Objavljeno: 28.9.2021 | Avtor: Dominik Cigala | Monitor Oktober 2021

Linux - 30 let revolucije

Letos mineva 30 let od rojstva operacijskega sistema, ki je spremenil svet. Najprej s svojo miselnostjo, da je dobra programska oprema lahko tudi brezplačna, nato s širitvijo v vse pore računalniškega življenja. Linux tako danes poganja vseh 500 najmočnejših superračunalnikov na svetu, hkrati pa se nahaja v žepu (skorajda) slehernega lastnika pametnega telefona.

Zgodba o Linuxu se začne z Unixom. Njegov rojstni kraj je računalniški raziskovalni oddelek AT&T Bell Labs v ZDA, kjer so v poznih 60. ter zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja z laboratorijem MIT in General Electric razvili nov večuporabniški operacijski sistem Multics s skupno shrambo, hierarhičnim datotečnim sistemom in z dinamičnim povezovanjem. Ko se je finančna pipica Bell Labs leta 1969 zaprla, je skupina raziskovalcev, na čelu s Kenom Thompsonom in z Dennisom Ritchiejem, vseeno nadaljevala delo. V začetku 70. let so operacijski sistem spisali na novo, v programskem jeziku C in ga naredili ultra prenosljivega. V nasprotju z drugimi operacijskimi sistemi tistega časa je Unix živel neodvisno od strojne opreme in jo je bil sposoben celo preživeti.

Sanje nekega finskega zanesenjaka so postale stvarnost računalniške skupnosti. Hvala, Linus Torvalds!

Raziskovalci so pridno delali naprej, najbolj na kalifornijski univerzi Berkeley, kjer je raziskovalna skupina Computer Systems Research Group razvila različico operacijskega sistema BSD (Berkeley Software Distribution), ki je bila navdih mnogih prihodnjih projektov, med njimi tudi NeXTStepa, predhodnika Applovega operacijskega sistema macOS, ter Minixa, izobraževalne različice Unixa, ki ga je na začetku za svoje delo izbral tudi Linuxov oče Linus Torvalds.

Prva Torvaldsova računalniška ljubezen je bil Commodore VIC-20.

Torvalds se je rodil leta 1969 na Finskem. Prvič se je z računalnikom srečal, ko je bil star deset let. Dedek, priznan finski matematik, ga je prosil, če mu pomaga pri uporabi računalnika Commodore VIC-20. Fanta je skrivnostna naprava nepredstavljive moči tako navdušila, da ga ni zanimalo nič več drugega. Pomanjkanje programov za Commodore VIC-20 ga je spodbudilo, da je pisal svoje. Sprva je uporabljal programski jezik BASIC, nato veliko težji, a zmogljivejši zbirnik. V šoli ga ni zanimalo drugega kot programiranje in matematika. Njegova ljubezen do računalnikov ga je spodbudila tudi k vpisu na računalniško fakulteto v Helsinkih, kjer se je pobliže spoznal z operacijskim sistemom Minix. Ko si je leta 1991 kupil prvi PC s 4 MB pomnilnika RAM in procesorjem Intel 386 33 MHz, je namesto priloženega MS-DOS želel uporabljati Unix, ki ga je bil vajen s fakultete in s katerim bi bolje izkoristil moč (za tiste) čase zmogljivega stroja.

Zataknilo se mu je pri nakupu želenega operacijskega sistema, saj je najcenejši, zgolj osnovni Unix, stal zajetnih 5.000 ameriških dolarjev. Ni mu preostalo drugega, kot da izbere enega izmed klonov, in odločil se je za Minix, ki je bil precej zmogljivejši od Microsoftovega MS-DOS in narejen za procesorje Intel x86. Mlad študent je vseeno menil, da lahko izdelek profesorja Andrewa Tenenbauma izboljša, zato se je lotil razvoja lastnega operacijskega sistema, ki bo popolnoma brezplačen, odprt ter še zmogljivejši od Minixa. Projekt je poimenoval FreaX.

Maskota operacijskega sistema Linux je pingvin Tux, ki predstavlja upor proti velikim podjetjem in ustaljenim načinom razvoja programske opreme.

Delo je začel z zanj najbolj perečo pomanjkljivostjo operacijskega sistema Minix, emulacijo terminala. Na Minixu je s prevajalnikom GNU C, ki je še danes prva izbira pri razvoju Linuxa, najprej izdelal terminalski pripomoček za povezovanje z drugimi računalniki na fakulteti, nato omogočil še prenašanje in shranjevanje datotek. Jedro operacijskega sistema, osnovanega na Unixu, je 17. septembra 1991 objavil na javnem strežniku FTP. Upravitelj strežnika je Torvaldsa pregovoril k menjavi imena. Skupaj sta ga prekrstila v mešanico Linusovega imena ter naziva operacijskega sistema Unix. Na svet je privekal Linux. Prva različica, oštevilčena z 0.01, je imela 10.000 vrstic programske kode. Maskota operacijskega sistema Linux je postal pingvin. Po eni inačici zgodbe zato, ker je Linusa pingvin enkrat zares napadel, po drugi bolj verjetni pa, ker je pingvin zadnja stvar, ki bi jo pričakovali na logotipu nekega podjetja, in je Linus s tem želel že na daleč pokazati, kam pes taco moli.

Prelomni trenutek Linux doživi, ko ga Torvalds objavi pod licenco GPL (GNU General Public License), ki uporabniku dovoljuje vpogled v programsko kodo sistema, njeno spreminjanje in nadaljnjo distribucijo, dokler tudi spremenjena koda ostane odprta. Finski vizionar je vedel, da operacijski sistem ni zgolj jedro, ampak ga sestavlja cela zbirka programskih orodij, nastavitev, gonilnikov in servisov. Decembra 1992, ko je Linux 0.99 stopil pod okrilje licence GPLv2, je projektu s pogojem, da mora slehernik, ki uporabi kodo jedra, spremembe prispevati tudi sam, zagotovil programsko silo, ki ji na svetu v tistem trenutku ni bilo para. Linux je še danes najsvetlejši primer brezplačnega in odprtega sodelovanja v računalniškem svetu.

Prva Linux distribucija je bila izdana na dveh 5,25-palčnih disketah.

Pojavile so se prve distribucije, pionirka se je imenovala Linux 0.12. Izdana je bila na dveh 5,25-palčnih disketah in je za namestitev potrebovala uporabo urejevalnika HEX. Evolucija je bila hitra, ljudje so dobesedno tekmovali, kdo med njimi bo Linux zapakiral v privlačnejši paket. Distribucija MCC Interim Linux je imela izboljšano namestitev in bila na voljo prek strežnika FTP. Prava tekma pa se je začela s pojavom grafičnega uporabniškega vmesnika X Windows. Prva grafično podprta distribucija Linuxa je bila TAMU Linux. Distribucije so prihajale in odhajale, med njimi tudi Softlanding Linux System (SLS) z X Windows in s podporo TCP/IP, ki se ni proslavila, a je predstavljala osnovo za par velikanov, dve najstarejši in zelo vplivni distribuciji – Slackware in Debian.

Patrick Volkerding je oče distribucije Slackware, iz katere izhajajo številne današnje izpeljanke Linuxa.

Lastne distribucije so delali posamezniki, skupine in podjetja. Ko so postale uveljavljene, stabilne in priljubljene so večinoma rodile hčerinske izdelke, namenjene specifičnim skupinam uporabnikov. Od staršev so običajno podedovale namestitev, upravitelja aplikacij in priložene aplikacije, obenem pa odpravile pomanjkljivosti izvirnih distribucij. Tako je leta 1993 nastal Slackware Linux. Priljubljeni Softlanding Linux System so zavirali številni programski hrošči in slabo vzdrževanje, zato se je Patrick Volkerding lotil razvoja lastnega Linuxa, ki obstaja še danes in je z inačico 15 po 28 letih najstarejši Linux na trgu. Volkerding je okoli sebe zbral majhno, a vneto skupino tako uporabnikov kot razvijalcev, ki so prisegali na tradicijo. Medtem ko so druge distribucije težile k sodobnim posodobitvam, so se pri Slackware Linuxu zavzemali za klasično Unix izkušnjo. Niso imeli uradnega sledenja hroščem, ne splošno znanega postopka za popravljanje kode, niti skupnega podatkovnega skladišča. Bili so posebnost, ki se je obdržala in rodila vrsto izpeljank, med katerimi številne živijo še danes.

Žal pokojni Ian Murdock je ustvaril Debian, najvplivnejšo Linux distribucijo vseh časov.

Enako razočaran nad SLS je bil Ian Murdock, ki je leta ?? osnoval distribucijo Debian. Poimenoval jo je po sebi in svojem takratnem dekletu (Debby + Ian). Distribucija je sledila uradnim smernicam odprtega duha projektov Linux in GNU. Murdockovo ekipo so krasili trdo delo, dobra organizacija, temeljito testiranje in izredno stabilen končni izdelek. Debian je postal najvplivnejša distribucija Linuxa vseh časov.

Prvi vidnejši uspeh v poslovnem svetu je doživel Red Hat Linux.

Oktobra 1994 je luč sveta ugledal Red Hat Linux, prva resnejša distribucija, namenjena predvsem poslovni rabi. Z distribucijo, ki je v ozadju ponujala resno tehnično podporo, jim je uspelo osvojiti poslovni svet. Ko je podjetje leta 1999 vstopilo na borzo, je zabeležilo osmo največjo rast v zgodovini Wall Streeta. 24 let po prvi različici distribucije je leta 2018 podjetje kupil IBM. Cena? 34 milijard ameriških dolarjev. A do tja je bila dolga pot.

Romantiko v stilu Linuxa lepo ponazarja Red Hatovo orodje Xconfigurator, ki je namesto uporabnika znalo izdelati datoteko z grafičnimi nastavitvami sistema X86Config.

Začetki Linuxa so bili »romantični«, uporabniki so se morali boriti z divjimi nastavitvami, s porednimi gonilniki in z drugimi neprijaznimi težavami. Kdor ni vedel, kaj dela, je lahko trajno okvaril celo strojno opremo. Z napačnimi nastavitvami prikaza slike si lahko na primer »skuril« monitor. V tistem času, ko je bilo zgolj pravilno delovanje miške pravi čudež, je ponudnik distribucije Red Hat predstavil orodje Xconfigurator, ki so ga uporabniki Linuxa pograbili z obema rokama, čeprav je šlo zgolj za samodejno ustvarjanje datoteke XF86Config, ki jo je bilo treba v nasprotnem primeru napisati ročno. Medtem ko so se uporabniki operacijskega sistema Windows Me pritoževali, če je računalnik deloval počasi, je bil povprečen ljubitelj Linuxa vesel, ako mu je uspelo namestiti posamezen program. Uspeh je bil že, če se je računalnik z Linuxom sploh postavil na noge. Zaznavanja strojne opreme odprtokodni operacijski sistem ni poznal, priloženi gonilniki pa so delovali prej izjemoma kot praviloma.

Grafično okolje operacijskega sistema Linux KDE je lepo teklo tudi na starejših in šibkejših računalnikih, medtem ko je takratni Windows XP zahteval super stroj.

Januarja 2001 je bilo objavljeno jedro 2.4 in z njim podpora napravam USB ter procesorjem Pentium IV. Življenje je bilo takoj lepše, čeprav še zdaleč ne idealno. Precej distribucij se je že ponašalo z grafičnim vmesnikom za nameščanje, a je od uporabnika še vedno zahtevalo poznavanje razdeljevanja diska in podobne nevšečnosti, ki so bile za manj ukega slehernika precej visoka ovira. Ko je Microsoft izdal Windows XP s številnimi dobrodošlimi izboljšavami in hkrati precejšnjimi strojnimi zahtevami, je Linux pridobil nov zbir uporabnikov. Postal je privzeta izbira lastnikov šibkejših računalniških mlinčkov. Pojavili sta se grafični okolji Gnome in KDE, ki sta z lastnimi smernicami zagotovili uniformnost priloženih aplikacij ter lažjo uporabo in nastavljanje operacijskega sistema.

Zmožnost predvajanja zaščitenih ploščkov DVD je bila ena izmed prvih sivih področij Linuxa.

Leta 2002 je bil Jon Johansen obtožen zaradi programske opreme DeCSS, ki je zaobšla Content Scrambling System (CSS), zaščito, s katero so bili opremljeni ploščki DVD. Prav ta programska oprema je Linuxu omogočala predvajanje vsebine z optičnih medijev, ki sicer brez plačila licenčnine ni bilo mogoče. Johansen je bil kasneje oproščen in distribucije so nadaljevale sivi posel. Prilagale so plačljive večpredstavnostne kodeke, ki jih je uporabnik namestil z enim samim klikom. S tem je posameznik prevzel odgovornost, distribucije pa slavo. Linux je postal želena roba. Danes, ko je na trgu veliko odprtih kodekov, je tovrstna ponudba brezpredmetna, a takrat je Linux sprožil pravo tiho revolucijo, upor proti pregovorno požrešnim ponudnikom vsebin.

Nemški SUSE se je uveljavil kot cenjena rešitev za poganjanje strežnikov.

Red Hat Linux leta 2001 postane Red Hat Enterprise in iz njega nastanejo številne druge distribucije. Pri podjetju neposredno podpirajo le dve, Fedoro kot testno okolje za lastne izboljšave ter CentOS kot brezplačno različico za skupnost. Uspeh Red Hata spodbudi tudi druge podjetniško naravnane distribucije, v Nemčiji se razvije SUSE, prvotno v obliki prevedenega Slackware Linuxa. Ko zadnjega zamenja popolnoma prenovljena distribucija z izdatno podporo, uspeh ne izostane. SUSE leta 2003 kupi Novell, dve leti kasneje pa se rodi brezplačna različica openSUSE, ki živi naprej.

Na drugi strani so bile distribucije, med njimi Mandrake Linux, ki so se pregovorno zahteven operacijski sistem trudile približati povprečnemu uporabniku računalnika. Francosko-brazilska naveza je z Madrakom in namizjem KDE požela veliko zanimanja, a zaradi finančnih težav vseeno zaprla svoja vrata leta 2011. Duh distribucije še naprej živi v projektih Mageia in OpenMandriva. Kratko življenje Mandrake Linuxa je bilo vseeno dovolj, da so se sorodnih avantur lotili številni drugi. Omeniti moramo vsaj Ubuntu, plod vizije južnoafriškega milijonarja Marka Shuttlewortha. Gre za človekoljuben projekt, katerega ime v jeziku zulu pomeni človeštvo in ki je namenjen zagotavljanju kakovostne odprtokodne programske opreme.

Manj vešči računalniški uporabniki so distribucijo Ubuntu toplo pozdravili.

Uporabniku nadvse prijazen Ubuntu so ponudili na strežnikih podjetja Canonical (ki je ponujalo tudi plačljivo različico distribucije s tehnično podporo) in z brezplačnimi CD-mediji, ki so jih pošiljali povsod po svetu do leta 2011. Za osnovo je Ubuntu vzel priljubljeno distribucijo Debian, presedlal na grafično okolje Gnome in se zavezal k izdaji novih različic operacijskega sistema vsakih šest mesecev. Za nameček so imeli zvesto občinstvo, nabito polne in ustrežljive forume ter so podpirali številne izpeljanke, med katerimi ne moremo mimo Xubuntu in Lubuntu. Uspeh ni izostal, Ubuntu je še danes med najbolj priljubljenimi distribucijami Linuxa na svetu, iz njega je nastal tudi mega popularni Linux Mint.

Gentoo Linux je osnova Googlovega operacijskega sistema Chrome OS.

V najbolj norih časih Linuxa je bilo na trgu več kot 300 različnih distribucij. Obregnimo se še ob dve. Prva je poimenovana po najhitrejšem pingvinu na svetu. Gentoo Linux je hitrost dosegel tako, da je bil preveden za točno določeno strojno opremo, na kateri bo tekel. Ideja je bila fantastična, a hkrati zelo časovno potratna. Zasnovo Gentoo Linuxa je za svoj operacijski sistem Chrome OS vzel tudi Google. Druga omembe vredna distribucija je bil minimalističen Arch Linux, ki je vseboval zgolj najnujnejše dele operacijskega sistema, nakar ga je ob pomoči odlične dokumentacije uporabnik sam nadgrajeval po svojih željah in zmogljivostih. Arch Linux je bil poznan po hitrih izdajah najnovejših različic priložene programske opreme.

Najbolj razširjeni operacijski sistem na planetu Android ima jedro Linux.

Število aktivnih distribucij se je sčasoma zmanjšalo, so se pa razširile tudi na druga področja. Lep primer je Raspberry Pi OS, derivat Debiana, ki se je sprva imenoval Raspbian. Nova strojna oprema v podobi poceni računalnika s procesorjem ARM je potrebovala operacijski sistem in izbira Debiana je bila logična. Distribucijo so prilagodili strojni opremi, ji dodali kup izobraževalnih aplikacij, knjižnice za dostop do vhodno-izhodnih signalov naprave in namenska orodja za nastavljanje posameznih delov računalnika. Podobne prilagoditve se je lotil tudi sam veliki Google, katerega distribucija je že zdavnaj prerasla okvire zgodbe o Linuxu. Nekdaj ljubiteljski operacijski sistem za računalnike PC je prikrojil mobilni rabi na pametnih telefonih. Ime tega izdelka poznamo vsi, sliši na ime Android.

Na koncu ne moremo brez ugotovitve, da bo Linux živel naprej. Četudi se govori, da bo Google sčasoma prešel na lastno jedro (Fuschia), vsaj kar se tiče mobilni naprav in interneta stvari, je Linux več kot zgolj jedro. Je cel ekosistem povezanih delov, ki jih razvija, testira in pakira številčna zanesenjaška skupnost. Primeren je za najdražje računalnike na svetu kot tudi za najcenejše naprave, kakršna je nekaj evrov vredna Pi. Linux ni zgolj uspeh posameznika ali podjetja, čeprav so v Linux Foundation združena vsa večja tehnološka imena. Je uspeh vseh nas, odlično opravlja svoje delo in se razvija naprej. Na njegovi poti bo še veliko priložnosti, med njimi takšne, ki si jih ta trenutek še ne moremo zamisliti. Napovedovanje tehnološke prihodnosti je nehvaležno delo, zato raje prevzemimo vlogo opazovalca oziroma uporabnika in uživajmo v njem. Vse najboljše, pingvin!

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentarji

aha0 | 18.11.2021 | 00:38

Čudovit članek. Všeč mi je, da ste šli v podrobnosti nastanka, kjer nekatere stvari kot uporabnik Linuxa še nisem vedel. Morda bi lahko omenili še naslednjo veliko igralno konzolo Steam Deck, katera je v bistvu kar samostojen računalnik in jo poganja Arch Linux in bodo delovale najnovejše AAA igre,, kjer imajo poleg native Linux iger zastavljen cilj poganjati vse Windows igre preko Protona in zaradi katere se v svetu igričarstva trenutno dogajajo ogromne spremembe (razvoj Valve Proton - Windows kompatibilni sloj za igre, AntiCheat rešitve pravkar postale razpoložljive za Linux zaradi pritiska te konzole itd.). V glavnem lepo napisali, vredno branja.

Matjaž Klančar | 18.11.2021 | 09:16

Najlepša hvala za pohvale!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HC1qqZaCLXM

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji