Digitalna nekomunikacija

Digitalna nekomunikacija
Objavljeno: 19.12.2011 09:05 | Avtor: Aleksander Hropot | Kategorija: Mnenja | Revija: December 2011 | Teme: iPhone

Ob prelomu tisočletja sem na CeBitu gledal predstavitev, na kateri je stric z dlančnikom kazal, kako bomo v prihodnosti vse počeli enostavno in kar na cesti, ker bo naenkrat vse povezano in bo sodelovalo med sabo. Danes je to izvedljivo. Kako pa deluje, kadar sploh, je povsem druga zgodba.

Danes strašimo naokoli s pametnimi telefoni, ki so čudovite naprave. Poskrbijo, da se ne izgubimo, delajo lepe slike in jih sproti nalagajo v družabna omrežja, poskrbijo za igro, če nam je dolgčas, in dostop do spleta, če potrebujemo kakršnokoli informacijo. Povsem samozadostne naprave, ni kaj. Imajo pa zoprno lastnost. Večinoma si želimo stvari ogledovati in obdelovati na večjem zaslonu, to pa pomeni, da mora žepni gizmo sodelovati še s kakšno drugo napravo. Tablico, osebnim računalnikom in, zakaj pa ne, pametnim televizorjem ali škatlico, ki opravlja podatkovne funkcije namesto njega. In tu nastanejo težave.

Applovci me zdajle gledajo čukasto, kajti v njihovem ekosistemu vse deluje brez težav. Menda. 'It just works', je eden njihovih najmočnejših prodajnih sloganov. Da maci, iphone, ipad in appleTV sodelujejo brezšivno, bi človek tudi pričakoval. Navsezadnje prihajajo iz iste hiše, ki za povrh promovira tako deljenje kot del digitalnega življenja. Ne bi se mogel bolj strinjati. A svet ni zgolj jabolčni sadovnjak. In preostanek prebivalstva, ki bi si celovito izkušnjo rad sestavil iz drugačnih komponent, je dostikrat postavljen na trnovo pot.

Da se razumemo, ni samo Apple tak. Podobno rešitev spravlja skupaj Sony z xperiami, playstationom in pametnimi braviami, na isto meri Microsoft s svojimi mobilniki, Okni in xboxom, in enake stvari zdaj vidimo pri Amazonu in Googlu. Krasno. Storitve rastejo kot gobe po dežju in vsak te hoče zvabiti v svoje okrilje. A kot človek stare šole sem bil do paketne ponudbe vedno nezaupljiv. Redki so namreč primeri, ko ti ne bi hoteli podtakniti vsaj enega gnilega jajca. Ali česa povsem nepotrebnega. Navsezadnje pa ti tudi omeji izbiro. Zakaj se odločati med različnimi paketi? Zakaj ne bi mogli med sabo prav tako lepo sodelovati iphone, PS3 in Okna? In to so samo trije ključni kosi strojne opreme. Kje pa so še drugi? Predvajalniki videa, digitalne kamere in druge namenske naprave?

No, so načini za interoperabilnost. Tu je namreč zveza Digital Living Network Alliance, ki skrbi za smernice, po katerih naj bi digitalne naprave komunicirale med sabo. Že leta 2003 so namreč nekateri pametni možje ugotovili, da tako sodelovanje izdelkom prinaša dodano vrednost - tako potrošniku, ki ni več priklenjen na enega samega izdelovalca, kot tudi slednjim, saj tako prodajo več robe. Podobno nalogo opravlja tudi forum Universal Plug and Play. Zamisel je res krasna. Kaj pa praksa?

Žal ni vse tako rožnato. Naprav, ki se kitijo s certifikati DLNA, UPnP in podobnimi, mrgoli. Imam telefon, ki z lahkoto dostopa do mojih omrežnih diskov, imam večpredstavni predvajalnik, ki počne isto in je odpravil romanje od računalnika do dnevne sobe s ključkom USB, sicer ne najpametnejši TV, ki pa vendarle zna še kaj drugega, kot menjati kanale ... Zadeve delujejo do trenutka, ko se odločijo ne delovati. Predvajalnik naenkrat prek medijskega strežnika v Oknih ne najde najnovejše nadaljevanke, jo pa vidi, če se povežem prek protokola SMB (a za en računalnik od treh iz neznanega razloga zahteva geslo). Slike s telefona lahko na TV gledam samo prek modrozobe povezave. Za tiskanje jih moram še vedno naložiti v računalnik, ker PictBridge in Android nista prijatelja.

Najhuje pri vsem tem je, da se mi tako početje zdi povsem normalno. Vsa leta, odkar se ukvarjam z računalniki in z njimi povezanimi napravami, sem bil izšolan, da nikoli ni enostavno, temveč je treba vedno iskati obvoze, pretvarjati formate, popravljati in nasploh zapraviti kup časa, da opraviš želeno. Obenem pa je tehnologija prodrla že tako daleč v življenje povprečneža, da postaja ta nezdružljivost resen problem. Večkrat sem se že zalotil, da sem prijatelju po telefonu raje rekel, da nečesa ni mogoče storiti, kot pa da bi ga dve uri vodil skozi vse postopke, nazadnje pa z rezultatom ne bi bil zadovoljen.

In to je narobe. Standard Plug and Play, prvi znanilec, kakšne bi morale biti stvari v prihodnosti, smo dobili že z Windows 95. Skoraj petnajst let kasneje, vsaj s stališča istega povprečneža, nismo napredovali kaj dosti. Ponudili smo mu digitalni paradiž, ki pa se na vsakem koraku pred njegovimi očmi spreminja v pekel zaradi njemu povsem nelogičnih omejitev. Smo prišli do strašljive doline (uncanny valley), ko nas motijo že podrobnosti? Ali pa, kot je v naši naravi, zgolj pričakujemo preveč?

Danes je v DLNA včlanjenih 245 podjetij in njihov seznam se bere kot Kdo je kdo v informacijski industriji, z eno izjemo - Applom. Oni ne potrebujejo sodelovanja, pri njih vse deluje, mar ne? Oprostite mi sarkazem, kajti jasno je, da tudi jabolčne sanje kdaj pristanejo na trdih tleh. Kot tudi to, da je lažje odpravljati napake v sistemu, nad katerim imaš popoln nadzor. A četudi se lahko drugi izdelovalci od Appla naučijo marsikaj, vemo, da zaprti vrtički, še posebej pa vojne med njimi, ki jih podžigajo ekskluzivne vsebine, niso rešitev. Tako se rojevajo monopoli. In tako smo potrošniki na izgubi. Koliko let še?

Zaprti vrtički, še posebej pa vojne med njimi, ki jih podžigajo ekskluzivne vsebine, niso rešitev.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki