Lomografija ali še ena zmaga marketinga
Če ste morda navdušeni za lomografijo (o čemer pa, glede na to, da berete te vrstice, dvomim), bo morda bolje, da nehate brati. Oziroma, berite naprej, a ne bodite preveč užaljeni. Kot vidite, imamo na tokratnih nenehnih preizkusih samo fotoaparate - a jih je res veliko. Že prejšnji mesec jih je bilo kar nekaj, pa naslednji mesec bodo spet. Začetek poletja je namreč čas, ko vsi izdelovalci na trg pripeljejo nove modele, kupci pa jih ravno pred počitnicam najraje kupujemo. A v tej množici novih modelov, ki se od starih včasih praktično ne razlikujejo, se še mi včasih ne znajdemo najbolje, kaj šele nezahteven uporabnik, ki si išče nov aparat.
Tu precej nastopi marketing. V digitalni fotografiji so poteze jasne. Tako kot je sicer splošno razširjeno v računalništvu, so velikega pomena številke. Niti ni pomembno, kaj pomenijo, važno, da so. 20-kratni zum. 15 megapikslov. ISO 6400. Super, seveda je tak aparat boljši kot tisti, ki ima manjše številke, kajne. Pomagajo tudi napisi z izumljenimi, visokoletečimi besedami in kraticami. FullHD, intelligent auto, smart auto, čakam še moder auto in Jedi Master auto.
Vse te številke, kratice in besede seveda delujejo. Mislim, seveda bom raje kupil nekaj, kar je "ultra" namesto tistega, kar je "super". WRX Sti? Uf, takoj, z veseljem. Ampak ta marketing zna vedno znova presenetiti. Ko smo se že navadili zgoraj naštetih trikov, se najdejo novi - recimo prodajanje katastrofalne kakovosti kot nekaj pozitivnega.
Lomografija je, kot bi se izrazil kolega, ki je sicer silno dober fotograf, "en jajc". V osnovi gre za stare ruske fotoaparate, ki so bili popolnoma zanič. A so v začetku devetdesetih zaslužek zavohali Avstrijci in odkupili pravice za prodajo teh slabo narejenih kamer, vse skupaj pa začeli prodajati kot fotoaparat za tiste, ki sicer nimajo pojma o fotografiji, pod sloganom "Don't think, just shoot". Zadeva se je smešno prijela, še bolj priljubljena pa je na novodobnih pametnih telefonih, predvsem na telefonu iPhone, seveda kot aplikacija.
Morda bi moral kaj podobnega poizkusiti tudi pri navadnih fotoaparatih. Postopek, kako iz DSLRja dobiti kamero Lomo, je preprost. Vzameš dol objektiv in ga vržeš nekajkrat po tleh. Brcanje je priporočljivo, ni pa nujno. V nastavitvah aparata izbereš najbolj čudno možno kombinacijo vsega, torej naviješ zasičenje, kolikor gre, nastaviš čudaški barvni zamik, ugasneš samodejno ostrenje (tudi ročnega ne uporabiš). Lahko pa vse skupaj nadomesti Photoshop. Tam samo dodaš čim več filtrov in kolikor se da popačiš sliko. Čim manj je prepoznavna, tem bolje.
Čakam torej, da bodo tudi uveljavljeni izdelovalci digitalnih fotoaparatov začeli kaj podobnega. Namesto škatel, na katerih je silno veliko smrtnikom neznanih oznak, bodo te odete v histerično mavrične barve. Sicer pa, če koga zanima, nekje se mi valja star računalnik s procesorjem Pentium II. Je res užitek, ko čakaš, da zmelje svoje. Pokličite sedaj.
