Objavljeno: 24.6.2014 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Julij-avgust 2014 | Teme: monitor

Četverica natančnih

Profesionalni računalniški monitorji postajajo cenovno vedno bolj dostopni, se pa še vedno najdejo modeli, ki dvigujejo meje kakovosti slike. Preizkusili smo dva taka veljaka, zraven pa še dva modela z druge strani cenovnega spektra.

Pred leti so navadni uporabniki pri monitorjih gledali predvsem na velikost, večji monitor je bil, jasno, boljši, malce zahtevnejši pa so morda preverili še kontrastno razmerje in odzivni čas. Ta dva podatka, ki ju podjetja merijo nekoliko po svoje, so tudi izdelovalci in prodajalci obešali na veliki zvon, pa čeprav za večino uporabnikov nista imela pomembnejše vloge.

V zadnjih letih se je stanje nekoliko spremenilo, saj smo se uporabniki navadili na vse boljše monitorje. Prav zanimivo, da je prišel povod v obliki tabličnih računalnikov in pametnih telefonov, sploh jabolčnih, saj se je marsikateri uporabnik začel spraševati, kako da je neka fotografija videti na njegovem telefonu toliko lepša kot na računalniku. Te naprave namreč uporabljajo kakovostne matrike IPS, ki imajo kar nekaj prednosti. Za razliko od doslej klasičnih oziroma najbolj razširjenih matrik vrste TN ponujajo prve boljše vidne kote (in tako tudi enakomernejše barve), boljšo reprodukcijo barv in boljši kontrast. Resda so dražje in počasnejše, a so razlike vse manjše in vedno manj pomembne. Poleg matrik IPS so pri kakovostnejših monitorjih v rabi tudi matrike PVA in MVA, ki imajo na splošno podobne lastnosti kot matrike IPS. O razlikah med različnimi matrikami smo v Monitorju že večkrat pisali.

Monitorji z omenjenimi matrikami so se v zadnjih letih dovolj pocenili, da po njih vedno več posegajo tudi uporabniki, ki se ne ukvarjajo z grafičnim delom. Logika je preprosta – četudi sami ne ustvarjamo grafik, fotografij ali videa, pa potrebujemo velikanske količine vsega naštetega in vse to je pri uporabi boljšega zaslona še večji užitek.

So pa seveda tudi izjeme, najočitnejša so navdušenci nad računalniškimi grami. Čeprav so se matrike IPS, PVA in MVA v zadnjih letih močno pohitrile, so še vedno malce počasnejše od matrik TN. Drugi razlog, zakaj ostati pri monitorjih z matrikami TN, pa je njihova cena. Marsikateremu uporabniku je tistih nekaj deset (ali sto) evrov enostavno pomembnejših kot razlika v kakovosti (to veliko ljudi opazi le ob neposredni primerjavi). To je še toliko pomembnejše za podjetja, ki nakupujejo naprave v večjem številu.

No, na preizkus smo dobili nekaj povsem novih modelov, ki pa se med seboj zelo občutno razlikujejo. Na eni strani imamo dva povsem profesionalna modela podjetja NEC (PA242W in PA272W), na drugi pa dva vstopna modela s strani podjetja Dell (P2314H in U2414H).

NEC

Oba monitorja podjetja NEC sodita v visoki rang, namenjen najzahtevnejšim profesionalnim uporabnikom. Kot je jasno že iz imen, gre za zelo podobna modela, ki se ločita predvsem po diagonali. Oba uporabljata matriko AH-IPS („advanced high-performance IPS“) in osvetljevanje GB-LED.

Slednje je glavni adut teh monitorjev, saj omogoča, da pokrivata 99 % barvnega spektra Adobe RGB in 104 % spektra NTSC. Klasično osvetljevanje LED (WLED) uporablja bele diode (ki pravzaprav oddajajo modro svetlobo), ta preide čez obarvani fosforni premaz za prikaz drugih barv (torej rdeče in zelene). Seveda gre ta svetloba še čez matriko, kjer dobi pri prehodu čez svetlobne pike končno barvo. Monitorji s tako osvetljavo imajo zelo dobro izražene močno modre barve, a slabše prikazane rdeče in zelene komponente, pogosto pa imajo tudi težave z manj izrazitimi odtenki modre.

Idealna rešitev bi bila seveda uporaba posebnih diod za vsako barvo posebej in to so nekateri izdelovalci  tudi naredili. Rešitev se žal ni najbolje izkazala, kakovost takih monitorjev je bila seveda vrhunska, a so bili predragi, preveliki in pretežki, obenem pa se diode različnih barv tudi različno degradirajo, zato so ti monitorji s časom imeli vedno več težav s pravilnim prikazom barv.

Osvetljevanje GB-LED pa uporablja modre in zelene diode, za rdečo pa še rdeči fosforni premaz. S tem se doseže zelo dober približek modelom RGB-LED z bistveno manj težavami po še vedno sprejemljivi ceni. Korak naprej bodo morda monitorji OLED, a jih še nekaj let ne pričakujemo.

Monitorja se v praksi odlično izkažeta. Večji ponuja ločljivost 2560 × 1440, manjši pa 1920 × 1200, oba ponujata glede na diagonalo dobro velikost pike. Osvetlitev je nadvse enakomerna, barvna pravilnost pa ju s povprečnim odstopanjem barv 0,77 pri manjšem in 0,84 pri večjem zaslonu uvršča v sam vrh doslej preizkušenih modelov. Rezultati so zelo dobri pri vseh svetlobnih vrednostih in kontrastih. Oba imata premaz, s katerim znižata odboje, ta se dobro obnese, za najzahtevnejše pa je na voljo tudi dodatna plastična streha. Večji monitor je med uporabo pri standardni svetlosti (120 cd/m^2) porabil okoli 50 W, manjši pa nekaj čez 40 W. To je sicer nekoliko več kot pri cenejših modelih, a so razlike majhne, seveda pa imajo kakovostnejši monitorji tudi večjo porabo energije.

Zelo velika odlika obeh modelov je odlična možnost prilagajanja vseh nastavitev, od barvnega prostora, svetlosti, kontrasta, točke beline itd. Svetlost, recimo, nastavljamo po korakih, velikih 1 cd/m^2 (namesto generičnega drsnika), vse do največje vrednosti 340 cd/m^2. Podobno je pri temperaturi beline, ki jo lahko nastavljamo od 3000 K pa do 15.000 K (po korakih 100 K). Vse skupaj nastavljamo prek dobrih in preglednih menujev, ki jih upravljamo z odličnimi fizičnimi tipkami. Te so za naše pojme bistveno bolj učinkovite kot tipke, občutljive za dotik, ki jih prevečkrat stisnemo ponesreči. Monitorja sta sicer že v osnovi odlično kalibrirana.

Fizično sta zelo kakovostno narejena. Stojali omogočata enostavno in natančno prilagajanje v vseh smereh (tudi vrtenje v portretni način), oba sta že povsem sestavljena, seveda ju lahko pritrdimo tudi na različne nosilce. Na spodnji strani so vsi priključki, teh je kar veliko. Za sliko so na voljo HDMI, DisplayPort, DVI in VGA, zraven je še stikalo s tremi vmesniki USB (žal le USB 2.0). Monitorja imata tudi vgrajeno stikalo KVM, ki omogoča, da z enim monitorjem, eno tipkovnico in eno mišjo (obe sta priklopljeni prek monitorja) upravljamo z dvema računalnikoma.

Glede na opisano seveda ne moremo pričakovati, da bi bila monitorja ravno poceni. Za manjši model se pri nas tako zahteva 820 evrov, za večjega pa 1080 evrov. Seveda dobimo za bistveno manj denarja modele, ki znajo biti za naše potrebe dovolj dobri. Za tiste, ki imajo zelo visoke zahteve, pa sta oba preizkušena monitorja NEC res odlična izbira.

NEC PA242W

Velikost: 24 palcev.

Ločljivost: 1920 × 1200 pik.

Povprečna odstopanje prikazanih barv: 0,77.

Cena: 820 EUR.

✓    Kakovost slike, možnosti prilagoditve, kakovost izdelave, stikalo KVM.

✗    Cena, ni USB 3.0.

NEC PA272W

Velikost: 27 palcev.

Ločljivost:  2560 × 1440 pik.

Povprečna odstopanje prikazanih barv: 0,84.

Cena: 1080 EUR.

✓    Kakovost slike, možnosti prilagoditve, kakovost izdelave, stikalo KVM.

✗    Cena, ni USB 3.0.

Dell

Dell je bil eden prvih (oziroma vidnejših) izdelovalcev, ki so začeli z močnejšim cenovnim pritiskom tudi pri boljših zaslonih. Njihovi modeli iz serije Ultrasharp (katerih oznake so se vedno začele s črko »U«) so se predvsem v razmerju cene in kakovost tudi na naših preizkusih vedno odlično obnesli. V zadnjih letih so nekako postali standard za tiste, ki so si želeli kakovostnega monitorja, a niso potrebovali nobenega izmed zares dragih modelov.

Nekoliko pod njimi je bila serija Professional, pri kateri se oznake začenjajo s črko »P«. Ti so doslej uporabljali bolj klasične matrike TN, ki so, kot smo že opisali, cenejše in hitrejše, a ponujajo slabšo kotno vidljivost in slabšo barvno natančnost.

Letos so serijo P nekoliko prenovili, največji korak pa je pri matriki, saj uporabljajo novinci matrike IPS. Predstavili so modele od 20 pa do 27 palcev, vsi razen največjega naj bi uporabljali LGjeve matrike (največji pa Samsungovo). Na preizkus smo dobili srednji model P2314H in U2414H. Prvi meri po diagonali 23 palcev, drugi pa 24 (oziroma, če smo natančni, 23,8 palca). Dell s temi monitorji meri na vse, ki bi naredili korak navzgor od cenejših vstopnih modelov.

Kot smo že omenili, je v rabi matrika IPS, za osvetlitev so uporabili svetleče diode LED, konkretno bele WLED, ki smo jih opisali že zgoraj. Nazivna svetlost gre pri obeh do 250 cd/m^2, ločljivost je pri obeh standardna FullHD, torej 1920 × 1080 pik. Nanizani odzivni čas je 8 ms, kar bo za ciljne uporabnike dovolj hitro. Pri navadni nastavitvi svetlosti (okoli dve tretjini najvišje vrednosti) sta oba monitorja porabila malo več kot 15 W električne energije, to je razmeroma varčno. Monitorja sta seveda matirana, torej je v rabi premaz proti svetlobnim odbojem. Ta se dobro obnese, slika pa je kljub temu zelo ostra.

Na preizkusu sta se monitorja presenetljivo dobro obnesla, seveda z mislijo na uvrščenost oziroma ceno. Po podatkih zmoreta prikazati klasični barvni prostor sRGB oziroma okoli 72 % prostora NTSC. To je v primerjavi s prej opisanima monitorjema NEC (in tudi Dellovo serijo U zadnje generacije, kjer je v uporabi osvetlitev GB-LED) resda malo, a za ciljne uporabnike dovolj. Barvno natančnost smo preverili pred kalibracijo in po njej, povprečno odstopanje pred kalibracijo je bilo 3,31, kar ni slabo, po njej pa je odstopanje zdrknilo na 1,11, kar je za monitor v tem cenovnem razredu odličen podatek. Po besedah izdelovalca kalibratorja je vsaka vrednost pod 5 sprejemljiva, vrednost pod 2 pa dobra. Osvetlitev je enakomerna, vidni kot odličen, le pri največjih kotih opazimo zmanjšanje kontrasta.

Fizično sta monitorja dovolj kakovostno narejena, a se vidi, da so tu razmišljali tudi o velikosti (predvsem globini) in teži, saj sta občutno lažja in tanjša od NECovega 24-palčnega modela. Stojalo je kljub temu dovolj kakovostno, monitorja lahko tudi zavrtimo v portretni način. Zaslon se pri obeh pripne na stojalo brez vijakov, v uporabi je le zatič, s katerim se monitor pričvrsti, tako je tudi odstranitev zelo hitra in enostavna.

Nekoliko smo bili presenečeni nad tem, da vsakemu izmed monitorjev manjka eden izmed pogostejših vmesnikov. Pri večjem modelu smo tako pogrešali vmesnik DVI, pri manjšem pa HDMI. Oba imata sicer vmesnik VGA, manjši ima še en DisplayPort in DVI, večji pa kar tri DisplayPort in dva HDMI. Pri večjem sta na voljo navaden in mini DisplayPort, zraven je pa še en, označen z besedico »out«. Prek njega lahko namreč priključimo dodaten zaslon. Oba zaslona imata tudi razdelilnik USB, kjer so trije vmesniki spodaj, eden pa zadaj, vsi pa podpirajo standard USB 2.0. Pri vmesnikih si bodo tisti, ki bi si želeli manjši zaslon uporabiti v navezi s kakšnim cenejšim prenosnikom, omisliti adapter, saj imajo ti prenosniki praviloma le HDMI.

Največji adut obeh novih Dellovih zaslonov je nizka cena, saj ju dobimo že za dobrih dvesto evrov. Pri tem nam ja zaradi več vmesnikov bolj všeč večji model, a se oba zelo dobro odrežeta. Po kakovosti seveda zaostajata za najboljšimi modeli, a se kljub temu dobro obneseta, sploh po kalibraciji.  

Dell P2314H

Velikost: 23 palcev.

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Povprečna odstopanje prikazanih barv: 0,77.

Cena: 206 EUR.

✓    Kakovost slike, cena.

✗    Nima HDMI.

Dell U2414H

Velikost: 24 palcev.

Ločljivost: 1920 × 1080 pik.

Povprečna odstopanje prikazanih barv: 0,77.

Cena: 223 EUR.

✓    Kakovost slike, cena.

✗    Nima DVI.

So vredni svojega denarja?

Za primerjavo smo premerili tudi starejši monitor nižjega cenovnega razreda, Philips 244E1SB. Njegova barvna pravilnost je precej slabša, vendar ne drastično.

Tabela z rezultati [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

KSSpnKUyVFQ

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji