Ekonomija obsega

Ekonomija obsega
Objavljeno: 26.6.2019 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Uvodnik | Revija: Julij-avgust 2019

Ali je sploh mogoče konkurirati podjetjem, ki delujejo na globalnem tržišču, ali pa se bomo morali tolažiti s krilatico, da je majhno v resnici lepo?

Ravno na dan, ko pišem to besedilo, smo lahko prebrali, da ima Amazon v svoji floti že 50 letal, ki jih uporablja za kar najhitrejšo dostavo skorajda vsega, kar lahko kupimo v njihovi spletni trgovini (mimogrede, Amazonov tehnični šef je te dni izjavil, da so v resnici tehnološko podjetje, ki se pač slučajno ukvarja tudi z maloprodajo). Si predstavljate, da bi, denimo, Mercator, kot največji slovenski trgovec, imel svoja lastna, pa četudi le najeta, letala? Samo zato, da bi lahko v kar najkrajšem času dosegel svoje kupce? Ne, v majhni Sloveniji se kaj takega ne bo zgodilo nikoli, tudi slovenski spletni trgovci ne bodo nikoli tako močni. Razen če si bodo za tržišče izbrali kaj večjega, kot je le Slovenija.

Amazon je, seveda, ekstremen primer, ki pa dobro kaže, kako daleč se da priti z zavzetostjo, velikanskim finančnim ozadjem, predvsem pa z velikanskim tržiščem. Že kar nekaj let je, denimo, tega, kar je moj prvi kindle iz ameriškega Phoenixa do Ljubljane potoval le tri dni. Skorajda bi pripomnili, da ni to nič posebnega, saj letala to razdaljo pač preletijo v dobrih 12 urah. Toda pomislimo raje na to, da letalo, seveda, ni vzletelo le zaradi mojega kindla, ampak ga je bilo treba napolniti z množico drugih izdelkov, ki so potovali v približno moj smer. In pomislimo na množico logističnih postopkov in opravil, da se je vse to lahko zgodilo v treh dnevih, vključno s pretovorom na vmesnem letališču ali dveh. Predvsem pa – da je vse to narejeno v tako velikem obsegu, da sem za dostavo plačal le nekaj evrov (ali pa je bil del dostave vštet kar v že tako nizko ceno samega kindla).

V Sloveniji se spletni nakupi navadno ustavijo pri Pošti Slovenije, ki največkrat dostavlja le dopoldne (žal, v službi sem …), če doplačaš za popoldansko dostavo, pa dostavljavec milo prosi, ali lahko pride prej, ker mu ravno tako bolj ustreza.

Razvajeni smo – hitrost in nizka cena delujeta. Če imamo možnost izdelek kupiti za nekaj drobiža manj in ga dobiti v dnevu manj, smo brez težav pripravljeni menjati trgovca. Nič čudnega torej, če tudi v Sloveniji vedno več kupujemo na Amazonu, še posebej, ker so tudi garancijska (p)opravila največkrat videti kot zamenjava za nov izdelek. Pogledamo, koliko izdelek stane v lokalni trgovini, ga naročimo prek Amazona in privarčujemo 25 odstotkov (moj osebni primer iz prejšnjega tedna). Lokalni trgovec bo sicer zato ostal brez prihodka, počasi bo potreboval manj delavcev ali pa jih bo zato moral plačati manj, toda …

Še bolj ekstremen primer so seveda nakupi iz kitajskih trgovin, kjer ne kupimo enakega izdelka, ampak le nekakšen približek, a je zato cena še nižja, poštnina pa največkrat kar nič, zaradi česar smo pripravljeni počakati kak mesec ali celo dva. Ravno dovolj, da se izdelka, na katerega smo že pozabili, razveselimo, kot otroci.

V Sloveniji se spletni nakupi navadno ustavijo pri Pošti Slovenije (*ali slovenski pošti), ki največkrat dostavlja le dopoldne (žal, v službi sem …), če doplačaš za popoldansko dostavo, pa dostavljavec milo prosi, ali lahko pride prej, ker mu ravno tako bolj ustreza (spet moj primer izpred kakega meseca). Če se mudi, je v resnici bolje osebno skočiti v skladišče spletne (!) trgovine … Ali pa se hiter nakup ustavi pri (pre)prodajalcih, ki že ob naročilu opozorijo, da je izdelek »na voljo pri dobavitelju«, kar pomeni dodatnih X (včasih tudi sedem ali več) dni. Ali pa pri majhnosti prodajalca: »Se opravičujem, direktor je izdelek pozabil dati na pošto.« (Moj osebni primer iz prejšnjega meseca.)

Ekonomija obsega seveda deluje tudi na drugih področjih, denimo v medijih. Nekoč pred leti sem očetu pomagal (!) »odnaročiti se« od slovenskega dnevnika, ker je izračunal, da ga letna naročnina pride ravno nekje za eno pokojnino. Gledam pa vidim, da je tudi danes cena še vedno podobna – digitalna naročnina za en teden znaša približno 15 evrov. In ker je v letu 56 tednov … Dnevnik New York Times, kot nasprotni primer, ki deluje na veliko večjem tržišču, v resnici skorajda globalnem (navsezadnje je angleščina globalni jezik, Amerika pa globalni, hm …, no, marsikaj), svojo tedensko vsebino ponuja za petnajstkrat (15!) nižjo vsoto. Da, en evro na teden. Zato, ker to zmore, in seveda zato, ker obstaja še bolj globalna konkurenca – »internet«, kjer je vse zastonj. Zakaj bi torej dajali 15 evrov na teden, če je na spletu vse zastonj, mar ne?

Bojim se, da se tako razmišljanje ne bo najbolje končalo, toda tako pač je. Premajhni smo, drugi so preveliki, internet je prevelik. Tolažimo se lahko le s tem, da je majhno lepo. Pa lepe počitnice želim, se beremo konec avgusta!

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki