Klasika
Kup računalnikarjev oziroma ljudi z nagnjenjem za tehniko se ukvarja s fotografijo, večina pa se je loteva s povsem tehnološkega zornega kota. Kot neznanci preživimo nekaj ur, dni ali tednov v spletu (ali z revijami, kot je naša) in iščemo najboljši aparat za nas. Primerjamo znamke, primerjamo segmente, primerjamo modele. Pogledamo po novicah in straneh z govoricami, ali pride v kratkem še boljši model, da ne bomo slučajno kupili prejšnje (in v naših glavah posledično slabše) generacije nekega aparata.
Ko pride aparat, bo marsikateri izmed nas celo prelistal navodila, praviloma pa nas spet čaka izlet v splet (ali, za bolj romantične duše, v knjižnico) in branje. O objektivih, zaslonkah, ISO vrednostih. Beremo forume, zagovarjamo svoje, debatiramo o prednostih sistemov za stabilizacijo slik, o brezžičnem proženju bliskavic, skratka, tehnikarimo.
Seveda je na voljo tudi druga plat. V teh dneh se v Las Vegasu namreč odvija eden izmed največjih svetovnih sejmov za potrošniško elektroniko, CES. Na njem (in tik pred njim) je že padlo nekaj napovedi za nove fotoaparate. Najbolj se nam cedijo sline za Fujifilmov X-Pro1. Gre za aparat z izmenljivimi objektivi in brez zrcal, torej vsaj v teoriji tekmuje z modeli, kot so Panasonicova serija G, Olympusovi aparati Pen, Sony NEX, Nikon One itd.
Toda v primerjavi z zgoraj naštetimi modeli je Fuji vendarle drugačen. No, tipalo je enake velikosti kot pri Sonyju. Pa objektive bomo lahko tudi menjavali. Pravzaprav bomo z njim počeli praktično vse, kar lahko že zdaj počnemo z vsemi zgoraj naštetimi aparati. Ali pa z DSLRji. Pravzaprav tudi s katerim izmed najzmogljivejših kompaktov. V čem se torej Fuji razlikuje od drugih? Prvo je nedvomno cena, saj bo aparat veljal 1700 dolarjev, pomembnejši pa je njegov videz, njegova karma. Pri oblikovanju so se zgledovali po starejših, analognih aparatih, predvsem Contaxovem rangefinderju G izpred slabih dvajsetih let (po njem so se zgledovali tudi pri ceni).
Po eni strani so nam torej všeč tehnično najnaprednejše naprave, beremo o novih zmogljivostih, hočemo najostrejše objektive in tipala z najmanj šuma. Po tem smo podobni avtomobilskim navdušencem, ki debatirajo o prednostih in slabostih Ferrarijev in Porschejev, različnih motorjev, prenosov, postavitev. Prav tako imamo tudi mi svoje legende, svoje Jaguar E-je, Corvette Sting Raye in Citroene DS. Naše legende nosijo imena, kot so Contax S, Leica, Hasselblad, Exakta ... Gre za starodobnike v pravem pomenu besede.
Ti aparati so sicer res legendarni, nihče izmed nas se jih ne bi branil, kljub temu pa fotografiranje z njimi ni tako enostavno kot z novimi digitalnimi aparati. Fujifilm nam torej prodaja klasični model, ki v sebi skriva tehnično zmogljiv in popolnoma moderen aparat. Cena je seveda visoka, a verjamem, da jih bodo brez večjih težav tudi prodali. Niti ni tako pomembno, kakšen aparat prodajajo, gre bolj za prodajo nostalgije, videza in kultnosti.
In kaj pomeni tak aparat za naše fotografije? Pravzaprav nič. Kljub temu pa moram v temu trenutku skleniti pisanje, saj me Konica Autoreflex T4 (op. ur. za normalne ljudi - analogni fotoaparat) čaka, da odpeljeva en krog.
Sploh pa, dovolj o fotoaparatih, na naslednjih straneh si lahko tokrat preberete o prenosnikih in brizgalnih tiskalnikih.
