Jaz in moj iPhone

Jaz in moj iPhone
Objavljeno: 21.9.2011 13:53 | Avtor: Grega Repovž | Kategorija: Mnenja | Revija: Posebna 2011 | Teme: iPhone

Nisem avtomatični navdušenec na stvaritvami Jobsovega podjetja. Zadržani odnos izvira iz slabih izkušenj. Konec devetdesetih sem si v navdušenju nad dizajnom kupil iMaca. Tisto sinje modro škatlo. Prodajalci so bili polni entuziazma in zagotovil, kako so komunikacijo s PCji zdaj res uredili, Word je Word, vse deluje, nobenih komplikacij več - a sledilo je travmatično obdobje konverzij, boljših konverzij, še boljših konverzij, odličnih konverzij, spet novih rešitev, ki bodo tokrat enkrat za vselej uredile težave; dokler nisem lepega dne šel po siv PC, ki je res deloval. Nobenih konverzij, nobenega klicanja servisa, poceni kišta, ki pa je vedno delovala. iMaca sem zavil v polivinil, ga dal v ropotarnico in - naključje - ravno prejšnji teden oddal na deponijo. Hudič je s temi ropotarnicami - enkrat v ropotarnici, deset let v ropotarnici.

Kar pa ne pomeni, da si nisem kupil iPoda, takoj ko je prišel na trg. Zame je to še vedno revolucionarna naprava (iPod Touch pa njen vrhunec). In sicer zato, ker je tako logična in preprosta. Seveda mi gre na živce, ker sem tako prekleto vezan na iTunes. A vzamem v zakup, kajti Apple vedno skriva neki iTunes ali kaj podobnega, vedno me nekje omeji, vedno mi postavi neko svojo oviro. In tokrat sem se naučil to oviro dovolj dobro obračati sebi v prid. V nasprotju z iMacom, kjer sem se kot uporabnik v Sloveniji počutil precej sam, saj so imeli Applove računalnike le prijatelji oblikovalci, ki niso razumeli mojih težav z besedili in čžš-ji. Ne da jih sami niso imeli, le zanje to ni bilo najbolj bistveno pri računalniku - zame pa.

Ko je prišel na trg iPhone, je seveda takoj pristal na vrhu moje lestvice želja. Vedel sem, kaj so naredili - takoj sem vedel, da Oni točno vedo, kaj je tisto, kar si uporabniki, kakršen sem sam, želijo od telefona. To vedno vedo. In tako je tudi bilo. Preprostost, logičnost in vrhunska uporabniška izkušnja. In neumni čžš-ji. Ta problem ostaja do danes. Apple mi daje ves čas vedeti, da sem zanj del nepomembne skupine ljudi. Moji čšž-ji ga ne zanimajo. To vedno malo požrem, vedno znova pa si tudi mislim svoje. Čeprav danes ne gre več za tako grozne težave, kot so me pestile pri iMacu, so rešitve s čžš-ji, to, da ni slovenske tipkovnice, v tem času, ko so to uredili že vsi, od FB naprej, pač predvsem znak neke vzvišenosti.

Nisem bil med prvimi, ki so si kupili iPhone. In ko sem to naredil, sem se počutil primerno neumno, kljub temu da sem hkrati predel od zadovoljstva. Odločno preveč denarja za telefon, pa čeprav je še tako odličen. Točno sem vedel, zakaj ga kupujem, na kaj so me ujeli in, seveda, da se temu nisem mogel upreti. A oditi z Blackberryja in njegovega uporabniškega vmesnika (sploh ne vem, kaj v resnici pomeni ta besedna zveza, a vedno si predstavljam, da je to tisto, kar jaz vidim, zadaj pa se dogajajo operacije, ki se jih ne trudim razumeti) je bilo osvežujoče. Logično in preprosto.

Zame je telefon telefon. Na iPhonu ne poslušam glasbe. Ne uporabljam telefona za navigacijo. Ne uporabljam ga pri športu. Za glasbo uporabljam iPod. Za navigacijo navigacijsko škatlo. Na kolesu mi podatke nabira čisto zadovoljiva osnovna Sigma. Ne razumem, zakaj bi se moral matrati z navigacijo na telefonu, ker je zaslon premajhen, pa še posebno držalo bi si moral kupiti, ob vsakem klicu pa bi se vse podrlo. Ne vem, kaj naj z vsemi tistimi podatki, ki mi jih lahko zbere telefon ob teku čez Rožnik. In predvsem ne razumem, zakaj bi imel na primer telefon priključen na hi-fi, če je tam lahko iPod, telefon pa lahko hkrati uporabljam za pogovore.

No, potem se je zgodilo. Poleg elektronske pošte sem začel na telefonu uporabljati tudi brskalnik po spletu. Najprej je bilo kar travmatično - pri vseh velikih monitorjih, ki jih imam na razpolago, sem bral spletne strani na telefonu. 

Ko je nato prišel na svet še iPad, se mi je zdelo, da so naredili še korak naprej. Da se ne bom več tako mučil z majhnimi črkami na iPhonu, češ, spet so razumeli moje potrebe. A to navdušenje je trajalo le nekaj dni, nato sem začel spletna besedila spet prebirati na iPhonu. iPad(2) je bil pretežek, preokoren. Manj okoren od računalnika, bolj od telefona. In to je v resnici vsa moja zgodba. Tisto, za kar uporabljam to črno škatlico, je dejansko zelo elementarno. Vse tisto več, kar naj bi mi ponujal telefon, mi je pretežno odveč. In če bi kdo drug naredil telefon, ki bi bil do mene kot uporabnika tako prijazen kot iPhone, bi ga takoj zamenjal. A za zdaj to ni uspelo še nikomur.

Zdaj grem pogledat, kakšno bo vreme danes. Na telefon seveda. Ampak to aplikacijo imajo tudi drugi.

Zakaj torej iPhone? Ker od mene ne pričakuje, da bom razumel, kaj se dogaja za lepimi ikonami. Ker v Applu vedo, da mene to ne zanima. Kot me ne zanima, kako se razporeja zavorna moč pri avtomobilu. Dovolj je, da vem, da imam neko napravo pod pokrovom motorja, ki to počne.

Zakaj torej iPhone? Ker od mene ne pričakuje, da bom razumel, kaj se dogaja za lepimi ikonami. Ker v Applu vedo, da mene to ne zanima. Kot me ne zanima, kako se razporeja zavorna moč pri avtomobilu.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki