Digitalni srednji vek

Objavljeno: 18.2.2011 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Dosje | Revija: Februar 2011

Ste se že kdaj spomnili kakšne hude fotografije iz vaših zlatih časov, za katero ste točno vedeli, kje je, potem ste celo našli tisti CD in ga hipoma vstavili v računalnik, slišali pa samo pokanje in stokanje predvajalnika? In namesto barvnega spomina je z zaslona bolščalo v vas sporočilo o napaki? Oknom se kljub nečloveškemu naporu ni uspelo dokopati do podobic z vaših avantur, ker je bil vstavljeni CD povsem neberljiv.

Na videz obstojna informacija je v digitalni obliki bolj ranljiva, kot si misli večina ljudi. Kljub splošnemu prepričanju je manj trdoživa kot navadni papir. Grmu, v katerem tiči zajec, se reče nosilec, saj je material, na katerem prebivajo ničle in enice, tisti, ki neuspešno kljubuje zobu časa. Papir staranje pokaže z videzom, a čeprav je silno nagnjen h kvarjenju, za izgubo podatkov na njem to še zdaleč ni usodno. Njegovo dotrajanost zlahka opazimo in informacije brez škode prenesemo drugam. Ravno nasprotno velja za digitalne nosilce podatkov. Kvarijo se hitro, nevidno in za nameček se kopiranje načete vsebine še prerado konča z neuspehom. Naštete lastnosti nam dajejo zelo malo časa za ukrepanje, ki bo poskrbelo za ohranitev zlata vrednih bitov. Poleg fizične ranljivosti poznajo digitalni podatki še dodatno nevšečnost - zastarelost nosilca. Slednja ima dolgoročen vpliv na varnost informacije, saj določena tehnologija zaradi hitrega razvoja zastara že po nekaj letih. Ljudje hitro menjamo naprave ali programe sploh, če nas na naslednjem koraku čakajo take z boljšim predvajanjem ali hitrejšim branjem. Žal nagnjenost k novostim prinese s sabo izgubo marsikaterega podatka. Tehnologije zastarajo in posledično izginejo. Za sabo pustijo kupe podatkov, do katerih uporabnik nima več dostopa. Lep zgled so stare, velike diskete ali dokumenti, pisani v nekdaj priljubljenem urejevalniku besedil z imenom WordStar. Krivdo za izgubo informacij v digitalni dobi nosimo vsi, najbolj pa nas tepe pomanjkanje uveljavljenih standardov in dokazanih metod za preprečevanje izgube podatkov.

Podrobnejši pregled trajnosti medijev z digitalnimi podatki daje vtis neobstojnosti. V primerjavi z njimi je stari, dobri papir praktično neuničljiv. Če na primer uporabnik odstrani iz računalnika disk in ga pusti na polici nekaj let, se največkrat ne zaveda, da informacij na njem najverjetneje ne bo videl nikoli več, kajti v tem času bodo temperaturne spremembe povzročile premik magnetnih delcev s podatki. Termalna energija je praviloma usodna za berljivost diska, seveda sta pogostost in hitrost pojava odvisna od kakovosti njegove izdelave. S podobno težavo se spoprijemajo tudi magnetni trakovi, še vedno eden izmed širše uporabljenih nosilcev v poslovnem svetu, le da imajo navadno do odpovedi na razpolago precej več časa. Življenjska doba trakov se meri v desetletjih, in ne letih, ker je gostota zapisa manjša kot pri diskovnem nosilcu. Še vedno jih papir nese na vsej črti, sploh če upoštevamo težavi z natrganostjo in gobavostjo, katerima so zelo podvrženi magnetni trakovi, če so ločeni od ohišja. Čeprav sta omenjeni težavi rešljivi in ne pomenita izgube podatkov, na zanesljivost nosilca ne vplivata ravno ugodno. Mnogi se zato v zadnjem času zatekajo k sodobni rešitvi v obliki zunanjih nosilcev USB. Na žalost se uporabniki premalo zavedajo, da za zunanje diske veljajo iste omejitve kot za njihove notranje brate, ključki USB pa so podvrženi pokvarljivosti zaradi poceni sestavnih delov in množične proizvodnje. Za varno shranjevanje dragocenih informacij zaenkrat niso primerni niti diski brez vrtljivih delov, saj so premalo preizkušeni in se v praksi na tem področju še niso mogli izkazati. Ob uveljavitvi CD in DVD nosilcev je bilo logično, da so jih ljudje začeli množično uporabljati za arhiviranje. Opravili so silno veliko testov njihove obstojnosti. Vsi po vrsti so pokazali velikanske razlike med posameznimi znamkami in celo med različnimi vrstami izdelkov istega podjetja.

Luknjanje kartic je uporabljalo tehnologijo, katere obstojnosti ni prekosil še nihče - papir.

Večina se "ta velikih" disket še spominja, saj se je z njimi začela prava informacijska revolucija. Kmalu so skupaj z računalnikom prišle v marsikatero pisarno, zato se je s kvadratasto črnko srečal marsikdo.

Ne bo dolgo in tudi CD in DVD nosilci bodo odšli v zasluženi pokoj. Ne po letih, temveč na podlagi dela, saj so se po bliskovitem vzponu zažrli v vsako poro vsakdanjega življenja. Dobijo se celo pri trgovcu s špecerijo. Zaradi priročnosti so jih nadomestili ključki USB, docela bodo izginili z oblakom.

V prihodnosti se lahko hitro zgodi, da zapisanih informacij ne bomo znali več brati. Temu strokovnjaki rečejo digitalni srednji vek, ko zaradi zastarele oblike zapisa ljudje ne bomo znali brati podatkov iz preteklosti. Napovedano temačno obdobje ne zajema samo tekstovnih datotek, temveč vse digitalno zapisane informacije z zvokom, video posnetki in fotografijami vred. Nekateri strokovnjaki gredo celo dlje in verjamejo, da smo že zdaj v digitalnem srednjem veku. Kar nekaj indicev to dokazuje. Silno veliko podatkov je za vedno izgubljenih. Te digitalne zgodovine ne moremo povrniti, saj je bila neustrezno arhivirana ali ždi v formatih in na nosilcih, s katerimi si nimamo kaj pomagati. Se še kdo spomni luknjanih kartic ali 12-palčnih disket? Informacijska tehnologija zastara vsakih osemnajst mesecev. Ta dinamika predstavlja nestabilno in nepredvidljivo okolje, ki celo bolj neugodno vpliva na dolgoročni obstoj informacij kakor fizična obstojnost samih nosilcev, saj podjetja množično opuščajo stare tehnologije zaradi promocije novih in pri tem praviloma pozabljajo na povratno združljivost. Večkrat se zgodi, da poleg tehnologije izgine tudi samo podjetje. Medtem ko se podatki kopičijo in sredstva za njihovo arhiviranje manjšajo, se podjetja borijo za patente, ki jim omogočajo ekskluzivno rabo določene tehnologije. To žal hkrati pomeni, da jim ni treba poskrbeti za njeno ohranitev. Kadar je skrb za življenje določene tehnologije v skladu z željami lastnika, je to dobro, povsem drugače pa je z intelektualno lastnino, s katero njen varuh ne more več služiti. Takšni tehnologiji se slabo piše.

Zagotavljanje obstojnosti

Smo v digitalni dobi. Ne samo, da vsak dan namnožimo več informacij, kot jih lahko vsi skupaj prebavimo, hkrati digitaliziramo še podatke z analognih nosilcev. Ustanovili smo posebne oddelke nacionalnih knjižnic, ki skrbno bdijo nad zapisi v takšni ali drugačni obliki. Pri nas spada v to skupino Digitalna knjižnica Slovenije. Ustanovljena je bila leta 2003 in je od takrat prehodila že dolgo pot. V začetku so se ukvarjali predvsem s pretvorbo formatov, v katerih so bili zapisani podatki, in s tem digitalizirali starejše gradivo, v zadnjem času pa se s sodelovanjem pri gradnji Europeane - evropske digitalne knjižnice uspešno preoblikujejo v nacionalnega zbiralca e-vsebin. V ta namen so ustvarili portal za trajno ohranjanje digitalnih virov - dlib.si. Digitalni knjižničarji se pri dolgoročnem načrtu ohranjanja digitalno zapisane informacije načeloma držijo štirih preprostih pravil. Najprej izdelajo oceno tveganja za določeno vsebino glede na obstoječe vrste zapisa in programsko opremo v rabi, potem pa se na podlagi tega odločijo za način pretvorbe oziroma za katerega od preostalih korakov, potrebnih za obstojnost ogrožene informacije. Slednjo v novi obliki ustrezno označijo in zagotovijo dostop do nje.

V praksi so se tako pri večjih organizacijah kot pri posameznikih uveljavile standardne oblike reševanja digitalne lastnine. Mednje največkrat uvrščamo osveževanje podatkov. Slednje pomeni kopiranje informacij z enega nosilca za dolgoročno hrambo na drugega, oba iste vrste. Ob zapisu ostane podatkovni tok brez sprememb, saj so vsi biti na novem nosilcu enaki stari različici. Lep zgled takega osveževanja podatkov je gusarsko kopiranje CD ploščkov, le da tu osnovni namen ni tisti pravi. V praksi je osveževanje sestavni del ohranjanja digitalne zapuščine, največkrat v prilagojeni obliki, ker z nosilca manjše zmogljivosti prenašamo podatke na večjega. Za enakost informacije na cilju poskrbi operacijski sistem. Osveževanje samo po sebi ne pomeni končne rešitve za obstojnost digitalne informacije, osredotoča se le na premostitev fizičnih težav z obstojnostjo podatkovnih nosilcev in zato ne reši težav z različnimi formati ter posledično neberljivostjo v prihodnosti. Celovit pristop k problemu zahteva vsaj še migracijo. Selitev informacije na drugo tehnologijo oziroma pretvorba v nov format med drugim zajema pot podatka iz enega operacijskega sistema v drugega, preobrazbo oblike zapisa, zamenjavo nosilca ali uporabo drugega programskega jezika. V vseh naštetih primerih mora ostati digitalna informacija polno funkcionalna in normalno dostopna. Kopiranje filma visoke ločljivosti z modrožarkovnega nosilca v datoteko MKV na DVD prav istih piratov iz prejšnjega zgleda, že spada v to kategorijo. Tudi naslednja rešilna bilka digitalne vsebine ni ostala skrita nepridipravom z ladjami, saj imajo kopiranje najraje. Marsikdo ne ve, da je povsem legitimen razlog za razmnoževanje podatkovnih nosilcev, a v resnici je digitalna informacija najvarnejša, če je na več mestih hkrati. Čim bolj paranoični smo pri njenem kopiranju, tem težje ji bodo prišle do živega najrazličnejše nepredvidljive nevšečnosti. Na podatke navsezadnje prežijo še povsem običajne nesreče, kot so na primer požar, poplave ali potresi. Pri sistematskem kopiranju z namenom ohranjanja izvirne informacije je treba nameniti posebno pozornost različnim različicam in zagotavljanju dostopa. Kaj hitro se zgodi, da informacija, zapisana večkrat in na različnih koncih, ni enaka prvotni. Pri oživljanju starih iger je najpomembnejša čarobna beseda emulacija. Gre za spoj strojne in programske opreme, ki nam pričara delovne razmere iz časa nastanka prvotnega digitalnega zapisa in s tem omogoči njegovo branje, izvajanje ali delovanje (npr. MAME - Multiple Arcade Machine Emulator). Seveda se tehnika posnemanja ne uporablja samo v igričarskih krogih, marveč se izdatno izkorišča tudi za resne stvari. Podjetje Apple je ob prehodu na Intelove procesorje z njo zagotovilo povratno združljivost obstoječe programske opreme. Vse skupaj je izvedeno povsem nevidno in neboleče za končnega uporabnika, težaško delo opravijo stroji. Emulacijo izvajajo emulatorji, programi, ki berejo kodo, napisano včeraj, in jo znajo danes prevajati in izvajati. Posnemanje je obetavna pot, po kateri vozi vedno več digitalnih rešilcev. Včasih so v enak namen ustvarjali tako imenovane informacijske muzeje, v katerih so zamrznili obstoječe stanje in ga umetno držali pri življenju. Z jasno določenimi standardi, skrbno načrtovanimi koraki, dosegljivimi cilji, urejeno administracijo in pridobljenimi pravicami za kopiranje strojnih rešitev teh institucij danes ne potrebujemo več. Bolj optimistični vidijo v posnemanju končno rešitev, tisti bliže tlom pa s pridom uporabljajo kombinacijo naštetih metod in zato že od nekdaj mirneje spijo. Eden izmed skoraj nevidnih problemov je težava z opisnimi besedami. V času nepreglednih količin digitalnih vsebin je težko ločiti zrno od plev, še težje pa najti točno tisto, kar iščemo. V ta namen ljudje uporabljamo opise v obliki besed, metadata. Žal so slednje prav tako podvržene staranju, zato je priporočljivo uporabljati oblike zapisa, za katere velja, da so najbolj trdožive. Trenutno je vsekakor tak format ASCII, ki mu za zahtevnejše opisne besede dodamo standarda XML in SGML.

Ohranjanje digitalnih informacij je dejavnost upravljanja podatkov na način, da se skozi čas nobena izmed njih ne izgubi in je hkrati v vsakem trenutku dostopna in popolnoma funkcionalna. Ker je po nekaterih podatkih na svetu že več kot dve tretjine zapisov digitalnega izvora, preostale pa hkrati mrzlično pretvarjamo v elektronsko obliko, je sorazmerno mlada veda vedno bolj pomembna.

Pripomočki

Pripomočke za varovanje podatkov lahko razvrstimo na dva načina. Prva delitev upošteva način delovanja in loči med programi za kopiranje datotek in imenikov ter pripomočki za kloniranje celotnih razdelkov oziroma diskov z vsemi programi, nastavitvami in anomalijami na njih. Slednji nas pri varovanju digitalne dediščine ne zanimajo, zato si bomo podrobneje ogledali prve, ki se uporabljajo za točno določene digitalno zapisane informacije. Njihova redna raba je nadvse priporočljiva. Naj se vaše zavedanje nevarnosti ne ustavi le pri kopiranju posameznih datotek na optični nosilec zgolj zato, da bi se sprostil vaš osrednji (in edini) disk. Omenjena metoda varovanja vas ne bo obvarovala pred napakami na disku ali nerodnostjo pri delu z računalnikom, prav tako vam ne bo shranila začasnih datotek ali pomembnih nastavitev. Vse našteto vam bo zagotovil le namenski program za varovanje podatkov. Redno arhiviranje lahko privede do redundance varovanega, a na srečo se vsi sodobni pripomočki z njo uspešno kosajo, saj znajo ohranjati vaše podatke prirastno (ang. incremental), kar pomeni, da ob vsakem kopiranju najprej pogledajo, ali se je sploh kaj spremenilo, in šele potem začnejo s svojimi dejavnostmi skladno z rezultati izvedenega povpraševanja. Po domače povedano, ko programu vržete kost z imenom Moji dokumenti, jo prvič ogloda celo, naslednjič pa se spusti le nad novo nastale koščke mesa na njej. Vam nisem povedal, da je vržena kost čarobna? Večina sodobnih orodij ponudi uporabnikom še stiskanje in šifriranje podatkov. Prva možnost poskrbi za učinkovit izkoristek prostora, namenjenega hrambi, druga zagotavlja konzerviranim podatkom visoko stopnjo varnosti.

Oba glavna komercialna operacijska sistema, Windows 7 in Mac OS X, imata varovanje vključeno v svoj ekosistem, Linux kopico dobrih brezplačnih rešitev (Deja Dup). V Sedmici izboljšani sistem za varovanje imenikov in datotek počne prav to, varuje vaše dokumente, slike, glasbo in preostalo večpredstavnost. Zna varovati sistemske knjižnice, osebne nastavitve in celotne datotečne razdelke. Pozna lokalno arhiviranje, pa tudi kopiranje prek omrežnih povezav. Slednje žal le v različicah Professional in Ultimate. Še za stopničko više, kar zadeva zmogljivosti, stopi pripomoček za varnostno kopiranje sistema Mac OS X - Time Machine. Že ob priklopu zunanjega podatkovnega nosilca, če je ta formatiran s standardom HFS+, nas okolje Snow Leopard vpraša, ali ga želimo uporabiti kot varovalni objekt. Od tu naprej Time Machine prevzame vajeti in skrbi za uporabniku neopazno, a vseeno zanesljivo delovanje, zato ob najbolj črnem scenariju z veseljem in prijaznostjo priskoči na pomoč. Najbolje se razume z diski podjetja Apple, imenovanimi Time Capsule. V posrečeni kombinaciji šele zares zažari ustrežljivost uporabniškega vmesnika, ki kljub svoji zmogljivosti ne bi smel zmesti niti najbolj neukih začetnikov. Zahtevnejšim uporabnikom je namenjena plejada profesionalnih orodij za varnostno kopiranje, kot so Genie Backup Manager Pro, Roxio BackOnTrack Suite in Bacula. Cene so različne, zadnja rešitev je celo zastonj, vendar pozor, vrhunec zmožnosti je lahko za marsikoga preveč in zaradi tega slabo upravljan program ne bo zmogel svojega osnovnega poslanstva.

Kako hraniti

Veliko ljudi sploh ne varuje. Temu botruje monotonost opravila, ponavljanje iz dneva v dan, časovna potratnost in še kaj, največjo krivdo za ignoranco pa lahko pripišemo nerodnosti z nosilci. Recimo, da ste se v preteklosti že opekli in odtlej pridno varujete vse pomembno na zunanje nosilce. Za slednje ste najprej uporabljali CD ploščke, vendar se je teh čez čas nabralo več, kot ste imeli prostora na policah. Zamenjali ste jih z novo tehnologijo v obliki DVD okroglin. Z napredkom fotografije in video vsebin visoke ločljivosti so tudi DVDji postali premajhni, oziroma so prerasli vaše omare, zato ste posegli po diskih, ki so ravno v pravem času znižali svojo vrednost, in oblekli ohišja za uporabo onkraj računalniške škatle. Nekateri izmed vas morda še vedno prisegate na magnetni trak, spet drugi ste modernejši in je za vas sprejemljiva že cena diskov brez gibljivih delov, tretji pa ne vznemirjate toliko in varujete le najpomembnejše reči, zato vam ključki USB povsem zadostujejo. Kako vse te varovalne naprave hraniti, da bi čim dlje obdržale shranjeno informacijo?

CD / DVD

Strokovnjaki pravijo, da zapečeni CD (in DVD) nosilci niso enaki tovarniško natisnjenim. Trditev vam pokaže vsaka malce podrobnejša primerjava obeh ploščkov, že na pogled je vidna razlika. Medtem ko podatki na doma posnetih nosilcih živijo tam nekje od dve do pet let, je življenjska doba tovarniško zapisanih vsebin precej daljša. V obeh primerih je treba nanje precej paziti, drugače se lahko pripravite na vsakoletno prepisovanje (osveževanje) podatkov. CD ploščki naj ne ležijo vsepovsod, temveč jim poiščimo stalno mesto in jih pred pospravljanjem varno spravimo v zaščitne ovitke. Med uporabo jih lahko držimo le za robove ali skozi luknjo na sredini. Prostor za hrambo naj ne bo izpostavljen neposredni sončni svetlobi. CD in DVD nosilci za zapisovanje imajo zunanji sloj, ki ga naprave za snemanje segrejejo, tako da lahko nanj "zapečejo" podano digitalno informacijo. Vročina povzroči spremembe povrhnjice, zato pride do anomalij v podatkih in nosilec sčasoma postane neberljiv. Ploščke čistimo izjemoma in še takrat brez čistilnega sredstva, s suho krpo, ki ne pušča sledov, ali s samo vodo, če je nosilec masten in zapackan.

Okna s Sedmico sledijo sodobnim trendom in obsegajo tudi orodje za izdelovanje arhiv. Za nezahtevnega uporabnika bo to povsem dovolj, moti le razdelitev funkcionalnosti med različne inačice operacijskega sistema po pravilu: več plačaš, več poješ.

Ni naključje, da je podjetje Apple med informatiki prvo po zaslužku. Vedno znova učijo konkurenco, kaj je prijaznost do uporabnika. In to ne na rovaš zmogljivosti!

Tudi Linux zna preprosto, bi lahko rekli ob pogledu na tole sliko, in še kako prav bi imeli. Bolj enostavno in učinkovito pač ne gre. Kapo dol, Deja Dup.

Disk

Vsak disk je obsojen na smrt. S tem dejstvom se moramo sprijazniti že povsem na začetku, vprašanje je le, kaj storiti, da bo njegovo življenje varno in dolgo. Zaradi obilice občutljivih mehanskih delov je treba z njim ravnati v rokavicah, sploh če je v delovanju. Za največ odpovedi diskov so krive stalne vibracije ali nenadni šok. Če računalnik med delovanjem pade na tla, je disk prvo, kar odpove. Ravno zato mu poiščimo stalno mesto nekje, kjer bo mirno opravljal svojo funkcijo še dolga leta. Vročina je še eden izmed dejavnikov, ki tako ugodno vplivajo na diske kot angleški izrazi na ugled našega predsednika vlade. Nobena električna naprava ne mara vlage in tudi diski niso izjema. Posebno pozornost namenite temperaturnim spremembam, saj pri visokih nihanjih pride do kondenzacije, ki je za brezhibno delovanje diska bržkone usodna. Povprečna življenjska doba diska je pet let ali 20.000 ur. Če računalnik gori noč in dan, to pomeni, da ga bo treba menjati vsako leto ali dve. Ko disk za dlje časa odložite na polico, ga, če nima ohišja, najprej primerno oblecite in potem poskrbite, da ga pri počitku ne bodo motili statika, vlaga ali kak nenadni šok.

USB Flash/SSD

Naprave USB dajejo videz neuničljivosti, vendar to še zdaleč ni res, saj je prav vsak sestavni del pokvarljiv že od začetka. Večcelično zapisovanje zdrži okoli 100.000 zapisov, enocelično 10.000 in USB priključek 1500 priklopov in odklopov. Pozornost velja nameniti temu, da zaradi arhitekture pomnilnika USB ključek odšteva dneve življenja le, če nanj podatke zapisujemo, branje z naprave je neomejeno. Iz naštetega lahko sklepamo, kaj dobrohotno vpliva na staranje teh naprav. Čim manj pisanja in hkrati brisanja, kdor se malo bolj poglablja v informatiko, bo vedel, da je to z računalniškega vidika eno in isto, in reduciranje priklopov naprave na osrednje računalo. Isto velja za vedno bolj uveljavljene rešitve na osnovi SSD diskov. Pri njih je pomembno, da operacijskemu sistemu onemogočimo njegovo uporabo za upravljanje pomnilnika. Sodobni operacijski sistemi radi začasno zapisujejo informacije na sistemski disk, če primanjkuje notranjega pomnilnika. Težave nam bodo povzročale še dnevniške datoteke, začasni filetki, orodja za defragmentacijo, slikovna datoteka (ang. pagefile) ter najhujša mora SSD diskov (ob uporabi Oken) - register. Zadnji zaenkrat sploh ni rešljiv, ker Microsoft registra ne dovoli prestaviti na drug kraj, zato naj zagrizeni uporabniki sistema Windows še malo počakajo z nakupom in menjavo sistemskega diska.

Konec na oblaku

Ob vsem prebranem najbrž niste najboljše volje, a brez skrbi, ob upoštevanju vsega, v pričujočem članku posredovanega, vašim zlatim bitom ne grozi nič hudega. Izginotje za vedno boste preprečili že z doslednim upoštevanjem vsaj nekaj osnovnih nasvetov. Tisti z manj paranoje lahko sledijo le enemu - selitvi podatkov v oblak. Prihodnost arhiviranja v oblaku je svetla, osveževanje in skrb za strojno minljivost prepustimo drugim, sami pa uživajmo v dostopu do informacij, vedno in povsod. Za navadne smrtnike bo magična beseda Dropbox, za druge, ki menijo, da ni zastonjskega kosila, storitev Mobile Me (računalniki Apple) ali SOS Online Backup (PC).

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki