Objavljeno: 26.3.2005 12:17 | Avtor: Samo Kuščer | Monitor Oktober 2004

Kdo se boji slovenščine

Kdo se boji slovenščine

Slovenščina seveda ni ne eno ne drugo, temveč le čisto navaden, majhen indoevropski jezik, ki ga kolikor toliko razumljivo govori nekaj manj kakor dva milijona ljudi in za silo piše še malo manj. Jezik ni pretirano blago zveneč, vsekakor se ne more primerjati s kakšno italijanščino ali portugalščino, ali pa ruščino, če se omejimo na slovansko vejo. Tudi besedišče ni med najširšimi in vsekakor je precej slabo obdelano. Po drugi strani pa sodi slovenščina med zelo pregibne jezike. Marsikaj, za kar potrebujejo drugi jeziki dve besedi (na primer tudi angleščina, ki je, mimogrede, zelo slabo pregibna), po slovensko povemo z eno, pregibano besedo.

Čista neumnost je, uradno, državno, zakonsko in ne vem kakšno še varovanje slovenščine, kakor da bi šlo za nedolžnost naroda, ki jo bo sicer za vedno odvzel grdi, grdi tujec. Gonja proti tujim imenom podjetij, ki se pojavlja zadnje leto in naj bi bila celo uzakonjena, je smešna in tragična. Da se parlament ukvarja s takimi neumnostmi, ko je še toliko pomembnih zadev nerešenih, je tragično. Smešno je, da kdo misli, da bo to sploh izvedljivo.

Nekaj drugega je seveda omalovaževanje in neupoštevanje suverenosti jezika. Glede na to, da je Slovenija povsem enakopravna drugim državam po svetu, od povezave v Evropsko zvezo celo mogoče nekoliko "bolj enakopravna" od nekaterih, ni govora, da bi se morala kakorkoli podrejati. Zato je prav neverjetno, kako jo lahko skušajo "veliki" Evropejci posiliti z eurom. Slovensko je evro in tu ni debate. Zakaj se sploh kdo o tem želi pregovarjati, tako na evropski kakor na slovenski strani, je nepojmljivo. In vendar se je to zgodilo. Uradna Evropa menda meni, da je edino zveličavno ime za skupno valuto "euro" (morda celo z veliko začetnico?). Namesto da bi Slovenija to gladko zavrnila, se pojavljajo nekakšne parcialne rešitve, za katere nihče ne ve zagotovo, kaj naj bi pomenile. V javnosti se pojavljajo celo precej odločno izražena mnenja, da valute pa res ne moremo pisati drugače, kakor je bila zapisana v izvirniku. Podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije Miro Sotlar je po navedbi 24ur.com izjavil: "Logično je, da je potrebno uporabiti originalno izraženo valuto, to je euro, in pa cent za desetine (sic!), kajti to je tudi na bankovcih in kovancih napisano." Kaj je s tem hotel povedati, ni povsem jasno. Še manj je jasno, zakaj bi evro pisali v izvirniku, če pa tako ne pišemo niti dolarja, niti funta, niti danske ali švedske krone, niti rublja. Pravzaprav ne najdemo veliko valut, ki jih pišemo v izvirniku.

Če smo ob vstopu v Evropsko zvezo pristali na to, da na bankovcu ne bo pisalo tudi evro, to pomen le, da so bili politiki, ki so nas "pripeljali" v to zvezo, tako ponižni pred "velikimi", da si niso znali izboriti dovolj pravic. Da je to res, tako ali tako vemo. Če navedem še en dokaz o majhnosti slovenskih politikov pred tujci: imamo zakon, ki predpisuje, da so taksiji označeni z napisom TAXI. Pisano z "x". Če na taksiju piše samo TAKSI, je to proti slovenskemu zakonu.

A pustimo filozofiranje in jamranje. In oglejmo si še malo bolj tehnično plat vprašanja. Pred približno pol stoletja so se Japonci resno odločali, ali bi prešli na latinico, ki je toliko bolj praktična od njihove grafične pisave z 2 do 5 tisoč znakov. Po dolgih premlevanjih so zamisel opustili. Glavni razlog so bili računalniki, ki so se takrat začeli malo resneje pojavljati in so omogočali enostavno vnašanje tudi tako velikega števila znakov z navadno tipkovnico.

Tu je ravno moč računalniške tehnologije: Na eni strani gre noter en signal, na drugi strani pride ven nekaj drugega, vmes pa se z informacijo zgodi, kakor je določil programer - uporabnika pa niti najmanj ne zanima. Če to razmišljanje prenesemo nazaj na euro/evro, si je skoraj težko predstavljati kaj bolj računalniško trivialnega, kakor da pač mašinerija vedno prevede slovenski evro v "evropski" euro in nazaj. To, da je papirnati denar, na katerem piše euro, ne pa tudi evro, tako ali tako že na pol poti na smetišče zgodovine, je itak jasno. In kaj pravi g. Sotlar, kako je evro zapisan na čip-karticah, z u ali v? Mogoče pa piše kar "denar"?

Seveda se aroganca velikih jezikov pozna še kje drugje, ne le pri evrih in taksijih. Vsak dan uporabljamo programe, ki niso prevedeni. Imamo zakon, ki določa, da morajo imeti vsi izdelki navodila v slovenščini, in danes res ne najdemo niti škatlice vžigalic, ki ne bi imela nalepke s slovenskimi podatki, če je sicer narejena na Kitajskem. In tako je prav!

Po drugi strani pa se v okolju, ki je še veliko bolj primerno za prevajanje, torej v računalništvu, še vedno pojavljajo nove različice programov brez slovenskega vmesnika. Če je bilo to mogoče pri programih pred desetletji še razumljivo, gre pri današnji zmogljivi (strojni in programski) tehnologiji za čisto aroganco, če program ne podpira kateregakoli jezika. V resnici je to bolj stvar politike kakor tehnologije. Dokler vsaj na eni strani ni politične volje, toliko časa se iščejo (in najdejo) izgovori, da je kaj težko ali nemogoče. Čim pa je volja na obeh straneh, je zadeva kar se da preprosta.

Dokaz za to, koliko je mogoče narediti za jezike s tehnologijo, je seveda odprta koda. Saj ne rečem, da je čisto vse prevedeno - ker seveda ni - vendar pomislekov o tem, kako je prav in kaj se splača, na tem delu sveta ni slišati. To je sodobno! (Ne pa tista vaša "logika", Sotlar z GZS!)

Zakaj bi evro pisali v izvirniku, če pa tako ne pišemo niti dolarja, niti funta, niti danske ali švedske krone, niti rublja.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

WgtTlaQnT-o

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji