ki smo ga izpeljali z vstopom v EU leta 2004.

Z ACTO smo se vsi nekaj naučili. Če pustimo puhlice o pokvarjenih politikih in najedajočih državljanih, smo oboji lahko uvideli, da se najboljše odločitve sprejemajo ob odprti razpravi. Taki, kot je denimo potekala 17. februarja v Državnem zboru. Upajmo, da podobnih, dobrodošlih soočenj mnenj v prihodnje ne bo treba več izsiljevati na ulici.

Vse o piratstvu so preberite v reviji Monitor

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki