Digitalno omrežno življenje

Objavljeno: 28.2.2012 | Avtor: Matjaž Jeruc | Kategorija: Fokus | Revija: Februar 2012

Imamo televizor, imamo računalnik in ne želimo plačevati dodatnih storitev našemu televizijskemu ponudniku. Še vedno pa želimo dostop do bogatih vsebin in, da, dodatnih storitev. Rešitev? Povežimo televizor in računalnik, najbolje kar s pomočjo storitve DLNA.

V zadnjem desetletju in pol se je število naprav zabavne elektronike v posameznem gospodinjstvu podvojilo, morda celo potrojilo. Če je nekdaj v dnevni sobi kraljeval televizor in mu je ponekod delal družbo še videorekorder, če smo še do nedavna imeli en sam neroden stacionarni računalnik doma, prenosnike pa le redki srečneži v službi, se jim je dandanes pridružila še cela plejada naprav, ki so zmožne reprodukcije zvoka, videa in zajema fotografij, da vsaj dveh računalnikov v povprečnem gospodinjstvu niti ne omenjamo. A na videz preprosta izmenjava večpredstavnih vsebin med posameznimi napravami je bila pred desetletjem zgolj pobožna želja; brez ustreznega kablovja ali kopiranja preprosto ni šlo.

Odločilni korak je sredi leta 2003 storilo podjetje Sony, ki je ustanovilo neprofitno trgovsko organizacijo, katere cilj je bil izdelati priporočila za povezovanje in deljenje digitalnih vsebin med različnimi napravami, kot so računalniki, tiskalniki, fotoaparati, mobilni telefoni in druge večpredstavne naprave. Organizacija je dobila delovno ime Digital Home Working Group, verjetno pa nihče ni zares pričakoval, da bo vsega osem let kasneje njihov logotip nosilo blizu pol milijarde naprav, postavljenih in uporabljanih po domovih po vsem svetu (samo leta 2012 pričakujejo prodajo okrog 300 milijonov naprav). Včlanjenih je 26 promotorskih podjetij (skoraj vsa, ki v svetu računalništva in elektronike nekaj pomenijo, večja izmed njih narekujejo razvoj prek stalnega sedeža v nadzornem odboru), tako ali drugače pa v organizacijo prispeva še 199 drugih podjetij. In da, uganili ste, Jabolka ni v tej družbi.

Digital Living Network Alliance (DLNA) je prva priporočila za lažjo uporabo in deljenje digitalnih vsebin, predvsem glasbe, filmov in fotografij, izdalo že leta 2004. Dobri dve leti pozneje so bila priporočila razširjena še na tiskalnike in mobilne naprave, razširjene pa so bile tudi kategorije DLNA naprav (širše so znana kot različica 1.5). Priporočila se vseskozi pridno dopolnjujejo, med zadnjimi dopolnitvami je tudi podpora brezžičnemu prenosu podatkov.

Tehnologija

Sistem DLNA sestavljajo izvor digitalne informacije, strežnik DLNA in predvajalnik.

DLNA priporočila se za odkrivanje, nadzor in upravljanje medijskih vsebin opirajo na UPnP (Universal Plug and Play) omrežne protokole, nad katerimi drži roko tako imenovani UPnP forum. UPnP definira tipe naprav, ki jih DLNA podpira (npr. strežnik, krmilnik, prikazovalnik), in same mehanizme dostopa do vsebin prek omrežja. UPnP protokol je bil razvit predvsem za domače uporabnike in ima v osnovi kar nekaj pomanjkljivosti na področju varnosti. DLNA tako protokol UPnP "nadgradi"; med drugim določa omejitve, kot so na primer vrste datotek, kodiranje in ločljivost, ki jo mora naprava podpirati, obenem pa se ne omeji le na domače omrežno okolje, temveč omogoča dostop od kjerkoli.

DLNA priporočila so najprej predvidevala preprosto povezavo strežnik - predvajalnik, a so jo leta 2006 razširila na 12 tipov naprav, ki jih, odvisno od njihove velikosti, prenosljivosti in namembnosti, delimo še naprej na domače, prenosne in infrastrukturne. Med domačimi napravami najdemo strežnike (server), predvajalnike (player), izvajalnike (renderer), krmilnike (controller) in tiskalnike (printer), med mobilnimi dodatno še nalagalnike (uploader) in prenašalnike (downloader), infrastrukturne pa skrbijo za povezavo (network connectivity) in pretvorbo (interoperability) vsebin med prenosnimi in domačimi napravami. Povedano enostavneje: strežniki hranijo in delijo vsebine neposredno na predvajalnike (predvajanje na televizorju) in posredno na izvajalnike, krmilniki iščejo vsebine na strežnikih in jih predvajajo na izvajalnikih (nadzor nad predvajanjem vsebin na televizorju prek mobilnega telefona).

Izdelki

Na trgu je danes okrog 10.000 izdelkov, od televizorjev in igralnih konzol do foto okvirjev in prenosnih naprav, ki nosijo certifikat DLNA. Certifikacijo izvajajo neodvisne organizacije, sam proces pa zajema 17 korakov, od katerih so le trije dejansko preizkušanje; v zadnjem, 18 koraku, se mora večina korakov v enem letu po nakupu paketa ponoviti še vsaj na dveh enakih izdelkih. Certifikacija DLNA za programsko opremo poteka samo na izdelkih, ki so namenjeni končnemu kupcu; za posamezne komponente, ki jih uporabljajo izdelovalci, je dovolj, da v popolnosti deluje na napravi, ki je že dobila certifikat.

Med programskimi predvajalniki, ki podpirajo DLNA, omenimo Windows Media Player, XBMC, CyberLink SoftDMA in Samsungovo tehnologijo AllShare, ki deluje na različnih napravah. Med programskimi strežniki pa so trenutno najbolj priljubljeni Jamcast, CyberLink Media Server, Mezzmo, PS3 Media Server, Serviio, TwonkyMedia Server, TVersity, Wild Media Server in še bi lahko naštevali.

Strežnik DLNA "lahko igra" tudi priljubljena konzola Sony Playstation 3.

Prvi koraki

DLNA priporočila so nastala tudi zato, da bi bilo deljenje večpredstavnih vsebin kar se da preprosto. Ko izberemo vrsto strežnika (na napravi NAS, na računalniku ...), ga namestimo in nastavimo, predvajalna naprava povsem samodejno najde naš strežnik (težave nam lahko povzroča predvsem vključen požarni zid); vnos IP naslova naprave ali vnašanje gesel za dostop ni potrebno. Da pa bi lahko dosegli vsebine, jih moramo najprej dodati v knjižnice na strežniku (to postorimo na računalniku ali napravi NAS): poleg video, avdio in foto datotek v naših shrambah lahko zmogljivejši strežniki podpirajo tudi dodajanje RSS, drugih spletnih virov in servisov (Flickr, Google, YouTube, Hulu, BBC iPlayer in še bi lahko naštevali). Strežniki vsebine iz različnih virov po navadi združijo v skupne kategorije (najpogosteje video, avdio in fotografije), a obenem omogočajo napredno brskanje med njimi. Na predvajalni napravi se tako prikazujejo povezave v obliki sličic in/ali besedila, dodatne datoteke, recimo zunanji podnapisi, praviloma predvajalnikom niso vidni. Dodajmo še, da lahko različni strežniki prikažejo povsem samosvoj grafični vmesnik na predvajalni napravi, vsemu temu "lišpu" pa se seveda lahko brez težav odpovemo.

Mnogi uporabniki (prevladujejo lastniki večpredstavnih podaljškov) menijo, da DLNA ne prinaša kakih posebnih prednosti, saj vsebine lahko poiščejo in predvajajo prek omrežnega deljenja datotek (recimo prek NFS protokola). Resnici na ljubo so DLNA priporočila presegla zgolj preprosto deljenje vsebin; zablestijo tam, kjer je treba datoteke različnih vrst, ločljivosti in formatov predvajati v različnih vrstah naprav, od televizorjev do mobilnikov, ne da bi jih vsakokrat pretvarjali v napravam primerno obliko. Pravzaprav niti ni važno, ali je naprava sposobna neko vrsto datotek predvajati, ob pomoči transkodiranja si vsebine kljub temu takoj ogledamo in/ali poslušamo.

"Transkodiranje"?

Eden najboljših programski strežnikov DLNA je TVersity, ki je tudi odličen pri transkodiranju.

Na trgu kar mrgoli različnih naprav, ki podpirajo DLNA in so tudi različno strojno zmogljive. Večina novejših naprav je sposobna sama predvajati najpogostejše vrste video, avdio in foto datotek, težave so predvsem pri nekoliko bolj "eksotičnih" oziroma redkejših zapisih videa in avdia, visoki ločljivosti, visokem bitnem pretoku podatkov in podobno. V ta namen imajo nekateri programski strežniki možnost transkodiranja, kjer se nepodprti zapis, visoka ločljivost oziroma visok bitni pretok podatkov v realnem času prekodira v napravi razumljivejšo oziroma prijaznejšo obliko; najpogosteje se ta možnost uporablja na prenosnih napravah (mobilnih telefonih in prenosnih predvajalnikih).

Ko naletimo na datoteko, ki je naša naprava ne zna predvajati (video se ne zažene, zvoka ni ali je popačen), si pri zmogljivejših strežnikih lahko pomagamo s transkodiranjem. Odlika dobrega DLNA strežnika je tudi v tem, da v svoji bazi podatkov hrani nastavitve najpogostejših DLNA predvajalnih naprav in seznam datotek, ki jih je zmožna predvajati; če imamo srečo in je naša naprava samodejno pravilno prepoznana, se predvajanje začne brez našega posredovanja (morda le nekaj dlje časa čakamo na začetek predvajanja).

Taki "bonbončki" pogosto sodijo pod plačljive različice ali dodatke (sploh za mobilne naprave), a rešitve so na voljo. Najzanesljivejša možnost je ročno popravljanje transkodirnega profila v nastavitvah strežnika, v skrajnem primeru pa je treba popravke ročno vnašati v nastavitvene datoteke. V osnovi tu spreminjamo kodiranje video in avdio zapisa, lahko pa tudi ločljivost, stopnjo stiskanja, bitno hitrost videa in avdia ter podobno. Zlato pravilo je, da uporabimo tiste vrste zapisa, ki na naši napravi najlepše delujejo: poiščimo delujočo video/avdio/foto datoteko, preverimo, v kakšnem kodiranju je pripravljena, in te nastavitve vnesimo v strežnik. Vsekakor pa za najboljše rezultate ne kaže prehitro obupati in večerno igračkanje z nastavitvami lahko občutno izboljša kakovost predvajanih vsebin.

Tversity za transkodiranje HD vsebin priporoča večjedrni ali večnitni procesor z vsaj gigabajtom rama za pretvorbo v realnem času, a resnica je bolj zapletena. Transkodiranje vsebin polne HD ločljivosti v realnem času je procesorsko izjemno požrešno, da prostorskega zvoka, ki je pogost spremljevalec HD vsebin, niti ne omenjamo. Dejansko se izkaže za boljšo rešitev, če datoteko preprosto pretvorimo v napravi razumljiv zapis. Ločljivost 1280 x 720 je računalnikom že prijaznejša, a lahko kljub temu na posameznih napravah naletimo na težave, za nižje ločljivosti pa zadošča že nekaj let star procesor.

Kaj pa podnapisi?

Zgodba zase na DLNA napravah so podnapisi. Sodeč po zapisih na različnih forumih, so težave predvsem pri podnapisih, ki niso vključeni v video datoteke (tako imenovani "zunanji" podnapisi, bolj znanih po končnicah srt, sub, ssa ipd.). Ker se večina izdelovalcev osredotoča na angleško govoreča področja, kjer so vsebine po večini posnete v angleščini, je bila podpora podnapisom v preteklosti precej slaba (najbolj problematični so bili šumniki), stanje pa se počasi izboljšuje; pri tem seveda ni zanemarljivo, da je precej takih video datotek, ki potrebujejo "zunanje" podnapise, "sumljivega" izvora.

Če so podnapisi del same video datoteke (tako podporo imajo, recimo, .mkv datoteke), jih večina strežnikov pravilno posreduje predvajalnikom, za zunanje podnapise pa je zgodba bolj zapletena. Le redke naprave (predvsem znamke DLink) pravilno prepoznajo zunanje podnapise prek protokola DLNA, pri drugih je potrebno transkodiranje. A težave se tu šele začno: PS3 Media Server ponuja transkodiranje s podnapisi brezplačno, a ne deluje na vseh napravah zadovoljivo; Tversity si pomaga s FFDShow filtrom, a je nastavitev zamudna in zapletena; Wild Media Server, ki je med vsemi najbolj zanesljiv, pa je plačljiv. Še najboljša rešitev v tem trenutku je, da podnapise združimo v video datoteko z namenskim programom; za datoteke .mkv uporabimo orodje mkvmerge GUI, pri drugih formatih pa brez vnovičnega kodiranja po večini ne bo šlo.

IP televizija in DLNA

Do nedavna je bila IP televizija v DLNA priporočilih povsem prezrta. Razlogov je več: omejenost na ponudnika širokopasovnih storitev (izjema je, recimo, ruska Kartina, kjer lahko njene programe spremljajo uporabniki po vsem svetu), ki za delovanje tako ali tako priskrbi namensko napravo (v nekaterih primerih, kot, recimo, pri SiOLu in AMISu, imajo te naprave celo DLNA certifikat), UDP naslavljanje (pri UPnP standardu ima HTTP prednost), pojav namenskih programskih rešitev (tudi na pametnih televizorjih) in, ne nazadnje, precej zanemarljiv delež IP televizije v ZDA.

Vse več razvijalcev programskih DLNA strežnikov obljublja prihajajočo podporo tudi za IP televizijo, do takrat pa si lahko vsaj za silo pomagamo tudi sami. V spletu je namreč že mogoče najti programsko rešitev za operacijski sistem Linux (nekateri jo nameščajo tudi na zmogljivejše brezžične usmerjevalnike s prilagojeno programsko opremo), ki omogoča izmenjavo UDP prometa v HTTP (Udpxy), dodatno pa lahko namestimo še "lahki" UPnP strežnik (xupnpd.org). Televizijo lahko tako predvajamo tudi na tablicah in telefonih, a le, če so strojno dovolj zmogljivi (ni podpore transkodiranju).

Priključi in uživaj

Strežnike DLNA premorejo tudi naprednejši omrežni diski NAS.

Tudi sami smo preizkusili delovanje na nekaterih modelih Samsung, LG in Sony televizorjev ter blu-ray predvajalnikov (s podporo DLNA in predvajanju večpredstavnih vsebin), Popcorn in Xtreamer večpredstavnih podaljških (kar je sicer ob podpori NFS protokola nekoliko nepotrebno), SiOL Boxu, Amis Boxu in določenih Samsung in HTC mobilnikih. Kot strežnik so izmenično služili Synology Media Server (ki deluje na NAS napravah iste znamke), Tversity, Wild Media Server in PS3 Media server. Žal nam na preizkus ni uspelo dobiti nobenega fotoaparata, kamere ali tiskalnika s tem certifikatom.

Izkazalo se je, da je bilo predvajanje glasbe in fotografij na vseh napravah skorajda povsem nemoteno in tekoče, nekaj več težav pa je bilo s predvajanjem različnih video zapisov, a smo skorajda vse rešili s prehodom na drug DLNA strežnik ali s transkodiranjem. Delovanje je sicer predvsem v video delu še vedno daleč od idealnega za povprečnega uporabnika (treba je precej znanja, delovanja vseh funkcij "iz prve roke" ne gre pričakovati), a napredek je viden z vsako novo generacijo naprav (to še najbolj velja za televizorje in blu-ray predvajalnike). Vsekakor pa smo prepričani, da bodo dnevi medsebojnega povezovanja naprav z namenskimi kabli in mučnega kopiranja ter pretvarjanja večpredstavnih vsebin iz medija na medij kmalu mimo in da je vse bliže dan, ko bo slogan organizacije DLNA, "priključi in uživaj", več kot le ušesom prijetna oglaševalska skovanka.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki