Je nemogoče res mogoče?

Je nemogoče res mogoče?
Objavljeno: 27.8.2019 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Mnenja | Revija: September 2019

Pred kratkim me je klical kolega, sicer tudi IT-jevec, in me spraševal po priporočilu za prenosnik, za nekega znanca. Želje so bile vse preveč znane – prenosnik naj bo malo manjši (brez številčne tipkovnice ob strani, torej nekje okoli štirinajst palcev), tanek in prenosljiv. V uporabi bo za pisarniško delo, no, pa tudi za urejanje slik in montažo videa. Potrebuje dovolj prostora, pa zanj ne bi dal več kot 700 evrov. Želje se seveda zaključijo z: »To je bolj ali manj vse, kar rabim od računalnika.« Skratka, tanek prenosnik za malo denarja, ki vseeno ponuja strojno moč za obdelavo videa.

Ko sem pred kratkim kupoval (rabljen) avto, sem v nekih sanjah tudi razmišljal o avtu z motorjem, ki bi imel vsaj sto konjskih moči in hkrati porabo okoli štirih litrov. Pa da bi stal nekaj tisoč evrov, imel zadaj prtljažnik, v katerega gre vsa prtljaga za teden kampiranja, zavarovanje naj bo ugodno, registracija tudi.

Računalništvo je, žal, področje, ki ga velika večina navadnih ljudi enostavno ne razume. Ravno zato dobivamo tudi take visokoleteče želje, ki so skregane z realnostjo. Vem, da sem o tem že večkrat pisal, a kaj, ko me vedno znova presenetijo neke nemogoče zahteve. Bodisi na področju strojne opreme bodisi programske (»Mi lahko urediš zmogljiv program za urejanje fotografij/videa/česarkoli že, ki je brezplačen in enostaven za uporabo?!«). No, pa tudi drugje.

Tudi v kontekstu administracije, sistemske ali birokratske, velikokrat prejemam želje, ki so enostavno nemogoče. A, žal imam pri tem zvezane roke, saj se neukemu uporabniku enostavno ne da razložiti, zakaj nekaj ne bo šlo.

Gre sicer za pojav Dunning-Kruger (imenovan po dveh znanstvenikih z univerze Cornell), ki pravi, da ljudje precenjujejo svojo raven znanja, ki je predvsem neznanje, in da na nekem področju potrebujemo vsaj nekaj znanja, da lahko razumemo, česa vsega sploh ne vemo.

Recimo - nekdo povsem napolni disk v prenosniku in me prosi, ali mu lahko »povečam prostor«. Ali pa gleda statistiko obiska na naši spletni strani in od administratorja zahteva, naj dvigne promet (»Saj lahko dvignemo frekvenco?«). Kot da nekje globoko v administratorskem vmesniku skrivamo neko tipko, s katero na spletno stran čarobno pritegnemo poljubno število dodatnih obiskovalcev.

Pri napravah, ki jih preizkušamo na teh straneh, vedno omenjamo tako prednosti kot slabosti, ker ultimativne naprave pač ni. Tokrat smo, recimo, naredili poglobljeno primerjavo med fotoaparati in telefoni. Da, tistimi telefoni, za katere že leta govorimo, da so fotografsko »dovolj dobri«. Saj tudi so – a imajo pri tem tudi svoje omejitve. Te so seveda posledica več dejavnikov, še največji je fizični prostor, ki ga lahko v tankem ohišju namenimo fotografskemu tipalu in objektivu. Če prostor (in denar) ne bi bil ovira, bi pač pristali pri resnih (velikih, težkih) fotoaparatih.

Kolegu iz zgornjega uvoda sem dejansko predlagal prenosnik, katerega preizkus lahko preberete na naslednjih straneh – HP Probook 455R G6. Sicer je raje posegel po malenkost manjšem modelu v isti liniji, a v nekih danih okvirih pač poiščemo čim boljšo rešitev. Mogoče premislimo, katerega izmed okvirov bomo žrtvovali oziroma kje se bomo prilagodili. Seveda če sploh razumemo, kje in zakaj sploh so omejitve.

Osebno z leti preizkušanja raznovrstnih naprav opažam, da je napredek na večini področij kar očiten. Če pomislim na moj prvi fotoaparat DSLR ali na katerega izmed svojih bivših računalnikov, vem, da danes živim v čistem raju. Tako širok dinamični razpon, ki ga ima moj (sicer že nekaj let star) DSLR, toliko hitrosti, kot premore je moj namizni računalnik (s kombinacijo hitrega in še hitrejšega SSD) … Ničesar od tega si pred leti nisem niti predstavljal. A prehitro pozabimo, kako je bilo, in prehitro spet pridemo do novih nemogočih želja.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki