Objavljeno: 22.2.2022 | Avtor: Boris Šavc | Monitor Marec 2022

Googlovo pokopališče

Google je svojo pot začel s spletnim iskalnikom, ki je hitro postal sinonim za spletno pohajkovanje. Nadaljeval je z odjemalcem spletne pošte, oblačno shrambo, s povezanimi pisarniškimi programi, z mobilnim operacijskim sistemom in še bi lahko naštevali. Vse, česar se spletni velikan dotakne, pozlati. Tako bržkone misli slehernik, dokler ne ugleda dolgega seznama storitev, ki so jih pri Googlu doslej ukinili.

Med storitvami, za katerimi smo potočili solzo ali dve, je bralnik novic RSS Google Reader.

Google Reader je spletni velikan svetu predstavil leta 2005. Orodje za zbiranje novic z najrazličnejših virov RSS je bilo med privrženci zelo čislano, zato je bil osem let kasneje toliko večji šok, ko je Google med velikim spomladanskim čiščenjem napovedal njegovo ukinitev. Istega leta kot Reader je Google splavil prvi program za neposredno sporočanje Talk. Bil je brezplačen in vpet v odjemalec elektronske pošte Gmail tako, da uporabniku med pogovori ni bilo težko menjati različnih naprav. Telefoni z operacijskimi sistemi Android, Windows in Blackberry so imeli celo namenske aplikacije. Googlovo najboljše neposredno sporočanje, če ga primerjamo s kasnejšimi Hangouts, Allo, Messages in Duo, je pokopala velikanova želja po kosu pogače, ki se je nenadoma prikazala.

Družabna omrežja so spletnega velikana presenetila. Zaradi poznega starta je šepal za tekmeci z nerodnimi koraki, kakršna je bila storitev Google Buzz. Šlo je za družabno komponento odjemalca elektronske pošte Gmail, ki je na Twitterjev način omogočala objavo statusov, fotografij, video posnetkov in povezav. Ker je Google storitev z osebnimi podatki uporabnikov splavil, ne da bi vprašal za dovoljenje, ga je tožba v zunajsodni poravnavi stala 8,5 milijona ameriških dolarjev, obenem pa je moral Buzz po letu dni oditi v večna lovišča.

Družabno omrežje Google+ kljub temeljiti prenovi ni zaživelo.

Buzzu je sledil dolgo pričakovani odgovor na vedno večjo priljubljenost družabnega omrežja Facebook – Google+. Nerodno, da ne rečemo čudno, oblikovana storitev nikoli ni bila dorasla svoji nalogi in je aprila leta 2019, po zgolj osmih letih obstoja, zaradi odkrite varnostne ranljivosti ter daleč za tekmeci ugasnila. Posnemanje se je nadaljevalo s kopijo spletne enciklopedije Wikipedija. Knol je od 2008 živel zgolj štiri leta in ga danes ne pozna nihče več. Če njegovo ime vpišemo v iskalnik Google, je ironično prvi zadetek članek Wikipedije, napisan v pretekliku.

Grdo krščena storitev iGoogle je bila interaktivna spletna stran s spletnimi aplikacijami, podobna današnjim lebdečim pomočnikom s telefonov Android okusa. Tehnologija je z napredkom izzvenela in iGoogle se je 2013 poslovil. Živel je dlje od kasneje predstavljene storitve Gears, odprtokodne razširitve, ki je spletnim aplikacijam omogočala izvajanje brez povezave z internetom. Tudi njo je pokopal napredek, tokrat v podobi HTML5. Goo.gl, Googlov pripomoček za krajšanje dolgih spletnih naslovov je živel slabih deset let. Ukinili so ga, ker so se spremenile navade ljudi. Danes skoraj nihče spletno ne pohajkuje z »golimi« internetnimi naslovi.

Na Googlovem pokopališču se seveda najdejo tudi izdelki, ki svoje poti niso začeli pod okriljem spletnega velikana. Primer takšne žrtve je nekdaj priljubljena galerija fotografij Picasa.

Google je leta 2004 kupil izdelek podjetja Lifescape. Picasa je bila brezplačen urejevalnik fotografij in galerija slik za računalnike z operacijskimi sistemi Linux, macOS in Windows. Njena pot se je končala leta 2016, ko so se pri spletnem velikanu osredotočili na hišno storitev Google Photos. Leta 2005 si je Google zamislil spletišče, kamor bi uporabniki nalagali lastne video posnetke. Zveni znano? Google Video je naletel na hudo konkurenco v podobi portala Youtube. Težavo so pri Googlu rešili po preverjenem receptu, kupili so Youtube in ugasnili Google Video. Verjetno bi bilo obratno, če ne bi nakup prišel prepozno in je bila škoda že narejena (beri: Youtube je postal sinonim za spletišče z video posnetki).

Spletni velikan ni dejaven zgolj na spletu, z Androidom se mu je odprla povsem nova fronta – mobilne aplikacije. Mobilni pisarniški programi QuickOffice so bili za naprave z operacijskima sistemoma Symbian in Palm tisto, kar je za računalnike Microsoftova Pisarna. Uspešno so programi zakorakali tudi po poti Androida in uporabnikom telefonov ter tablic nudili zmogljivo urejanje dokumentov, preglednic in predstavitev, še preden so na sceno stopili Google Docs, Sheets in Slides. Zakaj te pisarniške programe omenjamo v članku o Googlovih opuščenih storitvah? Ker so leta 2014 končali svojo pot pod taktirko takratnega lastnika, spletnega velikana iz kalifornijskega mesta Mountain View.

Podobno se je godilo mobilni aplikaciji Bump!, ki je v času med telefonoma iPhone 4 in 6 skrbela za izmenjavo datotek s priročnim trkom dveh naprav. Aplikacija je zelo uspešno prepričala več milijonov uporabnikov. Splavili so jo tudi za naprave z operacijskim sistemom Android, a je živela le še štiri mesece po tem, ko je matično podjetje kupil Google. Zelo malo časa so zaradi boljših alternativ živeli tudi podkasti Google Listen (2009–2012), tablični katalogi Google Catalogs (2011–2015) in program za sporočanje Allo (2016–2019).

Telefoni Nexus različnih proizvajalcev, ki so jih pri Googlu izbirali ob večjih posodobitvah operacijskega sistema Android, so bili nekoč znak prestiža.

Google že dolgo ni več le ponudnik programske opreme in storitev, ampak se med drugim uspešno ukvarja tudi s strojno opremo. Čeprav je danes čistokrvni Android brez primesi proizvajalcev mogoče dobiti v podobi telefonov Pixel in Android One, se še vedno z nostalgijo spominjamo naprav Nexus. To so bili čudoviti telefoni, ki jih je Google izdeloval s priznanimi in z uveljavljenimi proizvajalci telefonov. Uradnega pogreba za znamko Nexus sicer ni bilo, a so zadnjo napravo izdelali leta 2016. Počivaj v miru, Nexus lepotec!

Kdo ve, kakšen bi bil danes trg pametnih telefonov, če bi uspelo modularnemu projektu ARA.

Nexus so zamenjali telefoni Google Play Editions, ki so nekakšen predhodnik današnjih Android One naprav. To so različice obstoječih modelov telefonov, ki privzeto uporabljajo deviško različico zadnjega Androida. Tovrstne naprave so bile na trgu v letih 2013–2015. Ko smo že pri telefonih, ne smemo pozabiti na le tri leta živeči, a nadvse obetajoči projekt ARA. Zamisel o modularni napravi, ki bi jo po potrebi nadgrajevali, smo toplo pozdravili praktično vsi tehnološki navdušenci. Danes, ko cene telefonov segajo krepko čez evrski tisočak, bi bilo dobrodošlo, da bi ob letu osorej zamenjali, denimo, zgolj modul s kamero, kar, roko na srce, proizvajalci dejansko počnejo zadnjih nekaj let. Sanj je bilo konec leta 2016.

Kartonasta očala Google Cardboard, ki so pomenila poceni vstopnico v svet navidezne resničnosti, si lahko kupil ali jih izdelal sam.

Googlu sta zelo pri srcu obogatena in navidezna resničnost. S prvo se je ukvarjal Project Tango, posebna oznaka telefonov, pripravljenih na AR, z drugo cenovno dostopna in kartonasta očala Google Cardboard. Dobili smo le dva Tango telefona, Lenovo Phab 2 Pro in Asus Zenfone AR, ter kup kartona, ki brez telefona seveda ni deloval. Google je platformo z vsebino za »izdelaj si sam« očala ugasnil marca 2021, a je bila kartonasta navidezna resničnost vseeno dovolj zanimiva, da v podobi odprtokodne rešitve živi še danes.

Nexus Q naj bi leta 2012 postal najboljši večpredstavnostni predvajalnik na svetu, a čarobna črna krogla nikoli ni ugledala prodajnih polic. Zamenjala sta ga Chromecast in Nexus Player. Zadnji naj bi v sodelovanju z Intelom in Asusom svetu predstavil platformo Android TV. Več kot to mu resnično ni uspelo, saj so ga opustili v borih štirih letih. Po drugi strani Chromecast živi še danes in je vmes dobil celo bratca. Chromecast Audio je zvočnikom dodal pamet na podoben način kot klasični Chromecast nepovezanim televizorjem. Manko uspeha je bratca pahnil v pozabo januarja 2019.

Zamisel, da bi na slabo pokrita področja internet prinašali baloni projekta Loon, je bila ravno dovolj prismuknjena, da bi ji lahko uspelo. Žal ji ni.

Našteti izdelki imajo v preteklosti še številčnejšo družbo, a vseh Googlovih opustelih projektov preprosto ne moremo našteti v tako kratkem zapisu. Omeniti jih vsekakor velja še nekaj, med katerimi izstopata razvijalsko igrišče za programerske eksperimente Google Labs, ki je od 2006 živelo pet let, ter ponudnik interneta z baloni Loon, ki je bridki konec dočakal lani ob istem času kot nekdaj priljubljeni komunikator Hangouts.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

HRWrFBljAjU

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji