Gigaherci, terabajti
Naš urednik se je pred kratkim pritožil čez neki video posnetek, češ da ima v temnih delih kar veliko šuma. Njegova logika je bila, da bi ga vsak malo boljši telefon posnel lepše, brez šuma, četudi je na drugi strani drag DSLR, četudi že nekoliko starejši. Spravil sem se razlagat, kako je tipalo pri omenjenem DSLRju občutno večje, zato je bistveno manj globinske ostrine. In da moram zaradi tega zmanjšati zaslonko in povečati občutljivost. Pa sem že sredi lastne razlage sam sebe dolgočasil, in brž obupal.
Res nas nekatere zanimajo tehnične podrobnosti, toda uporabniki se jih na splošno kar hitro naveličajo. Ko neke naprave dosežejo točko, ko so »dovolj dobre«, se gleda samo še na podrobnosti in posebnosti. Dvomim, da kdo pri nakupu opekača za kruh preverja moč, tako kot večina uporabnikov ne gleda več, koliko gigahercev in terabajtov ponuja prenosnik. Odločijo se po obliki in v razumnem cenovnem okviru, morda še po barvi in priljubljenem izdelovalcu.
Vse bolj to velja tudi pri pametnih telefonih. Pred kratkim je Huawei predstavili nov vrhunski model, Mate 20 Pro, najzmogljivejši telefon ta hip. Preizkusili smo ga tudi v okviru večjega pregleda najzmogljivejših telefonov in, da, res ponuja veliko. Že pred uradno predstavitvijo telefona sem se udeležil poprejšnje tehnične predstavitve (in bil do dviga embarga zavezan k molčečnosti). Bilo nas je razmeroma malo, a smo se pogovarjali o tehničnih podrobnostih – da, o gigahercih in terabajtih, nekateri smo spraševali tudi po vatih in miliamper-urah.
Res so tudi na glavni predstavitvi v Londonu omenili vse glavne tehnične značilnosti, a je jasno, da so vedno manj pomembne. Med občinstvom je bilo kar veliko novinarjev iz netehničnih medijev, tudi medijev, ki pišejo o »lifestyle« tematikah. Medijev, ki jih podrobnosti sploh ne zanimajo, jim pa je pomemben videz naprave in kako dobro se obnese pri fotografiranju za družabna omrežja. To je tudi razumljivo – tako kot računalniki, se tudi telefoni vedno bolj približujejo opekačem za kruh.
Odločimo se, koliko smo okvirno pripravljeni odšteti za telefon, ogledamo si, kaj imamo v tem razredu na voljo. Kateri telefon je lepši, prave velikosti, po možnosti še znamke, ki jo poznamo, oziroma nam je nekdo nekoč prišepnil, da je OK. Mimogrede, danes so praktično vsi že OK, sploh pa so odstopanja v nekem cenovnem okviru vedno manjša.
Je pa zanimivo, kako se izdelovalci v očeh kupcev trudijo ločiti drug od drugega. Huaweiju je v zadnjih nekaj let uspel izjemen preskok, saj je v očeh laične javnosti postal enako prepoznaven kot Samsung in Apple, s tem pa prehitel Sony, LG, HTC in druge. Res so vlagali zelo veliko denarja v trženje, v prepoznavnost, obenem pa so zelo odločno merili tudi na (morda takrat) manj tradicionalne medije – govorimo o zvezdnikih z YouTuba in Instagrama, ki jih starejša generacija sploh ne pozna, mlajši pa gledajo nanje kot nekoč na Beatle.
Ta taktika je vsekakor obrodila sadove in jih bo še. Če osnovnošolec izjavi, da je Huawei bolj »kul« od Appla, je jasno, da bo ta osnovnošolec čez nekaj let pripravljen odšteti tudi po tisoč evrov za najbolj vrhunski Huaweijev telefon. Ne glede na herce in bajte v vseh permutacijah, ki jih bo model ponujal.
