Internet kot človekova pravica
Internet je tri desetletja stara (komercialna) dobrina, brez katere si ne predstavljamo več normalnega življenja. Postal je tako pomemben, da ga mnogi štejejo za človekovo pravico. Žal je na svetu vse preveč držav, ki se na te pravice požvižgajo.
Človekove pravice so pravice, ki so neločljivo povezane s celotno ljudsko populacijo, ne glede na raso, spol, narodnost, jezik, vero in drugo. Vključujejo pravico do življenja, svobode, lastnega mnenja, izražanja, dela, izobrazbe in podobno. Do človekovih pravic so brez kakršnekoli diskriminacije upravičeni vsi ljudje. Omrežje vseh omrežij, katerega zametki segajo več kot 60 let v preteklost, je danes tako razširjeno, da ga mnogi štejejo za temeljno človekovo pravico. Leta 2013 je ustanovitelj družabnega omrežja Facebook Mark Zuckerberg objavil predlog z naslovom Je povezanost z omrežjem človekova pravica? in v njem orisal načrt, kako povezati tudi ljudi v siromašnejših predelih sveta. Leta 2017 so Združeni narodi sprejeli resolucijo, s katero so svobodo interneta razglasili za nedotakljivo človeško dobrino. Čeprav je niso podprle vse države, med vidnejšimi Rusija, Kitajska in Južna Afrika, jo imajo zagovorniki splošnega dostopa do interneta za temeljni kamen nove človekove pravice.
Število uporabnikov interneta med drugim nazorno prikaže spletišče Internet Live Stats.
Na internetu je danes več kot štiri milijarde in pol ljudi, kar nam razkrije tudi spletna stran Internet Live Stats, ampak to še vedno pomeni, da so milijarde brez te za nas tako pomembne dobrine. Interneta je deležnih več moških kot žensk, veliko vlogo pri dostopu in njegovi kakovosti igra premoženje, kar je skregano z zgoraj navedeno definicijo človekove pravice. Neprofitna organizacija Access Now, ki se v imenu slehernika zavzema za prost dostop do spleta, je objavila poročilo #KeepItOn, v katerem ugotavlja skrb vzbujajoče število držav, ki so v zadnjih treh letih grobo posegle v človekovo pravico do interneta. Med 2016 in 2018 so zaznali vsaj 377 svetovnih izklopov interneta. Tovrstna državna posredovanja, ki so se jih vlade večinoma posluževale pri zatiranju nemirov, so se od leta 2016 podvojila. Vsi zabeleženi izklopi so človeštvu skupno odrekli kar 15 let dostopa do interneta in vključujejo različne prijeme, od popolne internetne teme, izklopa mobilnega omrežja do blokade določenih družabnih omrežij.
Neprofitna organizacija Access Now skrbno sledi izklopom interneta po svetu in redno izdaja letno poročilo o dogodkih #KeepItOn.
Zadnje poročilo #KeepItOn za leto 2019 razkriva, da je bilo daleč največ izklopov interneta v Aziji, sledita ji Afrika in Južna Amerika. Tudi Evropa ni imuna na tovrstne mahinacije, tri incidente so zabeležili v Rusiji ter enega v Veliki Britaniji. Leta 2019 je svojim državljanom za nekaj časa ukinilo dostop do spleta ali ga upočasnilo do neuporabnosti kar 33 držav, to je osem več kot leto prej. Med kršitelji je močno prednjačila Indija, ki se je teh mehanizmov poslužila 121-krat. Največkrat so jo posnemali v Venezueli (12 izklopov), Jemnu (11), Iraku (8), Alžiriji (6) in Etiopiji (4). Skrb vzbujajoče je, da se države omejevanja interneta lotevajo vse (pre)večkrat tudi v primerih, ki v nobenem pogledu niso opravičljivi. V Indiji ugotavljajo, da so bili deležni internetnega mrka, čeprav ni bilo ogrožanja javnega reda, miru in varnosti. Izklopi internetnega in mobilnega omrežja lahko posameznika nepopravljivo prizadenejo. V Pakistanu je znan primer, ko ob izklopu mobilnega omrežja leta 2016 udeleženka v prometni nesreči, Shahtaj Qadir, ni mogla priklicati pomoči in bi skoraj izkrvavela. Na srečo se ta dogodek ni končal tragično in je nesrečnici pustil le psihične posledice, a veliko, javnosti neznanih, primerov je bržkone imelo temačnejši konec.
Kitajska je med državami, kjer imajo omejen internet na vsakodnevnem jedilniku. Med glavnimi razlogi za tovrstni pristop vlada omenja skrb za varnost državljanov.
Kršitelji človekovih pravic izklope oziroma omejevanje opravičujejo s številnimi razlogi, kot ne bi vsi vedeli, da mnoštvo izgovorov vedno skriva neprijetno resnico. Med uradnimi izjavami je največkrat slišati preprečevanje lažnih novic ali sovražnega govora, skrb za javno ali nacionalno varnost, preventivne ukrepe in podobno. Resnici na ljubo je več tudi neprijetnih resnic, internetni mrk je največkrat posledica politične nestabilnosti, protivladnih protestov, skrivanja vojaških akcij in tako naprej. V Veliki Britaniji so tako ukinili dostop do interneta na vlakih in postajah podzemne železnice z namenom »preprečiti in odvrniti resne motnje«, ki naj bi jih povzročili okoljevarstveni protestniki. Poleg popolne prekinitve dostopa do interneta na določenih delih svojega ozemlja se države precej poslužujejo tudi upočasnjevanja povezav in s tem mešanja štren različnim protestnikom. Skrb vzbujajoče je predvsem dejstvo, da je pristop v porastu ter da ga ne najdemo zgolj v državah z avtoritativnim režimom, temveč je vedno pogostejši tudi v demokratičnih deželah. Ne predstavlja nevarnosti le kršenju človekovih pravic, ampak znatno prispeva h globalnemu zatonu demokracije.
Pandemija covida-19 je poskrbela, da smo spoznali, kako pomemben člen sodobne družbe je internet. Brez njega bi se nedavno poleg drugih stvari popolnoma ustavilo tudi izobraževanje tako otrok kot odraslih.
Kakšna bo prihodnost interneta kot temeljne človekove pravice? Jasno je, četudi internet ni vsesplošno priznana pravica, je sredstvo, ki omogoča druge temeljne dobrine. Prav pandemija koronavirusa je razkrila, kako pomemben del sodobne družbe je internet. Brez njega bi se svet še bolj ustavil, ljudje ne bi mogli delati, otroci se ne bi izobraževali, težje bi ostali doma in se neuspešno spopadali z virusom. Danes, ko je brez interneta na svetu še vedno več milijard ljudi, je čas za smele korake. Jasno je, da je treba vse sile upreti v njihovo povezovanje v prihodnosti, vendar pri teh naporih ne smemo pozabiti, v kakšen splet jih bomo povezali. Ni dovolj, da povežemo svet, treba je ustvariti splet, v katerega jih bo vredno povezati.
