Delček izbire

Objavljeno: 27.9.2011 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Dosje | Revija: September 2011

Voki tokije najdemo v veliko različnih trgovinah, od trgovin z igračami (za otroške modele in t. i. "baby phone" modele) pa do trgovin z elektroniko. Še več teh naprav pa najdemo v spletnih trgovinah, tako domačih kot tujih. Naprav je resnično veliko, cene pa se gibljejo od nekaj deset evrov (pri najcenejših izdelkih iz tujih spletnih trgovin) pa tam do dobrih sto evrov. No, seveda se najdejo tudi bistveno dražji izdelki, a se nam zdi to nekako meja za večino domačih uporabnikov.

Stopili smo v stik s podjetjem Conrad, ki se ukvarja z najrazličnejšo elektroniko in elektronskimi komponentami. Za preizkus so nam poslali pet različnih paketov, ki se cenovno gibljejo od 23 pa do 139 evrov. En komplet pa smo kupili iz tujine, čeprav se ga dobi tudi prek domače spletne strani Mimovrste.

Kot pri vseh naših preizkusih smo si predstavljali, da so razlike med posameznimi modeli ... velike. Oziroma, da sploh so. A kmalu je postalo jasno, da jih praktično ni, oziroma so bolj stvar dodatkov kot pa med zmogljivostmi posameznih modelov. Nezahteven uporabnik, kakršnemu so ti modeli namenjeni, se bo tako praktično enako znašel z vsemi preizkušenimi modeli, vsi bodo svoje poslanstvo načelno opravljali enako.

Osnova je velika stopnja regulacije, ki velja na tem področju, in razmeroma malo različnih funkcij, ki so jih do danes vgradili v praktično vse modele. Pri zakonodaji so PMR modeli, torej ti, ki so namenjeni rabi s strani domačih (oziroma neprofesionalnih) uporabnikov v Evropi, omejeni po izhodni moči. Ta omejitev je 500 mW moči, prav vsi preizkušeni modeli se hvalijo s to številko.

Sicer verjamemo, da bi, če bi se spravili k resnejšim meritvam, našli manjše razlike med posameznimi modeli, v praksi pa jih nismo zaznali ali pa so razlike tako težko določljive, da se z njimi niti ne bi ubadali. Tudi antene so pri vseh približno enako velike, spet je tu zakonodaja, zaradi katere na te naprave ne sme nameščati zamenljivih anten (kot lahko počnemo, recimo, pri brezžičnih usmerjevalnikih).

Nadalje so enaki tudi kanali, na katerih delujejo (in posledično brez težav vsi aparati delujejo tudi med seboj). Standard PMR ima določenih osem kanalov, če so ti zasedeni, pa poznajo vsi preizkušeni modeli tudi CTCSS (ki smo ga sicer že omenili).

Sodelujoči

Od Conrada smo dobili na preizkus pet različnih modelov. Za začetek se pomudimo pri treh modelih znamke DNT -WT2000, WT80 in modelu Young 500. Prvai sta na las podobna, pri paketu WT2000 pa smo dobili komplet Quattro, v katerem so štirje vokitokiji. Poleg tega dobimo zraven še po tri akumulatorje NiMH AAA za vsakega in dva polnilca, v vsakem od teh lahko hkrati polnimo dve napravi (torej lahko obenem polnimo vse štiri). Dodani so tudi štirje pari slušalk, tako da lahko te naprave uporabimo tudi prostoročno, recimo med vožnjo, plezanjem itd.

Sorodni WT80 je na prvi pogled praktično enak, na hitro se razlikuje le po barvi ohišja (pri DNT WT2000 je sprednja ploščica oranžna, tu pa modra). So pa kljub vsemu razlike. V kompletu dobimo dve napravi, zraven pa ni baterij oziroma akumulatorjev, tudi polnilca ni. Malenkost dražji DNT WT2000 ima zadaj dva majhna stika za akumulator, tu tega ni. V rabi so spet akumulatorji vrste AAA, po trije na napravo, seveda si jih bomo morali priskrbeti sami. Tudi slušalk ne bomo dobili, čeprav imata napravi vhod za njih. Tako WT80 kot WT2000 so silno majhne in lahke naprave, vse lahko pospravimo v sorazmerno majhen žep. Spredaj je pet funkcijskih tipk in majhen zaslon, ki ima vgrajeno tudi osvetlitev. Ohišje je iz kombinacije plastike in gume, ni vodoodporno, a kljub temu deluje zelo robustno in bo brez težav preživelo kak padec na tla.

DNT Young 500 je po navedbah izdelovalca bolj ali manj nekakšen "baby phone". Deluje še nekoliko bolj igračkasto kot prej opisana modela iste znamke, čeprav je v praksi praktično enak. Tako kot druga dva ima tudi ta spredaj pet funkcijskih tipk in majhen, po želji osvetljen zaslon. V kompletu dobimo dva majhna polnilca, enega za vsako napravo, in po tri AAA akumulatorje. Ima vhod za slušalke, a bomo te morali ločeno kupiti.

Posebnost teh naprav za malčke naj bi bila funkcija VOX, kjer nam ni treba uporabiti tipke za oddajanje, temveč začne naprava oddajati takrat, ko začnemo govoriti (oziroma se zasliši neki zvok, denimo jokanje dojenčka). A to poznajo prav vsi preizkušeni modeli, vse lahko torej uporabimo tudi v ta namen. Manjša posebnost je tudi možnost nižje izhodne moči, 50 mW namesto 500 mW, za tiste, ki se bojijo "sevanja".

Topcom Twintalker 1302 je bil najcenejši od preizkušenih modelov, čeprav mu po funkcionalnosti glede na druge manjka zelo malo. Edina resna razlika je v tem, da ima le pet različnih podtonov za ločevanje naših pogovorov od drugih, medtem ko imajo drugi teh podtonov 38. V praksi pa se nam ni zgodilo, da bi te podtone dejansko res potrebovali, saj je osem kanalov načeloma dovolj, sploh če upoštevamo še razmeroma kratek domet vseh naprav. Sicer je paket Twintalker tudi bolj skopo opremljen. Dobimo dve napravi in nič drugega. Torej ni baterij (vsaka uporabi tri baterije AAA), niti polnilca ali slušalk.

Največ smo pričakovali od Motorolinega XTR446. Med preizkušenimi gre za največji model in na videz tudi najzmogljivejši oziroma najbolj profesionalen. Ohišje je glede na druga razmeroma veliko, še vedno gre v žep, a ne prav v vsakega kot pri drugih. A pri delu nismo opazili bistvenih razlik med tema napravama in drugimi. Večje ohišje res malo bolje sede v roko, a je to povsem subjektivno mnenje, saj eni bolj cenijo majhne mere in nizko težo. V paketu dobimo dva vokitokija, zraven pa še dvakrat po štiri NiMH akumulatorje AAA. Vštet je tudi polnilec, na katerem lahko hkrati polnimo obe napravi. Paketu so dodane tudi solidne slušalke, ki imajo dodatno držalo za okoli ušesa ter pecelj za mikrofon.

Zadnji model smo kupili prek spleta iz tujine (prek angleškega Amazona), čeprav se je naknadno izkazalo, da ga prodaja tudi domača spletna trgovina Mimovrste; gre za model Cobra Microtalk MT600. Razlika v ceni je sicer majhna, sploh ko vštejemo še pretvornik, ki smo ga potrebovali za priloženi angleški polnilec, vendar je nakup v tujini še vedno cenejši. V kompletu so še dvakrat po štirje akumulatorji tipa AAA, slušalke pa niso priložene. Ti dve napravi poznata še sistem podtonov DCS, kar pomeni, da imata v teoriji več izbire, če bi bili vsi CTCSS kanali že zasedeni. To si v praksi sicer težko predstavljamo, saj bi to pomenilo, da je zasedenih 8 krat 38 kanalov. Ti dve napravi sta sicer razmeroma majhni in lahki, po velikost in teži primerljivi s prej opisanimi DNTjevimi modeli.

Naprave smo preizkušali nekaj tednov, medtem pa dejansko nismo našli nobenih otipljivih razlik. Uporaba je bila mešana. Nekaj je bilo pogovorov med vožnjo, torej med dvema voznikoma. Po specifikacijah naj bi bil domet tam do pet kilometrov, v praksi pa je to močno odvisno od kar nekaj dejavnikov. Bolj realen domet je tam okoli enega kilometra, v primeru motečih stavb lahko tudi le nekaj sto metrov. Pet kilometrov bi morda dosegli le na morju oziroma nekje, kjer ne bi bilo pregrad. Na odprti cesti smo brez težav lovili signal še pri dobrem kilometru, nato je bilo slišati več šuma kot govora. Takoj, ko bo vmes kak predor ali manjši hrib, pa signala enostavno ni več.

Naprave smo preizkusili tudi na prostem, med plezanjem in hojo. Tu se zelo dobro odnesejo, saj so razdalje le nekaj deset ali sto metrov. Smo pa v naših hribih nekajkrat naleteli na pogovore drugih, kar kaže na to, da so te naprave bolj priljubljene, kot smo sprva mislili. Še bolj uporabne pa so za tiste, ki hodijo naokoli z otroki, recimo na morje ali na smučanje. Dejansko jih je popolnoma enostavno uporabljati, nastavimo kanal, edino, kar ostane, je tipka za govor. Baterije so pri naših preizkusih vse zdržale silno dolgo. Sodelavec (ki je sicer spisal strokovni del članka) pravi, da hitro porabijo energijo, a je seveda bistveno, za kaj in koliko jih uporabljamo. Domačim uporabnikom bodo ti cenejši modeli zdržali dolgo, tisti, ki pa naprave uporabljajo bolj v strokovne namene, pa bodo seveda raje posegli po bistveno dražjih in zmogljivejših modelih.

Razlike so, v ceni?

Seveda pa so razlike v ceni različnih modelov, čeprav so vezane predvsem na to, kaj vse dobimo zraven. Najcenejši je paket Topcom Twintalker 1302, ki velja slabih 24 evrov. Sledi DNTjev WT80, ki velja 45 evrov, in Cobra Microtalk MT-600, ki stane 69 evrov. Razlika pri teh je predvsem v tem, da pri prvih dveh ne dobimo priloženih baterij in polnilca, pri zadnjem pa. Še dražji je Motorolin paket, ki velja 115 evrov, tu dobimo baterije in polnilec, zraven pa še slušalke. Glede na funkcionalnosti (in tudi domet) pa bi rekli, da nekoliko plačamo tudi ime (je pa res, da nismo mogli preveriti "življenjske dobe" naprav). Enaka stane tudi DNT W2000, čeprav tu dobimo kar štiri polno opremljene naprave, torej z baterijami, polnilci in slušalkami. Najdražji paket pa je DNT Young 500, ta stane 139 evrov, kar pa se nam zdi preveč, sploh glede na druge.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki