Konzerviran, a daleč od konservativnosti

Objavljeno: 17.12.2013 | Avtor: Žiga Četrtič | Kategorija: Preizkusi | Teme: foto

Fotografski nastavek v obliki konzerve za pametne prenosne naprave je zagotovo eden najbolj drznih in zanimivih izdelkov letošnjega leta v fotografsko telefonskem svetu. Ali bosta »pametni leči«, kot je Sony poimenoval družino izdelkov DSC-QX10 in DSC-QX-100, postali nov hit?

S prodajnih polic se nam ponuja veliko mutantskih križancev med pametnim telefonom in fotoaparatom. A mnogokrat se sliši očitek, da izdelek ni ne tič ne miš. Sony nam je končno ponudil miš, ki jo lahko oprtamo tiču.  

Plastično sedlo se na cevasto oblikovan fotoaparat brez zaslona namesti prek bajonetnega nastavka, ta pa telefon objame ob pomoči močne vzmeti med nastavljivima oprijemaloma, podloženima z rebričasto gumo. Sliši se skoraj preveč preprosto, da bi delovalo, a ob ne pretirano živahni rabi se fotografski nastavek prepričljivo oklepa telefona. Kljub preprostemu natikanju fotoaparata na nastavek  bo telefon le redko ostal osedlan, saj mu nastavek pokvari tako videz in priročnost kot tudi uporabnost telefona. Paziti moramo, da ne prekrijemo ali celo pritisnemo na stranske gumbe telefona, umestitev fotografskega nastavka pa vpliva tudi na udobje končne rabe. Žal se ročici ne razpreta dovolj, da bi QX uporabljali na tabličnih računalnikih. A kdo pravi, da moramo imeti QX nameščen v telefon? Med fotografiranjem ga lahko prosto vihtimo v roki ali pa postavimo na stojalo in  upravljamo na daljavo. Dosegljive so nam nove perspektive, ki bodo pripomogle k ustvarjalnosti, fotografiranje in kadriranje avtoportretov lahko dobi nove razsežnosti. A naj se voajerjem ne zasvetijo oči prehitro. Domet brezžične povezave je razmeroma omejen in stežka prebije meje prostora.

QX100 je občutno večji izmed bratov in bo zato na manjši telefonih deloval še malenkost bolj nenavadno. Zaradi dodatne steklovine, ki je potrebna zaradi večjega tipala in svetlobne moči, ga bomo raje podprli pri držanju. Na to so očitno računali tudi Sonyjevi načrtovalci. Kljub nenavadnosti je pestovanje fotografskega nastavka z levico in držanje telefona z desnico priročnejše, kot bi pričakovali. Za nameček se nam pod palcem levice znajdeta ročica za optični zum in gumb prožila, ki sta bistveno  odzivnejša in uporabnejša od druge možnosti – tapkanja po zaslonu telefona. QX100 ponuja še vrtljiv obroč na konici objektiva, ki veliko obljublja, a ostaja le delno izkoriščen. Želeli bi si možnost izbire nadzora poljubne nastavitve, a smo deležni le dodatne alternative za nadzor približevanja. Ob želji po ročnem ostrenju pa lahko obroč prevzame še to nalogo.

Na ohišju je miniaturen LCD, ki nas obvešča o polnosti majhnega ploščatega akumulatorja, ki mu ob intenzivnejši rabi kaj hitro poide sapa. Novih življenjskih moči mu lahko vlijemo s polnjenjem prek priključka USB, ki se skriva pod ne ravno posrečenim pokrovčkom, ki ga moramo včasih z nohti  predolgo prepričevati, da se odpre. Izdelava obeh aparatov je, razen omenjenega pokrovčka, več kot solidna – QX100 je celo deloma kovinski.

Fotografska nastavka na telefon ali tablični računalnik povežemo prek povezave WiFi. Postopek je preprost, saj brezplačna aplikacija Sony PlayMemories, ki je na voljo za Android in iOS, fotoaparat hitro najde. Ob prvi povezavi nam lahko pomaga podpora NFCju, drugače pa geslo, ki je pod baterijskimi vratci fotoaparata, vnesemo ročno. Ob vzpostavljeni povezavi se zdi, kot da sta telefon in QX postala eno – kompaktni fotoaparat. No, skoraj. Ob tekočem delovanju je zamuda predogleda na zaslonu sicer zaznavna, a pod mejo motečega tudi ob uporabi daljših goriščnic. Nadležno pa je, ko gre kaj malenkost narobe in se prenos za sekundo ali dve ustavi. Pripetilo se nam je še, da so vse želje po spreminjanju nastavitev ostale neuslišane z opozorilom »ni mogoče nastaviti« ali da je namesto prenosa slike pred nami zevala črnina in je bil za nadaljnjo rabo potreben vnovičen vklop fotoaparata. Slednje se je zgodilo ob prehitrem zaporednem fotografiranju in nastavljenem prenosu fotografij v telefon. Fotoaparat namreč fotografijo polne ločljivosti shrani na vstavljeno pomnilniško kartico mikro SD, kopijo, veliko dva milijona pik, pa samodejno prenese na telefon, kjer nam je kasneje na voljo za ogled ali deljenje v spletu. A prenos traja ob srečnih okoliščinah do sedem sekund, če se kaj zatakne,  pa tudi več. Ali pa sploh ne.

Hitrost torej ni ravno največja vrlina QXov. Če izklopimo samodejni prenos fotografij v telefon, sicer lahko na slepo »šklocamo« s hitrostjo približno 1,6 fotografije na sekundo, a vnovični nadzor nad fotoaparatom dobimo šele dve sekundi po pritisku na sprožilec. Od vklopa aparata do prvega posnetka smo čakali od enajst pa vse do triintrideset sekund. Še bolj čudno pa je, da se ob ogledu že posnetih fotografij povezava prekine in uporabi operacijskemu sistemu privzet pregledovalnik. Ob vnovični želji po fotografiranju smo tako znova obsojeni na deset in več sekund čakanja. Mački nam zato pogosto uidejo izpred objektiva, akti se oblečejo, otroci pa odrastejo. Arhitektura?

Neizpiljen uporabniški vmesnik aplikacije skriva bore malo fotografskih nastavitev. Pri QX100 lahko nastavljamo odprtost zaslonke, čas zaklopa je le informativne narave.

Neizpiljen uporabniški vmesnik aplikacije skriva bore malo fotografskih nastavitev. Pri QX100 lahko nastavljamo odprtost zaslonke, čas zaklopa je le informativne narave.

Žal ne navduši niti zasnova same fotografske aplikacije. QX10 ponuja zelo okrnjen nabor nadzora. Dva avtomatska načina, po Sonyjevem poimenovanju je en superioren in drugi inteligenten (?), se širokogrudno odločata namesto nas, a ne ponujata niti ročne izbire scenskih načinov. K sreči nam je na voljo še programski način P. A sreča je opoteča. Nastavimo lahko namreč le kompenzacijo osvetlitve in temperaturo beline. QX100 je do fotografa malce bolj prizanesljiv. V načinu A si lahko izberemo vrednost zaslonke, hitrost zaklopa pa se informativno izpisuje na zaslonu. Belino lahko nastavimo z vrednostjo v Kelvinih, o občutljivosti ISO pa ni ne duha ne sluha.

Med fotografiranjem si lahko točko ostrenja izberemo ob pomoči dotika zaslona, a je bilo ostrenje pogosto nezanesljivo in nam je povzročalo nemalo preglavic. Poleg tega, da ni bliskavice, namreč fotoaparata nimata niti lučke za pomoč pri ostrenju. Točke in načina merjenja svetlobe, kar nam je na voljo pri praktično vseh boljših fotofonih, si pri QX ne moremo izbrati.

QX100 ima velik fotografski potencial, ki bo, upajmo, bolje izkoriščen s prihajajočimi programskimi nadgradnjami.

QX100 ima velik fotografski potencial, ki bo, upajmo, bolje izkoriščen s prihajajočimi programskimi nadgradnjami.

Vse zgoraj napisano pa postane še bolj žalostno, ko ugotovimo, da sta fotoaparata pravzaprav solidni napravi. DSC-QX10 odlikuje kar desetkratni optični zum, a davek za to plačamo pri razmeroma skromni svetlobni moči objektiva, ki je pri širokem kotu F/3,3 in se v tele območju zmanjša na F/5,9. Pri fotografiranju v neidealnih razmerah zato aparat hitro poseže po višjih občutljivostih ISO, kjer pa 18 milijonov pik v velikostnem razredu tipala 1/2,3 palca predstavlja preveliko breme. Pomanjkanje detajlov je očitno in tudi narava šuma, čeprav z malo barvne komponente ni med prijetnejšimi. Tako smo bili s podrobnostmi na fotografijah zadovoljni le pri ISO 100. Še enkrat pa velja poudariti, da na izbiro občutljivosti tipala nimamo nobenega vpliva. Tako je aparat med fotografiranjem podobnega motiva, kot smo ugotovili ob pregledu podatkov EXIF, kolebal med ISO 100 pa vse do ISO 800. Podrobnejši ogled fotografij razkrije, da tudi optika ni povsem kos množici pik. Fotografije izgubljajo na ostrini proti robovom, nekaj je tudi kromatične aberacije.

QX100 pri polni ločljivosti fotografira v razmerju stranic 3 : 2, veliko tipalo pa omogoča ločevanje motiva od ozadja.

QX100 pri polni ločljivosti fotografira v razmerju stranic 3 : 2, veliko tipalo pa omogoča ločevanje motiva od ozadja.

Kljub večjim meram je QX100 s 3,6-kratnim zumom skromnejši ob brata. A v nedrih skriva drobovje Sonyjevega fotoaparata DSC-RX100, kar pomeni občutno večje tipalo z dvajset milijoni pik, ki jim za Carl Zeissovim objektivom ni niti približno dolgčas. Posnetki so presenetljivo ostri in detajlni tudi v slabših svetlobnih razmerah. Pozorno oko sicer najde nekaj kromatične aberacije, a tu se prej kot njeni prisotnosti velja čuditi, da je fotoaparat ne odpravi programsko. Svetlobna jakost objektiva se razprostira med spoštljivim F/1,8 in malenkost manj prijaznim F/4,9 v tele območju, a v kombinaciji z velikim tipalom kljub temu lahko okusimo tudi nekaj plitve globinske ostrine pri portretni fotografiji. Šuma je presenetljivo malo in lahko bi rekli, da so posnetki QX100 pri ISO 800 primerljivi, če ne celo boljši od QX10 pri ISO 100.

Za spremembo pričujočemu ni uspelo zbežati izpred objektiva QX10.

Za spremembo pričujočemu ni uspelo zbežati izpred objektiva QX10.

Pri snemanju videa pridejo na dan Sonyjeve dolgoletne izkušnje. Svetloba se ob hitrih spremembah razmer prijetno prilagaja, zumiranje je praktično neslišno in gladko, pritoževati se ne moremo niti nad kakovostjo zajema dvokanalnega zvoka. Prednost svetle optike in boljšega tipala QX100 je tudi pri videu očitna. Zanimivo pa je, da se video ne zajema v tipični polni visoki ločljivosti, temveč s 1440 × 1080 pikami.

Ob koncu preizkusa smo izvedeli, da Sony z začetkom leta 2014 načrtuje temeljite programske nadgradnje. Odpravili naj bi prekinjanje povezave med telefonom in fotoaparatom ob ogledu fotografij v galeriji ter dodali možnost nadzora časa ekspozicije in vrednosti ISO. Podpora zajemu RAW žal v sporočilu ni omenjena. Ker sta aparata prišla na police prodajaln v začetku septembra, ju lahko brez slabe vesti označimo za »polizdelek«. Večina ocenjevanj in preizkusov je že opravljenih in koliko kupcev je izdelkoma zaradi slabih mnenj preizkuševalcev obrnilo hrbet, nam seveda ne bo nikoli znano. In če bi za QX10 še lahko rekli, da razen optičnega zuma nima res občutne prednosti pred najboljšimi fotofoni, nam je ob videnem za QX100 lahko iskreno žal.

Sony DSC-QX10

Fotografski nastavek

Ločljivost tipala (v milijonih pik): 18.

Velikost tipala: 1/2,3 palca (6,17 × 4,55 mm).

Največja občutljivost tipala (ISO): 12.800.

Goriščnica (35 mm ekv.): 25–250 mm.

Svetlobna moč: F/3,3–F/5,9.

Optična povečava: 10×.

Ročne nastavitve zaslonke/časa: Ne.

Ločljivost videa (pik): 1440 × 1080.

Mere (d × v × š): 62,4 × 61,8 × 30,0 mm.

Masa (z akumulatorjem): 105 g.

Prodaja: www.sony.si.

Cena: 189 EUR.

✓    Razpon optičnega zuma, kakovost izdelave, zamisel.

✗    Hroščata aplikacija, kakovost posnetkov pri višji občutljivosti ISO, zelo pomanjkljiv nadzor nad nastavitvami.

Sony DSC-QX100

Fotografski nastavek.

Ločljivost tipala (v milijonih pik): 20.

Velikost tipala: 1 palec (13,2 × 8,8 mm).

Največja občutljivost tipala (ISO): 25.600.

Goriščnica (35 mm ekv.): 28–100 mm.

Svetlobna moč: F/1,8–F/4,9.

Optična povečava: 3,6×.

Ročne nastavitve zaslonke/časa: Da/ne.

Ločljivost videa (pik): 1440 × 1080.

mere (d × v × š): 62,5 × 62,5 × 52,2 mm

Masa (z akumulatorjem): 179 g.

Prodaja: www.sony.si.

Cena: 427 EUR.

✓    Kakovost fotografij, zajema videa in izdelave.

✗    Hroščata aplikacija, zelo pomanjkljiv nadzor nad nastavitvami.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki