Kralj je mrtev, živel kralj

Objavljeno: 26.8.2008 14:40 | Avtor: Mario Zec | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Avgust 2008

Prvenstvu v nogometu izdelovalci in trgovci tv sprejemnikov izkoristijo za prepričevanje, da je naš stari kralj dnevne sobe že preveč betežen in nereprezentativen, da bi lahko bil kos takemu dogodku svetovnih razsežnosti. Najnovejši tv sprejemniki tako že dalj časa strmijo z obcestnih plakatov in strani časopisov, da o televizijskih reklamah niti ne govorimo. In to bo trajalo vse tja do začetka olimpijskih iger. Vsekakor dobra priložnost za oceno, do kod je ta pomembna veja zabavne elektronike prišla.

Vprašanje o tem, ali je v svetovnem merilu šport povzročil tak globalni razmah televizije ali pa je televizija potisnila športnike med mega zvezdnike in šport nasploh v mega industrijo, sodi med tista o kuri in jajcu, a nesporno je, da sta televizija in šport neločljivo povezana. Med vsemi športi pa najbrž ravno nogomet in olimpijske igre sodijo med tiste mega dogodke, ki povzročijo, da povprečen zemljan (naj mi oprosti tista četrtina svetovnega prebivalstva, ki se bori za golo preživetje, in oni drugi, ki so sicer nad robom preživetja, pa jim je zabavna elektronika, ob boju za normalno življenje, malo mar) začne premišljevati o nakupu novega bleščečega kosa pohištva, ki ponavadi zaseda prestol v dnevni sobi.

Že dolgo je znano, da sta omenjena športna dogodka daleč največji reklamni adut in finančna injekcija za industrijo tv sprejemnikov: proda se vse, še največji izgubarji se izvlečejo, tehnologije v zatonu izvlečejo še zadnjo amortizacijo iz komaj delujočih strojev. Po drugi strani pa lahko ob pomoči velikih reklamnih plakatov, reklam supermarketov in drugih letakov, ki pomagajo uničevati gozd, ugotovimo, do kam je prišla tehnologija tv sprejemnikov za povprečnega uporabnika in kakšne so nadaljnje smernice. Prav zato smo se odločili za preizkus tistega najboljšega, kar izdelovalci zdaj premorejo v razredu velikosti za povprečno veliko dnevno sobo (torej modele FullHD z diagonalo od 37 do 42 palcev oz. od 96 do 109 cm).

Že iz vožnje po mestu in ogledovanja plakatov je razvidno, da je veliki boj, o katerem smo tudi v Monitorju pisali še pred pol leta, končan. Boj med plazmo in LCD se je zelo očitno končal v prid slednjih. Sicer lahko v nekaterih oglasnih gradivih še vedno vidimo tudi oglase za nove plazemske televizorje, vendar jih je vedno manj. Držijo se še v spodnjem cenovnem razredu (sprejemniki ločljivosti 1024 × 768 pik, kar ne sodi med "HD", saj je ločljivost 720p 1280 × 720 pix) in v zelo visokem razredu, nad 50 palcev. No, za povprečnega tv potrošnika je plazma očitno odjahala v sončni zahod.

O sami tehnologiji LCD, raznih tehničnih podrobnostih, kot so vrste priključkov in razširitvena mesta ter takih in drugačnih funkcijah, tokrat ne bomo govorili, saj si lahko znanje o tem osvežite z vnovičnim prebiranjem lanskoletne novembrske številke naše revije, v kateri so ti pojmi zelo podrobno razloženi. Tokrat bomo tudi namenili manj pozornosti drugim tehničnim podrobnostim, kot so frekvenca osveževanja slike, število zvočnikov, kontrast ali svetilnost. Bolj nas bo zanimala izkušnja "povprečnega" uporabnika pri gledanju in upravljanju naprave.

Zopet bomo poudarili, da je ocenjevanje kakovosti slike in zvoka ter oblike pri tv sprejemnikih zares sila subjektivna reč in tako sprejemnikov niti nismo poizkušali uvrščati in določevati zmagovalca. Glede na to, da pa smo preizkušali v popolnoma enakih razmerah vse štiri naprave hkrati, so se nekatere razlike le pokazale, in četudi gre le za subjektiven občutek, je velika verjetnost, da bi podoben občutek imel tudi povprečen gledalec (saj so to vendar naprave, ki praviloma naslavljajo povprečnega gledalca). Zato smo se tokrat po najboljših močeh potrudili naše občutke popisati in določiti, kaj nam je bilo bolj všeč in kaj manj.

LG 42LG 6000

LGjev preizkušeni model ste verjetno zasledili, tako na plakatih kot televizijskih reklamah z "umetniškim" imenom Scarlet. Televizor ima izrazito povečan spodnji del okvirja z značilno luknjo na sredini, ki poleg tega, da označuje, ali je televizor prižgan ali v pripravljenosti (bela ali rdeča osvetlitev), rabi tudi kot nekakšen usmerjevalnik zvoka. Pravzaprav je celotna prednja plošča, po trditvah izdelovalca, nekakšen zvočnik. Tako LG kot tudi vsi drugi preizkušeni televizorji imajo okvir iz črne svetleče plastike in to zna biti ob stranskih virih svetlobe zaradi odbleska moteče. Vendar pa je zaradi velikosti spodnjega roba pri LG, ta problem odboja še bistveno bolj izrazit. Tudi sicer se nam je zdelo, da bi spodnji rob lahko bil nekoliko manjši ali tako vizualno oblikovan, da ne bi bil videti tako velik. Skratka, čeprav se je izdelovalec očitno trudil z obliko, nam rezultat ni bil pretirano všeč. Je pa res, da je verjetno ravno zaradi velikega spodnjega roba LG najtanjši med vsemi preizkušenimi modeli.

Daljinski upravljalnik je lep (črna plastika z imitacijo usnja), nima preveč gumbov, ti so veliki in lepo odzivni. Na voljo so slovenski menuji. Omenimo, da so zelo lepi in funkcionalni, vse je logično razporejeno in predstavljeno tudi z ikonami. Vsekakor menuje na tem televizorju močno hvalimo in so po našem mnenju najboljši od vseh preizkušenih.

Slika je pri navadnem tv signalu (PAL) zelo "žagasta" in neprijetna za gledanje, še posebej, če jo gledamo preveč od blizu. Kaže, da ima LGjev procesor od vseh modelov največ težav z obdelavo navadnega signala. No, s signalom HD sprejemnik ni imel nikakršnih težav, slika je lepa in ostra, tudi povezavo HDMI iz PCja je sprejemnik takoj prepoznal in prikazal.

Omenimo še, da imamo na voljo šest različnih nastavitev širine (velikosti) slike, osem načinov prikaza slike ter pet načinov zvoka. Vsekakor je ta sprejemnik med tistimi, pri katerih se zdi, da je izelovalec veliko premišljeval o uporabniški prijaznosti, nekoliko manj pa o tem, da bomo še nekaj časa večinoma gledali "neHD" program.

LG 42LG6000

Ločljivost zaslona: 1920 × 1080 pik.

Navedeni odzivni čas: 5 ms.

Zvok: SRS TruSurround XT.

Slovenski menu: Da.

Cena za 40- oz. 42-palčni model: 1399 EUR.

Cena za 37-palčni model: 1340 EUR.

Za: Menuji, enostaven priklop na računalnik.

Proti: Kakovost slike navadnega tv signala.

Philips 37 PFL7603 D/10

Philipsov 37-palčni model je najmanjši, ki že ponuja Philipsov "ambilight" sistem. Za nepoznavalce - to je osvetljevanje ozadja sprejemnika (stene) glede na trenutno prikazano sliko. Philips je sicer znan po tem, da se trudi z oblikovanjem svojih sprejemnikov, in tudi ta, ki smo ga imeli na preizkusu, ni izjema. Sam ambilight nas sicer ni kdo ve kako navdušil, a to je verjetno stvar, na katero se je treba navaditi.

Od vseh modelov, ki smo jih preizkušali, je bil Philipsov daljinec daleč najbolj neugleden in slabo zasnovan. Tipke so majhne in plitve ter preblizu skupaj, tudi odzivnost je slaba, včasih moramo loviti pravi položaj za upravljanje sprejemnika. Videli smo tudi nekatere druge Philipsove daljince in nobeden od njih ni tako slab kot ta, ki smo ga preizkusili. Na voljo so slovenski menuji, a so za naš okus zelo nepregledni. Mešajo se načini potrjevanja in večizbirnost, tako da smo imeli kar nekaj težav z nastavljanjem. Našli smo le dve nastavitvi širine slike. Nismo našli izbire načine prikaza slike (čeprav so menda na voljo trije) ali zvoka. Skratka, zdi se, kot da so načrtovalci nekoliko spregledali uporabniško prijaznost.

Slika iz navadnega signala je nekoliko boljša kot pri LG, a je tudi sprejemnik manjši, tako da domnevamo, da bi bila pri isti velikosti (ne)kakovost slike enaka. Prikaz HD nas ni pretirano navdušil, a kaj posebnega mu ni bilo očitati. Signal iz PCja je sprejemnik takoj spoznal in prikazal in to mu štejemo v močan plus.

Philips 37PFL7603

Ločljivost zaslona: 1920 × 1080 pik.

Navedeni odzivni čas: 6 ms.

Zvok: Virtual Dolby Digital.

Slovenski menu: Da.

Cena za 40- oz. 42-palčni model: 1305 EUR.

Cena za 37-palčni model: 1259 EUR.

Za: Enostaven priklop na računalnik, ambilight.

Proti: Slab daljinski upravljalnik.

Sharp LC42XL2E

Sharpov sprejemnik je bil od vseh preizkušenih najbogatejši s priključki, med njimi najdemo prav vse, kar premorejo sodobni standardi za povezavo s tovrstnimi napravami. Tudi kar zadeva oblikovanje, je po našem mnenju ta sprejemnik najlepši med vsemi, ki smo jih tokrat imeli pred seboj. Enako velja tudi za daljinski upravljalnik, ki ima za razliko od drugih tudi zaslonček LCD (za prikazovanje, katero napravo trenutno krmilimo, na voljo je namreč šest naprav). Na voljo so tudi dodatne tipke, ki so v spodnjem delu skrite za pokrovčkom, za krmiljenje morebitnega zapisovalnika. Sharp se je potrudil tudi s slovenskimi menuji, ki so zelo lepi in pregledni, približno tako kot pri LGju. Ob začetnem nastavljanju sprejemnika nas je zmotilo le, da začetno avtomatsko nastavljanje kanalov traja precej dolgo (vsekakor najdlje od vseh modelov). Sprejemnik tudi najpočasneje preklaplja med kanali, čeprav preklapljanje ni tako dolgo, da bi bilo moteče. Kakor je dobro opremljen in oblikovno dovršen, Sharp tudi s ceno prekaša druge modele, in to bo prej ko ne omejilo zanimanje povprečnega potrošnika zanj.

Imeli smo nekaj težav s prepričevanjem, da bi spoznal HD signal iz PCja prek priključka HDMI, a nam je nazadnje le uspelo (glej okvirček).

Slika iz navadnega TV signala je zelo dobra in to kaže na to, da je vgrajen dober procesor, ki zna "majhno" tv sliko PAL lepo in mehko raztegniti čez vseh 1920 × 1080 pik in 42 palcev, kolikor premore zaslon. Enako je tudi slika HD izvora med najlepšimi in najbolj čistimi (ostrimi) od vseh preizkušenih naprav.

Sharp LC42XL2E

Ločljivost zaslona: 1920 × 1080 pik.

Navedeni odzivni čas: 4 ms.

Zvok: SRS TruSurround XT.

Slovenski menu: Da.

Cena za 40- oz. 42-palčni model: 1990 EUR.

Cena za 37-palčni model: 1499 EUR.

Za: Oblikovanje sprejemnika in daljinca.

Proti: Cena, težave pri priklopu na računalnik.

Sony KDL-40W4000

Sony pri oblikovanju svojih tv sprejemnikov večinoma stavi na umirjeno, rekli bi konservativno klasično obliko. Oblikovanje nekoliko popestri le delno prozorni srebrni spodnji del. Čeprav bo za koga nekoliko dolgočasen, pa je po našem mnenju naprava lepo in skladno oblikovana. Tudi daljinski upravljalnik je lepo oblikovan, tipk je sicer nekoliko več, a so dovolj velike in pregledne. Na žalost ni slovenskih menujev in tudi sicer so menuji dokaj nepregledni za uporabo in nič kaj lepi.

Med vsemi preizkušenimi modeli je le Sonyjev imel možnost slike v sliki (PIP). Omenimo lahko tudi, da med vsemi modeli Sony najhitreje preklaplja med kanali. Na voljo je pet načinov širine slike, trije načini slike in pet načinov zvoka, ki so vsi dosegljivi prek bližnjic.

Po naši oceni Sony najbolje in najlepše prikaže sliko navadnega tv signala PAL, pa tudi pri prikazu HD slike je enakovreden LGju in Sharpu. Očitno je procesor BRAVIA ENGINE 2 vseeno nekaj več kot samo reklamni slogan. Sicer smo s prepričevanjem sprejemnika, da prepozna signal HDMI iz računalnika, imeli nekaj težav (beri okvirček) a pri odločanju za nakup, po našem mnenju, Sonyja nikakor ne gre prezreti.

Sony KDL-40W4000

Ločljivost zaslona: 1920 × 1080 pik.

Navedeni odzivni čas: NP.

Zvok: Virtual Dolby Digital.

Slovenski menu: Ne.

Cena za 40- oz. 42-palčni model: 1499 EUR.

Cena za 37- oz. 33-palčni model: 1149 EUR.

Za: Kakovost slike.

Proti: Težave pri priklopu na računalnik.

Toshiba 37XV500P

Kot smo pri Sharpu govorili v presežkih glede oblike in opremljenosti, lahko Toshibo postavimo na drugi konec lestvice. Kar zadeva obliko naprave, ni zaznati kakih oblikovnih presežkov, prej bi rekli, da je nasprotno. Pri oblikovanju daljinskega upravljalnika so se v Toshibi nekoliko bolje odrezali in daljinec po obliki ne izstopa v negativno smer kot, denimo, Philipsov. Tipke so dovolj velike in pregledne, tudi odzivnost je dobra. Slovenskih menujev ni (omenimo lahko, da so na voljo, denimo, Hrvaški), so pa menuji zelo nepregledni in smo se na njih zelo težko znašli.

Slika iz navadnega tv signala sicer ni tako "žagasta" kot pri LGju ali neizrazita kot pri Philipsu, toda z njo kljub vsemu nismo bili pretirano zadovoljni. Enako velja tudi za sliko HD, ki smo jo do sprejemnika pripeljali iz T-2jega STB. Zaman bomo tudi iskali kak gumb za spreminjanje širine slike ali načina slike ali načina zvoka.

"Prave" HD slike (1080i) pa pri Toshibi nismo mogli preizkusiti, saj sprejemnika z vsem znanjem, ki nam je bilo na voljo, nismo znali prepričati, da bi sprejel signal iz naše grafične kartice.

V zagovor Toshibi lahko rečemo le to, da je sprejemnik najcenejši od vseh, ki smo jih tokrat preizkušali.

Toshiba 37XV500P

Ločljivost zaslona: 1920 × 1080 pik.

Navedeni odzivni čas: 4 ms.

Zvok: SRS WOW.

Slovenski menu: Ne.

Cena za 40- oz. 42-palčni model: 1140 EUR.

Cena za 37- oz. 33-palčni model: 1036 EUR.

Za: Cena.

Proti: Nezmožnost priklopa na računalnik.

Ali jih potrebujemo?

LCD tv sprejemniki velikih zaslonov in visoke ločljivosti so sicer "ante portas" naših domov, a ni vse tako bleščeče, kot je videti na reklamnih panojih, prave revolucije na strani ponudbe tv signala pač še ni.

Vsi tisti, ki so vajeni starega, dobrega sprejemnika CRT, bodo najbrž krepko razočarani ob pogledu na sliko navadnega signala PAL na svojem bleščečem 42-"inčarju". Je pač tako, da je "navaden" tv signal (dodajmo, še posebej nekaterih naših tv postaj) tako slabe kakovosti, da se napake, ki jih na manjših katodnih sprejemnikih (skoraj) ne opazimo, na velikih zaslonih še kako vidne. Tudi še tako dobri procesorji za obdelavo slike delujejo po načelu "GIGO" (garbage in garbage out) ali, po naše, "SNSM" (smeti not, smeti ven) in iz slabega signala pač ne zmorejo iztisniti več kot le približno dobre slike.

Tudi pri tokratnem preizkusu se je pokazalo, da so razlike pri prikazu signala HD med sprejemniki majhne in komaj opazne (le nekateri sprejemniki barve preveč "nažgejo", vendar jih lahko ročno prepričamo v nasprotno), pri prikazu navadnega tv signala pa je med modeli opaziti kar nekaj razlik. Najbrž ne bo presenečenje, če ugotovimo, da tudi v tem primeru velja: "kolikor denarja, toliko muzike". A kot že tolikokrat doslej se sprašujemo, ali kljub vsemu ne kaže počakati na boljši notni zapis, preden si omislimo vrhunski orkester.

Da ne bo pomote: vsi tisti, ki sprejemnik potrebujejo za igranje igric (HD), gledanje HD vsebin z računalnika in blu-ray/HD DVD filmov (na PS3 ali kakem drugem cenovno dostopnem predvajalniku), naj vedo, da se cene za dobre HD sprejemnike ne bodo več tako bistveno zniževale kot doslej, in je mogoče že napočil čas za nakup. Vsi drugi, ki so s svojim starim sprejemnikom zadovoljni, in gledajo le nekaj domačih tv programov, pa lahko brez slabe vesti počakajo še kakšno leto, da se bo pri ponudnikih tv signala kaj bolj očitno spremenilo na strani ponudbe HD vsebin. Prvi preizkus zanje je prav gotovo nogometno prvenstvo in OI, vendar v naši okolici v tej smeri "brca" le hrvaška HRT.

Tudi po posvečanju oblikovanju (tako delov naprav kot uporabniškega vmesnika) smo opazili kar nekaj razlik in ta kriterij, čeprav je še tako subjektiven, je treba pri nakupu upoštevati, saj bomo napravo gledali in uporabljali vsak dan. Zato smo skušali podati naše videnje tega, v upanju, da bo to komu v pomoč pri odločitvi.

Zanimivo

Vse kaže, da veliki izdelovalci za novo prodajno sezono pripravljajo televizorje, v katere bodo vgrajeni internetni sprejemniki. Sony je z novo družino televizorjev LCD predstavil dodatni modul Internet Video Link, ki med drugim omogoča prikaz spletnih strani in video vsebin storitev, kot so Wired in YouTube. Dodatek stane okrog 300 dolarjev in ga je mogoče dokupiti za izbrane modele televizorjev letnika 2008, pa tudi sedanjih z letnico 2007. Sprejemnik je mogoče priključiti neposredno na domači internetni usmerjevalnik, krmilimo pa ga prek daljinskega upravljalnika samega televizorja. Podoben izdelek ponuja od nedavna tudi Panasonic, ki ima v svojih najzmogljivejših modelih sprejemnik, imenovan Viera Cast.

Kako smo preizkušali

Televizorjev smo se lotili z več vhodi televizijskega signala, saj so danes načini sprejemanja tv signala na moč različni. Najprej smo si omislili navadno "zračno" anteno, s katero smo preizkusili hitrost iskanja kanalov, ki so v etru okrog nas, in seveda hitrost preklapljanja med njimi. Za ocenjevanje kakovosti signala smo uporabili IP TV podjetja T-2, ki do nas potuje po optični povezavi, do televizorjev pa smo ga spravili prek kabla HDMI. Ocenjevali smo tako tv kanale v običajni ločljivosti PAL, v kateri se dobro vidi, da nekateri televizorji sliko prikažejo kar precej kockasto oz. žagasto, kot tudi nekaj kanalov, ki jih T-2 oddaja v ločljivosti HD. Pri tem nam je bil najbolj v pomoč Discovery HD, ki ga T-2 v svojo televizijo IP TV brez pretvorb usmerja s satelitskega sprejemnika, kjer je na voljo v bitni "hitrosti" do 25 Mb/s (MPEG-2) in ločljivosti 720p.

In, ne nazadnje, sprejemnike smo povezali tudi z računalnikom. Na izhod DVI računalnika smo priklopili prilagojevalnik DVi-HDMI in sliko prek kabla DVI potegnili do televizorja. Več o težavah na tem področju v posebnem okvirju. Sicer pa smo si iz računalnika ogledali kar nekaj demonstracijskih vsebin in koncertov v ločljivosti 1080i in tv serij v ločljivosti 720p.

Omislili smo si tudi Toshibin predvajalnik HD DVD, na katerem smo preverili kakovost našega testnega filma HD DVD, vendar je bil to že nekakšen bonus, saj smo kakovost televizorja ocenili že z drugimi preizkusi.

Priklop na računalnik

Glede na to, da vlada pomanjkanje vsebin HD, je jasno, da je najboljša rešitev priklop televizorja na računalnik in ogled (nelegalnih, da ne bo pomote) vsebin, ki si jih pretočimo iz interneta. Z malo iznajdljivosti lahko tam najdemo predvsem množico tv serij, ki so zapisane v formatu 720p (1280 × 720 pik), pa tudi kar nekaj posnetkov koncertov in celo filmov v formatu 1080i (1920 × 1080 pik).

Preverili smo torej, kako se preizkušeni sprejemniki znajo pogovarjati s PCjem. Philips in LG nista imela prav nobenih težav; na katerikoli priključek HDMI smo priključili naš mlinček, je sprejemnik takoj prepoznal tako ločljivost kot tudi frekvenco osveževanja in sliko lepo prikazal.

Nekoliko več težav smo imeli s Sharpom in Sonyjem. Tu smo morali naši grafični kartici (tako ATI kot nVidia) ročno izbrati frekvenco osveževanja "30 Hz Interlaced", da sta sprejemnika prepoznala signal. Izdelovalcem to, da je treba poznati podrobnosti o nastavljanju grafičnih kartic, nikakor ni v čast.

Zgodba zase je Toshiba, pri kateri nam nikakor ni uspelo prepričati sprejemnika, da bi signal HDMI, ki je prišel iz računalnika, prepoznala in temu ustrezno prikazala sliko. Računalnik je sicer pravilno prepoznal model televizorja, vendar slike ni bilo. Tudi po poizvedbi v spletu in pri uvozniku nismo dobili nobenega nasveta, ki bi pomagal težavo rešiti. Tako nam ne preostane drugega, kot da nakup Toshibinega sprejemnika računalniškim navdušencem odsvetujemo.

So res varčni?

Pred leti, ko se je prvič začelo pisati in razpravljati o tehnologiji LCD za tv sprejemnike, je bila velika in pomembna tema ravno "bistveno manjša" poraba energije v primerjavi s klasičnimi tv sprejemniki CRT. Zdaj, ko so se sprejemniki LCD prebili v povprečno dnevno sobo, pa med reklamnimi slogani nekako ne najdemo več poudarjanja porabe oziroma energijske varčnosti sprejemnikov LCD, kljub temu da je slogan "zeleno" zlorabljen, kjer je le mogoče. Še več, če se približamo televizorjem LCD, lahko brez težav ugotovimo, da se ti kar občutno grejejo, predvsem zaradi osvetlitve zaslona.

Ravno zato nas je zanimalo, koliko sprejemniki LCD dejansko porabijo električne energije med delovanjem in v mirovanju. Sicer vsak od izdelovalcev za svoj sprejemnik postreže tudi s porabo električne energije med delovanjem oziroma v mirovanju, a mi smo se odločili zadevo preveriti. Tako smo v laboratoriju ob pomoči merilnika trenutne porabe preverili, koliko sprejemniki "kurijo" med delom (v mirovanju so bili vsi pod 0,5 W).

Iz rezultatov je razvidno, da 109 cm modeli med delovanjem porabijo nekaj nad 200 W, 96 cm modeli pa nekaj nad 100 W. Izjema je le Philips, ki očitno za svoj ambilight porabi kar veliko. Philips ima sploh zanimivo "električno krivuljo" - ko ga prižgemo, nekaj sekund najprej "kuri" 20 W, nato prižge osvetlitev ozadja ("ambilight") in poraba skoči na 70 W, ko se prižge tudi zaslon in predvajanje programa, pa poraba poskoči na 195 W. Vsekakor se nam 50 W za "lučke" na zadnji strani zdi kar veliko ...

Za primerjavo povejmo, da naš prastari sprejemnik CRT velikosti 70 cm med delovanjem porabi le 70 W ...

Boj med plazmo in LCDji se je zelo očitno končal v prid slednjim. Sicer lahko v nekaterih oglasnih gradivih še vedno vidimo tudi oglase za nove plazemske televizorje, vendar jih je vedno manj.

O sami tehnologiji LCD, raznih tehničnih podrobnostih, kot so tipi priključkov in razširitvena mesta ter takih in drugačnih funkcijah, tokrat ne bomo govorili, saj si lahko znanje o tem osvežite z vnovičnim prebiranjem lanskoletne novembrske številke naše revije, v kateri so ti pojmi zelo podrobno razloženi.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki