Gig ekonomija
Pred davnimi leti je za devetimi gorami živel mož po imenu Tim Berners-Lee, ki je svoj dar – povezovanje in izmenjavo informacij prek novega elektronskega medija – želel deliti z vsemi ljudmi. Tako je izumil splet in prvi brskalnik in, ker je bil mož klen in neizprosen, je svetu prinesel razsvetljenje. Hura in pravljice je konec, ker je počil lonec.
No, počila je postelja, pravzaprav niti ni počila, temveč je bila tako razmajana, da je ob premetavanju pišočega posteljno dno padlo iz okvirja, temu je sledila žimnica in na koncu tudi pišoči (in takrat razumljivo ravno sveže prebujeni). Kot rečeno, škode, razen ranjenega dostojanstva, ni bilo, a glede na utrujenost sem noč prespal na varnih tleh. V običajnih okoliščinah bi tak zaplet hitro rešili – gostitelj bi našel drugo posteljo ali kakšno tretjo rešitev, a tokrat ni bilo tako. Gostitelj si je v strahu za posteljo namreč premislil, meni pa je Airbnb poslal sporočilo, naj si izberem drugo prenočišče. Seveda sam, kar najhitreje in v precej razprodanem mestu. To, daje bilo prenočišče rezervirano in plačano tedne vnaprej, jih ni zanimalo, prav tako, da mi sredi počitnic ni do selitve prtljage na drugi konec velemesta. Čeprav so bili v klicnem centru prijazni, niso mogli prek omejitev podjetja
Še pred desetletji je bilo za rezervacijo sobe v hotelu v daljnem mestu treba telefonirati ali celo spisati pismo. Seveda je bilo mogoče rezervirati tudi prek katerega od potovalnih uradov, kjer pa so naredili natančno isto – telefonirali ali poslali pisno rezervacijo. Pri tem je bilo ključno zaupanje, saj večina ni poznala daljnih hotelov, zato je bila vloga zaupanja vrednega posrednika cenjena. Kakorkoli že, urad in tam zaposleni so z dobrim glasom jamčili za raven storitev, tudi zaradi skrbi za lastno zaposlitev, in slabih izkušenj je bilo razmeroma malo.
S pojavom sodobnega interneta iskanje sobe ni bilo več tako težko opravilo. Hoteli so imeli spletne strani z množico vabljivih fotografij in zdelo se je, da bo potovalnim uradom odklenkalo. No, vsaj teoretično, pred 20 leti sem se omejitve takšnega neposrednega pristopa zavedel tudi sam, ko rezervirani hotel ni bil kot na slikah, saj ga je obdajal gradbeni oder, vključno z gradbeniki.
Skok za nekaj desetletji naprej in sobo ali hotel rezerviramo od doma, pri čemer pri spletnem posredniku – nečloveškem potovalnem uradu – preverimo slike in morebiti še preberemo ocene. Podobno kot desetletja prej spletni potovalni urad nima v lasti prenočišča, preživetje pa si zagotavlja s posredovanjem storitev posredovanja. Toda okoliščine ne bi mogle biti bolj različne – potovalni urad ni več eden od milijona, temveč skorajda edina več milijard vredna megakorporacija Airbnb. (Za primerjavo: Airbnb naj bi letos dosegel 3 milijarde evrov prihodkov, vreden pa naj bi bil kar 30 milijard. Družba Marriott, ki je največja hotelska družba na svetu, naj bi bila vredna nekaj manj – 28 milijard, ob skoraj 20 milijardah letnih prihodkov, pri čemer naj bi njena sredstva, povečini kar hoteli, obsegali 20 milijard evrov.) Čeprav je Airbnb že nekaj let dobičkonosen, pa še vedno zbira znatne količine denarja vlagateljev in to mu daje dovolj svobode, da se mu ni treba ozirati na mnenja uporabnikov, sploh tistih s slabšo izkušnjo, kakršna je bila moja.
Ob snovanju sodobnega spleta je bilo veliko govor o navidezni resničnosti, od katere smo si marsikaj obetali. A še enkrat se je izkazalo, da je treba biti pazljiv, česa si želimo – od navidezne resničnosti so nam ostale le navidezne storitve, podjetjem pa naš resnični in trdo prisluženi denar. Informacije o stanju takih zagonskih podjetij pa še dodatno zamegljujejo financerji, ki v trudu iskanja dodatnega fičnika zaslužka podjetja zasipavajo s kupi denarja, ki jih ta podjetja jemljejo kot trden dokaz svojih sposobnosti.
Airbnb je na borzi vreden kar 30 milijard. Družba Marriott, ki je največja hotelska družba na svetu, je vredna nekaj manj – 28 milijard, od tega so samo hoteli vredni 20 milijard.
Pred dobrim letom sem imel podobno zoprno situacijo z letalskim prevoznikom. Zaradi neviht nad dobršnim delom Evrope je prišlo do verižnih zamud poletov, med drugim tudi mojega. In kot je običajno pri takšnih zgodbah, so se težave kar vrstile. A kljub temu je podjetje, ki prav slovi po iztiskanju profita za vsako ceno, po dobrem tednu priznalo napako, se opravičilo in kasneje tudi izplačalo predpisano odškodnino. Konec letošnje zgodbe pa je manj vesel. Sicer sem po dnevu iskanja uspešno našel nadomestno nastanitev s čvrsto posteljo in prijetnima gostiteljema. A odškodnine za sprehajanje kovčka po tujem mestu in podobne težave ne bom dočakal. Morda pa bom naslednjič premislil, preden spet zaupam taki Gig ekonomiji, ki je vredna milijarde, obenem pa skrbno pazi na drobtinice, če se storitev, za katero pobere znatno provizijo, sfiži.
In poanta? Je kriv internet, morda tisti idealistični stric, ki je bil omenjen zgoraj? Ne, nič od tega. Enostavno smo pozabili, da mora podjetje stati za svojim izdelkom ali storitvijo. In to je veliko lažje, če si uspešno lasti tudi osnovno infrastrukturo – na primer posteljo, ki jo oddaja, ali letalo, s katerim prevaža potnike. Morda kot znak, da temu zaupa tudi samo.
Na žalost je prav splet – sicer idealistični izum – dodatno omogočil velikim podjetjem izogibanje nadzoru nad kakovostjo poslovanja s seljenjem storitev iz lokalnih okolij v neotipljiv oblak. Hkrati pa so spletni velikani postali (pre)veliki, tako da se jih lotevamo izjemno previdno. Le upamo lahko, da regulatorji dosežejo pameten kompromis, preden komercializiran splet postane podobna kloaka kot komercialni televizijski program, kjer plačujemo vse, tudi reklame.
