Domači PC namesto televizorja
Na računalnik v vlogi televizorja najpogosteje pomislimo takrat, ko računalnik moramo imeti, za televizor pa zmanjka prostora. To se lahko zgodi v delovni ali otroški sobi, v pisarni, pa tudi v garsonjeri ali manjšem stanovanju, kjer je le v dnevni sobi dovolj prostora za delovni kotiček. Ker televizor ne more sprejeti na svoja pleča računalniških opravil, računalniški monitor pa se brez večjih težav prelevi v televizor, se rešitev ponuja kar sama od sebe.
Namesto televizorja torej uporabimo računalniški monitor, za povrh pa se lahko s spodobno opremljenim računalnikom znebimo še večine drugih naprav zabavne elektronike v dnevni sobi, od videorekorderja in laserskega gramofona do igralnika. Po drugi strani se lahko za HTPC brez televizorja odločite tudi zato, ker se monitor, če je le dovolj velik, v računalniško opremljenem domačem kinu obnese pravzaprav bolje od klasičnega televizorja.
Večina težav, na katere naletimo pri povezavi računalnika z napravami v dnevni sobi, izvira iz njihove ne najbolj zgledne združljivosti. Poglavitni vir težav je prav televizor, kar konec koncev ni nič čudnega, saj se inženirjem, ki so pred več kakor pol stoletja oblikovali televizijske standarde, niti sanjalo ni, da bi nekoč utegnili televizor povezovati z računalnikom.
Težavi s televizorjem sta pravzaprav dve - prva je analogna narava televizijskega videosignala, druga pa skromna ločljivost televizijskega zaslona. 576 prepletenih vrstic televizijskega zaslona je enostavno premalo za spodobno računalniško sliko, kakršno pričakuje uporabnik na začetku 21. stoletja.
Oglejmo si torej, kako se osebni računalnik izkaže v vlogi televizorja, začnimo pa pri ključnem sestavnem delu, monitorju.
Monitor
Z monitorjem v vlogi televizorja se elegantno znebimo večine težav, s katerimi smo se ukvarjali v prejšnjih treh nadaljevanjih, na žalost pa že kar takoj na začetku trčimo ob precej veliko oviro - ceno. Monitorji so namreč precej dražji od enako velikih televizorjev, kar je še posebej opazno pri večjih modelih, torej prav tistih, ki bi jih navadno želeli imeti v dnevni sobi.
Pri manjših modelih namreč razlike v ceni sploh niso tako zelo velike. Običajen 43-centimetrski (17-palčni) monitor s katodno cevjo dobimo že za slabih 30 tisočakov, približno toliko pa stanejo tudi tako veliki televizorji. No, resnici na ljubo, za dobrih 30 tisočakov lahko dobimo že tudi televizor s 55-centimetrskim zaslonom. Na žalost cene monitorjev z velikostjo silno hitro naraščajo. Že samo dodatnih 5 centimetrov ceno kar podvoji, saj 48-centimetrski (19-palčni) monitorji s katodno cevjo stanejo okoli 60 tisočakov, in to tisti najcenejši.
Še precej večja razlika v ceni je pri monitorjih LCD, a le, dokler jo primerjamo s ceno enako velikih klasičnih televizorjev. Televizorji LCD so namreč praviloma celo nekaj dražji od enako velikih monitorskih bratov. Najcenejši 48-centimetrski monitor LCD, na katerega smo naleteli (LG 1915S Flatron), dobimo že za dobrih sto tisočakov, najcenejši podobno velik televizor LCD, prav tako LGjev, pa je za polovico dražji. To je pravzaprav celo razumljivo, saj monitorju manjka nekaj televizijskih sestavnih delov, recimo kanalnik (ali sprejemnik, kakorkoli mu že rečemo), teletekst, zvočnika in daljinski krmilnik.
V dnevni sobi smo seveda navajeni večjih televizorjev. Ponudba velikih monitorjev LCD je v domačih trgovinah razmeroma skromna, omenimo pa, da stane 58-centimetrski Applov monitor iz serije Cinema Display nekaj manj kakor 600 tisočakov, prestižni jabolčni 76-centimetrski lepotec pa skoraj milijon.
Enako velik klasični televizor si lahko omislimo, če smo skromni, že za desetino te cene, ali, če bi radi kaj boljšega, za tretjino. Povsem druga pesem je, če cene primerjamo s cenami televizorjev LCD. Vrhunski 76-centimetrski Philipsov televizor LCD na primer stane približno 900 tisočakov, a tudi če se zadovoljimo s katerim od tehnično nekoliko skromneje opremljenih modelov, bomo morali za televizor LCD v tem velikostnem razredu odšteti vsaj pol milijona. Pri tem pa velja vedeti, da ima večji od prej omenjenih Applovih monitorjev ločljivost kar 2560 × 1600 pik, enako veliki televizorji LCD pa navadno samo 1280 × 768, nekateri celo samo 640 × 480. To postane pomembno, ko na prizorišče stopi televizija visoke ločljivosti.
Jabolčni monitorji iz serije Cinema Display, zlasti seveda največji med njimi, se odlično izkažejo v domačem kinu.
Monitor & projektor
Kaj pa, če se z manjšim zaslonom monitorja nikakor ne morete sprijazniti? Na voljo imate še eno možnost, namreč kombinacijo običajnega monitorja za vse tiste priložnosti, ko lahko pogrešate veliko televizijsko sliko, in projektorja za užitke v domačem kinu. Za ceno velikega, recimo 92-centimetrskega televizorja, si lahko omislite spodoben 43-centimetrski ali celo malce večji monitor in katerega od cenejših, a za domači kino že povsem primernih projektorjev. Po mnenju pisca teh vrstic je to celo boljša kombinacija, saj je s projektorjem slika takrat, ko mora biti res velika, to je pri gledanju filmov, neprimerno večja kakor na še tako velikem televizorju, v vseh drugih primerih, recimo pri gledanju kvizov in pogovornih oddaj, pa velikost slike tako ali tako ni zelo pomembna.
Projektorji so v domačem kinu postali resen tekmec največjim televizorjem.
HDTV
Televizijska tehnologija, kakršno uporabljamo danes, je, milo rečeno, zastarela. Televizijski zapis s 625 vrsticami (od katerih je vidnih samo 576) in 50 prepletenimi (pol)sličicami v sekundi sta že pred več kakor pol stoletja, natančneje davnega leta 1946, razvila nemška inženirja Möller in Urtel, kot evropski televizijski standard pa so ga na predlog Švicarja Waltherja Gerberja sprejeli dve leti kasneje. Potem je doživel samo še dva bolj ali manj lepotna popravka - sredi šestdesetih let je kot standard PAL dobil barve in se v začetku devetdesetih kot PALPlus razširil v razmerje 16 : 9.
Na srečo analogna televizija počasi, a zanesljivo odhaja v pokoj. Namesto nje prihaja digitalna televizija, ki bo na voljo v dveh podobah, z običajno (SD) in visoko (HD) ločljivostjo. Prva je pravzaprav le vmesna stopnja, za čase, ko po naših domovih še ne bo digitalnih televizorjev, saj zanjo zadostuje le ustrezen digitalni sprejemnik, priključen na običajen televizor.
Da bi stvari ne bile preveč enostavne, je možnih več višjih ločljivosti, evropski birokrati pa se kar nekako ne morejo zediniti, katera bi bila najprimernejša. V igri sta pravzaprav dve, nekoliko nižja s 720 neprepletenimi vrsticami (1280 × 720 pik) in višja s 1080 prepletenimi ali morda v malce bolj oddaljeni prihodnosti celo neprepletenimi vrsticami (1920 × 1080 pik). Zaenkrat se zdi, da odgovorni pri EBU (European Broadcasting Union) navijajo za nižjo ločljivost, ker je prehod nanjo cenejši, pa tudi uporabniki naj ne bi opazili bistvene razlike v kakovosti, vsaj ne pri televizorjih z diagonalami, manjšimi od enega metra.
Razlika v ločljivosti med 576 in 720 vrsticami se morda na prvi pogled ne zdi ravno osupljiva, vendar moramo razmišljati ploščinsko (in upoštevati, da je pri digitalni televiziji slika širša, v razmerju 16 : 9); to pomeni, da je pri nižji ločljivosti (1280 × 720) na zaslonu še enkrat več pik kakor pri današnjih televizijskih oddajah (720 × 576) oziroma celo štirikrat toliko, če upoštevamo, da je slika neprepletena in torej nimamo več opravka s hitro izmenjujočimi se polslikami. Pri višji ločljivosti (1920 × 1080) je ločljivost celo petkrat večja, zaradi česar je na pogled povsem primerljiva s sliko v kinodvorani.
Digitalna televizija visoke ločljivosti je na Japonskem in v Združenih državah že precej razširjena, na stari celini pa se zaenkrat pojavlja še precej sramežljivo. V ločljivosti 1080 prepletenih vrstic na primer od začetka letošnjega leta s satelita Astra oddaja kanal Euro1080 (www.euro1080.tv). Izbira oddaj je zaenkrat še skromna, saj je vsak dan le za štiri ure ponavljajočega se programa, a to je pač šele prva "evropska" lastovka HDTV.
In zakaj pravzaprav o tem sploh pišemo? Digitalna televizija visoke ločljivosti zahteva nove televizorje, ti pa so, tudi tisti manjši, zaenkrat še zelo dragi. Najcenejša vstopnica v HDTV je zato računalnik z ustrezno digitalno tv-kartico. Tem pravzaprav pravijo kartice DVB (digital video broadcast) oziroma DVB-S (kadar so namenjene satelitskemu sprejemu). Take kartice so zelo podobne običajnim televizijskim karticam (več o njih v nadaljevanju), le da so združljive z digitalnim televizijskim standardom. V naših krajih so zaenkrat uporabne samo za digitalni satelitski televizijski sprejem, v ne tako oddaljeni prihodnosti pa bo tudi slovenska državna televizija začela z "zemeljskim" digitalnim oddajanjem, pa čeprav sprva samo v običajni ločljivosti.
Z monitorji običajnih velikosti sicer lahko dosežemo le nižjo od obeh visokih ločljivosti, torej tisto s 720 vrsticami, a prej omenjeni 48-centimetrski klasični monitor za 60 tisočakov omogoča tudi ločljivost s 1080 vrsticami. Ker je slika digitalne televizije široka, torej v razmerju 16 : 9, površina takega monitorja sicer ne bo povsem izkoriščena, a čudežev pri taki ceni seveda ne smemo pričakovati.
Velikost zaslona
Pišemo o večjih in manjših zaslonih, a kako velikega pravzaprav potrebujemo? Če imamo v mislih zaslon za domači kino, torej za gledanje filmov, je pravzaprav vse odvisno od razdalje, s katere nameravamo gledati. Pomemben je namreč le zorni kot, ki naj bi bil po priporočilih THX, ki veljajo tako za kinodvorane kakor za domači kino, v idealnih razmerah 360, oziroma najmanj 260.
Oboroženi s tem podatkom, lahko enostavno izračunamo, kako velik zaslon potrebujemo, oziroma kako daleč od njega se moramo usesti. Če imamo, recimo, običajno velik 43-centimetrski monitor, bomo pravi filmski občutek dobili, če ga bomo gledali z razdalje pol metra, še sprejemljiv filmski učinek pa z 0,8 m.
Če se vam to zdi zelo blizu, imate prav, saj v televizor navadno gledamo z nekoliko večje razdalje. Velja enostavno pravilo, po katerem naj bi za udobno gledanje sedeli od 3 do največ 6 širin zaslona daleč od televizorja. Od našega 43 cm monitorja, širokega 34 cm, se torej lahko, medtem ko ga uporabljamo kot televizor, usedemo vsaj 1 m stran, če dobro vidimo, celo 2 m daleč, to pa je že udobnejša razdalja.
Iz priporočil THX je tudi hitro jasno, zakaj je za pravi domači kino projektor skoraj nepogrešljiv. V povprečni slovenski dnevni sobi sedimo, recimo, 2 metra od televizorja in po priporočilih THX bi morali imeti za pravi filmski občutek diagonalo zaslona kar 160 cm, oziroma najmanj 120 cm (ali 47 palcev, da si boste laže predstavljali). Za televizor hudo veliko, za projektor pa je seveda tako velika slika mačji kašelj.
Da se vam ne bo treba mučiti z vso to osnovnošolsko matematiko, so na spletni strani My Home Theater naredili enostavno računalo, s katerim vse te in še nekatere druge razdalje brez težav izračunate (http://www.myhometheater.homestead.com/viewingdistancemetric.html).
Televizijske kartice in njihovo sorodstvo
Tu smo prišli do računalniške opreme, s katero monitor spremenimo v televizor. Možnosti imamo, če nekoliko poenostavimo, tri. Odločimo se lahko za ločeno računalniško kartico s televizijskim sprejemnikom, za grafično kartico, ki ima televizijski sprejemnik vgrajen, ali za televizijski sprejemnik v obliki samostojne napravice.
Najenostavnejša in najcenejša rešitev je računalniška kartica s sprejemnikom, na kateri je pogosto tudi teletekst in še radijski sprejemnik za povrhu. Trgovci jim običajno pravijo kar tv-kartice, naleteli pa boste tudi na izraze TV tuner card, TV-to-PC in morda še kakšnega. Najcenejše si lahko omislimo že za slabih deset tisočakov. Nekaj dražjim je priložen tudi daljinski krmilnik.
Če HTPC opremljate na novo, se verjetno najbolj splača odločiti za grafično kartico s televizijskim sprejemnikom, recimo v tej nadaljevanki že nekajkrat omenjene ATI-jeve kartice All-In-Wonder. Te so sicer hitre, ne sodijo pa med naj-najhitrejše in če ste med tistimi, ki potrebujejo najhitrejšo grafiko zahodno od Kolpe, grafično kartico izberite glede na svoje računalniško-igralne potrebe, v računalnik pa vgradite še tv-kartico.
Namesto tv-kartice si lahko omislimo zunanjo napravico, ki ji angleško običajno pravijo TV tuner box, mi pa ji bomo rekli kar tv-škatlica. Te so sicer nekaj dražje, njihova največja prednost pa je možnost rabe brez računalnika (pri čemer velja kar takoj opozoriti, da čisto vse tv-škatlice tega ne znajo). Ali, z drugimi besedami, kadar hočemo računalniški monitor uporabiti za gledanje televizije, nam ni treba prižigati tudi računalnika. Še več, računalnika sploh ne potrebujemo, temveč lahko na tako kartico priključimo monitor in že smo ga spremenili v televizor.
Za tv-škatlice se odločajo tudi tisti uporabniki, ki ne bi radi odpirali računalnika, bodisi zato, ker jih je tega strah, ali ker bi s tem kršili garancijske pogoje. Ker navadno delujejo brez posebnih gonilnikov, je njihova raba, oziroma vsaj prvi priklop, še dodatno poenostavljena.
S tv-kartico računalnik spremenimo v televizor.
TV-škatlice, vsaj nekatere, imajo za povrh še nekaj dodatnih videovhodov, na katere lahko priključimo na primer videorekorder ali predvajalnik DVD (čeprav slednjega v našem primeru ne potrebujemo, saj bomo za to uporabljali računalniški pogon DVD, a več o tem v nadaljevanju). Večini tv-škatlic je priložen tudi daljinski krmilnik, zato pa je vanje redkeje vgrajen radijski sprejemnik. Spodoben model z daljincem si lahko omislite za okoli 20 tisočakov.
Uporaba tv-škatlice je na moč enostavna. Nanjo priključimo antenski kabel in s kabloma VGA še monitor in računalnik (priključena je torej med računalnik in monitor), pritisnemo tipko za vklop in to je pravzaprav vse. Napravica računalniški signal nespremenjen spusti do monitorja, analogni televizijski oziroma video signal pa spremeni v digitalnega in prilagodi monitorju.
Za najboljše delovanje je navadno treba še ročno nastaviti ločljivost monitorja; to storimo bodisi s priloženim programom za upravljanje ali kar na škatlici sami, če je taka, da jo lahko uporabljamo tudi brez računalnika. Nastavimo lahko tudi vrstni red televizijskih kanalov.
Tu velja omeniti, da vse tv-škatlice in kartice analognega video signala ne znajo enako dobro prilagoditi monitorju oziroma vsem različnim ločljivostim. Tehnične podrobnosti bomo prihranili za kdaj drugič, ko si bomo te napravice podrobneje ogledali, tokrat zapišimo le, da je težava v povečevanju ločljivosti (strokovnjaki temu pravijo upscaling), ki ni tako zelo enostavno, kakor se morda zdi na prvi pogled, in je lahko, če nekoliko poenostavimo, malce slabše in cenejše ali dražje in boljše.
S tv-škatlico lahko tudi brez računalnika monitor uporabljamo kot televizor.
Raba tv-kartic je zelo podobna, le da nanje navadno ne moremo priključiti zunanjih video naprav, poleg tega jih seveda tudi ne moremo uporabljati brez računalnika.
Pred nakupom tv-kartice (ali škatlice) se morate prepričati, ali zadostuje vsem vašim potrebam. Nekatere namreč nimajo vgrajenega teleteksta, to pa, resnici na ljubo, v računalniškem okolju, kjer imate verjetno na voljo internet, ni kakšna omembe vredna slabost. Pomembnejši utegne biti radijski sprejemnik, ki ga prav tako nimajo vse vgrajenega. Si pa zato lahko omislite samostojno radijsko kartico, ki bo prišla prav vsem, ki uporabljajo grafično kartico z vgrajenim televizijskim sprejemnikom, kajti te navadno radijskega sprejemnika prav tako nimajo. Če imate monitor LCD z digitalnim vhodom DVI, se splača odločiti za tv-škatlico, opremljeno s takim izhodom.
Ko smo torej računalnik opremili s televizijskim sprejemnikom, lahko televizijski spored spremljamo na dva načina - bodisi na običajni način, čez ves zaslon, ali v manjšem oknu. Slednje je zlasti uporabno za vse tiste večopravilno sposobne računalniške zanesenjake, ki veliko časa preždijo pred računalnikom, obenem pa ne bi radi zamudili nobenih poročil, kvizov, nadaljevank ali karkoli pač že gledajo.
Najzahtevnejši si lahko v računalniku omislijo celo dva televizijska sprejemnika in tako pridejo do televizijske slike v (ali ob) sliki. To na primer omogoča ATIjeva programska oprema, če le imamo poleg grafične kartice All-In-Wonder v računalniku še običajno ATIjevo tv-kartico.
Digitalni videorekorder
S poceni tv-karticami in njihovimi zunanjimi škatlastimi sorodniki monitor spremenimo v televizor, z nekoliko zmogljivejšimi pa spremenimo računalnik še v digitalni videorekorder. Za popoln HTPC je to seveda precej pomembno, saj šele tako pravzaprav izkoristimo vse njegove prednosti.
Možnosti je spet več. Odločite se lahko za prej omenjeno vseobsegajočo grafično kartico, za računalniško kartico ali škatlico, ki omogoča poleg televizijskega sprejema tudi snemanje videa, ali za računalniško kartico ali škatlico, ki zna samo snemati. Karticam, ki so namenjene zajemanju videa, navadno pravimo video kartice, vendar se samo na izrazoslovje raje ne zanašajte, ker vlada na tem področju, ne samo v slovenščini, precejšnja zmeda.
Kakovost posnetega videa je deloma odvisna od videozajemalnih sposobnosti kartice, deloma pa tudi od zmogljivosti procesorja in hitrosti diska. Večinoma lahko dosežemo kakovost, primerljivo z videom na kasetah VHS ali celo nekoliko boljšo, za video, kakršnega lahko občudujemo na ploščah DVD, pa potrebujemo že nekoliko zmogljivejšo opremo.
Za računalniško snemanje videa si lahko omislimo zunanjo napravico.
Ker je digitalno snemanje videa z računalnikom, še posebno, odkar so se zapisovalniki DVD tako pocenili, zelo zanimiva tema, se ji bomo podrobno posvetili v enem od naslednjih delov nadaljevanke o domačem peceju.
Računalnik & ohišje
O samem računalniku in njegovem ohišju tokrat ne bomo po nepotrebnem zapravljali prostora, saj zanj velja vse tisto, kar smo zapisali v septembrski številki, ko smo pisali o osebnem računalniku za domači kino, ki ga priključimo na tv in hi-fi. Če HTPC uporabljamo tudi za običajna računalniška opravila, je predvsem od njih odvisno, kako zmogljivega bomo potrebovali, ohišje pa bomo izbrali glede na prostor, v katerem ga bomo imeli. Če bo to delovna soba, je lahko čisto običajno, če ga bomo imeli v dnevni sobi, pa bomo verjetno želeli izbrati kaj lepšega (in tišjega).
Zvočne kartice
Tudi zvočne kartice bomo odpravili zelo na kratko, a ne zato, ker ne bi bile pomembne, temveč ker smo o njih že podrobno pisali v prvem in drugem delu naše nadaljevanke o domačem peceju in tokrat ne bi mogli napisati nič novega. Poleg tega smo v prejšnjih dveh številkah Monitorja objavili še izčrpna primerjalna preizkusa običajnih in resnejši rabi namenjenih zvočnih kartic.
Zvočniki
Več pozornosti bomo tokrat raje namenili zvočnikom. Nekateri monitorji, navadno jim pravijo multimedijski, imajo sicer par zvočnikov že vgrajen, a je njihov zvok še najbolj primerljiv z zvokom telefonske slušalke, zato si je treba omisliti nekaj boljšega.
Najboljšo kakovost dosežemo, če računalnik priključimo na tak ali drugačen sistem hi-fi, a ker smo o tem podrobneje že pisali v prvem in drugem delu te nadaljevanke, se bomo tokrat posvetili zvočnikom, ki jim navadno pravimo računalniški ali večpredstavni. Ti se od navadnih zvočnikov hi-fi v bistvu ločijo le po tem, da jih lahko priključimo neposredno na zvočno kartico, saj imajo ojačevalnik že vgrajen. Ne potrebujemo torej posebnega ojačevalnika, pa tudi priklop je enostavnejši, saj so računalniškim zvočnikom priloženi kabli, ki ustrezajo vtičnicam na zvočni kartici.
Klipsch je priznan ameriški izdelovalcev zvočnikov, najbolj znan po svojem legendarnem zvočniku Klipsch Horn. Njihov sistem ProMedia Ultra 5.1 sodi med boljše računalniške zvočnike.
Izbira računalniških zvočnikov je orjaška, od enostavnih in poceni stereo zvočnikov do velikih in razmeroma dragih sistemov prostorskega ozvočenja s šestimi (5.1) ali celo devetimi (7.1) zvočniki. Velike razlike so tudi v kakovosti. Na splošno sicer velja, da so računalniški zvočniki slabši od zvočnikov hi-fi - tudi tistih cenovno primerljivih, da ne bo kdo mislil, da primerjamo hruške in jabolka - a boljši računalniški modeli sploh niso tako zelo slabi, kakor bi si morda kdo mislil. Avdiofili se sicer o njih še vedno ne pogovarjajo, za marsikaterega, tudi nekoliko zahtevnejšega uporabnika pa so že povsem sprejemljivi.
In kateri so ti boljši računalniški zvočniki? Če vzamemo za kriterij značko THX (več o njej si preberite v okvirčku), sta to na primer dva sistema Altec Lansing (ADA 885 4.1 in MX5021), štirje Creativovi sistemi (GigaWorks S 750 in S700 ter MegaWorks 650 in 550 - slednja tudi z blagovno znamko Cambridge SoundWorks), trije Klipschevi sistemi Pro Media (5.1, 4.1 in 2.1) ter štirje Logitechovi sistemi (Z-5300, Z-2200, Z-680 in Z-560).
A da ne bo pomote, to nikakor niso edini dobri računalniški zvočniki, saj se marsikateremu izdelovalcu ne zdi vredno plačevati licenčnine za značko THX, tudi nekaterim, ki so to že počeli. Altec Lansing na primer modela ADA 885 ne izdeluje več, njegovi nasledniki, ki niso nič slabši, pa značke THX nimajo.
Med izdelovalci, ki se s THX ne trudijo, je kar precej zelo znanih izdelovalcev zvočnikov, ki imajo v svojem proizvodnem programu tudi računalniške oziroma večpredstavne (multimedia) modele, kakor jim navadno pravijo. Omembe vredna sta na primer zvočniška sistema za domači kino Acoustic Energy Aego P5 in JBL Invader 4.1 ter stereo zvočnika z globokotoncem Harman Kardon SoundSticks II, ki so postali računalnikarjem dobro znani, ko so z njimi svoje nove Mace opremili v Applu. Bogat nabor razmeroma kakovostnih računalniških zvočnikov imajo tudi pri Yamahi, Sonyju, Philipsu ...
THX
Podjetje THX je leta 1983 ustanovil režiser George Lucas, predvsem zato, da bi zagotovil odlično kakovost, zvočno in slišno, prikazovanja filmov. Ugotovil je namreč, da je ves njegov trud, predvsem seveda s posebnimi učinki, zaman, če kinodvorana, bodisi tista prava ali mala domača, ni dovolj dobra.
V THX so zato izoblikovali kriterije, ki jim morajo ustrezati kinodvorane in naprave za predvajanje slike in zvoka. Tistim, ki izpolnjujejo stroge zahteve, podelijo potrdilo THX. Med potrošniki so značke THX postale precej priljubljene, saj jim zagotavljajo, da ne kupujejo mačka v žaklju, med izdelovalci pa nekoliko manj, ker je treba zanje plačevati licenčnino. Zato je koristno vedeti, da je veliko naprav za domači kino ali kinodvoran, ki povsem ustrezajo standardom THX, a so brez potrdila.
Podrobnosti o kriterijih THX ter seznam vseh naprav za domači kino, tudi računalniških zvočnikov in zvočnih kartic, ki jim ustrezajo, najdete na naslovu www.thx.com. Tu boste tudi izvedeli, kateri slovenski kinodvorani imata potrdilo THX.
Za avdiofile
Neposredno na zvočno kartico računalnika ni mogoče priključiti samo takih in drugačnih računalniških zvočnikov, temveč tudi katerekoli aktivne hi-fi zvočnike, torej take z vgrajenim ojačevalnikom. Njihova največja prednost je optimalna usklajenost zvočnika z ojačevalnikom, saj inženirjem pri načrtovanju ni treba pristajati na kakršnekoli kompromise, ki jih sicer zahtevajo standardi in združljivost z različnimi modeli. Zato so nekateri, a nikakor ne vsi, ljubitelji dobrega zvoka prepričani, da so prav aktivni zvočniki najboljši.
Med izdelovalci vrhunskih aktivnih zvočnikov je verjetno najbolj znan Meridian. Njihovi zvočniki serije DSP nimajo samo vgrajenih ojačevalnikov, temveč tudi digitalno-analogne pretvornike, kar pomeni, da sprejemajo kar neposredno digitalni zvočni signal. To je za priklop na računalnik še toliko bolj dobrodošlo, saj se znebimo vseh morebitnih elektromagnetnih motenj, ki so pogost vir šuma pri zvočnih karticah.
Največji in najboljši "računalniški" zvočniki so Meridian DSP8000.
Omenimo samo njihov najprestižnejši model, DSP8000. Kar 105 kg težkemu zvočniku bi sicer težko rekli računalniški, a je pravzaprav celo bolj računalniški od tistih, ki jim navadno tako pravimo, saj nima samo digitalnega zvočnega vhoda, temveč tudi klasični zaporedni računalniški priključek RS-232. Z računalnikom namreč lahko nadzorujemo njegovo delovanje. Kakovost zvoka je seveda vrhunska, a da se ne boste prehitro začeli veseliti, omenimo še ceno - za par boste morali odšteti približno 8 milijončkov. Zelo znan izdelovalec (dragih) aktivnih zvočnikov hi-fi je tudi danski Bang & Olufsen.
Ko se s prestižnih avdiofilskih višin spustimo v širšemu krogu uporabnikov nekoliko dostopnejše sfere, naletimo na precej veliko skupino zelo dobrih aktivnih zvočnikov, ki jih sicer uporabljajo predvsem profesionalci v glasbenih studiih, a jih brez posebnih zadržkov lahko uporabimo tudi doma. Zvočnikom za nadzor glasbenih posnetkov v jeziku zvočnih tehnikov pravimo kar monitorji, njihove cene pa se gibljejo med nekaj deset in nekaj sto tisoč tolarjev za par. Od bolj znanih izdelovalcev aktivnih zvočnih monitorjev omenimo Genelec, Mackie, Roland in, recimo, še Alesis.
Skratka, tudi izbira zvočnikov hi-fi, ki jih lahko priključimo neposredno na računalnik, je velika, seveda pa morate upoštevati, da njihova cena ni prav nič "računalniška".
Pogon DVD
Podobno kakor z zvočno kartico bomo tudi z optičnim pogonom opravili precej na kratko. Odkar stanejo zapisovalniki DVD samo še okoli 20 tisočakov, ni namreč nikakršne dileme, kaj moramo imeti v osebnem računalniku za domači kino. Pri nakupu pazite le, da vam trgovci ne bodo "podtaknili" katerega od starejših modelov, ki še ne podpirajo pisanja na dvoslojne devedeje.
Nekaj besed namenimo še njihovi kakovosti. Ljubiteljem dobrega zvoka, pa tudi slike, namreč navadno ni vseeno, kakšen gramofon oziroma predvajalnik uporabljajo, pri nakupu računalniškega zapisovalnika DVD pa največkrat sploh nimamo kakšne posebne tovrstne izbire. Med podatki kraljujejo tisti o hitrosti peke in morebiti še dostopnem času, kar se kakovosti zvoka tiče, pa se izdelovalci obnašajo, kakor da bi pri tem med različnimi modeli ne bilo nobenih razlik, oziroma pogon nanjo sploh ne bi vplival.
Predal za ploščo pri nekaterih zapisovalniki DVD, na primer Plextorjevem na sliki, ni črn naključno, temveč zato, ker naj bi to blagodejno vplivalo na kakovost zvoka.
Kako, če sploh, vplivajo optični pogoni na zvok, je tema vročih razprav. Nekateri malce poenostavljeno trdijo, da je bit pač bit in dokler se digitalni signal v zvočni kartici ne spremeni v analognega, ostaja povsem nespremenjen. Drugi hitro privlečejo na dan različne motnje digitalnega signala, predvsem tako imenovani jitter, ki naj bi še kako vplivale na zvok. Resnica utegne biti, kakor običajno, nekje vmes. Vsi optični pogoni verjetno res nimajo enakega zvoka, a po drugi strani so razlike praviloma tako majhne, da jih velika večina sploh ne sliši.
Še najbolj se v tej smeri trudijo pri Plextorju, kjer ne pozabijo poudariti, da črn predal njihovih zapisovalnikov ni črn kar tako, temveč zato, ker naj bi to ugodno vplivalo na kakovost snemanja in predvajanja. Svetloba laserskega žarka naj se namreč v njem ne bi po nepotrebnem odbijala ali razprševala in tako slabšala zvoka, vsaj če gre verjeti teoretikom. Poleg tega so njihovi pogoni opremljeni s tehnologijo VariRec, pri kateri je ob zapisovanju glasbenih cedejev mogoče ročno nastaviti moč laserskega žarka in na ta način nekoliko vplivati na kakovost zvoka. Z napačno nastavitvijo seveda tudi v neželeno smer.
Napredno tehnologijo za snemanje glasbenih plošč, Advanced Audio Master Quality Recording, so razvili tudi v Yamahi, a je na voljo samo v zapisovalnikih CD. Kakorkoli že, večina izdelovalcev se, vsaj zaenkrat, ko trg še ni zasičen, s takimi podrobnostmi v glavnem ne trudi. Morda tudi zato, ker večina uporabnikov tako ali tako ne opazi nobene razlike v kakovosti zvoka, če seveda sploh je kakšna.
Prednosti & slabosti
Primerno opremljen PC nam torej lahko brez težav nadomesti televizor in sistem hi-fi, za konec pa si oglejmo še nekaj prednosti in slabosti take rešitve. Začnimo s slabostmi. Verjetno najočitnejša je manjši zaslon, vsaj če primerjamo velikost povprečnega monitorja z velikostjo povprečnega televizorja. Vendar je ta pomanjkljivost odvisna predvsem od velikosti prostora, v katerem bomo računalnik uporabljali kot televizor. Če je prostor manjši in bomo sedeli bliže monitorju, bo prišla precej manj do izraza.
Monitorji LCD imajo lahko poleg tega še par drugih pomanjkljivosti. Zlasti starejši modeli so nekoliko "počasni". To se, recimo, lahko opazi pri tenisu ali nogometu, kjer hitro premikajoča se žoga pušča za seboj sled. A če nimate ravno predpotopnega modela, ta napaka v resnici ni zelo moteča, pri novejših modelih pa je verjetno sploh ne boste opazili.
Večja pomanjkljivost utegne biti razmeroma ozek kot, pod katerim lahko še dobro vidimo na zaslon. Ker pri običajnem računalniškem delu sedimo neposredno pred monitorjem, se izdelovalci niso zelo trudili, da bi bil vidni kot širši. Če uporabljamo monitor kot televizor, pa utegne biti to, zlasti seveda v nekoliko večjih prostorih, moteče. Na srečo tudi to velja predvsem za starejše modele.
K slabostim bi lahko prišteli še kakovost zvoka, a je odvisna predvsem od sredstev, ki jih namenimo ozvočenju računalnika. Če se odločimo za kakovostne zvočnike, je lahko povsem primerljiva s solidnim, če že ne ravno zelo dobrim sistemom hi-fi.
In že smo pri prednostih. Če imate satelitski sprejemnik, boste lahko na Astri gledali Euro1080 in se spraševali, kdaj bodo začeli v visoki ločljivosti oddajati tudi drugi kanali. Če v svet digitalne televizije, tako kakor večina, še niste stopili, boste lahko uživali v sladkostih hkratne rabe računalnika in televizorja. V enem oknu boste, recimo, lahko gledali CNN in v drugem brali podrobnosti z njihove spletne strani. Ali v enem gledali dokumentarec na Discoveryju, v drugem pa pisali šolsko nalogo o pingvinih.
Računalnik boste lahko uporabili kot zmogljiv digitalni videorekorder, poslušali spletne radijske postaje in sploh počeli vse, kar pač lahko počnete s sodobnim domačim pecejem. V primerjavi s HTPCjem, priključenim na televizor, je upravljanje zaradi večje ločljivosti monitorja lažje, saj brez težav vidimo vse menuje in ikone predvajalnika ali programa za snemanje.
In za konec, če se le lahko sprijaznite z manjšim zaslonom, boste s PCjem v vlogi televizorja in sistema hi-fi prihranili marsikateri tolarček, ki bi ga sicer porabili za televizor, predvajalnik DVD in, recimo, še večkanalni ojačevalnik.