Čas po Snowdnu
Ogledal sem si film Snowden. Tako kot me je zanimal oni prvi, me je tudi ta drugi, režiserja Oliverja Stona. Vendar je bil tudi tokrat (še) bolj kot film zanimiv odziv tistih, ki so si film ogledali z menoj.
Verjetno se boste spomnili (ste videli, prebrali, slišali), da ima Edward Snowden v filmu prelepljeno spletno kamero na računalniku, telefone hrani v mikrovalovni pečici, gesla v računalnik pa tipka pokrit z odejo. Kar pretresljivo, če pomislite, da verjetno res zelo dobro ve, zakaj to počne. Zaveda se, da se danes ne prisluškuje le osebno ali z daljinskimi mikrofoni, kot je bilo prikazano v starih vohunskih filmih, temveč da se je svet vohunov prilagodil, preskočil v digitalno dobo.
Ker je bil Snowden takrat izredno iskana tarča ameriških vohunskih služb, danes pa verjetno še vseh drugih, razen ruske, so bili taki preventivni ukrepi seveda smiselni. Navsezadnje v resnici nikoli ne moremo biti popolnoma prepričani, da v računalniku ali telefonu nimamo nameščenega trojanca, ki tam počne bolj ali manj vse, kar ti napravi omogočata. Še več, pisali smo že o tem, da se ameriška NSA ukvarja celo s tem, da »trojance« namešča že v strojno programsko opremo (firmware) in celo v programje internetnih usmerjevalnikov. Da o prisluškovanju neposredno na podmorskih optičnih kablih niti ne govorim. Če gremo še korak dlje, je verjetno smiselno predvidevati, da strojna programska oprema, na npr. telefonu, tam teče tudi, ko je telefon fizično ugasnjen, saj je s tem le navidezno ugasnjen. Pomaga torej le zaprtje v faradayevo kletko (kar je tudi mikrovalovna pečica) in prelepljenje kamer in mikrofonov.
Toda to je Snowden, ki je, kot rečeno, visokoprofilna tarča. Odzivi po filmu pa so bili, naj bi vse to počeli tudi vsi mi, navadni smrtniki, saj smo brez tega vsesplošno nadzirani, prisluškovani in ogledovani. Mojo boljšo polovico od ogleda filma kar strese, ko se sprehodi mimo računalnika, ki ima vgrajeno spletno kamero. Znanci na Facebooku so (čisto resno!) komentirali, da imajo kamere tako ali tako že od nekdaj prelepljene, objektive na telefonu pa pobarvane z lakom za nohte! Zakaj, prosim vas? Saj vendar nismo Snowdni!
Od kod pravzaprav ta fascinacija nad tem, da nas bo nekdo hotel gledati ravno prek spletne kamere? Mislim, zagotovo je veliko koristnejše informacije (lažje) dobiti iz pisne komunikacije.
Rekli boste – saj je tudi kamera direktorja FBI prelepljena, tako je vsaj javno izjavil! Precej žalostno, če že moram komentirati to bizarnost. Kaže namreč na dvoje – direktor FBI ne zaupa lastnim varnostnim agencijam ali pa te niso dovolj usposobljene, da bi znale pred »konkurenco« zaščititi službeni prenosnik enega najvišjih predstavnikov najmočnejše in najbogatejše države na svetu. In, da, oboje je približno enako žalostno. Za vse nas, preostale, pa v resnici ne vidim razloga, da bi vse to počeli. Pomislimo.
Za začetek – smo res tako pomembni, da bi nase kot magnet privlekli pozornost najmočnejših »hekerjev«, državnih obveščevalnih služb? Verjetno ne. Torej se pogovarjamo le še o »navadnih« hekerjih, ki najverjetneje ne »hekajo« strojnih programskih oprem v napravah, oz. do njih nimajo dostopa.
Dalje – saj verjetno veste, da nam »prisluškujejo« že zelo dolgo, in to z našim dovoljenjem? To počnejo programski roboti Googla, Facebooka, Amazona, če naj se omejim le na največje. Resda programski roboti (najverjetneje) ne razbirajo pomena našega pisanja, tudi o našem dopisovanju o zunajzakonskih aktivnostih bržkone ne vedo ničesar.
Tretjič, dandanes je »prisluškovati« najlaže nekje v vozlišču, in ne pri posameznih odjemalcih. Prepričani ste torej lahko, da je, komurkoli pač že, lažje vdreti v vašo pošto Gmail ali račun Facebook, kot se truditi z iskanjem in »hekanjem« točno izbranega vašega računalnika.
In četrtič – od kod pravzaprav ta fascinacija nad tem, da nas bo nekdo hotel gledati ravno prek spletne kamere? Mislim, zagotovo je veliko koristnejše informacije (lažje) dobiti iz pisne komunikacije. Za začetek so tam gesla do marsičesa, spletna kamera na prenosniku pa ponavadi vidi le – naš obraz. Pa kaj. Prav, posname lahko tudi naš govor, a le, če kaj govorimo, ali ne? Velikokrat sedite pred računalnikom in govorite vanj? Če da, to počnete prek programa, kot je npr. Skype, tega pa je spet lažje posneti neposredno kot prek v kamero vgrajenega mikrofona. Bati se moramo torej trojanskih konj, vseh, ne le tistih, ki znajo morebiti uporabljati tudi kamero. Pa še tu se moramo zavedati, da pač govorimo in pišemo slovensko, in ne angleško.
Prav, teoretična možnost, da bi vas kdo s trojanskim konjem res posnel, ko goli paradirate (ali še kaj več) pred spletno kamero, seveda je. In če je to mogoče, potem je mogoče tudi to, da bo take posnetke uporabil za denarno izsiljevanje. Toda, veliko bolj verjetno je, da bo do takega izsiljevanja prišlo, če boste pred kamero »paradirali« prostovoljno. Če boste goli med iskanjem partnerja/partnerice na katerih izmed specializiranih dveri in boste tak video tok podatkov oddajali kar sami. Toda to s hekerji in obveščevalnimi službami nima več prav veliko zveze ali ne?
