Objavljeno: 21.12.2021 | Monitor Januar 2022

Kaj uporabljamo člani uredništva - Drugo leto virusa

Čeprav smo se vsi prilagodili, tisti najhujši geeki še celo zelo dobro, si moramo priznati, da so nam covidna leta dala vetra. Marsikdo osebnih stikov ni tako zelo pogrešal kot povprečna populacija, vendar pa je dejstvo, da sta zaprtost med štiri stene in delo od doma vplivala na našo – digitalno opremljenost. Navdušenje nad strojnimi novostmi je nekoliko popustilo, k čemur so gotovo pripomogli tudi vseobsežno pomanjkanje čipov in svetovne logistične težave. Kljub temu bo branje na naslednjih straneh lepo razkrilo, da smo se avtorji, ki ustvarjamo Monitor, prilagodili in se, če ne drugače, posvetili programskim nadgradnjam. Prepričan sem, da je podobno ravnal tudi marsikateri izmed naših bralcev.

Veliko užitka pri prebiranju naših navad vam želim!

Matjaž Klančar, odgovorni urednik

  

  

OPTIKA SPREMENI POGLED NA SVET

Matjaž Klančar

Spomnim se časov, ko sem živel z internetom, ki je do mene pritekal prek telefonske parice. Morastih časov, ko je internet cukal, poskakoval in se trudil. Od letošnjega leta končno živim v optičnem svetu, omislil sem si največ, kar so mi ponudili, optiko s skorajda gigabitnim dostopom. Zakaj? Verjetno ravno zaradi odtegnitvenega sindroma, s katerim sem živel vrsto let. Internet zdaj dela, kaj več o njem nimam povedati. Dela tudi trenutni dostop do službenih računalnikov in celo off site backup, ki ga doma nudim matičnemu podjetju. Če bi bil zelo natančen, bi lahko rekel, da v resnici izkoriščam le polovico hitrosti, ki jo zmore moj dostop, saj Wi-Fija (še?) nisem nadgradil na Wi-Fi 6, zato sem priklenjen na »ubogih« 400 Mb/s, ki jih zmore različica AC. Vendar te hibe ne opazim, 400 Mb/s je še vedno veliko (preveč). Edini, ki zares izkoristi ta gigabit, je moj naraščaj – prek namiznih računalnikov, ki so povezani s kablom ethernet.

Da, sam »kište« doma nimam, ker je ne potrebujem. Sin pravi, da jo, tako zelo, da se je odločil za poletno počitniško delo in prispeval k nakupu računalnika s procesorjem AMD Ryzen 9 5950x. Množica jeder, ki v igrah ne pride (več) do izraza, mu pomaga pri renderiranju v 3D-programu Blender. Pomaga mu tudi 40 GB pomnilnika in peklensko draga nVidia Geforce RTX 3080 (cene čipov vseh vrst so še vedno napihnjene!), čeprav morda bolj pri igranju iger. Mimogrede, tudi ta računalnik sva s sinom sestavila sama. Bolj iz moje kaprice, kot zato, ker bi ga to zares zanimalo, moram priznati …

Ob računalniku se ob 24-palčnem LG bohoti tudi 27-palčni 144-herčni ukrivljeni monitor HKC M27G1 in menda se mu bo ravnokar pridružil še 32-palčni 165-herčni (seveda spet ukrivljeni) Dell S3222DGM. Kot je nekoč zapisal kolega Primož – edini razlog, da imaš na mizi dva monitorja, je, da nimaš prostora za tri. Pomanjkanje prostora pa reši nosilna roka, ki sede na steno, dodajam sam.

Tako sin, kaj pa jaz? Meni povsem zadostuje zmogljiv službeni računalnik »kišta«, ki mu doma pomaga povprečen prenosnik. Na oba sem namestil Windows 11. Ker … Kaj pa vem, ker so mi ga pri Microsoftu ponudili. Tako so zdaj moja okna lepše zaobljena, ikone v opravilni vrstici pa so po novem na sredini zaslona. Še malo, pa bom imel Maca. ;)

Sicer pa mi v popolnosti služi telefon Samsung Galaxy S21 Ultra, ki je moj ključni digitalni sopotnik. Hiter je, zmogljiv, ravno prav velik pa še odličen (amaterski) fotoaparat povrh. Nekaj časa sem poskušal še s preklopno revolucijo v obliki Galaxy Fold3, pa mi ni uspelo. Telefon, ki se razpre v tablico, se sliši odlično, v resnici pa je na koncu – le povprečna in dokaj majhna tablica. In predebel ter neroden telefon.

 

SELITEV

Jure Forstnerič

Zame je bilo letos eno najbolj prelomnih let – rojstvo hčerke in selitev le dva meseca kasneje sta marsikaj obrnila na glavo. Kar se tiče uporabe tehnike in računalništva, je sicer pomembnejša selitev v (za nas) novo stanovanje.

Vsakdo ima seveda svoje prioritete in najbrž ne preseneča, da je bila moja dostop do spleta. V novem stanovanju smo imeli še aktivno vezavo za razmeroma počasno povezavo s spletom in smo tako nekaj mesecev zelo trpeli z DSL-povezavo 10/1 Mb/s. Prehod na optičnih 100/20 Mb/s je predstavljal res enormni preskok. Še najbolj opazim, da je zdaj delo na daljavo (prek Remote Desktop na službeni računalnik) bistveno udobnejše.

K temu sodi tudi upokojitev omrežnih vmesnikov Powerline in prehod na Mesh Wi-Fi. Lansko spomlad sem preizkusil rešitve različnih proizvajalcev, letos pa kupil dva Asusova usmerjevalnika srednjega razreda. Med seboj sta povezana prek omrežnega kabla (ena izmed novosti po selitvi in z njo povezana ureditev električnih vodov po stanovanju je tudi vgradnja dodatne omrežne povezave), tehnologija Mesh pa omogoča, da navzven delujeta kot eno skupno omrežje in si povezane naprave podajata med seboj.

Še nekaj novosti je povezanih s selitvijo. Največja je robotski sesalnik, konkretno Roborockov model S6. S temi sesalniki sem se že dlje časa spogledoval, a prejšnje stanovanje zaradi njegove narave tega enostavno ni dopuščalo. Sesalnik se res odlično obnese, v primerjavi s konkurenco ima odlično aplikacijo, zanj pa sem celo navdušil našega urednika, ki si je par mesecev za menoj kupil enak model. Po mojih grobih izračunih mi robotski sesalnik privarčuje kakih 60 ur dela na leto.

Mogoče omenim še novo plinsko peč, ki tu zasluži omembo zaradi povezljivosti s spletom, od koder dobiva podatke o vremenu (temperaturi). Zabavnejša pa je njena aplikacija za pametne telefone, kjer lahko na daljavo upravljam termostat, izrisuje pa tudi grafe porabe (v kWh ali evrih).

V pisarniškem kotu so tri omembe vredne novosti. Največja je novi, 27-palčni monitor LG 27GL850, ki poleg dodatnega prostora ponudi tudi več užitkov pri igrah, saj ima osveževalno frekvenco 144 Hz (ob ločljivosti 2.560 × 1.440 pik, ki je za to velikost zaslona po mojem idealna). Sledi roka Ergotron LX, na katero je nameščen omenjeni monitor in omogoča odlično fleksibilnosti pri njegovi postavitvi ter možnost hitrega umika ali premika monitorja. Zadnja novost je Logitechova igričarska miš G604, ki je nadomestila približno osem let staro in prav tako Logitechovo miš iz serije MX. Prinaša brezžično delovanje, tako prek Logitechovega standarda kot prek bluetootha, izredno natančno delovanje, on-the-fly nastavitev hitrosti (DPI, koristno pri igrah) in možnost prosto vrtljivega kolesca.

 

NAUČI SE SAM

Matej Huš

Letos prvič, odkar pomnim, žalostno ugotavljam, da imam popolnoma enako strojno opremo kakor leto poprej. Ne, tole ne bo še eno izvajanje, kako so računalniki za domače potrebe že deset let dovolj dobri, nove različice Worda pa izumljanje tople vode. Če se je letošnje leto v čem razlikovalo od prejšnjih, je to po intenzivnejši konzumaciji izobraževalnih vsebin s spleta. Saj razumete, če si že zaprt med štirimi stenami, se lahko vsaj kaj naučiš.

Izkazalo se je, da so vsi VPN, oddaljeni dostopi, digitalne knjižnice in podobno za dostop do (zaklenjenih) znanstvenih člankov žal nedorasli (nezakonitemu) Sci-Hubu. Ponujajo skorajda vse, a bodisi terjajo zapletene prijave, namestitve certifikatov in druge akrobacije. In Sci-Hub nima skoraj vsega, temveč vse. Podobno poslanstvo, a bolj za knjige, opravlja LibGen. Obe strani redno menjujeta domene, ker ju roka pravice ali pa založnikov, če hočete, vztrajno preganja. A ker nobena univerza nima naročenih vseh revij, je to včasih pač nujno.

Google je tudi na področju znanosti ujel velike, stare ponudnike podatkovnih zbirk in statistik. Google Scholar ima sicer še manj informacij od Scopusa ali Web of Science, je pa zastonj, enostaven za uporabo in z ogromnim zbirom. Hkrati je, priznajmo si, pri vrednotenju raziskovalne uspešnosti prizanesljivejši od SICRIS/COBISS, zato se raziskovalci v življenjepisih raje pohvalijo z njegovim izpisom. Iskanje po Googlu Scholarju pa je enostavnejše, četudi mestoma še vedno manj natančno kot v Scopusu.

Že precej stara, a redno posodobljena stran je MIT OpenCourseWare z raznoraznimi študijskimi kurzi te elitne univerze. Kadar se lotevam projektov, ki ne sodijo strogo v mojo specialnost, je to zelo uporaben uvod, dostikrat pa celo vse, kar je potrebno. Že nekaj let obstaja tudi edX, ki združuje 160 univerz (vključno z MIT, s Harvardom in z Berkeleyjem). V zadnjem času so se razpasli tudi ponudniki raznih plačljivih kurzov, a se jim uspešno izogibam – znanja je zastonj več kot dovolj.

Kadar me premaga intelektualna lenoba in se mi ne ljubi v knjigah brati, kako se množijo tenzorji ali kaj so komponente BDP, si to pustim razložiti na kanalu Khan Academy. Kadar imam preveč časa, pogledam kaj na 3Blue1Brown, da malo obnovim znanje tenzorjev. Na sploh je Youtube izjemno koristna platforma. Če znamo presejati zrnje od plev, najdemo navodila (tutorial) za vse od menjave oljnega filtra v stari kripi do priprave vhodnih datotek za molekulsko dinamiko.

Rad imam bolj in manj koristne podatke vseh vrst in oblik. Na Youtubu kar mrgoli kanalov, ki sicer niso neposredno uporabni pri delu, so pa neverjetna zakladnica idej, premislekov in podatkov: Kurzgesagt, MinutePhysics, MinuteEarth, PracticalEngineering, Medlife Crisis, Sixty Symbols, Veritasium, VSauce, CGP Grey in številni drugi. In seveda moj najljubši znanstveni novinar, ki s trdo znanostjo razkrinkava teorije zarote, malomarno poročanje in druge neresničnosti potholer54. In edina plačljiva storitev, ki jo upam priporočiti, je Nebula. Tam so isti ustvarjalci vsebin kot na Youtubu, le da jih ne terorizira Algoritem.

  

BREZ LASTNIŠTVA

Boris Šavc

Pravijo, da je pametni telefon dobro menjati vsaki dve leti, saj začne med drugim takrat slabeti baterija, obenem pa se nam sprosti vezava na izbranega operaterja. Težava nastane, ko je v družini pet od telefona odvisnih članov. Telefon in pol na leto je zajeten finančni zalogaj za sleherni družinski proračun. Zagotovo to velja pri meni, kjer smo vsi zapisani Applu in stroške za jabolka nosim sam. Prav zato sem pred leti osnoval verigo dedovanja, kjer sem si letos z vezavo kupil iPhone 13 Pro Max 512 GB, medtem ko so drugi člani dobili iPhone 12 Pro Max (boljša polovica), iPhone 11 Pro Max (starejša hči), iPhone XS Max (mlajša hči) in iPhone 7 Plus (sin). Če kdo svojo napravo razbije, jo mora nemudoma nadomestiti z enakovredno ali boljšo, drugače je iz igre za vedno izključen.

Nestrpno sem čakal na predstavitev novih računalnikov iMac, saj sem moral nujno zamenjati dežurni delovni stroj. Ko je Apple predstavil pisane igrače z malim zaslonom in jih poimenoval novi iMac oziroma iMac 24, sem naročil računalnik iMac 27 2020. Čeprav smo ljudje običajno naravnani, da je novejše vedno boljše, odločitve nisem niti za trenutek obžaloval. Računalnika si ne lastim, temveč sem se odločil za tako imenovano operativno financiranje in sem najemnik. Leto star računalnik višjega razreda brez kapljice znoja poganja vse za moje delo potrebne aplikacije, ki jih večinoma najdem v ponudbi naročniškega kompleta Setapp. Nisem še naletel na zagato, ki je eden od izposojenih programov ne bi rešil. Ker sem strasten bralec knjig, ki je preskočil skoraj vse modele Amazonovega elektronskega bralnika Kindle, sem letos opešanim očem privoščil Kindle Oasis z višjo ločljivostjo prikaza in lučko s prijazno rumeno svetlobo. Da ga bom dokončno odplačal šele čez dve leti, mi verjetno ni treba posebej omenjati …

Kot glasen zagovornik naročnin poleg očitnih, med katerimi prednjačita glasbena in televizijska zabava, od letos naprej plačujem še za izvlečke odličnih knjig Blinkist ter beležnico na steroidih Roam Research. Prva mi omogoča, da v tako natrpanem vsakdanu še vedno najdem čas za knjigo ali dve, ki poskrbita za mojo osebno rast, druga z nemško metodo Zettelkasten nadomesti moje možgane, mi razširi obzorja ter precej olajša sleherno delo. Največ sprememb sem v preteklem letu doživel pri najljubšem športu tenisu, kjer sem zaradi kalcinacije in natrgane ramenske tetive na prisilnem počitku. Moja fiziatrinja pravi, da bom tenis spet lahko igral ob svetem nikoli. Ker se ne vdam zlahka, že iščem najboljši ultrazvočni top, ki bi nabrani kalcij razbil in odplaknil naprej po telesu, medtem pa vzdržujem kondicijo s tekom in z novimi zimskimi copati za asfalt Nike Air Pegasus 37 Shield. Ti so izjema, ki potrjuje pravilo glede moje (ne)privrženosti lastništvu. Copate sem kupil, da ne bi slučajno prehitro vrgel puške v koruzo. Tek pač ni tenis.

  

PRENOSNIŠKI POSVOJENCI

Jurij Kristan

Odkar pomnim, so imeli pri meni namizni računalniki prednost pred prenosniki. Malo zaradi ukvarjanja z grafičnimi orodji in igrami, ki pač zahtevajo konkretno strojno moč, malo zaradi ljubiteljskega vijačenja komponent, saj sem vse svoje računalnike sestavil sam. Letos se je to prvič spremenilo, posredi pa so pomanjkanje čipov in zato slaba dobavljivost ter podivjane cene ključnih komponent, še posebno grafičnih kartic. Asusov prenosnik TUF Dash F15 s Core i7-11370H in z Geforceom RTX 3070 je tako po sili razmer sad pandemskih časov.

Linija TUF velja za ceneno sestro dražje ROG, kar pomeni bolj povprečno tipkovnico, zaslon in podobno, toda to ni problem. Sliko lahko vržem na AOC Q27G2U, za trušč pa imam več Sennheiserjevih slušalk, kot so GAME ONE. Kot zasvojenec z mehanskimi tipkovnicami za vnos uporabim katero od tistih, ki se valjajo v omari. Ne bi si bil mislil, toda Ozonova Strike Battle TKL se še kar drži in mi je res prirasla k srcu. Nova članica spiska je letos postala Razerjeva Huntsman Mini v beli opravi, in to precej impulzivno. Ne morem si pomagati.

Že spomladi pa sem posegel po ultraprenosniku HP 15s eq0053nm z AMD APU Ryzen 5 3450U. Sprva je bil mišljen kot zasilna naprava in varnostno odložišče, ker po premoru spet spišem več člankov in si ne morem privoščiti, da bi mi tik pred rokom za oddajo kaj »crknilo«. Potem sem nanj vrgel Ubuntu in zdaj služi kot igrišče za Linux, ki sem ga v zadnjih letih zelo zanemarjal. Obenem ima svoj prostor na kuhinjskem pultu, ki sem ga izkoristil kot »dvižno mizo za reveže«, da ne presedim vsega dne.

Po službeni dolžnosti se vnovič privajam orodij CAD. Letos sem skozi prste dal NanoCAD in LibreCAD, preden sem se vrnil kar na stari dobri FreeCAD, cilj je pa bržkone Fusion 360. Programje za 3D-grafiko in igričarski level design, predvsem Unrealov Editor, sta letos zaradi pomanjkanja časa bolj samevala. Tako in tako me vse bolj spet vleče v elementarno programiranje iger v C++, zato sem spihal prah z Visual Studia Code.

Še vedno pa ne najdem pravega odgovora na vprašanje organizacije množice zavihkov, ki se mi naberejo v Firefoxu in Bravu. Ker dnevno obsesivno preberem od deset do dvajset (poljudno) strokovnih člankov, je več tisoč odprtih tabov stalnica – vse dokler se FF nepovratno ne sesuje in vse izgubim. Preizkusil sem že množico vključkov, od OneTaba in Tab Managerja Plus do Tab Stasha, a imajo vsi hibe, zato sem se za mirne živce navadil URL-naslove kar izvoziti v tekstovno shrambo, skozi Export Tabs URL. Samo na internetu morajo pač ostati. Saj bodo, a ne?

  

PREŠEL SEM NA ONO DRUGO STRAN…

Anže Tomić

Najprej osnove - »kišta« je ostala brez grafične kartice, ker jo je uničil kratki stik zaradi poplave v sosednjem stanovanju. Nove nimam, ker so še vedno tako drage, da bi moral prodati ledvico. 64 GB pomnilnika, i5 in 1 TB NVME SSD so še vedno povsem dovolj. Tako kot vsi pa tudi jaz vedno bolj gledam v smer arhitekture ARM in zato prvič resno v smer macov. Resno.

Monitor ostaja LG Ultrawide, ki je za zvokovno montažo res fajn nakup. Miš je Logitech mx518, potem pa Das Keyboard Ultimate s sovjetskimi tipkami Matt3o Nerd DSA. To tipkovnico bi že zamenjal Keychron q1, a zaradi težav s čipi še ni prišla do mene. V službi pa sem na Vortex Race 3 priklopil zavit kabel z aviatorsko povezavo, da je tipkovnica še malo bolj lepa/weird.

Službeni računalnik ostaja Thinkpad T490 z i7, s 16 GB pomnilnika in terabajtnim SSD, ki je dovolj tudi za montažo videa. Domači prenosnik pa ostaja že peto leto Chromebook Asus c302 flip in je za lahko uporabo izjemna naprava, ki se ji leta sicer že počasi kažejo, a še ni rekla zadnje!

Največja sprememba je to, da sem po letih Androida prešel na iPhone 13 Pro. Apple je dodal dinamično osveževanje zaslona in fotoaparat je sedaj na ravni Pixla. Predvsem pa je prevladalo to, da Pixel uradno in s servisom očitno nikoli ne bo na voljo pri nas. Apple pač je. Čeprav nima slovenščine.

Bravia in Chromecast sta super naveza. Predvsem novi Chromecast je res izjemen predvajalnik pretočnih vsebin in reči s Plex strežnika. Zdaj ga imam že leto dni in je resnično postal nepogrešljiv. Še slovenski operaterji naj kaj več truda vložijo v svoje aplikacije in stanje bo odlično.

Naslednji odstavek kopiram iz prejšnjih let, ker je vedno enak in dolgočasen: »Usmerjevalnik Netgear Nighthawk R700P sem skoraj pozabil, ker z njim nimam dela. Z izjemo posodabljanja programske opreme ne vem, da obstaja. To pa je najbrž najvišji kompliment za usmerjevalnik.«

Philips Hue luči so zdaj zamenjale čisto vse sijalke in v navezi s senzorji za zaznavo premika so res dobra kombinacija. Pametni so letos postali še termostatski ventili. Netatmo je evropska znamka in se res odlično obnese. Na koncu zime pa bom videl, ali bomo res kaj privarčevali. A že to, da ni treba biti več pozoren na odpiranje in zapiranje radiatorjev, je super!

Snemanje podkastov se še vedno dogaja s Focusrite 18i20 in z ojačevalcem za mikrofon DBX 286s. Mikrofon ostaja preveč dober Neumann KMS 105. Kot prenosna snemalka pa še vedno navdušuje Zoom F6.

Ah, da, kupil sem Nintendo Switch, ker si lažem, da imam čas za igranje iger.

Programska oprema pa novi iOS, Okna 10 in Chrome OS, kar se tiče operacijskih sistemov. Video montiram v Premiere Pro, zvok v Reaperju, pišem v Writemonkeyu. Avdio in besedila shranjujem v Google Drive, ki se sinhronizira med domačim in službenim računalnikom.

Kot kamero za klice pa zdaj uporabljam fotoaparat Sony rx100v5 v navezi z vmesnikom Elgato Camlink HDMI.

  

CENTER VESOLJA JE PO NOVEM PAMETNA URA

David Vidmar

 Pravo malo revolucijo je povzročil naš drug član jabolčne družine, Apple Watch 6, ki mi ga je prinesel lanski Božiček. Napravica, ki se sprva zdi neuporabna in celo snobovska, se je izkazala za vrhunskega dnevnega spremljevalca. Obvestila, koledarji, alarmi in druge priročne funkcije so do potankosti izpiljene in univerzalno uporabne, veliko pozitivno presenečenje pa je to, da se ura odlično obnese tudi kot športni pripomoček, saj opravlja natančne meritve, ima solidno avtonomijo, predvsem pa je precej bolj trdoživa, kot je videti.

Nova pametna ura je dala zagon moji športni rekreaciji in poleg nakupa kolesa sem, po nekaj tednih zavlačevanja, kupil tudi kolesarski računalnik Garmin Edge Explore, najmanj zmogljiv iz serije, a z največjim zaslonom za navigacijo, s katerega lahko berem tudi brez očal. Pa tudi zato, ker pametna opravila tako in tako opravi ura. Ker se tudi rekreirati ne znam(o) več brez aplikacij, sem se za kolesarsko potikanje po gozdovih in brezpotjih za zbiranje »lajkov« po koncu ture opremil s Stravo, za njeno načrtovanje pa uporabljam Komoot. Analizo napora, regeneracije in ostale (ne)potrebne statistike prepuščam prikupni in sila uporabni slovenski aplikaciji Gentler, ki predvsem poskrbi, da z napori ne pretiravam. Uradno Applovo četico aplikacij odlično dopolnjuje še HealthFit, ki omogoča izvoz in uvoz podatkov ter zajeten seznam vseh mogočih statistik.

Največja sprememba na področju programske opreme je opustitev upravljalnika gesel LastPass in prehod na odprtokodni Bitwarden. Ker sem uporabljal tudi LastPass aplikacijo za dvostopenjsko preverjanje istovetnosti, sem moral menjati še to, izbral sem Microsoft Authenticator, ki omogoča prijavo brez gesel v Microsoftove zasebne in poslovne račune, hkrati pa je tudi združljiv s standardnimi mehanizmi 2FA.

Čeprav poskušam sporočilne aplikacije konsolidirati, mi uspeva ravno nasprotno. Čeprav bi z veseljem opustil vsaj Viber in Whatsapp, mi to ni uspelo, v redno uporabo pa je prišel še odprtokodni in izjemno varen Signal. Pozornost naraščaja pa najlažje pritegnem, če jih kontaktiram v Discordu.

Mogoče bi bilo lažje, če proračuna ne bi tako zažirale naročnine. Glasbene potrebe za vso družino zadovoljuje Spotify, nad katerim sem navdušen. Čudi pa me, da so se tudi pri nas namnožile naročnine na televizijo, pa sploh nismo redni gledalci. Poleg Netflixa imamo že vse leto (k sreči brezplačen) Apple TV, na Voyo so menda uporabne neke šolske zadeve, otroci pa od Božička zahtevajo še HBO Go. Še dobro, da Disney Plus pri nas za zdaj ni na voljo.

  

PRIHODNOST NOSTALGIJE

Andrej Troha

Lani si nisem omislil prav veliko tehničnih novotarij, saj so tiste od prejšnjega leta še povsem uporabne. Tistih, ki si jih želim, pa ni moč kupiti bodisi zaradi tromboze ožilja svetovne logistike, za katero je v Suezu poskrbela nasedla kontejnerka, sila kreativnega in iznajdljivega covida, ki je na račun Youtube virologov še vedno med nami, ali pa kakšne tretje trenutno aktualne pannadloge.

Nostalgija je zato lajtmotiv mojih računalniško obarvanih pridobitev leta. Največji ulov je morda Sinclairov ZX Spectrum, ki je zaznamoval moje prijetno otroštvo. Seveda ne gre za običajno kuhinjsko različico tega izjemnega mikra (ja, tako smo svoje dni rekli računalniku). Zadevica je skorajda zbiralski sveti gral … zadevica je Sinclair ZX Spectrum Issue Oneletnik 1982. Tista prva, skoraj prototipna različica, z dodatno ožičeno in s krivuljnikom narisano matično ploščo, z obveznim »mrtvim ščurkom« (čip z nogami navzgor) nalotanim na Ferrantijev ULO ter s hladilnikom v obsegu letne proizvodnje aluminija v Kidričevem. Seveda 40 let stari prebivalci matične plošče niso bili vsi med živimi. Zamenjati je bilo treba nekaj zmočenih kondenzatorjev, prepihati brenčač in po zamenjavi utrujenega Astecovega modulatorja UHF je bilo na televizorskem 36. kanalu spet veselo.

Tudi zunanjost mlinčka ni od muh. Vse kaže, da na tej Mavrici nihče ni igral Daley Thompson's Decathlona ali kakšne podobne tipkam neprijazne igre, je pa v cilindrični arhiv letela krhka membranska tipkovnica pod gumicami. Nadomestila jo je nova precej izboljšana Sintechova ‎VAR1763, ki bo omogočala kontakte vsaj še naslednjih 40 let.

Še 40 let pred spočetjem moje Mavrice pa je luč sveta ugledala moja druga letošnja retro trofeja. Gre za pomnilniški modul s feritnimi jedri, iztrgan naravnost iz drobovja sovjetskega mini računalnika Saratov 2, teoretično združljivega z ameriškim DEC PDP-8/M.Pomnilniški modul je izdelek Centralnega znanstveno-raziskovalnega inštituta za merilno tehniko (ЦНИИИА) in je bil uporabljan pri sovjetskem osvajanju vesolja v 60-ih letih. Modul ima 64 feritkov na stranico s koincidenco x/y, kar pomeni, da zmore shraniti 4.096 bitov (bitov, ne bytov), po domače 512 bajtov. Če bi s tovrstnimi moduli želel doseči pomnilniško kapaciteto svojega računalnika, bi jih potreboval 250,000.000 – četrt milijarde. Če bi jih postavil drugega za drugim, bi prišel do Irana.

Vrednost tega modula seveda ni v pomnilniški kapaciteti, temveč v izjemni, skorajda filigranski lepoti, ki od daleč deluje kot bizarna ljudska umetnost. In da je, kot se za sovjetsko železje spodobi, rahlo radioaktiven (preverjeno).

 

TUJINA JE (PRECEJ) CENEJŠA

Matic Zupančič

Delo od doma je zame v 2021 prešlo iz začasnega načina dela v stalnega, zato je bilo treba tudi doma urediti IT-infrastrukturo. Domačo pisarno sem preselil iz kleti v nadstropje. Že sama selitev je povzročila nekaj zadreg, kajti pred 22 leti si nisem niti predstavljal, da bi v vsakem prostoru potreboval vsaj en kabel UTP. Navkljub vsemu ta še vedno »poseka« brezžično omrežje, čeprav je tudi to dočakalo prenovo. Dostopne točke Ubiquiti Unifi UAP-AC-PRO se res dobro izkažejo.

Poskrbel sem tudi za ergonomijo. Osrednji element pisarne je postala motorizirana dvižna miza, ki mi omogoča, da med delom izmenično sedim in stojim. Zadnje mnogi priporočajo med izvajanjem spletnih seminarjev. Menda stoja dobro učinkuje na govorca, da je ta bolj sproščen, in lahko potrdim, da to res drži.

Ker naj bi bil avdio pri spletnih seminarjih precej pomembnejši od video komponente, je svoje mesto na mizi našel tudi dober mikrofon. Po prebiranju priporočil in posvetovanju z znalci sem se odločil za Rode NT-USB z odličnim zvokom, osnovnem kompletu pa je že priložen tudi tako imenovani pop filter. Še ostajam pri zvoku: svojim ušesom sem privoščil praktično najboljše slušalke na trgu Sony WH-1000XM3. Čeprav gre za predzadnjo generacijo, sem izjemno zadovoljen z njimi. Odstranjevanje šumov iz okolice je fenomenalno, baterija pa običajno zdrži nekaj dni.

Za eno najbolj zgrešenih odločitev lanskega leta se je izkazala nadgradnja operacijskega sistema na Windows 11. Zakaj? Začetno navdušenje nad nekaterimi lastnostmi (izboljšano delo z navideznimi namizji in podpora Linuxu) se je po mesecih uporabe spreobrnilo v mučno nasprotje. Gre za premalo dodelan, premalo premišljen in preveč hroščat polizdelek, ki je tudi počasnejši kot Windows 10. Marsikatera funkcija, ki je bila prej dosegljiva s klikom ali z dvema, je zdaj skrita globoko v nastavitvah.

Ker je več kot 20-letno bivanje na Gorenjskem začelo vplivati tudi name, sem postal pozoren na cene. Ugotovitev desetletja? Tujina je precej cenejša od najcenejših slovenskih trgovin, tudi če vključimo stroške pošiljanja. Amazon.de je zato postal moj glavni nakupni kanal, kjer sem v posebnih ponudbah črnega petka dobil tudi Viewsonic monitor za družinski računalnik in miško iz sicer cenene Amazon Basics ponudbe prav tako. Pomembno odkritje: Amazon v Slovenijo spet pošilja Kindle bralnike. Zadnjih nekaj let je bilo namreč treba iskati obvoze.

Da sta priprava ter sama distribucija mojega ljubiteljskega tedenskega novičnika čim bolj gladki, sem si moral omisliti tudi nekaj plačljivih storitev. Mailerlite.com je v vseh pogledih uporabnejši od precej bolj znanega Mailchimpa. In da lahko v Wordpressu hitro sestavim novice M365, mi pomaga odličen vtičnik Newsletter Glue.

  

S. T. A. R. I. N. A.

Alan Orlič

Po dopolnjenem letu 35 je, kot je ugotovil Douglas Adams, vsaka tehnološka novost nepotrebna, saj vse, kar potrebujemo, že imamo. Izjeme seveda potrjujejo pravilo, a sem v zadnjem času redko med njimi.

Razen takrat, ko pride do malo dražjih igrač, ki slišijo na ime najbolj znanega hrvaško-srbskega izumitelja (ali obratno) in naj bi predstavljale vožnjo 2.0, če seveda verjamete vsem njihovim objavam. To naj bi bilo že leta 2018, nato 2020, po kuloarjih se govori, da je vožnja 2.0 praktično za vogalom, da nove igrače potrebujejo le še zadnjo različico programske opreme in adijo, človeški voznik. Sedeš v avto in rečeš »Hello, Tesla«.

Ampak to so (moje) mokre sanje. Če ostanem v tem letu in meni ljubih fotografskih vodah, lahko mirno rečem, da se je Nikon končno zbudil. Čeprav Z9 še nisem imel možnosti držati v rokah, na papirju obljublja veliko. Oko in predvsem denarnica pa se bosta orosila in si oddahnila ob ceni, ki je sicer okoli pet tisočakov, a krepko pod ceno Canona R3 ali Sonyja A1. Glede na trenutno pomanjkanje elektronskih komponent upam, da bo Nikonu vseeno uspelo prilesti nazaj in bo dobava stekla tako, kot so načrtovali.

A letošnji nakup je vseeno pripadal Sonyju. Že spodobno ostarelega A7 je zamenjal malo mlajši A7R II. Vgrajen umirjevalnik in ohranjanje združljivosti baterije sta bila glavna razloga. Še vedno se mi sicer pred očmi bliska A7C, ampak nekako ne upraviči dvakrat višje cene.

Bolj kot fotoaparat mi je prišel prav drug nakup, Insta 360 One R2, ki je končno konkurenčen Goprojevemu Max 360 v celotnem spektru, na foto področju pa ga celo prehiteva. In še zadnja velika sprememba, e-bralnik Kobo Clara. Da, cenejša različica, čeprav mi je zdaj malo žal, da nisem vzel večje različice 7", a je spet cena igrala pomembno vlogo. Amazonov e-bralnik je cenovno še ugodnejši, a žal nima možnosti uvoza knjig iz Biblosa, kjer si sedaj brez težav izposodim knjigo. V teh še kar trajajočih pandemičnih časih je to vsekakor dobrodošlo.

Za konec seveda telefon, ki je po treh letih zaslužil menjavo. Razen da je po nekaj sto padcih (da, skrajno neroden znam biti) vse preživel brez vidnejših poškodb, je začelo odstopati prednje steklo (je to vendarle posledica padcev?) in kar naenkrat ni bil problem poiskati novega. Ampak kaj? Tri vidnejše novince sem preizkusil in seveda se je spet zbudil Gorenjec v meni in končna odločitev – Samsung Galaxy S20 FE. Da, tisti underdog, kot bi mu rekli čez lužo. Za Instagram dovolj dober, za kaj več je doma še cela orožarna tipal Leica formata.

  

POBEG IZ DIGITALNEGA ZAPORA

Domen Savič

V drugem letu pandemije, ki je (upam, da!) dodobra pretreslo naše spletne navade in uporabo tehnologij, je v ospredje še bolj prišel boj za varnost in zasebnost na spletu. Manj je več, bi lahko rekli, saj smo lahko letos večkrat videli, kako zasebnostno nevarne so naprave in storitve informacijske družbe, zato se bodo tudi moji nasveti in priporočila gibali v smeri varovalk.

Pandemija pa ni vplivala samo na problem zasebnosti, temveč je tudi dodobra spremenila načine in predvsem lokacije dela. Iz pisarn smo se nekateri morali preseliti v domače dnevne sobe in spalnice, kjer smo si morali urediti delovne kotičke in se pripraviti na delo na daljavo.

Najprej sem moral poskrbeti za osnove. Fizični ključ za dvostopenjsko avtentikacijo Yubikey spletnih računov je obvezen, saj se je letos večkrat izkazalo, da SMS-sporočila in spletne aplikacije preprosto niso več dovolj za to opravilo. Google je tako in tako napovedal vklop dvostopenjske avtentikacije pri vseh svojih storitvah, tako da to kmalu ne bo več stvar pametne odločitve, temveč nuje. In ko smo že pri ključih, tudi varnostne certifikate za dostop do spletne banke in eUprave sem shranil na Gemalto ključ.

Potem je tukaj zasebnost na poti. Pametni telefoni kot vohuni, ki jih ves dan nosimo s sabo in ki med mirovanjem še vedno predstavljajo zasebnostno tveganje, še posebej v primerih, ko na njih ne izkapljamo brezžičnih in bluetooth povezav. Faradayeva vrečka Mission Darkness Non-Window Faraday Bag je prišla prav na poti (kolesarski izleti) in na javnih mestih, kjer nisem hotel puščati preveč očitne digitalne sledi oziroma sem hotel imeti svojo sled pod nadzorom. Odvisno od njene velikosti lahko vanjo zavijete pametni telefon, avtomobilski ključ in druge naprave, ki omogočajo brezžično povezovanje.

Ko smo že ravno pri zasebnosti, če letos še niste namestili aplikacije Signal za zasebne klepete in izmenjavo podatkov, potem je res skrajni čas za to. Zadeva podpira vse operacijske sisteme in je na voljo tudi kot namizni program. Razen če se seveda želite izpostavljati družbi nadzora, v tem primeru še naprej klepetajte prek Facebooka.

V času domačih pisarn in prilagojenega delovnega okolja je namizna luč Taotronics Iron Gray LED vredna svoje teže v kriptovalutah. Z več nastavitvami moči in odtenka svetlobe sem namreč lahko v vsakem trenutku nastavil optimalno svetlobo za delo in si tako vsaj malo olajšal službo iz domače pisarne. Sicer s tem tvegate celodnevno visenje za računalnikom, ker vas menjava dneva in noči skorajda ne prizadene, ampak po drugi strani – kam pa boste šli? Ven?

Mogoče se vam bo zdelo, da na seznamu predlogov manjkajo »svetleče novosti«, a vam lahko v času novoletnega obdarovanja na srce položim samo še en nasvet. Večina ekonomije informacijske družbe temelji na zbiranju vaših podatkov, ki navidezno nižajo končno ceno izdelkom in storitev. Bolj ko se boste ukvarjali z zaščito svojih podatkov in zmanjševanjem svojega digitalnega odtisa, bolje bo za vse.

 

ŠTIRIDESETLETNE NAPRAVE… DELUJEJO

Marko Kovač

V drugem letu virusa, kot bo v verjetno v anale šlo leto 2021, sem večinoma dokončeval že začete projekte. Nekaj je bilo daljšega pisanja, za zbiranje idej pa sem uporabljal kar Googlov Keep, ki je zadovoljiv elektronski ekvivalent samolepilnih listkov, za vodenje virov in literature pa že uveljavljen Zotero.

To leto sem se precej poigraval s starejšimi tehnologijami, kot se za človeka moje starosti spodobi. Počasi sem začel redigitalizirati nostalgično glasbeno zbirko. Zbirko vinilk sem pred leti že »šenkal« kolegu, ostalo mi je kup kaset in cedejev pa tudi precej elektronskih datotek, še od (ne)slavnega Napsterja dalje. V sodobnem slogu sem se naročil na pretočnega ponudnika glasbe – Tidal. Ta ima soliden nabor glasbe, čeprav seveda manjkajo nekateri obskurnejši glasbeni eksperimenti. Čeprav iz aplikacije bruha moderna nališpanost, pa pogrešam več čisto osnovnih podatkov o sami skladbi. Prav tako me moti, da še vedno ne obstaja soliden sistem priporočil nove glasbe glede na znane glasbene preference, toda morda je tozadevna impotenca povezana z dejstvom, da uporabniki, starejši od 30 let, pač nočemo poslušati nove glasbe.

A pomemben del moje mladosti je bila tudi izdelava kompilacij, najprej na kasete, nato cedeje in na koncu v elektronske predvajalne sezname. Na spletu sem našel stran Soundiiz.com, ki omogoča  enostavno prenašanje seznamov iz enega okolja v drugo. To deluje tudi, če na strani Setlist.fm obkljukate koncert, ki vam še posebej seže v spomin, saj lahko z izbranim pretočnikom hitro naredite približek koncerta. Soundiiz.com s številnimi opcijami in povezavami naredi vtis v času, ko skoraj vsaka moderna naprava potrebuje svojo telefonsko aplikacijo za najosnovnejše nastavitve.

Zdaj ko je retro računalniška manija nekoliko minila, sem hotel poseči po novi igralni konzoli. A ker je dobavljivost teh precej omejena, se je končalo pri tem, da sem na Steamu kupil novo mini igro Mini Motorways, kjer je treba s cestami povezati delovna mesta in stanovanjske hiše, nastane pa barvita špagetna solata, vse dokler celotno mestece ne obstane v orjaškem zastoju in je igre konec. Malo me edino skrbi, da tudi naši urbanisti za načrtovanje naših mest uporabljajo podoben program.

Na koncu pa še najžlahtnejša pridobitev. Na delovni mizi se je našel programabilni kalkulator HP-11C, ki bo nadomestil sicer še bolj legendarnega, a na žalost ugonobljenega HP-41CV. »Novinec« omogoča pomnjenje kar 63 programskih korakov. To je eden izmed prvih kalkulatorjev ležečega formata, ki omogoča tipkanje z dvema palcema. Začuda navkljub starosti skoraj 40 let ne potrebuje nove programske nadgradnje, temveč se zadovolji z matematiko 20. stoletja. Strahovito odkrit pogled v čase, ko so naprave opravljale le eno nalogo, a tisto pač odlično.

MAJHNO JE ŠE VEDNO LEPO

Damjan Matičič

Če sem se prvo polovico leta zaradi nedobavljivosti  opreme ukvarjal predvsem z mislimi, kje kupiti gore novih strežnikov in diskov za podjetje, ki je doživljalo izjemno rast, sem v drugi polovici končno lahko nekoliko zadihal in pogledal tudi po možnostih za nadgradnje lastne opreme.

Že pred leti sem z nejevoljo spremljal nenehno rast dimenzij telefonov in zato trmasto vztrajal pri iPhone SE (kupil sem kar tri vnaprej), a letos je vendarle prišel čas za menjavo. Končno je Applu uspelo splaviti model iPhone Mini, ki vsebuje najnovejše čipovje v žepu prijaznejši obliki. Nekolikšno razočaranje je zgolj iOS 15, ki prinaša zelo malo novega, se pa zdi vsaj stabilnejši in hitrejši od prejšnje različice. Da je bilo to leto obratov, dokazujejo tudi nove vsakodnevne slušalke, prejšnje Sennheiser velikanke so zamenjale Airpod Pro. Do nedavna sem bil skeptičen do vušesnih slušalk, predvsem zato, ker so mi vedno skoraj vse padale ven. Takšne ožičene za tek sem, denimo, iskal skoraj dve leti in na koncu lani pristal na Panasonicu, a tudi te nazaj v uho popravljam vsakih pet minut. Applove brezžične se za zdaj dobro držijo, dobesedno. Izničevanje okoliških zvokov je na trenutke prav neverjetno.

Čeprav se že leto in pol spogledujem z nakupom novega zmogljivega prenosnika, se ob trenutnih cenah nakup ne zdi smiseln. Tako sem obdržal svoj stari Lenovo in poskusil z nekoliko drugačno taktiko. Nakup »poceni« prenosnikov, ki so namenjeni vsak svoji ozko delegirani nalogi (video konference, e-maili, spletne trgovine, terminalni dostopi). Pozitivno presenečenje teh nakupov je bil kitajski Chuwi, ki je za manj kot 400 evrov boljši od marsikaterega uveljavljenega imena z višjo ceno. Edina težava je bila neveljavna licenca za prednameščeni operacijski sistem Windows 10, očitno posledica nedavnega prerekanja med ZDA in Kitajsko. A podpora prek elektronske pošte je v desetih minutah zagotovila novo, delujočo kodo.

Kot se za covid čas spodobi je več novosti kot pri strojni opremi leto prineslo pri takšnih in drugačnih storitvah. Med drugim sem se ob vseh nesodobnih bančnih poteh naših bank lotil odpiranja računov v »spletnih« bankah. Izkaže se, da kombinacija Revolut, N26 in Curve pokrije vse, ampak res vse najbolj čudne konfiguracije. Plačevanje z Garmin uro, ki je v Sloveniji skoraj nemogoče, je mogoče s Curve Mastercardom, za katerega lahko postavimo poljubno kartico (celo Diners). Ali še kaj bolj izvirnega. Na področju naročnin se je Netflixu najprej pridružil družinski Spotify, nato HBO GO, Apple TV, Apple Music ter končno tudi plačani PocketCasts. Vse to se zdaj pretaka prek starih Google Home in Chromecast naprav, ki še vedno služijo svojemu namenu, čeprav občasno po kakšni nadgradnji pozabijo, kaj pomeni ukaz »kakšno je vreme« in namesto pravega odgovora postrežejo z definicijo besede vreme z Wikipedije. Robotska revolucija očitno vendarle še ni čisto tu.

  

OSNOVA VSEGA – MINI PC

Simon Peter Vavpotič

Za srce pisarne sem namerno izbral nekoliko manj zmogljiv mini pece z Intelovim Atomom, vgrajenim 128 GB SSD in brez ventilatorja, saj deluje neslišno. Grafična ločljivost 2.560 x 1.440 pik je več kot dovolj za udobno pisarniško delo, a jo je za tekočo televizijsko sliko čez ves zaslon treba zmanjšati na še vedno odličnih 1.366 x 720 pik. Obenem je 4G (beri spodaj) več kot dovolj hiter tudi za siceršnji dostop do Interneta.

Mini pece ima štiri vtičnice USB, od katerih sem počasnejši USB 2.0 namenil priklopu miške in tipkovnice, hitrejši USB 3.0 pa pametnemu telefonu in drugim zunanjim napravam. Računalniku je priložen priročni nosilec, s katerim sem ga z zadnje strani pritrdil na ohišje monitorja. Alternativa je le veliko dražji monitor z vgrajenim pecejem, ki ga lahko kupimo kot rešitev »vse v enem«. Prednost ločenega računalnička je večja fleksibilnost, saj ga lahko (začasno) postavimo tudi na mizo.

Dozdevni pomanjkljivosti nove domače pisarne sta, da pece nima spletne kamere z mikrofonom in tiskalnika. Kljub temu pa ima pametni telefon kar digitalni dve kameri in dva mikrofona. Zakaj bi torej potreboval še eno digitalno kamero? Skype in podobne odjemalce za komuniciranje v živo lahko namestimo neposredno v pametni telefon. Z ustrezno programsko premo lahko živo sliko in zvok prenašamo tudi v osebni računalnik. Obenem je v času e-papirja in interneta tiskalnik redko potreben …

Če se komu nekaj manj kot 500 evrov, kolikor sem pri nemškem Amazonu odštel za ta mini pece, 32-palčni monitor AOC in Motorolin pametni telefon, zdi preveč, naj dodam, da komplet omogoča ne le pisarniško delo, ampak tudi predvajanje glasbe in videa pa tudi spodobno gledanje televizije prek interneta. Četrti član »kvarteta« je Blaupunktov radio s predvajalnikom cedejev za okoli 100 evrov. Prek priključka USB predvaja tudi glasbo iz glasbenih datotek MP3 na zunanjih podatkovnih pogonih, prek analognega vhoda pa sem priključil računalnik. Šlo bi tudi brez zadnjega, a za gledanje televizije in kakovostno predvajanje glasbe so v monitor vgrajeni zvočniki vseeno premalo.

Čeprav nam je doma javno brezžično internetno omrežje Wi-Fi bolj ali manj nedostopno, obenem pa za daljšo uporabo tudi ni več zastonj, sta brezžični podatkovni omrežji 4G in 5G veliko varnejši in zanesljivejši rešitvi. Potrebujemo le spodoben pametni telefon, ki omogoča delitev internetne povezave z domačim namiznim računalnikom.

Domači TV-programi so večinoma dostopni prek interneta, obenem pa nekateri operaterji mobilne telefonije svojim naročnikom omogočajo tudi dostop do dodatnih video vsebin in TV-programov. A naj poudarim, da se našteto izplača le, če je v naročniški paket vključena tudi zajetna količina brezplačnih giga bajtov za prenos podatkov. Navadno zadošča okoli 100 GB, brez gledanja TV-programov pa tudi desetkrat manj.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HRWrFBljAjU

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji