Komentar: Dve leti
Kar težko dojemam, da je dve leti tega, kar se je kar velik del sveta postavil na glavo. Seveda je tudi prej redno prihajalo do sprememb in novosti, a vsake toliko so na vrsti take, za katere si velja vzeti nekaj več časa za razmislek in obdelavo. Ne, ne govorim o koronavirusu, ampak o mojem prehodu s Canonovega DSLR na Fujifilmov brezzrcalni aparat.
Kot sem zapisal že takrat, sem o menjavi fotografskega sistema razmišljal dolgo, več let. Po eni strani morda predolgo, po drugi pa se je daljši razmislek oziroma počasnejši prehod izkazal za povsem koristnega, saj sem z novim sistemom res izredno zadovoljen.
Najprej, z njim sem res dosegel svoj primarni cilj – več fotografirati. K temu najbolj pripomoreta manjši velikost in teža aparata z objektivom. Teža in velikost nekdanjega DSLR brez objektiva sta približno enaki sedanjima aparata z vsaj dvema objektivoma. Sicer sem že prej s seboj pogosto vzel torbico, v kateri je aparat z objektivom, a je ta prepogosto ostal v njej, po možnosti kar v prtljažniku avtomobila. Manjši in lažji aparat pa enostavno pogosteje obesim čez ramo, tudi ko vem, da me čaka veliko sprehajanja.
Podobna zgodba je pri objektivih. Zadnja leta sem veliko večino fotografij naredil le z enim objektivom – Canonovim majhnim, fiksnim 50 mm F1,8. Z drugimi, večinoma je šlo za večje Canonove zum objektive, se mi pogosto sploh ni dalo ukvarjati. Za Fujijev sistem pa imam zdaj par majhnih, resnično žepnih objektivov, ki jih toliko raje zgrabim in dejansko tudi uporabim. Ravno pred kratkim sem si omislil njihov 50 mm F2,0 – majhen, a oster objektiv, ki se odlično obnese v enaki vlogi kot prej Canonov, torej kot krajši portretni objektiv. Malenkost širša alternativa je 30 mm F2,0, tudi ta je dovolj majhen, da ga pogosto vzamem s seboj, kar tako.
Teža in velikost nekdanjega DSLR brez objektiva sta približno enaki sedanjima aparata z vsaj dvema objektivoma.
Temu nameravam v kratkem dodati še nekaj širšega – 16- ali 18-milimetrski objektiv, recimo. Všeč mi je Fujijev odličen nabor majhnih, lahkih fiksnih objektivov, ki tudi niso predragi. Ostali proizvajalci imajo nekoliko večji poudarek na zum objektivih, ki so kompleksnejši, s tem pa tudi večji, težji in dražji. Za profesionalne uporabnike so seveda primernejši, meni kot zahtevnemu amaterju pa bolj odgovarjajo prednosti preprostih fiksnih modelov.
Drugi razlog, da sem z novim sistemom izredno zadovoljen, je kakovost fotografij. Tu sicer ne gre za Fujijevo posebnost, ampak enostavno za napredek, ki so ga v letih zabeležili vsi proizvajalci. Podobno kot se nam zgodi pri menjavi računalnika, ko enostavno spregledamo, da je naš računalnik po nekaj letih že malo počasen, dokler nas na to ne opozori nov računalnik. Tako je bil zame preskok v kakovosti fotografij kar prijetno presenečenje. Resda preizkušam praktično vse nove aparate, a sem pri tem redko šel primerjat moj stari DSLR – še dobro, saj bi me sicer toliko prej prijela želja po menjavi.
Zadnja velika prednost Fujifilma pa je v njegovem upravljanju, handlingu. Razporeditev tipk in kolesc je skladna z načinom, kakor tudi sam razmišljam o fotografiji in fotografiranju. Zame pomeni predvsem to, da med fotografiranjem bistveno manj posegam po nastavitvah, kot sem prej. Ena koristnejših novosti zadnjih generacij je tudi samodejna nastavitev ISO, kombinirana z dovolj malo šuma, da mi nekje do ISO 6400 o njej sploh ni treba razmišljati.
Tu pa se je pojavila tudi kakšna slabost. Največjo sem omenil že takrat, leta 2020, ko sem prvič pisal o menjavi. Fujijev X-T30, ki ga uporabljam, ima namreč vratca za dostop do akumulatorja in kartice SD na spodnji strani. Ker pa gre za razmeroma majhno ohišje, so ta vratca zelo blizu navoja za stativ, ploščica tega pa omenjena vratca zato zakrije. Med domačo rabo tega sicer ne opazim, je pa nadležno, ko snemam video za Monitorjev kanal Youtube. Tam je aparat večino časa na stativu, menjava akumulatorja in pomnilniške kartice pa bistveno bolj nadležna, kot bi lahko bila.
