Med strahovi in dejstvi

Objavljeno: 27.3.2012 | Avtor: Dare Hriberšek | Kategorija: Fokus | Revija: Marec 2012

Spremljanje slovenskih in tujih medijev pri posamezniku zlahka povzroči blažjo zmedenost. Ker po spletu krožijo različne različice besedila ACTE, svoje pa dodajajo tudi dežurni paranoiki, smo se odločili za hiter pregled najpomembnejših strahov, ki so zaokrožili minule tedne. Koliko so realni in koliko niso.

Kljub silnemu mrazu, se je protesta v Ljubljani udeležilo okoli 3000 posameznikov. Foto Borut Krajnc

Žalostno je, da večina naše javnosti z vsebino sporazuma ni podrobneje seznanjena. Če dvomite, bo kratko anketiranje znancev tudi vam hitro dalo vedeti, da se o vsebini za nas sicer pomembnih stvari najraje seznanjamo prek posrednikov. Medijev, znancev in pridigarjev. Stanje je nadvse podobno tistemu, ki zadeva družinski zakonik; v javnosti nenehno krožijo razlage in približki, ki razplamtevajo strasti, z dejansko vsebino pa pogosto nimajo nobene zveze.

Malce zgodovine

Področje intelektualne lastnine, poenostavljeno rečeno, urejata dve zelo stari konvenciji, Pariška in Bernska, sprejeti 1883 oziroma 1886. Da, tako zelo zelo stari. Obe z nekaj spremembami veljata še dandanes, Slovenijo pa zavezujeta od leta 1886, ko ju je ratificirala Kraljevina Srbija. Administracijska organa za izvajanje obeh konvencij, Pariška in Bernska unija, sta se nato leta 1969 združili v enotno organizacijo BIRPI, ki jo danes poznamo pod imenom WIPO (World Intellectual Property Organisation). Z urejanjem področja pa se je začela ukvarjati še ena mednarodna organizacija, GATT, ki jo danes poznamo kot WTO (World Trade Organisation). Pod njenim okriljem so leta 1994 v Maroku podpisali t. i. Marakeški sporazum, ki smo ga ratificirali tudi mi in katerega del je tudi sporazum TRIPS, ki vsebuje materialnopravne norme s področja intelektualne lastnine v mednarodni trgovini.

Ureditev ni naletela na večje težave vse do digitalne dobe, ko je trčila ob zid spleta, ki je nenadoma omogočil preproste in tako tudi množične kršitve. Industrija je dotlej, spomnimo se, mirno tolerirala presnemavanje avdio in videokaset, čeprav tudi to početje ni bilo zelo osamljen pojav.

Leta 2006 sta ZDA in Japonska zasnovali ACTO, v naslednjih dveh letih so dele vsebine prispevale še EU, Kanada in Švica. Pogajanja so potekala v popolni tajnosti, kar sicer pri trgovskih sporazumih ni neobičajno, končno besedilo pa so vendarle objavili 10. novembra 2010.

Dejstvo, da je sprejeta v okviru nekakšnih trgovinskih pogajanj, je pogojeno s tem, da je urejanje področja spodletelo v matičnih organizacijah WIPO in WTO, in to zaradi nasprotovanja pomembnih članic svetovnega gospodarstva. Na sporazum, ki je pisan na kožo ZDA in še nekaterim državam, ki so tradicionalne lastnice velikega števila intelektualnih pravic, namreč niso hotele pristati Kitajska, Rusija, Brazilija in Indija, ki so poleg tega, da predstavljajo vzhajajoče gospodarske velesile, tudi ene največjih kršiteljic mednarodnih pravil, ki naj bi jih ta sporazum urejal.

Med ostrimi nasprotniki ACTE se je znašla tudi pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja Nataša Pirc.

Zanimivo, da ACTA temelji na sporazumu TRIPS (Trade-Related Aspects of Intellectual Property Rights), ki je nastal v okviru WTO, in jo zato nekateri imenujejo tudi TRIPS Plus, saj je njena vsebina v smislu poseganja v naše pravice še nekoliko ostrejša, kot je bil njen predhodnik. Skrbnik pogodbe o ACTI je Japonska, z dokumentom pa upravlja poseben komite, prek katerega so države lahko tudi prispevale svoje predloge. K snovanju ACTE so bili povabljeni tudi predstavniki industrije, ne pa tudi predstavniki zainteresirane javnosti. To je, milo rečeno, čudno. Ne toliko za napol policijske države kot sta Singapur ali Južna Koreja, pač pa za EU, ki naj bi bila nekakšna zastavonoša na področju človekovih pravic.

Neposredna posledica zaprtih pogajanj je sporazum, ki po mnenju strokovnjakov rešuje predvsem težave industrije in ničesar drugega. Spremembe se, denimo, sploh niso dotaknile interesov, ki jih ima do zaščitenih vsebin javnost. Pri tem se pogosto omenjajo težave pri digitaliziranju knjižničnega gradiva, kjer so pogosto sporne pravice za reproduciranje, resne probleme pa imajo celo tako neškodljive skupnosti, ko so slepi in slabovidni, ki si, denimo, knjig ne morejo prosto pretvarjati v zvočno ali Braillovo obliko. Čisto na koncu pridemo na vrsto tudi vsi tisti, ki smo se zadnja leta razvadili kadarkoli pogledati ali poslušati kako avdiovizualno delo. Čeprav imamo slabo vest, pa odločno menimo, da je napočil čas, ko moramo dobiti način, po katerem si bomo lahko kjerkoli na svetu za razumen znesek kadarkoli ogledali film ali serijo, si prenesli glasbo ali knjigo. Čakanje na medije, da prispejo po pošti, je stvar prejšnjega tisočletja. Prav to je glavni očitek industriji: vsa ta leta se je sklicevala na argument moči in uporabnike za velike denarje tožarila pred sodišči. V vsem tem času pa ji ni uspelo iznajti globalnega poslovnega modela, kako vse te vsebine ponuditi uporabnikom in pri tem tudi zaslužiti.

Anonimni. Kdo so?

Nasprotniki ACTE so si izbrali za simbol romantičnega angleškega revolucionarja, Guya Fawkesa.

Slovenija je z ACTO dobila tudi svoje Anonymouse. Gibanje, ki ga formalno ni, saj je sestavljeno iz množice običajnih posameznikov. Takih, ki čez dan delajo ali študirajo, spoštujejo zakone, a jih iz tega ali onega razloga razjeda občutek družbene nepravičnosti. Gre za neformalno zvezo posameznikov, ki se med seboj večinoma ne poznajo, nimajo trajnega in enotnega vodstva. Poleg simbola, maske revolucionarja Guya Fawkesa, jih povezujejo samo konkretni cilji tistega trenutka.

Razvoj spleta jim je omogočil nastop na velikem odru. Med sabo so se namreč opremili z orodji za bolj ali manj anonimno sodelovanje v množičnih napadih na strežnike osovraženih podjetij, držav ali organizacij. V ospredje so stopili konec leta 2010 ob aferi Wikileaks. Nekaterim multinacionalkam(Amazonu, Mastercardu. Paypalu, Visi ...), ki so posredno ali neposredno sodelovale pri pregonu Juiliana Assangea, frontmana Wikileaksa, so za nekaj dni resno ogrozili normalno poslovanje.

Danes je njihov glavni cilj ACTA in tako smo tudi v Sloveniji dobili podružnico gibanja, ki je prav zadnje tedne pokazala, da ni povsem brezzobi tiger.

"Dokazali smo, da lahko zrušimo NLB, zrušimo lahko tudi vladno stran. To bomo tudi storili in vzeli vse vaše uradne in zasebne podatke ter e-pošto in jih posredovali vašim ljudem. Kot ste videli, smo to že storili 4. februarja, zato ne podcenjujte Slovencev, ki želijo svobodo. Ne podcenjujte nas. Smo Anonymous. Smo legija. Ne odpuščamo in ne pozabimo. Pričakujte nas. Zavrnite podporo Acte v Sloveniji," so v sporočilu zapisali le nekaj dni, preden je vlada sporazum zavrnila.

In res, z ministrstva za javno upravo so takrat sporočili, da so v zadnjem obdobju zaznali intenzivne napade na spletne strežnike državne uprave. Pri tem so ugotovili, da so bile iz njihovega spletnega strežnika prenesene arhivske datoteke, ki so vsebovale več kot 5 let stare dnevniške zapise. Napadalci, domnevno slovenski Anonymousi, so prenesli podatke o državnih uradnikih, ki skrbijo za podeljevanje certifikata SI GOV-CA. Iz neznanega razloga so se med državnimi organi lotili tudi ribiškega katastra kmetijskega ministrstva.

Že dva tedna prej so v času prvega protesta uspešno blokirali spletno stran NLB, Probanke, Sazasa, nekaterih političnih strank in revije Reporter. Na napadenih straneh so večinoma pustili vabilo na protestni shod, zapisali kakšno šalo, na vladnih straneh pa se je nekaj časa vrtel tudi video smešnega saksofonista. Posebej so se lotili spletne strani Socialdemokratske mladine, podmladka stranke SDS, ki je edini pokazal določeno mero simpatije do sporazuma ACTA. Napadli so jih namreč potem, ko so SDMjevci tvitnili naslednji stavek: "Javno pozivamo organizacijo Anonymous, naj preneha s svojimi dejanji ter predstavi svojo alternativo ACTI."

Policija stvar menda preiskuje in utegne se zgoditi, da naše Anonimne spoznamo tudi v živo. Pravzaprav smo nekatere že; slovenska podružnica Anonymousov se od tujih nekoliko razlikuje tudi po tem, da ima svojega predstavnika, kot njihov govornik namreč v javnosti nastopa Gregor Plemenko.

So pa aktivisti v svoji vnemi nekoliko tudi brcnili v meglo. Napadli so spletne strani Zveze potrošnikov Slovenije, organizacije, ki je med vidnimi nasprotniki ACTE, na njihovih spletnih straneh so se tudi zbirali podpisi nasprotnikov sporazuma. Breda Kutin, predsednica ZPS, je zato v Državnem zboru Anonymouse pozvala, naj jim pomagajo odpraviti posledice napada in povrnejo materialno škodo, ki je bila sicer nevladni organizaciji z njim povzročena.

Kaj torej škriplje?

Pravni pa tudi drugi strokovnjaki opozarjajo predvsem, da je ACTA problematična zaradi mešanja jabolk in hrušk, torej skupnega urejanja razmeroma nepovezljivih stvari: spletnega piratstva, ponarejanja blagovnih znamk in nadzora nad izdelavo generičnih zdravil.

Druga moteča lastnost je njena splošnost, ki prinaša precejšnjo negotovost, kako bodo posamezne države uredile sankcioniranje. Spet nadaljnja in najverjetneje ne zadnja slaba plat ACTE je ohranjanje sedanjega položaja zaščite intelektualne lastnine, ki je slab in ne odgovarja nikomur od vpletenih. S takim sporazumom bi bržkone dobili le strožje sankcije, zavore, ki jih je taka arhaična ureditev ustvarjala za številna področja tehnološkega razvoja, pa bi ostale. Prav tako bi ostal ogrožen prost dostop do znanja, informacij in kulturnega bogastva, nekaj, kar bi moralo predstavljati srčiko javnega interesa. Posebej v primeru EU pa je sporen tudi način sprejemanja ACTE, saj se je v imenu skupnosti pogajalo predsedstvo Sveta EU, ne pa komisija, ki je po mnenju stroke pristojna za kazenskopravno zadeve skupnosti.

Direktorica Inštituta za intelektualno lastnino, Maja Bogataj Jančič, prenovo ureditve intelektualne lastnine opiše takole: "Avtorsko pravo - sistem za spodbujanje ustvarjalnosti - je kot star vladar, ki je včasih sicer dobro vladal, danes pa se oklepa prestola in se niti noče niti NE MORE spremeniti, čeprav ve, da ne deluje več. Oborožuje se, oziroma ga v to silijo vdani svetovalci, in tako v imenu nekaterih vdanih pripadnikov gazi po številnih drugih ... konca te zgodbe pa še ni ..." Jančičeva prav tako pritrjuje tistim, ki govorijo, da ta trenutek pravzaprav nihče ni zadovoljen z ureditvijo intelektualne lastnine, ne avtorji, ne uporabniki in ne industrija.

Lahko si mislite, da besedilo sporazuma ni preveč zabavno branje, zlasti ker ga je za nekako 22 strani, razdeljeno je na šest poglavij, skupaj pa obsega 45 členov. Besedilo se kot vsi podobni mednarodni dokumenti začenja s preambulo, v kateri podpisnice z malce visokoletečimi besedami opišejo širše okoliščine, potrebe in cilje dokumenta. Recimo takšne, da je učinkovito uveljavljanje pravic intelektualne lastnine ključnega pomena za ohranitev gospodarske rasti v vseh gospodarskih panogah in po svetu. Resnici na ljubo gre za kar resnične ugotovitve, ki pa jim do popolnosti manjka veliko zamolčanih elementov.

Sporazum prinaša neko drugo nevarnost. Čeprav naša vlada zatrjuje, da zaradi ratifikacije ACTE ne bo treba spreminjati domače zakonodaje, pa je po mnenju pravnih strokovnjakov kaj takega prezgodaj trditi. Prav splošnost in nedorečenost besedila predstavljata grožnjo, da bi morala Slovenija svoj pravni red kdaj v prihodnje tudi močno popravljati. Ratificirane in podpisane mednarodne pogodbe nas namreč navzven zavezujejo. Še huje pa je, da bi bili lahko morda posegi, ki se tičejo naših pravic in svoboščin, potrebni tudi na najvišji, ustavni ravni. Naša ustava, denimo, postavlja dokaj visoke standarde na področju varovanja naših osebnih podatkov, kar pa bi ratifikacija ACTE lahko spremenila.

Njen 11. člen namreč govori o dostopu do nekaterih osebnih podatkov že na zahtevo katerega od oškodovancev. Po sporazumu bi lahko tak oškodovanec našemu sodišču naložil, da zanj pridobi podatke o kršitelju.

Določba je po mnenju Jureta Logarja, državnega nadzornika v Uradu pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja, preširoka, presplošna in zato nesorazmerna. Po veljavni slovenski zakonodaji je mogoče take podatke dobiti samo za potrebe kazenskega postopka, in še to le v primerih, ko je ogrožena varnost države. Odškodnina zaradi kršenja avtorskih pravic kot civilnopravna kategorija za kaj takega ne zadošča. Iz sporazuma tudi ni moč razbrati, kakšne podatke bi za tako zahtevo moral imeti oškodovanec, da bo lahko potrkal na vrata naših sodnih organov. Bo zadostoval seznam datotek, prenesen prek našega IP naslova? Kaj pa, če so nam vdrli v usmerjevalnik ali pa je ta, kot je pogosto pri kakem neveščem uporabniku, ostal nezaščiten?

Naslednji problematični člen, ki ga navajajo strokovnjaki, je 27.

V tretjem odstavku pogodbenice obvezuje k prizadevanjem za učinkovito obravnavanje kršitev blagovnih znamk in avtorskih ali sorodnih pravic, pri čemer ohranja zakonito konkurenco ter v skladu s svojo zakonodajo temeljna načela, kot so svoboda izražanja, pošten postopek in zasebnost. Maja Bogataj Jančič opozarja na ohlapnost take določbe, saj se lahko taka "prizadevanja" pri prenosu v nacionalno zakonodajo pokažejo tako v uzakonitvi načela treh udarcev, postopnem odklopu interneta ali pa morda za čisto nedolžno izobraževanje takega kršilca, da se bo v prihodnje zavedal, kaj pravzaprav počne. Prave nevarnosti iz takih določb namreč ni mogoče razbrati.

Nadalje smo lahko veliko slišali o bojazni pred prepovedjo izklopa digitalne zaščite, denimo t. i. zaščite DRM, ki naj bi se že kmalu znašla tudi v BIOSih naših računalnikov. Čeprav neposredno take določbe v ACTI ni najti, bila pa naj bi v prejšnjih različicah besedila, kanček bojazni ostaja, da bo taka ureditev pod pritiskom lobistov prenesena v nacionalne zakonodaje. Zlasti, ker jo že leta, tudi prek svojega Digital Millenium Acta, forsirajo ZDA.

Zadnja večja nevarnost preti na področju odškodnin. ACTA namreč predlog za višino odškodnine poverja kar oškodovancu, pri čemer je moč upoštevati vsako zakonito merilo. Po dosedanjih izkušnjah bi tudi to pomenilo prenos ameriške sodne prakse na vse države podpisnice. Znano je namreč, da v ZDA odškodnino pogosto izračunajo kar na podlagi domneve, da bi vsakdo, ki je zaščiteno datoteko prenesel, to sicer kupil. Odškodnina tako pogosto znese kar maloprodajno ceno takega avtorskega dela, pomnoženo s številom kopij, ki jih je posameznik omogočil drugim.

Povejmo še, da sporazum podpisnicam predpisuje samo najnižji standard sprejetih pravil. Povedano drugače, država podpisnica lahko po želji sprejme tudi strožjo zakonodajo, a to predstavlja odmik od enega pomembnih ciljev sporazuma - poenotenja pravnih ureditev. In ker so nekatere evropske države že sprejele pravilo treh udarcev (pravilo, po katerem vam po treh kršitvah lahko odvzamejo priključek v splet), se poraja bojazen, da bi prav to pravilo poslalo nekakšen minimalen standard za ureditev področja znotraj držav članic sedemindvajseterice.

Kljub zagotovilom, da so na voljo varnostni mehanizmi, ki nas bodo ščitili pred pretirano zvedavostjo velikega brata, so izkušnje, ki jih imamo s sprejemanjem direktive o hrambi telekomunikacijskih osebnih podatkov, zelo slabe. Čeprav so nam sprva zagotavljali, da bodo roki kratki, naši podatki pa bodo razkriti samo za najhujše oblike kaznivih dejanj in da so na voljo številne varovalke v zakonodajah posameznih držav - se je že po nekaj letih zadeva prav orwellovsko sfižila. Notranje zakonodaje, med njimi tudi naša, se prilagajajo kot po tekočem traku, hrambni roki so se podaljšali, policija pa si želi tak način preiskovanja kaznivih dejanj brez sramu razširiti tudi z obdelavo podatkov povsem nedolžnih državljanov.

Piratstvo ni le zalega

Čeprav je pogosto slišati kot poceni opravičilo, bodo morali tudi najbolj zadrti legalisti priznati, da je nelegalno presnemavanje avtorsko zaščitenih vsebin v zgodovini odigralo tudi pomembno vlogo. Tisti, ki se še spomnijo prejšnje države, v kateri smo se začeli ukvarjati z osebnimi računalniki, bodo potrdili, da je prav presnemavanje kaset, disket in tračnih pogonov marsikomu omogočilo prvi pogled v digitalni svet. Licenčno programsko opremo je bilo pri nas vsaj na začetku skorajda nemogoče kupiti ali pa je bila zaradi visokih dajatev pretežno cenovno nedostopna.

Prav tako se imajo za današnje visokoleteče letne prihodke zahvaliti piratstvu tudi nekateri sodobni softverski velikani. Pogosto jih namreč obtožujejo, da so v pionirskih letih na tihem dopuščali nelegalni promet s svojimi izdelki, saj so tako uporabnike privadili nanje. Danes lahko posledice vidimo vsak dan, saj se mnogi, denimo, ne zmorejo odpovedati najbolj znanemu pisarniškemu paketu, čeprav brezplačne alternative za veliko večino uporabnikov povsem zadostujejo.

Zadnje, za kar gre zasluga ilegalcem, je to, da so v desetletjih zgodovine računalništva nevede poskrbeli za neformalen arhiv in tako za ohranitev številnih aplikacij. Te so pred desetletji večinoma izhajale na magnetnih nosilcih in če bi se zdajle zapodili ponje v ropotarnico, bi bili verjetno razočarani, saj je zob časa vsebino medija že izbrisal. Podobno je z nekaterimi japonskimi igrami za Nintendo, ki so bile spravljene na eksotični kartici Nintendo Powerflash. Če zaščite ne bi razbili pirati, bi te igre danes zaman iskali, tako pa jih še vedno lahko igramo v številnih PC posnemovalnikih, kar pomeni, da so jih prav pirati rešili gotove pozabe.

In, zadnje, spletni ponudniki, izdelovalci diskov in drugih medijev, vsi gotovo skrivaj cenijo "piratstvo", ki jim na debelo maže maslo na kruh. Piratstvo namreč poskrbi za porabo 24 % globalne pasovne širine. Kar 40 % tega pollegalnega prometa predstavljajo torrenti, 5 % pa t. i. cyberlockers, katerih najbolj znan predstavnik je nedavno zaprti Megaupload. Kako take navade uporabnikov učinkovito ozdraviti, pa si oglejte na zgovorni primerjalni grafiki.

Slovenija in ACTA

Vloga naše države pri nastajanju sporazuma ni povsem obrobna. Leta 2008, ko se je EU odločila sodelovati pri njegovi pripravi, je ključni organ, Svet EU, vodil prav naš novi-stari premier Janez Janša. V imenu Slovenije se je pogajalo Ministrstvo za gospodarstvo, pod katerega sodi Urad za intelektualno lastnino. A dejansko so se pogajali predstavniki ministrstva, ne pa urada, čeprav je res, da je bil v moštvu tudi nekdanji zaposleni na uradu, Andrej Piano, zdaj državni sekretar MG, ki o področju nekaj ve.

Novinarji so že lani poizkušali izvedeti kaj več o pripravi sporazuma in vlogi naše države, a so z Ministrstva za gospodarstvo prošnje ves čas zavračali, češ da gradivo ne sodi v katalog podatkov javnega značaja. Vlada je sporazum sprejela konec lanskega septembra in v spremnem gradivu zagotovila, da je "namenjen izključno uveljavljanju že opredeljenih pravic in zato ne bo posegal v določbe zakonodaje pogodbenice, ki urejajo razpoložljivost, pridobivanje, obseg in ohranjanje pravic intelektualne lastnine." Prav tako piše, da sporazum podpiramo brez zadržkov.

Še bolj zavita je bila situacija na obeh pristojnih parlamentarnih odborih, Odbor za gospodarstvo in Odbor za evropske zadeve sta sporazum obravnavala tik pred razpustitvijo parlamenta in ga sprejela soglasno in skoraj brez razprave. Odboru za evropske zadeve je bilo s strani vlade celo pojasnjeno, da se sporazum v 80 % nanaša na ponarejeno blago s Kitajskega. Da ni vedel, o čem na odboru pravzaprav glasuje, je na javni razpravi v DZ priznal poslanec Matevž Frangež in se zato javnosti tudi opravičil.

Moč velikih

Le dober teden, preden smo izvedeli za podpis ACTE, je svojo spletno stran za 24 ur zatemnila Wikipedia. Mimo tega, da smo se šele na ta dan zavedli, kako pomemben je za nas ta brezplačni del spleta, je bila zatemnitev tudi koristno opozorilo tistim brezbrižnežem, ki si nisi znali predstavljati, kaj lahko sprejetje predpisov, kot sta Stop Online Piracy Act (SOPA) in Protect Intellectual Property Act (PIPA), prinese v njihovo vsakdanje življenje. Oba zakona sta tipično drakonsko upoštevala zahteve industrije in bi tako lahko lastniki vsebin in vlada v primeru sprejetja od sodišča zahtevali zapiranje spletnih strani, ki objavijo avtorsko zaščitene vsebine. V praksi to pomeni, da bi objava videospota na dverih YouTube (vsako sekundo je objavljenih kar nekaj) lahko pomenila zaprtje celotnega YouTuba. Tak DNS izklop bi lahko zahtevali oškodovanci neposredno, prav tako pa bi take strani morali iz zadetkov iskanja izpuščati tudi spletni iskalniki, ponudniki plačilnih storitev pa z njimi ne bi smeli več sodelovati, prav tako bi jim zamrznili plačila objavljenih oglasov. Oba zakona bi veljala le v ZDA, ker pa se moč Bele hiše razteza precej prek formalnih mej, bi bilo pričakovati, da bi se veljava že kmalu raztegnila daleč prek meja ZDA. Tako se je namreč zgodilo tudi z veljavnostjo zloglasnega Digital Millenuium Acta, ki so ga založniške organizacije nekajkrat skušale uveljavljati tudi pred tujimi sodišči.

Velikani spletnega biznisa, kot so AOL, Twitter, Google, LinkedIn, Zynga, Facebook, so ameriškemu kongresu poslali ogorčeno pismo, v katerem so med drugim zapisali, da bo treba najti drugačno pot za zaprtje zlobnih spletnih strani, pri čemer pa ne smemo ogroziti infrastrukture, ki je vsa ta leta služila lastnikom spletnih strani in omogočala nove načine ustvarjanja, iskanja, razpravljanja in zakonitega deljenja informacij. Sprejetje obeh zakonov je kongres za zdaj umaknil, je pa senator Lamar Smith že predstavil nov zakon z imenom HR 1981, ki bi utegnil biti še strožji, saj nalaga ponudnikom interneta sledenje finančnim transakcijam svojih odjemalcev. Podatki skupaj z IP številko in zgodovino brskanja po spletu vsakega posameznika pa bi se hranili 18 mesecev. Predlog zakona HR 1981 so Američani že uskladili, in zdaj čaka na glasovanje.

Podobno je že prej ravnala naša veleposlanica na Japonskem, Helena Drnovšek. Ta je sporazum najprej podpisala, nato pa v javnost poslala spokorjeno pismo. Prav njeno pismo je zbudilo nekakšen dvom, ali naši uradniki in politiki sploh preberejo, kar prinesejo prednje in kar nato pridno izglasujejo in podpišejo.

Da se velesilam z veseljem priklonimo in razpremo hlebca, smo v ne tako davni preteklosti že dokazali, med drugim tudi z ihtavim vstopom v protisadamovsko koalicijo. Drnovškova si je šele po prejemu nekaj ogorčenih sporočil ogledala, kaj natanko je podpisala, in nato javno obžalovala, da je sporazum podpisala v skladu z navodilom in pooblastilom vlade Republike Slovenije, dodala pa je, da je njeno ravnanje tudi posledica državljanske malomarnosti. Obžalovala je, da ni izkoristila pravice do ugovora vesti, ki ji jo omogoča zakon.

Silovit odziv javnosti se je izrazil tudi na obeh protestnih shodih, ki sta prvo februarsko soboto potekala v Mariboru in Ljubljani in na katerih se je zbralo okoli nekaj tisoč posameznikov. Istega dne so se zaradi DDOS napada, domnevno pod taktirko skupine Anonymous, sesedle spletne strani NLB, nekaj dni kasneje pa tudi strani slovenske vlade. Iniciativo je prevzela skupina uglednih posameznikov in podpisala pobudo za javno razpravo o ACTI, v kateri poleg na dejstvih temelječega dialoga zahtevajo tudi oblikovanje takega modela pravic intelektualne lastnine, ki bo spodbujal ustvarjalnost in inovativnost, državo pa so pozvali, naj v prihodnje nikoli več ne pristane na zaprta pogajanja.

Skupina Anonymous je domnevno napadla strežnike slovenske vlade in NLB, takole pa naj bi se pošalili tudi na spletni strani SAZAS-a.

Zdaj je na vrsti razprava v Evropskem parlamentu. Iz Informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji so sporočili, da bodo besedilo sporazuma v naslednjih mesecih najprej obravnavali pristojni odbori Evropskega parlamenta, in sicer odbor za mednarodno trgovino (Inta), odbor za razvoj (Deve), odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (Libe), odbor za pravne zadeve (Juri) in odbor za industrijo, raziskave in energetiko (Itre).

Naši evroposlanci na vprašanje, kako nameravajo glasovati, odgovarjajo različno; da bo glasoval proti, je do zaključka redakcije jasno povedal le Ivo Vajgl, vsi drugi so se zavili v nejasnost. Ker so bila pogajanja tajna, so seveda tudi okoli evropolitikov doslej najverjetneje hodili le lobisti, zato bo zanimivo spremljati njihovo držo, ko bo prišlo do glasovanja. Za zdaj so nasprotovanje napovedali le zeleni, največja Ljudska stranka pa za zdaj, kot kaže, napoveduje podporo sporazumu. V javni razpravi v DZ se je na stran sporazuma nekoliko postavila le Romana Jordan Cizelj (SDS), ki je zagovarjala tezo, da je področje potrebno urediti in navedla številko 8 milijard evrov, kolikor naj bi v EU znašala škoda, ki jo na lato povzroči neupravičena izraba avtorskih del. Nekoliko ji je v svojih nastopih pritegnil Anders Jessen, vodja enote za javno naročanje in intelektualno lastnino na generalnem direktoratu Evropske komisije za trgovino, ki je poudaril, da ACTA pravzaprav ne prinaša ničesar, kar v pravu EU ne bi veljalo že doslej. A v isti razpravi, so njuni argumentaciji nasprotovali prav domači pravni strokovnjaki s tega področja, denimo Klemen Podobnik z ljubljanske Pravne fakultete.

Nasploh je drža naših politikov nekoliko shizofrena. Pred časom, ko je v EP potekalo glasovanje o zaostritvi zakonodaje proti spletnim piratom, so predlog podprli vsi takrat še trije slovenski poslanci Evropske ljudske stranke. Proti so glasovali člani naše vladne koalicije, ki je pa je bila le malo časa zatem predlagatelj novele KZ, ki je dodobra, celo z grožnjo zaporne kazni, zaostrila pregon kršiteljev avtorskih predpisov v spletu. Od predstavnikov pravkar izvoljene vlade je ACTO posredno že podprl minister Žiga Turk, nasprotno pa je proti njenemu sprejemu grmel poslanec njegove stranke, Branko Grims.

Javnost je o dogajanju v zakulisju sprejemanja ACTE še največ izvedela na okrogli mizi v Kiberpipi.

Kaj pa drugod?

Silovito se je odzvala javnost v Nemčiji in na Poljskem, kjer so ulice napolnili tisoči demonstrantov. Poljski premier Donald Tusk je takoj zatem izrazil ogorčenje nad svojimi podrejenimi, saj se je šele po odzivu javnosti menda zavedel, da je bilo komuniciranje vlade pomanjkljivo in povsem neustrezno. Zagotovil je, da predloga ne bo poslal po ratifikacijo v parlament, dokler se v razpravi ne izčistijo slabe in dobre strani dokumenta. Omenimo še Estonijo, kjer je javnost malone ponorela, potem ko je njihov premier nasprotnike ACTE označil za narkomane in jim svetoval, naj si izdelajo čepice iz alufolije.

Bolj pomembno je, da med podpisnicami sporazuma od članic EU tudi ni Cipra, Estonije, Nizozemske, Slovaške in Nemčije. Te države predstavljajo obenem tudi resno oviro EU kot celoti, da se sporazumu pridruži. Nemčija je sicer napovedala, da bo počakala odločitev v EP in se o morebitnem podpisu in ratifikaciji odločala šele potem. Toda tudi tako nasprotovanje najverjetneje ne bo rodilo rezultatov, saj bodo sporazum - če bo obveljal - na dolgi rok morale upoštevati vse države, zlasti če bodo še želele sodelovati v mednarodni trgovini, meni Maja Jančič Bogataj.

ZDA imajo namreč na voljo obliko neformalnega pritiska, ki se imenuje Trade Act 1974. O zadevi smo v Monitorju že pisali. Gre za zakon, ki daje ameriškemu predsedniku moč, da kaznuje države, ki v mednarodni trgovini uporabljajo prepovedane taktike. Ameriški agencija za trgovino (Office of the United States Trade Representative) namreč vsako leto sestavi posebno poročilo, imenovano Special 301 Report. Podatke o Sloveniji pridobijo iz poročila našega tržnega inšpektorata. Poročilo vsebuje tudi seznam držav, ki v ameriških očeh kršijo določena pravila trgovanja, na podlagi česar lahko ZDA sprejmejo določene protiukrepe, temu pa se vsaka pametna vlada želi vsekakor izogniti. Letos se je na seznamu znašla tudi Finska, med rednimi gostjami pa je bila dolga leta tudi neposredna soseda ZDA, Kanada.

ACTA je tako samo novo dejanje v verigi prizadevanj velikih interesnih združenj in držav, da bi si nasilno pridobili nadzor nad uporabniki spleta. Naivno bi bilo misliti, da le zaradi piratstva. Industrija kar hlepi po podatkih o naših spletnih navadah, da lahko začne razvijati tržna orodja prihodnosti, seveda pa si pokoritve anarhičnega svetovnega omrežja nadvse želijo tudi policije, tajne službe in latentni avtokrati na čelu sicer na videz demokratičnih držav.

Če jim bo uspelo, bo tako samo zaradi zaspanosti civilne družbe. In tu lahko prepoznamo, vsaj za Slovenijo, največjo vrednost pravkar podpisane ACTE: doslej sprejemanje nobenega podpisa ni uspelo dovolj motivirati javnosti, da bi o sicer pomembnih temah odprli široko in argumentirano razpravo. Če niste opazili, v zadnjih tednih se je razplamtela in prav z njo utegne boj proti mednarodnim centrom moči dobiti malce svežega zagona.

S trdo roko: Vse se da, če se hoče

Vzporedno z dogajanjem okoli SOPE, PIPE in ACTE, je bilo živahno tudi na področju preganjanja spletnih piratov. Megaupload, 13. najbolj obiskana spletna stran na svetu, namenjena izmenjavi velikih datotek, je ugasnila, na zahtevo ZDA pa so v Aucklandu na Novi Zelandiji aretirali njenega lastnika, sicer nemškega državljana Kima Dotcoma in njegove tri sodelavce. Trenutno tečejo postopki za njihovo izročitev ZDA, kar se bo najverjetneje zgodilo, saj obdolženci nimajo novozelandskega državljanstva, ki bi jih ščitilo pred izročitvijo. Megauploadov poslovni model je sicer temeljil na plačevanju za hitre prenose, ki so se jih posluževali predvsem manj vešči uporabniki spleta. Podjetje je delovalo v Hongkongu, kjer so oblasti Kimu Docomu po aretaciji tudi zasegle premoženje podjetja v vrednosti 330 milijonov dolarjev.

Druga novica, povezana s spletnim piratstvom, prihaja iz Švedske, kjer je vrhovno sodišče zavrnilo pritožbe glavnih akterjev spletne strani Piratebay. Za osvežitev spomina, trojica upraviteljev spletne strani in njihov mecen so bili leta 2009 obsojeni na po leto dni zaporne kazni in na plačilo milijonskih odškodnin. Odločitev vrhovnega sodišča, da pritožbam ne bo prisluhnilo, pomeni obenem tudi potrditev izrečenih kazni. Dveri Piratebay.org so se zato s februarjem preimenovale v Piratebay.se, menda zato, da bi organom ZDA preprečila zaseg domene .org.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki