Fotografska latovščina
Elektronika je pripravljena sprejeti vedno več odločitev namesto nas. Včasih smo imeli na kuhinjski pečici le stopinje in uro, danes občudujemo risbice rib, zarebrnic, klobasic in jabolčnih zavitkov. Ampak ... Ali bo ob izbrani risbici ribe po opravljenem postopku sardelica hrustljava in mečarica sočna?
Ne bomo ocenjevali pečic. Čeprav bi jih glede na naprednost vgrajene elektronike in ločljivost vgrajenih tekočekristalnih prikazovalnikov počasi že lahko vključili v našo revijo. Še vedno govorimo o fotografskih aparatih. Natančneje, o fotografskih pojmih.
Poskušali si bomo razjasniti delovanje in možnosti nastavitev ter razmislili o smiselnosti rabe scenskih načinov. Z nekaj znanja lahko namreč fotoaparatu izdatno pomagamo do občutno boljših fotografij. Hkrati pa nam poznavanje oznak pomaga tudi pri nakupu in iskanju napravice, ki bo zmožna zadostiti našim željam.
Osvetlitev
Dobesedni prevod izraza "fotografirati" bi se glasil "risati s svetlobo". Svetloba torej pade na medij in ta jo ovekoveči. V bolj romantičnih časih za nekatere so podobam vdihovale nesmrtnost kemikalije, ki so bile na trdnih ploščah ali filmu, medtem ko danes nalogo večinoma opravljajo elektronska tipala.
Količino svetlobe, ki doseže medij, moramo uravnavati, saj se razmere pri fotografiranju močno razlikujejo. Ena od možnosti je določanje časa osvetlitve s hitrostjo zaklopa (shutter speed), druga pa nadzorovanje svetlobne prepustnosti s pripiranjem zaslonke v objektivu (aperture value). Kombinacija obeh nastavitev nam določi količino svetlobe, ki je potrebna za doseganje pravilno osvetljene fotografije.
Zapleteno? Do neke mere res, a zna praktično vsak fotoaparat določiti osvetlitev samodejno. V primeru, da z njegovo izbiro nismo zadovoljni, pa lahko izberemo kompenzacijo osvetlitve, s čimer posnetke pod- ali nadosvetlimo glede na vrednost, ki bi jo izbrala avtomatika.
A pogosto nam niti popolnoma odprta zaslonka objektiva ne dovoljuje dovolj kratkih časov osvetlitve, saj so tedaj premikajoči objekti na fotografijah lahko zamazani. Rešitev je povečevanje občutljivosti ISO, s čimer ojačamo izhodni signal tipala. Davek plačamo v obliki opaznejšega šuma, ki ga sicer lahko aparat programsko odpravlja, a s tem izgubimo na detajlih posnetka. V analogni fotografiji pa nam preostane izbira občutljivejšega filma.
"Izbira pravilne osvetlitve ni vedno preprosta. Glavni motiv je sicer ustrezno osvetljen, toda nebo je "prežgano". A dane razmere so bile daleč od idealnih."
Ostrenje
Drugi temeljni tehnični vidik fotografije je ostrina. Le res najpreprostejši objektivi, ki jih najdemo v prenosnih telefonih, se ne prilagajajo oddaljenosti motiva. V drugih najdemo premični sklop leč, ki omogoča ostrenje s spreminjanjem svojega položaja.
Če si dovolimo biti teoretično zoprni, je na vsakem izostrenem posnetku ostra le od tipala točno določeno oddaljena ravnina. A v praksi se izkaže, da lahko kot ostro označimo območje, ki je med dvema oddaljenostma. Območje imenujemo globinska ostrina (DOF) in je odvisno od odprtosti zaslonke. Bolj zaprta zaslonka pomeni večjo globinsko ostrino. Hkrati pa je za doseganje velike globinske ostrine pri majhnih goriščnicah treba manj pripreti zaslonko kot pri večjih. A pozor, v tem primeru ne smemo upoštevati preračunanih goriščnic na 35 mm format, temveč dejanske. Kompaktni fotoaparati z majhnimi tipali in posledično majhnimi goriščnicami objektivov imajo zato veliko globinsko ostrino, kar je včasih dobrodošlo, spet drugič pa močno omejuje našo ustvarjalnost.
Oznake na objektivih
Na vsakem objektivu sta podana dva ključna podatka - goriščna razdalja, ki jo podajamo v milimetrih, in svetlobna jakost. Fiksni objektivi imajo nespremenljivo goriščnico, torej zajemajo le določen vidni kot, medtem ko jo pri zum objektivih lahko spreminjamo in sta zato na njih podani skrajni vrednosti. A kot zajema je odvisen tudi od velikosti tipala, zaradi česar za nazornejšo primerjavo objektivov goriščnice preračunamo na vrednosti, ki smo jih vajeni s 35 mm filma. A o tem malo kasneje.
Koliko svetlobe lahko objektiv prepusti, nam pove svetlobna jakost. Podaja se z ulomkom F/x. Čim manjša je vrednost x, tem boljša je svetlobna prepustnost. Najpogosteje nas zanima največja vrednost, saj prepustnost lahko manjšamo z zapiranjem zaslonke. Najmanjša vrednost je pomembna v glavnem le pri makro objektivih, kjer si želimo dosegati čim večjo globinsko ostrino. Dražji in kakovostnejši zum objektivi ponujajo stalno svetlobno jakost ne glede na goriščnico, medtem ko se pri cenejših ta spreminja. Čim bolj gremo v tele območje (proti visokim goriščnicam), tem slabša je svetlobna jakost.
Največji strokovnjaki za kovanje novih izrazov in povzročanje zmede s kraticami so seveda mojstri, zadolženi za trženje. Poznamo morje kratic, ki sporočajo bolj ali manj pomembne podatke. Med pomembnejše spada oznaka o sklopu, vgrajenem v objektiv, ki izniči tresljaje zaradi nemirnosti naših rok. Lastnost so pri Nikonu poimenovali VR, Canon ji pravi IS, medtem ko sta se neodvisna izdelovalca Sigma in Tamron odločila za kratici OS in VC. Sony, Pentay in Olympus stabilizacijo namesto v objektive vgrajuje v svetlobna tipala. Svoje oznake so dobili še vgrajeni motorčki za samodejno ostrenje, kakšna dobrota v obliki elektronike, posebno oblikovani optični elementi in njihovi premazi ter seveda morebitne makro zmogljivosti. Ne smemo pa spregledati še oznak, ki govorijo o velikosti slike, ki jo objektivi projicirajo. Ob nastanku digitalnih SLRov so začeli vanje vgrajevati tudi manjša tipala, kar izkoriščajo nekateri objektivi. Zaradi potrebe po manjši slikovni površini so lahko lažji, manjših mer in enostavnejše zgradbe. Na tipalih polne velikosti tako ne bodo uporabni Canonovi objektivi EF-S, Nikonovi DX, Sigmini DC in Tamronovi DI II. Sony jih označuje z DT, medtem ko Pentax in Olympus (še) ne ponujata fotoaparata s 35 mm tipalom.
"Iz oznak na objektivu lahko vedno razberemo vsaj njegovo goriščnico in največjo svetlobno jakost."
Slovarček pojmov
Zaklop - zavesica v fotografskem aparatu pred svetlobnim tipalom, ki se razpre le za natančno odmerjen čas (čas ekspozicije) in tako prepusti točno določeno količino svetlobe.
Zaslonka - mehanski sklop lopatic v objektivu, s pripiranjem katerega nastavljamo velikost svetlobno prepustne krožne površine. Nastavitev vpliva tudi na globinsko ostrino posnetka.
Svetlobna jakost objektiva - vrednost pri najbolj odprti zaslonki. Označuje se s F/X, pri čemer X predstavlja vrednost. Čim manjša je vrednost X, tem večjo svetlobno prepustnost ima objektiv. Zum objektivom se vrednost F/ glede na goriščnico pogosto spreminja, zato je v tem primeru podana vrednost zaslonke pri najmanjši in največji goriščnici.
Občutljivost ISO - občutljivost svetlobnega tipala. Čim večja je vrednost, tem manj svetlobe je treba za osvetlitev posnetka.
Globinska ostrina - zaradi fizikalnega obnašanja svetlobe so lahko na posnetku ostre le določeno oddaljeni objekti od svetlobnega tipala. Globinska ostrina nam pove interval oddaljenosti (npr. od 2 m do 2,5 m), na katerem so lahko objekti, da bodo na posnetku delovali ostri.
Bokeh - iz japonščine posvojeni izraz za zamegljeno ozadje na fotografijah.
Goriščna razdalja - če preskočimo fizikalno razlago, je goriščna razdalja podatek o objektivu, iz katerega lahko razberemo njegov vidni kot zajema. S spreminjanjem goriščnice na objektivu, če ta to omogoča, lahko spreminjamo zajeti vidni kot, kar se na posnetku izraža kot približevanje oz. zumiranje.
Zum - optični zum je količnik deljenja največje goriščnice objektiva z najmanjšo, medtem ko digitalni predstavlja obrezovanje že zajetega posnetka, kar občutno poslabša kakovost posnetka.
Temperatura beline ali, s tujko, white balance pove elektroniki fotoaparata, kako naj tolmači barvne odtenke. Bela svetloba je namreč enakomeren skupek vseh vidnih valovnih dolžin. A popolno enakomernost le stežka dosežemo. Klasična volframova sijalka sveti občutno bolj rumeno, medtem ko pod neonskimi lučmi in v sencah prevladujejo modri odtenki.
Zaporedno kadriranje (bracketing) - zajem dveh ali več zaporednih posnetkov z različnimi nastavitvami, npr. časa, zaslonke, temperature beline ...
Makro fotografija je fotografija zelo majhnih objektov. Kompaktni fotoaparati imajo večinoma spodobne makro zmogljivosti, saj je bližinsko ostrenje tehnološko enostavneje izvedljivo zaradi majhnih tipal. Pri DSLRjih pa moramo posegati po namenskih objektivih, ki svoje zmogljivosti podajajo z razmerjem povečave. 1 : 1 pomeni, da lahko na fotografiji zajamemo površino, enako velikosti svetlobnega tipala v fotoaparatu.
Velikosti tipal
Kompaktni fotoaparati imajo vgrajena manjša tipala, ki so zato občutljivejša za šum, a omogočajo visoko stopnjo miniaturizacije, medtem ko večji svetlobni detektorji v DSLRjih ponujajo boljšo kakovost zajema. A tudi tam ne gre brez zmede. Profesionalni razredi se ponašajo s t. i. polno velikostjo (full frame), vstopni in napredni amaterski modeli pa z nekoliko manjšimi tipali APS.
Z velikostjo tipal se ne bi toliko ukvarjali, če ne bi vnašala zmede tudi med objektive. Za zajem enakega vidnega kota je goriščnica objektiva za manjše tipalo namreč manjša. Goriščno razdaljo zato za potrebe lažje primerjave preračunamo na vrednosti (Nikon DX, Sony DT in Pentax faktor ×1,5, Canon EF-S ×1,6), ki smo jih vajeni še iz časov filma - na 35 mm format.
"Shematski prikaz velikosti tipal digitalnih fotoaparatov in primerjava s 35 mm foramtom."
Za konec še o tegobah
Svojih specifičnih poimenovanj so bile deležne tudi slabosti in nebodijihtreba fotografije. Naučimo se torej še nergati po fotografsko.
Pravilna projekcija svetlobe je težavna predvsem pri širokih kotih zajema. Objektivi ribje oko so se odločili požvižgati na geometrijsko pravilnost, pri drugih pa si želimo, da ravne linije iz narave ostanejo ravne tudi na posnetkih. Napake, ki pri tem nastanejo, imenujemo geometrijsko popačenje. V osnovi poznamo dva tipa - sodčkasto (barrel) in blazinasto (pincushion) popačenje.
Svetloba različnih valovnih dolžin se v lečah objektiva različno lomi, zaradi česar pride predvsem ob robovih do nekakšnega barvnega zamika, ki je še posebno opazen na kontrastnih prehodih, kjer se pojavljajo rdeči in modri pasovi. Tokrat se hudujemo nad kromatično aberacijo, ki jo delno lahko odpravimo pri računalniški obdelavi, a se med objektivi močno razlikuje.
Še ena težka naloga je zagotavljanje enakomerne osvetlitve po celotni površini tipala. A krivec ni le objektiv, temveč tudi površina tipala, ki bolj s strani padajoče žarke dodatno oslabi. Pojav se na fotografiji izrazi kot temnenje vogalov oz. vinjetiranje. Sodi med napake, ki jih je še najlaže programsko odpraviti.
Če je v kadru močan vir svetlobe, se ta lahko v objektivu tudi odbija od leč. Posledica so svetli ali mavrični madeži, ki jih s tujko imenujemo "flare". Včasih pojav povzročijo tudi svetle točke, ki niso neposredno zajete na posnetku. Slednjemu se poskušamo izogniti z namestitvijo sončne zaslonke, ki zastre vso nepotrebno stransko svetlobo.
Fotografi veliko modrujemo še o šumu, ki je posledica električnih motenj na tipalu. Šum se na fotografiji kaže kot drobne barvne in svetlobne nepravilnosti, velike nekaj pik. Z večanjem občutljivosti ISO postaja izrazitejši, saj se z ojačevanjem električnega signala tipala razmerje med uporabnimi informacijami in šumom manjša.
"Kromatično aberacijo opazimo kor rožnate in svetlo modre črte na kontrastnih prehodih, ki so pri manj kakovostni optiki lahko bistveno bolj opazne kot na tem primeru."
Nastavitve po fotografiranju
Fotografije lahko močno izboljšamo z obdelavo na računalniku. A zanašanje na akrobacije miške in tipkovnice ni priporočljivo, forenzične nanizanke pa naj nam ne služijo kot referenca. Že res, da lahko osvetlitev popravimo naknadno, a informacije skrajnih vrednosti osvetlitve (pod- in nadosvetljenih delov) smo zgubili. Hkrati lahko davek plačamo tudi z izrazitejšim šumom in manj zveznimi prehodi.
V nekaterih programih lahko naknadno uravnamo tudi temperaturo beline. Najenostavneje (in zastonj) je to mogoče opraviti v Googlovi Picasi.
Če smo ga kaj polomili pri ostrini ali bi si celo želeli drugačno globinsko ostrino, pa žal nimamo kaj dosti uporabnih možnosti. Lahko se sicer spravimo megliti določene dele fotografije in naprednejša programska orodja omogočajo dodatno ostrenje. A rezultati so že od daleč videti umetni, ostrenje pa izboljša le že prej sprejemljivo ostre fotografije.
Dilema, ob kateri se krešejo mnenja uporabnikov digitalnih fotoaparatov že dolgo, je izbira zapisa med RAW in JPG. Ob uporabi preprostejših kompaktnih napravic je razmišljanje odveč, saj nam možnosti surovega zapisa ne omogočajo. Pri naprednejših pa zapis RAW zabeleži več informacij, praviloma ne vsebuje stiskanja podatkov in zato dopušča več svobode pri računalniški obdelavi. Po drugi strani pa številnim uporabnikom datoteke JPG popolnoma zadostujejo, saj zasedajo manj pomnilnika in zato omogočajo hitrejše fotografiranje.
"Urejanju surovih posnetkov preprostejši programi niso vedno kos, saj se oblike datotek med izdelovalci močno razlikujejo. A zaradi večje količine informacij se nam pri urejanju fotografij RAW odpre popolnoma nov svet."
"Trotlziher"
Nekoč je bilo že za nastanek spodobne, kaj šele tehnično popolne fotografije, treba veliko znanja in tudi občutka. Tehnologija ni bila v veliko pomoč in nastavitve se je določalo precej na oko. V tabeli smo lahko poiskali vrednosti za generične okoliščine, ki so bile podobne vremenski napovedi. Oblačno, delno oblačno, delno jasno ... In poleg so bile navedene vrednosti zaslonke in časa. Da ne govorimo o ostrenju, kjer je bilo treba ocenjevati oddaljenost objekta od fotoaparata.
Prvi preprosti fotoaparati so shajali kar s priprto zaslonko in objektivom, ostrenim na približno tri metre; to je v kombinaciji z vgrajenim svetlomerom večinoma zagotavljalo sprejemljivo kakovost fotografij manjših mer. Na trgu so bili zelo priljubljeni, saj je bilo fotografu treba le pritisniti na sprožilo in paziti, da pred objektiv ni postavil svojega prsta. Zaradi enostavne rabe se jih je prijelo ime "trotlziher" aparati. Priljubljenost jim ni bistveno upadla niti ob nastanku modelov s samodejnim ostrenjem, čeprav je bila za to zaslužna predvsem tudi njihova cena. Pionir na področju samodejnega ostrenja je bilo podjetje Konica s svojim, tako fotografsko kot uporabniško gledano, resda preprostim aparatom C35 AF.
Dandanes praktično vsi fotografski aparati omogočajo vrsto samodejnih nastavitev, ki omogoča visok delež uspelih fotografij zgolj ob stisku prožila, ob nekaterih nastavitvah pa za zajem fotografije zadostuje že nasmeh portretiranca. A če smo le malenkost zahtevnejši ali nas fotografiranje vsaj malo veseli, bomo s kakšnim posegom ali dvema po lastni presoji dosegali boljše in bolj všečne rezultate. Začeli bomo z najpreprostejšimi nastavitvami, ki so nam na voljo pri kompaktnih aparatih, in nato prešli na tiste, ki se dotikajo tako naprednejših malčkov kot tudi vmesnih mešancev in zmogljivejših DSLRjev.
"Tako imenovane kamere "pomeri in ustreli" so prav vsakomur približale fotografijo že v časih filma."
Zeleno, ki te ljubim zeleno
Čeprav so si fotoaparati med seboj zelo podobni, so med njimi tudi razlike, ki ne dopuščajo povsem splošnega pisanja navodil. A vedno je napravici priložena knjižica z napotki in pojasnili, ki pa jih žal preveč ljudi ne zna dovolj ceniti in se hitro hudujejo nad fotoaparatom, čeprav razlog težav tiči v njihovem neznanju.
Fotoaparati ponujajo več načinov delovanja. Za uporabnika najpreprostejši je pogosto označen z zelenim simbolom fotoaparata. Od modela je odvisno, katere nastavitve, če sploh, nam aparat omogoča v zelenem načinu. Če nas popolni avtomatski način preveč omejuje, si izberemo naprednejšega, ki je še vedno povsem samodejen, a dovoljuje več posegov.
Ob izbiri zelenega načina bomo torej uporabljali večinoma le tipke za spreminjanje goriščnice objektiva (zumiranje) in sprožilec, ki bo fotografijo ob polovičnem pritisku izostril, ob popolnem pa zajel.
Prekletstvo rdečih oči
Uporaba bliskavice pri fotografiranju ljudi pogosto povzroči rdeče oči. Zenica namreč prepušča svetlobo v oko, tam se odbije od prekrvavljene mrežnice in rezultat je velika živo rdeča pika tam, kjer bi morale biti oči.
Pojav je toliko bolj očiten v slabi svetlobi, kjer se nam zenica močno razširi, in kadar je bliskavica nameščena blizu objektiva, saj je odboj svetlobnih žarkov tedaj najpopolnejši. Ena od rešitev je uporaba zunanje bliskavice, druga, bolj pogosta in v vsak aparat vgrajena možnost, pa je nastavitev predbliska, ki sproži refleks krčenja zenice in šele nato proženje glavnega bliska za osvetlitev fotografije.
Bližinski posnetki in bliskavica
Območje ostrenja je zaradi težavnosti zaznave in počasnosti mehanike pogosto omejeno na oddaljenosti več kot pol metra, čeprav aparati zmorejo ostriti tudi na občutno manjše razdalje. Za fotografiranje od blizu je treba vklopiti funkcijo makro; to storimo s pritiskom na gumb, ki ga navadno krasi simbol rožice. Nekateri modeli omogočajo še dodatno supermakro funkcijo za še večje povečave, le redki pa v makro načinu dovoljujejo uporabo zuma.
Vgrajena bliskavica je zelo priročna v slabih svetlobnih razmerah, kjer nam omogoči fotografiranje, a je kdaj tudi moteča ali nepotrebna, avtomatika pa se o njeni rabi ne odloči vedno najbolj pravilno. Bliskavica na posnetku ustvari grobe sence, medtem ko bi ambientalna svetloba ob nekoliko daljšem času osvetlitve lahko zadostovala za všečen posnetek. Zato se pogosto splača poskusiti fotografirati brez nje. V nekaterih okoliščinah je močan blisk tudi moteč, ob fotografiranju bolj oddaljenih motivov pa se svetloba preveč razprši. In ker je elektronika računala na pomoč bliskavice, je slika podosvetljena in neuporabna. Polnjenje bliskavice med drugim prepreči hitrejše fotografiranje in znatno obremenjuje akumulator. Uporaba tipke s simbolom strele ali sprehod na menuje, kjer lahko nadzorujemo najosnovnejše delovanje bliskavice, oziroma jo izklopimo, je torej priporočljivo tudi za popolne začetnike.
"Zgornji fotografiji sta nastali v enakih razmerah, le da je prva slikana v "zelenem" načinu, pri drugi pa smo izklopili bliskavico, nastavili temperaturo beline in odprli zaslonko. Imeti pa smo morali tudi mirnejšo roko, saj je bil čas zaradi slabše svetlobe občutno daljši, čeprav smo povečali tudi občutljivost ISO."
Scenski načini
Snovalci naprednih tehnoloških igrač v izjemni želji po nastavitvah, prijaznih do uporabnika, izbiro včasih še bolj zapletejo. V kompaktnih aparatih smo tako pogosto priča nepregledni množici različnih scenskih nastavitev, kot so ognjemet (ki ga fotografiramo največ enkrat na leto), plaža, kožuh, hrana, portret, nočni portret in še bi lahko naštevali. A dokler se nismo pripravljeni malo bolj poglobiti v samo delovanje fotoaparata, nam tudi izbira ustreznega scenskega načina lahko izboljša fotografije. Čeprav so to le okvirne bližnjice do nekaj popravkov pravih fotografskih nastavitev. Kako se fotoaparat obnaša ob različnih scenskih načinih, je odvisno od izdelovalca. A okvirne smernice so kljub temu znane.
Fotoaparati omogočajo zajemanje fotografij v različnih barvnih načinih, a enake učinke kakovostneje dosežemo v programih za obdelovanje fotografij
Pri koncertni fotografiji nam zaradi specifičnih in spreminjajočih svetlobnih pogojev največkrat preostane le uporaba ročnega načina
Najpogosteje bomo izbirali med načinoma "portret" in "pokrajina". Prvi kar najbolj odpre zaslonko, s čimer poskuša zamegliti ozadje, in prilagodi osvetlitev ter barvne tone pravilnejšemu prikazu kožnih odtenkov. "Pokrajina" pa ravnino ostrenja pomakne v neskončnost, nekoliko pripre zaslonko za doseganje večje globinske ostrine in nastavi bolj žive in nasičene barve. Način "šport" upošteva, da želimo hitro dogajanje na fotografiji zamrzniti, zato je čas osvetlitve kar najkrajši, to pa pomeni večjo občutljivost ISO in odprto zaslonko, medtem ko "nočni način", če ne gre za nočni portret, ne sproži bliskavice, temveč toliko podaljša čas osvetlitve, da je noč še vedno temna, nekatere podrobnosti pa so kljub temu dobro vidne.
Zakaj je vse tako rumeno?
Vsi smo bili že kdaj razočarani nad enkrat modrikastimi in drugič rumenkastimi fotografijami, posnetimi predvsem v umetno osvetljenih prostorih. Razlog tiči v nastavitvi temperature beline, ki elektroniki fotoaparatov še vedno povzroča veliko preglavic.
Bela svetloba je skupek vseh vidnih valovnih dolžin. A popolne enakomernosti posameznih komponent ni lahko zagotoviti. Že dnevna svetloba se spreminja glede na položaj sonca. Čez dan je bliže beli, ob zahodu je občutno rumenkasta, v senci je zaradi atmosferskih odbojev modrikasta. Najhujše preglavice pa povzroča umetna svetloba. Klasične volframove žarnice svetijo rumeno, fluorescentne sijalke pa modrikasto. A razlika ni le v svetlobi, temveč tudi v zaznavanju svetlobe. Poleg razlike med elektronskim tipalom in našimi očmi odigrajo pomembno vlogo še človeški možgani, ki tolmačenje videnega nezavedno prilagodijo svetlobi. Vedo namreč, kaj naj bi bilo belo.
Praktično vsak fotoaparat nam omogoča izbiro ene od že nastavljenih vrednosti temperature beline, še najboljši učinek pa bo imela nastavitev ob pomoči zajema. Iz fotografirane bele ali sive enakomerno osvetljene površine se bo naša napravica naučila pravilno razumevati barvne odtenke. Najbolj zagnani si lahko omislijo bele obeske za ključe, ki so namenjeni prav temu, drugi pa se bomo zanašali na improvizacijo s stenami, zadnjo stranjo vstopnice za muzej ali belim spodnjim perilom (v zadnjem primeru velja biti pazljiv, da ne postanete glavni motiv kakega drugega fotografa).
"Zaradi umetne svetlobe je fotoaparat napačno ocenil temperaturo beline, zaradi česar občutno prevladujejo rumenkasti (toplejši) toni. Na tej fotografiji to sicer niti ni tako moteče, kot če bi fotografirali ljudi."
Ko vemo, kaj hočemo
Najenostavnejši algoritem določanja pravilne osvetljenosti posnetka, ki ga danes sicer dopolnjujemo z bolj zapletenimi pristopi, je poskušal doseči sivo povprečje svetlosti celotne fotografije. Če fotografiramo belo in črno površino, si bosta fotografiji zelo podobni - sivi. A razmeram v realnosti omenjeni pristop ne zadostuje vedno. Včasih slikamo portret s svetlim ozadjem, zaradi česar je obraz podosvetljen, spet drugič bi ob večerih radi ujeli ozračje prihajajoče noči, a avtomatika posnetek osvetli, kot bi bila ura poldan. Rešitev je zelo blizu. Ker seveda ne fotografiramo več "zeleno", lahko na večini fotoaparatov že s pritiski smernih gumbov uravnavamo osvetlitev posnetka, rezultat pa se nam pokaže že v živem predogledu. Postopek se imenuje "kompenzacija osvetlitve", na večini kompaktnih aparatov pa je žal omejena na +/- dve vrednosti zaslonke oz. EV.
Živce nam lahko kodra tudi samodejna izbira točk ostrenja, sploh če imamo v kadru dva različno oddaljena objekta. Tedaj nam pride prav ročno določanje območja oz. točke, kjer bi si želeli največjo ostrino. Naprednejši aparati omogočajo še možnost enkratnega ostrenja, ki nam omogoča prekadriranje (ostrenje na želeno točko in nato premik fotoaparata), in stalno ostrenje, ko se objektiv prilagaja oddaljenosti objekta v izbrani točki, dokler imamo sprožilec pritisnjen do polovice. Najnaprednejši pa znajo premikajočemu objektu celo samodejno slediti.
Kaj nam še preostane?
Pri enostavnejših kompaktnih aparatih ne prav dosti. Z znanjem in vedno bolj izpiljenim fotografskim pogledom se pri mnogih pojavi alergija na šum, ki jo zdravimo z ročnim nastavljanjem občutljivosti ISO. Kadar je to le mogoče, jo držimo na najnižjih vrednostih. Ko nam niti to ne zadostuje več, je potreben nakup boljšega fotoaparata.
Višji razredi kompaktnih aparatov se tudi z možnostmi upravljanja spogledujejo z zrcalno refleksnimi brati, kjer prevladujejo štirje osnovni načini delovanja. Oznake izdelovalcev se malce razlikujejo, a le po imenu. Funkcionalnost je enaka, dopušča pa posege v temeljni fotografski nastavitvi: odprtost zaslonke in čas osvetlitve.
V programskem načinu (P) si elektronika samodejno zamisli, kakšno razmerje odprtosti zaslonke in časa naj bi nam glede na okoliščine najbolj ustrezalo, z nastavitvenim kolesca (ali tipkami) pa ga lahko spreminjamo. Z vrtenjem v eno smer se zaslonka zapira in čas osvetlitve daljša, v drugi smeri pa se čas krajša in zaslonka odpira. Do mej, ki nam jih seveda dopušča oprema.
Z oznako S oz. Tv izdelovalci označujejo način prioritete zaklopa. V naši domeni je nastavitev časa osvetlitve, aparat pa poskrbi za primerno osvetljeno fotografijo s samodejnim pripiranjem zaslonke. Uporabno za razmere, kjer je kratek čas pomemben, a je območje razmer, ko omenjeni način deluje zadovoljivo, zaradi lastnosti objektivov pogosto majhen. Razen pri res profesionalnih objektivih je namreč ostrina fotografije najboljša v razmiku nekje treh vrednosti zaslonke, čeprav nastavitve tehnično omogočajo večji interval.
Delovanje načina prioriteta zaslonke (A oz. Av) je podobna programu S, le da se odločamo samo o odprtosti zaslonke, čas pa določa avtomatika. Program omogoča stalen nadzor nad globinsko ostrino, pazljivi pa moramo biti, da časi osvetlitve ne padejo pod vrednosti, ko fotografije postanejo stresene zaradi nemirnih rok, oziroma se premikajoči objekti na posnetku zamažejo.
V vseh opisanih načinih torej osvetljenost posnetka aparat določa sam. In če naloge ne opravi zadovoljivo, ustrezno nastavimo kompenzacijo osvetlitve. Včasih pa so razmere tako muhaste ali specifične, da so potrebne popolne ročne nastavitve, ki so nam omogočene ob izboru načina M.
"DSLRji se poskušajo manj zagnanim uporabnikom približati z avtomatskimi in scenskimi načini, čeprav njihove zmogljivosti izkoristimo šele z naprednejšimi načini P, S, A in M."
Še in še ...
Menuji so polni še drugih nastavitev, ki pa bolj kot strogim fotografskim namenom rabijo delu z aparatom ali obdelavi že posnete fotografije. Te možnosti so si med modeli zelo različne, zato jih je manj smiselno opisovati. Pa čeprav nam njihovo razumevanje in ustrezna nastavitev občutno izboljša uporabniško izkušnjo, kar se pozna tudi na fotografijah. Zato čas, namenjen priloženim navodilom, še zdaleč ne bo izgubljen. Pa veselo igranje z nastavitvami!