Kakovost ali cena

Objavljeno: 27.2.2007 13:15 | Avtor: Grega Humar | Kategorija: Preizkusi | Revija: Februar 2007

Že davno smo prišli v tisto obdobje računalništva, ko je dostopno (skoraj) vse, ponudba je velika in raznovrstna kot še nikoli, potrošniki pa so zaradi tega vse bolj zmedeni. To velja tudi za industrijo monitorjev LCD. Ti so se v zadnjih letih že tako pocenili, da so dostopni praktično vsem, kupimo pa jih lahko celo že v malo večjih trgovinah z živili.

O delovanju monitorjev LCD smo podrobneje pisali v decembrski številki leta 2004.

No, ta dosegljivost se velikokrat izkaže za slabo, predvsem zato, ker neuki potrošnik pri nakupu nima na voljo pomoči tehnično podkovanega prodajalca. Monitorji LCD so namreč eden najznačilnejših izdelkov, pri katerih se potrošnika zavaja, predvsem z različnimi značilnostmi, ki večinoma niso realne in med seboj velikokrat niso primerljive. Še več, tudi v trgovinah s pretežno računalniško opremo boste zelo težko našli koga, ki bi vam pri nakupu monitorja res strokovno pomagal. Razlog tiči večinoma v tem, da se monitorji bolj kot po opisanih lastnostih razlikujejo po vrsti tako imenovane matrike, torej po tehnologiji, ki jo uporabljajo za prikaz slike. Teh pomembnih razlik pa velikokrat niti prodajalci ne poznajo in to je vsekakor zaskrbljujoče.

Kako v resnici vidimo pod kotom?

Kotno vidljivost smo želeli preizkusiti tudi v praksi. Glede na značilnosti zaslonov je jasno, da bi morale biti razlike med tehnologijami očitne. Izstopa predvsem zaslon vrste TN, ki je znan po slabi navpični kotni vidljivosti. Pa je tako tudi v resnici?

Primerjali smo naslednje monitorje LCD: tehnologijo TN je zastopal monitor IBM ThinkVision 171p, tehnologijo MVA monitor IBM ThinkVision 170p, predstavnik S-IPS pa je bil Nec 1970NX. Že takoj povejmo, da so razlike res zelo velike. Pri monitorju TN že pri neposrednem gledanju v zaslon opazimo nepravilnosti oziroma spremembo barv proti robovom zaslona. Vse skupaj se še poslabša, če na monitor z matriko TN gledamo od spodaj - barve so skorajda neprepoznavne. Pogled od zgoraj je bil v našem primeru precej manj moteč, čeprav se z zaslonom S-IPS ali MVA ne more primerjati.

Na slikah, ki si jih lahko ogledate v članku, je to tudi zelo opazno. Res je sicer, da se tudi monitorji TN med seboj razlikujejo in da je nepravično posplošiti tako slab rezultat na prav vse modele s to tehnologijo. Zato smo preizkusili še dva zaslona TN (Samsungova) - rezultat je bil resda nekaj boljši, sploh kar zadeva navpično vidljivost, a je razlika v primerjavi z drugim zaslonom še vedno zelo velika.

Boj se je torej odvijal med tehnologijama MVA (pri Samsung modelih PVA) in S-IPS. Takoj lahko povemo, da so bile razlike majhne in da so vidni koti (tako vodoravni kot navpični) obeh tehnologij odlični. Kljub temu bi lahko dali nekaj prednosti tehnologiji S-ISP, saj je svetilnost (predvsem pa barve) bolj enakomerna glede na vidni kot. Ob gledanju pod skrajnimi koti (blizu 180 stopinj) se malenkost boljše odreže tehnologija MVA, a pod takim kotom najbrž ne boste gledali v monitor.

Pri gledanju s strani je bilo še najmanj razlik. Spet sta bili sicer v precejšnji prednosti tehnologiji MVA in S-IPS, zaključki pa so enaki kot pri navpičnem gledanju - S-IPS obdrži boljše barve, MVA pa je boljša pri skrajnih kotih.

Preden se poglobimo v podrobnosti sodobnih monitorjev LCD, je treba vedeti, kakšen monitor pravzaprav potrebujemo, oziroma kaj od njega pričakujemo. Za nekoga, ki igra večinoma le igre, je najpomembnejša odzivnost monitorja, saj se želi izogniti tako imenovanemu "ghostingu" (razmazanju premikajočih se predmetov). Po drugi strani so za oblikovalce najpomembnejše barve oziroma natančnost, pristnost le-teh. Za pisarniška opravila barve bržkone niso pomembne. Ne glede na vrsto dela pa nas mora zanimati tudi vidni kot, svetilnost in kontrast monitorja. Kaj torej izbrati? Odgovor ni tako enostaven, saj bomo v članku lahko ugotovili, da samo branje deklariranih lastnosti, po katerih bi morda zmagovalca določili zlahka, še zdaleč ne vodi k cilju.

Overdrive (Response Time Accelerator)

Tehnologija za zmanjšanje odzivnega časa, različni izdelovalci jo imenujejo seveda različno: ClearMotiv (ViewSonic), MagicSpeed (Samsung), Over Driving Circuit (LG, Philips). Monitorji s to tehnologijo so sicer res večinoma hitrejši, a gre to pogosto (predvsem pri zaslonih TN) na rovaš kakovosti slike (nastaja t. i. "dithering" ali utripanje).

Osnovni pojmi

Ena pomembnejših lastnosti monitorja LCD je največji kontrast slike. Gre za razmerje svetlosti med najtemnejšo (neosvetljeno, črno) piko in piko bele barve, ki je popolnoma osvetljena. Tu gre poudariti, da večina težav nastane pri prikazu črne in ne bele pike. Ker pa gre za razmerje in ne za absolutno merilo, se da kontrastno razmerje višati z ojačitvijo bele barve, črna pa kljub temu ostane presvetla. Če je kontrastno razmerje nizko, črna barva na zaslonu ni povsem črna, temveč temno siva, pri določeni vrsti zaslona LCD (matrike) celo vijolična. To je pomembno predvsem pri igranju iger in gledanju filmov, predvsem pri temnih, nekontrastnih prizorih. Zgolj na podatek o kontrastu se torej ne gre zanašati. Pomembnejša je vrsta zaslona LCD, toda o tem malce pozneje.

V današnjih monitorjih LCD se uporabljajo zasloni z aktivno matriko. Tem zaslonom je dodana plast s tranzistorji in kondenzatorji (TFT - Thin Film Transistor). Z mrežo tranzistorjev določimo, katero piko želimo prižgati, in na mestu te pike napolnimo kondenzator. Zmogljivost kondenzatorja je pri zaslonih dovolj velika, da vzdržuje stanje električnega polja do naslednje osvežitve ali spremembe stanja. Napetost, s katero vzdržujemo električno polje, lahko natančno nadzorujemo in tako nastavljamo količino svetlobe, ki jo prepušča določena pika na zaslonu LCD.

Naslednje, na kar velja biti pozoren, je svetilnost. Tu velja opozoriti, da je večinoma največja svetilnost tako ali tako že previsoka in jo je za navadno delo treba v nastavitvah zmanjšati. Prav svetilnost je lastnost monitorjev LCD, ki naredi sliko v primerjavi s katodnim (CRT) monitorjem prijetnejšo in lepšo.

Precej pomembnejši podatek je t. i. vidni kot, torej kot, pri katerem je slika na zaslonu še vidna. Podatek o vidnem kotu je podan za vodoravno in navpično gledanje. Prav pri informaciji o vidnih kotih gre za lep primer zavajanja kupcev - nikar ne nasedajte podatkom, slika namreč velikokrat postane neuporabna že pri precej manjših kotih gledanja, kakor navaja izdelovalec. Podatek o vidnem kotu naj bi izražal kot, pri katerem kontrast slike pade na 1/10 kontrasta, ki velja pri vidnem kotu 0° (se pravi, ko na zaslon gledamo popolnoma pravokotno). Spet je stvar odvisna od vrste monitorja (o tem pozneje).

Pri ločljivosti monitorja imamo ponavadi dokaj zvezane roke, saj je glede na velikost (diagonalo) zaslona bolj ali manj standardizirana. Tako imajo 17- in 19-palčniki večinoma ločljivost 1280 x 1024 pik, od 20 palcev naprej pa se ločljivosti povzpnejo na 1600 x 1200 ali več. Razmisliti pa velja o razmerjih stranic - če bo namreč monitor večinoma v rabi za gledanje filmov, bi veljalo razmisliti o širokem zaslonu z razmerjem stranic 16 : 9 ali 16 : 10. Razmislite tudi, kako veliko delovno površino (ločljivost) potrebujete. Za (profesionalno) rabo, ki zahteva veliko odprtih oken (oblikovanje, programiranje ...), je velika ločljivost še kako dobrodošla. Za tiste, ki veliko pišete v urejevalnikih besedil, je zelo primerna možnost obračanja zaslona (t. i. pivot) - tako namreč lahko vidite format A4, raztegnjen čez ves monitor.

X-Brite/OptiClear/CrystalBrite in drugi premazi

Tehnologija za povečanje kontrasta, ki se večinoma uporablja na zaslonih LCD prenosnikov. Izdelovalci te zaslone premažejo s posebnim premazom, ki naj bi sliko napravil jasnejšo in bolj kontrastno, a gre tudi tokrat za bolj ali manj marketinško potezo. Zaslon je na prvi pogled res lep in sijoč, slika pa je po našem mnenju slabša, saj ti premazi precej povečajo odbojnost okoliške svetlobe od zaslona in že v navadnih delovnih razmerah (dnevna svetloba) motijo uporabnika, saj se preprosto preveč bleščijo. Teh oznak ne gre zamenjevati z nekaterimi drugimi, npr. Samsungovo tehnologijo MagicBright, pri katerih ne gre za premaz, temveč za rešitev na ravni samega zaslona.

Za igričarje, pa tudi za ljubitelje filmov utegne biti ključen podatek o odzivnem času. Ne kratko gre za najmanjši čas, ki je potreben za to, da slikovna pika spremeni stanje. Gre za enega najmanj verodostojnih podatkov o monitorju, saj izdelovalci uporabljajo vse mogoče zvijače, da ta čas, podan v milisekundah, manjšajo. Izmerijo namreč vedno le najhitrejši prehod (npr. iz črne v belo ali pa iz sive v sivo, odvisno od vrste zaslona oz. matrike), ki ga je določen monitor zmožen. Vedeti je treba, da bo vsakdanja raba namreč drugačna (v praksi gre pač za vse vrste prehodov), zato se tudi na ta podatek ne gre pretirano zanašati. Odzivni čas bomo podrobneje obdelali za vsako vrsto matrike posebej.

Frekvenca osveževanja, ki je bila eden najpomembnejših podatkov pri nakupu starejših, katodnih monitorjev, je z obdobjem LCDjev izgubila na pomenu. Razlog tiči v tem, da pri zaslonih LCD frekvenca osveževanja ne pomeni več frekvence utripanja slike, temveč gre le za število sprememb stanj kristalov na sekundo. Pike na zaslonu so namreč konstantno osvetljene, kristali pa le prehajajo iz enega stanja v drugo (pri zaslonih CRT je šlo za dejansko prižiganje in ugašanje pik). Pri večini monitorjev je najprimernejša frekvenca 60 Hz, vsekakor pa na ta podatek pri nakupu ne velja biti preveč pozoren.

Zelo velike razlike med posameznimi modeli pa utegnemo opaziti pri reprodukciji barv. Pri tem imamo ob nakupu dokaj zavezane roke, saj teh značilnosti v dokumentaciji ne bomo našli, zato je najbolje, da monitor pred nakupom preizkusimo. Prikaz barv je za določena opravila (DTP, grafično oblikovanje) ključen, odvisen pa je spet predvsem od vrste matrike.

Tako smo prišli do ključnega podatka o vsakem zaslonu LCD - tipa matrike oziroma vrste zaslona LCD. Vse značilnosti namreč v osnovi izhajajo prav iz tehnologije, ki jo monitor uporablja za prikaz slike. Oglejmo si torej, katere vrste zaslonov sploh poznamo in njihove ključne prednosti oziroma slabosti.

Widescreen, 16:10

Večinoma se z oznako "widescreen" šopirijo tv zasloni z razmerjem stranic 16 : 9 (razmerje DVD), izdelovalci monitorjev LCD pa so se kompromisno odločili za razmerje 16 : 10. Ti zasloni so priljubljeni predvsem pri prenosnikih z diagonalo 15,4 palca. Prednost takega razmerja stranic je na prvi pogled (poleg primernosti za gledanje filmov DVD) večja delovna površina, a je pri tem treba upoštevati tudi ločljivost zaslona. Za velikost delovne površine je merilo namreč skupno število pik na zaslonu, ne le razmerje stranic. Poleg tega se je treba zavedati, da je menjava ločljivosti na zaslonih LCD zelo težavna. To pomeni, da bodo lahko določene igre, ki zahtevajo nespremenljivo ločljivost, videti zelo slabo. Torej velja premisliti, ali nam tako razmerje stranic odgovarja za večino opravil. Pozanimati se je tudi treba, ali široko ločljivost zaslona podpira tudi naša grafična kartica.

TN (twisted nematic)

Zasloni TN so najstarejša vrsta zaslonov LCD - izhajajo še iz časov pasivnih matrik. Ker je tehnologija TN zelo poceni, so cene monitorjev LCD s to tehnologijo zelo nizke, a žal na rovaš kakovosti slike. Ti monitorji imajo namreč kar precej pomanjkljivosti, ena najbolj nadležnih pa je zelo slab vidni kot. Pri nekoliko večjih zaslonih, npr. 19-palčnih, kjer je dober vidni kot še pomembnejši, lahko pri večini monitorjev s tehnologijo TN opazimo očitne razlike med posameznimi deli monitorja že takrat, ko vanj gledamo naravnost. Barve in kontrast ob robovih so namreč očitno drugačni kakor na sredini slike. Pri gledanju pod kotom se to le še stopnjuje (glej okvirček o vidnem kotu).

Poleg tega je težava zaslonov TN zelo slaba reprodukcija barv in nizko kontrastno razmerje (to je precej posledica tega, da so tekoči kristali pri tehnologiji TN razporejeni spiralno in jih je precej težko nadzirati), predvsem zaradi slabega prikaza črne barve. Naj vas ne zavedejo podatki v prodajnih dokumentacijah zaslonov, kjer se monitorji TN ponašajo celo s kontrastnimi razmerji več kot 1000 : 1. V resnici je kontrast slab, še posebej v primerjavi z zasloni MVA ali PVA.

Prednost monitorjev TN je (poleg cene) hitra odzivnost, saj so najhitrejši primerki sposobni ugasniti piko že v nekaj milisekundah. Zasloni TN so bili prvi, ki so imeli odzivni čas manjši od 20 ms. Seveda gre uradne podatke tudi tokrat jemati z zadržkom (glej okvirček o odzivnih časih).

Za koga je torej primeren monitor s tehnologijo TN? Če ste navdušen igralec igric ali imate tanko denarnico, je TN očitna izbira. V vseh drugih primerih pa velja razmisliti o čem boljšem. Je pa res, da so tudi med monitorji TN velike razlike in da zelo slabe najdemo le na spodnjem koncu cenovne lestvice (predvsem zelo slabi vidni koti). Od 17-palčnega monitorja za 50 tisočakov (ali 19-palčnega za 65 tisočakov) torej ne pričakujte preveč.

Monitorjev s tehnologijo TN ne bomo naštevali, ker jih je enostavno preveč. V 17-palčnem razredu so praktično vsi monitorji z zaslonom TN, pa tudi večina 19-palčnih monitorjev je takih.

DVI

Večina uporabnikov sicer že ve, da oznaka DVI pomeni digitalni priključek, a ga kljub temu omenimo. Če ima vaša grafična kartica izhod DVI (velika večina današnjih kartic ga ima, razen tistih, ki so vgrajene v matično ploščo), se ozrite po monitorju, ki podpira DVI, saj v tem primeru ni potrebna digitalno analogna pretvorba signala na ravni grafične kartice in nato spet digitalna pretvorba v samem monitorju. Slika je brez teh pretvorb večinoma občutno boljša (zmanjša se predvsem šum), je pa to precej odvisno tudi od kakovosti samega kabla - z dobrim analognim kablom je mogoče dobiti dobro sliko tudi po običajnem, analognem izhodu.

S-IPS (Super In-Plane Switching)

Zgodovina zaslonov IPS sega v leto 1996 (razvili sta jih podjetji Hitachi in Nec), njihova prodaja pa (žal) vse bolj upada zaradi drage proizvodnje in posledično visoke cene. Pri zaslonih S-IPS so tekoči kristali vedno poravnani vzporedno s površino zaslona. Ko pika ni pod električno napetostjo, je črne barve. Piko "prižgemo" tako, da kristale zasukamo za 90° okrog osi, ki je pravokotna na površino zaslona, pri skrajnem zasuku pa tako dobimo povsem belo sliko. Drugi (sivi) odtenki so seveda med obema skrajnima položajema.

Največja prednost monitorjev LCD s tehnologijo S-IPS je odlična reprodukcija barv. To je pomembno predvsem za uporabnike, ki se ukvarjajo z oblikovanjem ali fotografijo. Poleg tega imajo precej dobre vidne kote - uradni podatki o vidnem kotu so okoli 176°, a kontrast (v nasprotju z monitorji TN) nikoli (niti pri kotu 179°) ne pade pod desetino vrednosti. S stališča vidnega kota je tehnologija S-IPS zelo dober kompromis med TN in PVA (glej okvirček).

Odzivnost monitorjev IPS nikoli ni bila slaba (zasloni MVA in PVA so imeli s tem še do nedavna velike težave), predvsem pa je odzivni čas glede na odtenek sivine precej enakomeren in se pri sodobnih monitorjih spusti krepko pod 20 ms. To je dovolj za vse vrste opravil, razen morda za igranje najhitrejših akcijskih iger.

S kontrastnim razmerjem se monitorji IPS ne morejo ravno pohvaliti, težave imajo predvsem z reprodukcijo črne barve. Monitor IPS spoznate po tem, da črna barva nekoliko "vleče" na vijoličasto. Poleg tega imajo nekateri modeli težavo z enakomerno osvetlitvijo slike (posledica tehnologije IPS, ki zahteva močnejšo osvetlitev); to je še posebej opazno pri temnih odtenkih.

Monitorji S-IPS so primerni za vse vrste uporabnikov, a ti morajo za to seči precej globlje v žep, saj so monitorji S-IPS najdražji. Tak 19-palčni monitor boste le stežka kupili za manj kot 100 tisočakov, a boste za ta denar dobili praviloma izjemno kakovosten monitor.

Monitorjev S-IPS je na trgu daleč najmanj, tako da lahko naštejemo skoraj vse:

Nekateri monitorji: Nec MultiSync 1970NX, NEC MultiSync 2180UX, NEC MultiSync LCD1990SXi, NEC MultiSync 20WGX2, LG L2000C-SF.

MVA (Multi-Domain Vertical Alignment) in PVA (Patterned Vertical Alignment)

Prvi monitorji s tehnologijo MVA so nastali konec devetdesetih let (tehnologijo je leta 1998 razvilo podjetje Fujitsu). Pri zaslonih VA so kristali, kadar niso pod napetostjo, razporejeni pravokotno glede na polarizacijski filter. Ko so kristali pod polno napetostjo, se postavijo pod kotom 45° glede na polarizator in na zaslonu se prikaže bela pika. Samsung je to tehnologijo še nekoliko izboljšal in patentiral pod imenom PVA - Pattern Vertical Alignment.

Odlika teh monitorjev je predvsem odlična kotna vidljivost (celo boljša kot pri zaslonih S-IPS) - taki monitorji uradno zmorejo tudi okoli 178°. Tudi reprodukcija barv je precej dobra, čeprav po tej plati nekoliko zaostaja za tehnologijo S-IPS, a je še vedno daleč pred monitorji s tehnologijo TN.

Ko je govor o kontrastnem razmerju, je zmagovalec jasen. Sodobni monitorji PVA namreč dosegajo razmerja celo prek 1000 : 1; to je (v nasprotju z monitorji TN) občutiti tudi ob vsakdanji rabi.

Do nedavna je bila poglavitna hiba monitorjev PVA (MVA) odzivni čas, predvsem neenakomernost le-tega glede na različne odtenke sivine. Preprosto povedano, prehod črnega odtenka v beli je bil zelo dolg, v nekaterih ekstremnih primerih je trajal celo dlje kot 100 ms. V zadnjem času se je odzivni čas sicer znižal (žal tudi na rovaš kakovosti barv), a še vedno ne dosega hitrosti monitorjev TN, pa tudi neenakomernost je ostala.

Monitorji PVA in MVA so, podobno kot S-IPS, dokaj redki. V razredu 17-palčnih boste poleg enega Samsungovega primerka težko našli še kakšnega. Tehnologija je za ta velikostni razred očitno predraga, saj so se ljudje, ki kupujejo manjše monitorje, navadili na zelo nizke cene monitorjev TN, hkrati pa se sploh ne zavedajo velikih razlik med posameznimi vrstami monitorjev. Monitorji PVA in MVA tako zaživijo šele v višjih velikostnih razredih, po ceni pa ne zaostajajo dosti za monitorji S-IPS. Primerni so za zelo širok spekter uporabnikov. Dobri vidni koti, solidne barve in sprejemljivi odzivni časi so značilnosti, ki najbolj ustrezajo nekomu, ki si ob pisarniških opravilih tu in tam ogleda kak film (tu je dobrodošel tudi silno dober kontrast) ali se sprosti ob igranju iger. Vsekakor uporabnik kljub visoki ceni dobi veliko. Le tisti, ki si želijo odlično reprodukcijo barv (npr. oblikovalci), utegnejo biti nekoliko razočarani - kar zadeva barve, je najboljša tehnologija S-IPS.

Nekateri monitorji PVA (Samsung) in MVA (drugi): Samsung 770P, Samsung 940T, Samsung 970P, Samsung 971P, NEC MultiSync 1970NXp, Belinea 20.1 102035W.

Pred nakupom

Glede na povedano je vsekakor modro, da pred nakupom dobro premislite, za kakšne namene monitor sploh potrebujete, in upoštevate razlike med različnimi vrstami monitorjev. Najpomembneje je, da si monitor pred nakupom ogledate in če se le da, preizkusite (kar nekaj večjih trgovin to omogoča). Res pa je, da je ponudba monitorjev, ki so razstavljeni na policah in na voljo za preizkus, ponavadi dokaj omejena (skoraj vsi trgovci očitno merijo na nezahtevne potrošnike, tako da je večina razstavljenih monitorjev vrste TN). Vsekakor pa se pri trgovcu ali na izdelovalčevi spletni strani pozanimajte o vrsti matrike; da ta ni opisana s samimi osnovnimi podatki, kar se velikokrat zgodi. Skratka, zaupajte svojim očem in ne kupite mačka v žaklju.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki