Brezžično v svet

Objavljeno: 24.1.2006 15:19 | Avtor: Grega Šimenc | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: December 2005

WLAN ali Wi-Fi je dandanes nesporno vodilna tehnologija na področju brezžičnega povezovanja računalnikov v računalniška omrežja. Za nagel razmah te tehnologije so "krivi" tudi izdelovalci brezžične opreme, ki so trgu ponudili številne rešitve, te pa so za povrh postale cenovno dokaj sprejemljive. Na naslednjih straneh zato predstavljamo ponudbo brezžičnih usmerjevalnikov in brezžičnih dostopnih točk, namenjenih rabi pretežno v domačem okolju.

Povezovanje v omrežja je danes bolj kot ne nujno. V domačem okolju je še pred kratkim povezovanje pomenilo povezavo enega računalnika v internet prek klasične telefonske linije ali priključka ISDN. V zadnjem času pa se vse bolj kaže potreba po povezavi več računalnikov v domače krajevno omrežje z namenom deljenja datotek in širokopasovne povezave v internet. Prav vsesplošna dostopnost širokopasovne povezave je eden ključnih razlogov za to, da smo v zadnjem letu ali dveh priča poplavi t. i. domačih usmerjevalnikov. Take, ki za povezovanje računalnikov uporabljajo poceni in zanesljivo ožičeno tehnologijo UTP, smo si podrobneje ogledali v prejšnji številki Monitorja, tokrat pa si bomo ogledali še ponudbo izdelkov, s katerimi "ustvarimo" signal omrežja WLAN. Nanj se nato brezžično povezujejo uporabniki, zato jih imenujemo (brezžični) odjemalci.

Od našega zadnjega preizkusa brezžične opreme je minilo leto in pol (Monitor, april 2004), v tem času pa nismo bili priča revolucionarnim novostim brezžičnega povezovanja. Vseeno se je nabralo nekaj novih rešitev, pa tudi nekatere že znane so bile dopolnjene ali drugače izboljšane. Poleg pregleda izdelkov na trgu bomo pri tokratnem preizkusu posvetili več časa varnosti v brezžičnih omrežjih, saj menimo, da kljub izdelanim varnostnim rešitvam uporabniki varnosti vse prepogosto ne namenijo dovolj pozornosti. V zgodovino in različne standarde 802.11 a/b/g pa se tokrat ne bomo spuščali, saj smo o tem že obširno pisali v preteklih preizkusih, pa tudi zato ne, ker se na tem področju ni zgodilo nič pretresljivo novega.

Zlati Monitor

Izbrati najboljšo dostopno točko je bilo razmeroma lahko. Preizkusili smo namreč vsega sedem izdelkov. Menimo, da kupci dostopnih točk danes iščejo predvsem nadpovprečno zmogljive in vsestranske izdelke. Tem merilom najbolj ustreza D-Link DWL-2100AP, ki nas je prepričal s številnimi možnostmi uporabe prek sistema WDS, dobrim dometom, podporo tehnologiji SuperG in tudi dokaj ugodno ceno. Tik za petami mu sledi Linksys WAP54G.

Med usmerjevalniki je izbira nekoliko bolj pestra. Preizkusili smo 21 brezžičnih usmerjevalnikov 18 različnih izdelovalcev. Zlati Monitor smo prisodili usmerjevalniku Buffalo AirStation TurboG WHR-HP-G54. Gre za izdelek, ki se poleg zelo dobrega dometa in razmeroma ugodne cene ponaša še z nadvse bogatim naborom dodatnih zmogljivosti, hkrati pa ga je dovolj enostavno nastavljati. Tisti, ki iščejo predvsem poceni, a kljub temu zanesljiv izdelek, naj ne spregledajo usmerjevalnika Belkin High Speed Wireless G Router, ki je v nekaterih spletnih trgovinah na voljo že za manj kot 15 tisoč tolarjev. Draytek Vigor 2900Vi/Vgi pa je po tehnični plati najbolj izpopolnjen izdelek s tokratnega preizkusa. Zmožnost rezervne povezave ISDN, vzpostavljanja tunelov VPN in uporabe telefonije VoIP je pisana na kožo predvsem malim podjetjem in pisarnam, ki bodo za vse te zmogljivosti pripravljena plačati nekoliko višjo ceno.

WLAN ali Wi-Fi - kaj, zakaj, za koga

Razlogov za večjo priljubljenost omrežij WLAN oz. Wi-Fi (Wi-Fi je prodajno ime izdelkov, ki so prestali preizkus združljivosti z uradnimi standardi 802.11a/b/g) v zadnjem času je kar nekaj. Eden bistvenih je zagotovo velik razmah prodaje prenosnih računalnikov. Ravno nezmožnost (preproste) prenosljivosti običajnih računalnikov vse do nedavna ni narekovala večjih potreb po brezžičnem omrežnem povezovanju. Prav tako je v take računalnike laže in predvsem ceneje vgraditi običajno omrežno kartico, ustrezen omrežni kabel pa se le pridruži šopu drugih, ki tako ali tako visijo iz hrbta računalnika.

Seveda je zgodba pri prenosnikih drugačna: "balast" v obliki kablov je tu povečini omejen na kabel napajalnika in še to le, če delamo na istem mestu po več ur skupaj. Poleg tega vtičnico z omrežno napetostjo najdemo praktično v vsakem prostoru hiše ali poslovne zgradbe, omrežna vtičnica (ethernet) in s tem pripadajoča omrežna infrastruktura pa sta dosti, dosti manj razvejeni. Dandanes nujno povezovanje prenosnikov v krajevno ali prostrano omrežje (internet) elegantno rešuje tehnologija WLAN. Tehnologija je torej bila na voljo, izdelki so bili dostopni na trgu, množična prodaja pa vendarle ni stekla. Razlog je tičal (predvsem) v ceni izdelkov.

Visoka cena rešitev je bila dolgo časa cokla razvoja brezžičnih naprav. Kupcev, ki bi bili pripravljeni odšteti kup denarja za takrat še neuveljavljeno in pogosto nezdružljivo tehnologijo, ni bilo veliko, izdelovalci pa so, obremenjeni z visokimi stroški razvoja ter dragimi in predvsem dolgotrajnimi postopki standardizacije, cene izdelkov držali nad razumnimi mejami. Ta začarani krog se je odločil pretrgati Intel z odločitvijo, da bo v nabor Centrino za prenosnike, predstavljen pred dobrima dvema letoma, vključil strojno podporo brezžičnemu omrežnemu povezovanju. Odločitev je sčasoma povzročila precejšno popularizacijo brezžičnega povezovanja in to je krepko povečalo trg teh naprav. Posledično so se pocenili tudi drugi izdelki WLAN, tako da so postali dostopni praktično vsakemu žepu.

Seveda pa ni vse le v ceni izdelkov. Predvsem v poslovnem okolju, kjer cena navadno ni (večja) ovira, je rast zaviralo to, da so bili pionirski izdelki različnih izdelovalcev med seboj pogosto nezdružljivi. Ta težava se je kazala predvsem v nestabilni ali počasni brezžični povezavi s pogostimi izpadi. Drugo, pomembnejše vprašanje pa se je zastavilo na področju varnosti. Brezžični prenos prek radijskih valov namreč poleg očitnih prednosti prinaša tudi kar nekaj novih težav.

Moj usmerjevalnik je lahko tudi samo dostopna točka

Morda že imate domači ožičeni usmerjevalnik, dostopne točke pa se vam zdijo predrage? Rešitev je lahko nakup (poceni) brezžičnega usmerjevalnika, ki ga nato uporabite kot dostopno točko. Za pravilno delovanje je treba opraviti le dva preprosta koraka. Prvi je, da v nastavitvah brezžičnega usmerjevalnika izklopimo funkcijo DHCP, ki samodejno dodeljuje naslove IP nanj priključenim omrežnim napravam. Naslednji korak je ustrezna omrežna povezava med obstoječim in brezžičnim usmerjevalnikom. To storimo tako, da en konec omrežnega kabla priključimo v prosto omrežno vtičnico na že obstoječem žičnem usmerjevalniku, drugi konec pa v eno od vtičnic, označenih z LAN, na brezžičnem usmerjevalniku. Pri tem je pomembno le še to, da ostane vtičnica WAN na brezžičnem usmerjevalniku prosta ali, z drugimi besedami, da je ne priključimo nikamor.

Brezžična varnost je pomembna!

Značilnost radijskega valovanja je, da je razširjanje valov praktično nemogoče popolnoma omejiti na neki točno določen prostor. Te težave v svetu žičnih povezav ni: dostop do omrežja je na voljo le tam, kjer je možnost fizične priključitve vanj prek omrežne vtičnice. Priključki so ponavadi izključno v notranjosti prostorov in še to le tam, kjer to želimo in dopustimo. Zaklenjena vrata prostora tako onemogočijo npr. nepooblaščeno priključevanje in "vohljanje" po omrežju v času, ko je prostor prazen.

Vrata in okna pa niso (pre)velika ovira za radijske valove. Tako bosta nezaščitena dostopna točka ali brezžični usmerjevalnik v tem prostoru prav lepo pokrivala npr. hodnik pred njim in, kar je še bolj pereče, tudi dvorišče pred poslovno zgradbo... To je huda razpoka v sistemu varnosti omrežja, saj je v primeru nešifriranega signala moč enostavno "prisluškovati" prometu, ki se odvija v omrežju, hkrati pa je precej olajšan vdor v računalnike celotnega omrežja!

Problema varnosti so se zavedali tudi snovalci standardov, ki so ob snovanju prvotnega standarda 802.11b (nazivna hitrost do 11 Mbit/s) uvedli kar nekaj zaščitnih mehanizmov. Eden bistvenih je šifriranje podatkov. Rešitev so poimenovali WEP ali Wired Equivalent Privacy in naj bi zagotavljala varnost, primerljivo s tisto v ožičenih omrežjih. Poleg šifriranja vsebine, ki se prenaša prek radijskih valov, je WEP hkrati tudi orodje za nadzor dostopa do brezžičnega omrežja. Tako se lahko na točko/usmerjevalnik povežejo le tisti uporabniki, ki poznajo točen ključ WEP, drugim pa je dostop zavrnjen.

V teoriji se našteto lepo sliši, vendar je praktična uporaba WEP razkrila nekaj hudih pomanjkljivosti. Že samo "delo" s ključi WEP (gre za 64- ali 128-bitne ključe dolžine 10 oz. 26 znakov v šestnajstiškem zapisu) je nadvse neprimerno. Edini način je ročno vnašanje dolgega in zapletenega ključa v nastavitvah vsakega posameznega brezžičnega odjemalca posebej. Seveda to pomeni, da je ob morebitni spremembi ključa treba ves postopek ponoviti. Dodatno zmedo pri vnašanju ključev je povzročala možnost vnosa ključa v zapisu običajnih znakov ASCII in to so različni izdelovalci interpretirali po svoje, rezultat pa je bila le še dodatna zmeda.

Drug, še bolj pereč problem pa je varnost šifrirnega algoritma. Snovalci so na začetku zagotavljali, da je 128-bitna dolžina ključa pretrd oreh, in napadi vrste "brute force" (uganjevanje kombinacij) nikakor ne bi bili smiselni. V resnici zgornja trditev pravzaprav drži, vendar je težava nastala drugje. Del vsakega šifriranega paketa, ki se pošlje po brezžičnem omrežju, je tudi t. i. "Initialisation Vector - IV", ki je dolg 24 bitov in se pošlje nešifriran, njegova naloga pa je zagotavljanje neponovljivosti vsakega poslanega paketa. Ti vektorji pa se v prometno bolj obremenjenih brezžičnih omrežjih zaradi razmeroma kratke dolžine kmalu začnejo ponavljati. To so izkoristili spretni hekerji, ki iz ponavljajočih se vzorcev zmorejo izluščiti dovolj ključnih bitov, da je izračun ali, bolje rečeno, ugibanje pravega ključa WEP izvedljivo v dovolj kratkem času. Tako je danes s prosto dostopno programsko opremo, ki teče v Linuxu, primerno strojno opremo (ustrezna brezžična kartica PC Card) in spodobno zmogljivim prenosnikom moč ključ WEP razbiti že v vsega nekaj minutah...

Razsežnosti pomanjkljive enkripcije podatkov so se na srečo hitro zavedli tudi snovalci varnostnih sistemov. Staknili so glave in predstavili rešitev, imenovano WPA. V resnici je že pred začetkom razvoja algoritma WPA potekal razvoj varnostnega standarda, imenovanega 802.11i. Ker pa so razmere na trgu zahtevale čimprejšnjo rešitev nastale varnostne zagate, so snovalci povzeli nekatere takrat že izdelane rešitve znotraj 802.11i, jih prilagodili delovanju na obstoječi opremi na trgu in skupek predstavili kot WPA. Ta je odpravil kar nekaj pomanjkljivosti predhodnika: večja podjetja so gotovo težko pričakale možnost centralizirane distribucije ključev ob pomoči varnostnega standarda 802.1X in strežnikov RADIUS. Tudi domači uporabniki brez dodatnega strežnika lahko izkoristijo prednosti WPA v t. i. načinu WPA-PSK, kjer PSK pomeni "pre-shared key" in kjer je za dostop do omrežja treba vpisati geslo. To geslo ni več nujno dolgo in neberljivo šestnajstiško število, saj ga lahko sestavlja od 8- do 63-mestni niz znakov ASCII.

Poleg očitnih prednosti WPA pa rešitev pozna tudi nekaj omejitev. Prva je predvsem ta, da nekoliko starejša oprema (večina po standardu 802.11b) ne podpira WPA. Tehničnih ovir za to pravzaprav ni (zadostoval bi novejši t. i. "firmware" oz. strojna programska oprema), vendar so se izdelovalci raje osredotočili na izdelavo podpore novejšim izdelkom po standardu 802.11g. Tako dandanes prav vsi izdelki, delujoči po standardu 802.11g, podpirajo WPA vsaj v načinu WPA-PSK, večina pa omogoča tudi uporabo strežnika RADIUS in nekaterih drugih naprednih varnostnih rešitev.

V praksi se WPA dobro obnese. Težav z združljivostjo povečini ni, zaenkrat pa ni znan še noben uspešen primer vdora v (dobro zaščiteno) omrežje WPA. Težave so le pri združljivosti za nazaj. Starejši odjemalci, ki WPA ne podpirajo in delujejo le z enkripcijo WEP, se v omrežja WPA ne bodo mogli povezati. Tako nam preostane le dvoje: nadomestitev vseh starejših odjemalcev z novejšimi, ki podpirajo WPA, ali pa nastavitev zaščite na WEP.

Letošnjo pomlad je bil dokončan tudi dolgo obljubljeni standard 802.11i, ki je posvečen izključno varnosti brezžičnih omrežij. Zaradi lažje prepoznavnosti so ga poimenovali WPA2. Novosti v primerjavi z WPA je nekaj, vendar v bistvu ne uvaja drastičnih sprememb glede na WPA. Razlika je predvsem v zmogljivejšem šifrirnem algoritmu AES, ki na srečo strojno ni dosti zahtevnejši od obstoječih rešitev (TKIP oz. RC4 pri WEP). Zato za podporo WPA2 povečini zadostuje nadgradnja gonilnikov in strojne programske opreme. Prav med tokratnim preizkusom smo opazili, da so se izdelovalci vendarle prebudili in že začeli ponujati ustrezne popravke, ki omogočajo uporabo WPA2. Pričakujemo lahko, da bodo sčasoma na voljo popravki za vso trenutno dostopno opremo na trgu, pa tudi za nekatere v preteklosti dobro prodajane izdelke.

Brezžična omrežja poleg šifriranja zvez poznajo še dva zaščitna mehanizma, ki ju lahko uporabljamo neodvisno od WEP/WPA ali v kombinaciji z enim izmed njiju. Tehnika skrivanja imena brezžičnega omrežja (angleško "SSID broadcast disable") je najmanj učinkovita in omogoča le, da se v omrežje ne more priključiti vsak naključni mimoidoči, saj mora za priklop poznati točno ime omrežja in ga vpisati v nastavitvah odjemalca. To pa ni prevelika ovira za nekatere prosto dostopne programe, ki prisluškujejo vsemu prometu v radijskem spektru 2,4 GHz, na katerem deluje WLAN po standardu 802.11b/g. S takim delovanjem uspešno izluščijo ime omrežij v bližini, priklop nanje pa nato ni nobena težava več.

Dosti bolj učinkovita je tehnika filtriranja dostopa do omrežja prek naslova MAC ali t. i. "MAC filtering". Vsak omrežni element, ki deluje po standardu ethernet (bodisi žični bodisi brezžični), ima namreč svoj lasten unikaten naslov MAC. Tako lahko naredimo seznam naslovov MAC vseh dovoljenih brezžičnih odjemalcev, na podlagi tega seznama pa nato usmerjevalnik ali dostopna točka podeli ali zavrne dostop do omrežja. V kombinaciji s šifriranjem podatkov taka zaščita dvigne raven varnosti stopničko više, saj elegantno prepreči dostop uporabnikom, ki bi se dokopali do ključa WEP ali WPA prek človeškega dejavnika (npr. ključ, zapisan na listku in prilepljen na računalnik).

Varnostnih rešitev je torej kar nekaj, poraja pa se vprašanje, katero uporabiti. Manj zahtevnim uporabnikom domačih brezžičnih omrežij bi načeloma povsem zadostovalo zgoraj omenjeno filtriranje dostopa prek naslovov MAC. S tem preprečimo dostop zgolj naključnim uporabnikom, tisti vztrajnejši pa bodo kmalu našli pot in obšli to vrsto zaščite. Poleg tega je težavno predvsem vnašanje naslovov MAC, saj so sestavljeni iz 12 znakov HEX in pomišljaji med vsakim parom znakov, različni izdelovalci pa si vnos teh znakov v nastavitvah usmerjevalnika ali točke razlagajo precej po svoje.

Varnejši je vklop šifriranja podatkov. Šifriranje WEP svetujemo le tistim, ki imajo v svojem omrežju odjemalce, ki ne podpirajo WPA. Vsem novim uporabnikom pa bo laže in seveda varneje vzpostaviti šifriranje WPA v načinu WPA-PSK. Ob primerni izbiri gesla, ki naj seveda ne bo enako npr. imenu brezžičnega omrežja (SSID), smo lahko prepričani, da v našem omrežju ne bo nepovabljenih gostov.

Pregled različnih pohitritvenih tehnik

"Običajnih" omrežnih naprav, ki podpirajo le standard 802.11g, je danes le še malo. Skoraj vsaka se lahko pohvali še s katero izmed sicer nestandardnih pohitritvenih tehnik. Večinoma delujejo le z napravami istega izdelovalca oz. z napravami, ki imajo enako osnovno vezje.

SuperG je tehnologija podjetja Atheros, ki jo je v svojih izdelkih uporabilo kar nekaj velikih izdelovalcev omrežne opreme (D-Link, Netgear, TrendNET in drugi). Je edina, ki za dosego hitrejših hitrosti prenosa uporablja kontroverzno tehniko združevanja radijskih nosilcev oz. kanalov. Kljub temu da je Atheros poskrbel za popolno združljivost SuperG z uradnim standardom 802.11g, je pri konkurenci pa tudi pri nadzornem organu IEEE povzročil kar nekaj nejevolje. Razlog je predvsem v občutno večjem zasedanju že tako močno omejenega in z brezžičnimi omrežji zasičenega frekvenčnega pasu v območju 2,4 GHz.

Spektralni prikaz širine običajnega in razširjenega frekvenčnega kanala. SuperG vedno deluje le na 6. kanalu. Razširjeni kanal se ustrezno skrči, če zahteve po hitrosti prenosa podatkov niso dovolj velike ali če so v bližini druga omrežja Wi-Fi. (vir: Broadcom)

Dobra lastnost tehnike SuperG je, da je odstotek pohitritve v okolju brez "motenj" drugih omrežij zelo velik, saj je mogoče doseči vse tja do dvakrat višje hitrosti kot sicer! Tudi v našem laboratoriju nam je julija 2004 uspelo izmeriti hitrosti, ki so segale tudi čez 45 Mb/s! Za nameček je zaradi dobre podprtosti večjih izdelovalcev enostavno dobiti izdelke, združljive s SuperG.

AfterBurner namesto razširitve frekvenčnega kanala raje poskrbi za boljši izkoristek že obstoječe pasovne širine. To doseže tako, da prenaša nekaj manj redundantnih paketov, ki so v okolju z veliko motnjami sicer potrebni. Poleg tega je nekaj sprememb doživela tudi struktura in velikost podatkovnih okvirov. Tako AfterBurner obljublja tja do 35 % pohitritev glede na 802.11g, kjer je povprečna hitrost okoli 22 Mb/s. Tudi ta podatek nam je v našem laboratoriju ob preizkusu ustreznih izdelkov Linksys že uspelo preveriti.

Prism Nitro podjetja GlobespanVirata uporablja nekoliko drugačen pristop. Osredotoča se predvsem na izboljševanje hitrosti delovanja omrežij, v katerem gostuje več uporabnikov z različnimi standardi odjemalcev (802.11b/g). Poleg tega izkorišča tudi lastnost stisljivosti podatkov, podobno kot so pred leti počeli analogni modemi. V praksi nam Nitra še ni uspelo preizkusiti, saj je zaradi zelo omejene podpore izdelovalcev slabo razširjen.

Pre-N je tržno ime za izdelke z nekaterimi rešitvami, zajetimi v nastajajoči standard 802.11n. Med najopaznejšimi je tehnika MIMO (Multiple In, Multiple Out), ki z uporabo več ločenih radijskih enot občutno poveča domet takih naprav. Podvojeno (108 Mb/s) hitrost prenosa podatkov pa izdelki Pre-N dosegajo z enkrat višjo spektralno izkoriščenostjo kot pri standardu 802.11g. Dosežene resnične hitrosti so tako več kot 40 Mb/s, vendar za razliko od SuperG frekvenčni kanal ni prav nič širši! Poleg tega je zagotovljena popolna združljivost za nazaj, še več - izkazalo se je, da se izdelki Pre-N najbolje od vseh obnesejo v okolju z mešano strukturo odjemalcev 802.11b/g in Pre-N. Tako je zmanjšanje hitrosti, ki je sicer potrebno zaradi zagotavljanja združljivosti, v takih omrežjih najmanjše.

Kaj je novega?

Temeljna načela brezžičnega povezovanja se danes ne razlikujejo bistveno od tistih pred leti. Še vedno namreč potrebujemo brezžični usmerjevalnik ali dostopno točko ter enega ali več odjemalcev, da lahko govorimo o brezžičnem omrežju. Tak način povezovanja imenujemo infrastrukturni način in je danes najbolj tipičen primer brezžičnega omrežja. Načeloma je še vedno možno tudi t. i. povezovanje vsak z vsakim (peer-to-peer oz. ad-hoc), vendar je z nižanjem cen opreme ta način povezovanja danes redek.

Na voljo je nekaj novih rešitev na strani odjemalca. Tako že nekaj časa niso na trgu le kartice PC Card, PCI ali vmesniki USB za povezovanje računalnikov, temveč je možno kupiti tudi omrežne mostove (wireless bridge), s katerimi lahko brezžično povežemo poljubno napravo z običajnim žičnim vmesnikom ethernet (priključek RJ45). Na voljo so tudi brezžični tiskalniški strežniki, različni predvajalniki večpredstavnih vsebin, več pa je tudi dodatkov za izboljšanje dometa signala (močnejše antene, namenski ojačevalci signala).

Prav v vse tokrat preizkušene brezžične usmerjevalnike je vgrajeno (vsaj) štirikratno omrežno stikalo. S tem lahko prek usmerjevalnika preprosto povežemo namizne računalnike in prenosnike v isto omrežje, s tem da za povezavo namiznih uporabimo običajne žične povezave. Razen D-linkovega usmerjevalnika so imeli vsi tokrat preizkušeni izdelki priključke, ki omogočajo 10- ali 100-megabitno povezavo. D-Link pa je nakazal smernico, ki ji bodo v bližnji prihodnosti zagotovo sledili tudi drugi: vgradnjo stikal s podporo gigabitnim (1000 Mb/s) hitrostim.

Poleg novosti na strojnem področju je nekaj sprememb tudi na področju zmožnosti, ki jih omogočajo točke in usmerjevalniki. WDS ali Wireless Distribution System je sistem, ki omogoča medsebojno povezovanje več usmerjevalnikov oz. dostopnih točk prek radijskega vmesnika. Zaradi precejšne vsestranskosti sistema je mogoče doseči marsikaj. Vzemimo primer dveh usmerjevalnikov, obeh s podporo WDS: eden izmed njiju lahko igra vlogo klasičnega brezžičnega usmerjevalnika, drugi pa podvaja signal prvega in s tem učinkovito poveča pokritost s signalom WLAN prvega usmerjevalnika. Še bolj zanimiva je možnost, da z WDS vzpostavimo brezžični omrežni most med dvema krajevnima omrežjema, za kar bi sicer navadno morali vzpostaviti najeti vod. Možna je tudi kombinacija točka - več točk, kjer omrežni most vzpostavimo med več kot le dvema omrežjema. Način brezžičnega odjemalca pa pomeni, da igra usmerjevalnik/točka vlogo, ki jo ima sicer običajno brezžična kartica in se tako povezuje na drugo dostopno točko.

Skratka, WDS je vsekakor dobrodošla funkcionalnost, tudi če jo morda v tem trenutno še ne potrebujemo. Za podporo sistemu WDS se odloča vse več izdelovalcev, saj smo na tokratnem preizkusu imeli kar precej izdelkov, ki WDS podpirajo že v osnovi, nekateri pa po opravljeni nadgradnji strojne programske opreme. Zato za eno od prihodnjih številk načrtujemo obsežnejši opis in preizkus sistema WDS v praksi.

Požarni zid je v današnjem svetu nadvse pomemben pojem. Poleg programskih različic, ki jih lahko namestimo v vsak računalnik posebej, lahko vlogo različno zmogljivega požarnega zidu igra tudi usmerjevalnik. Požarni zidovi, vgrajeni v brezžične usmerjevalnike, pa so po funkcijah in zmogljivosti večinoma enakovredni tistim v ožičenih usmerjevalnikih. Le-te smo podrobno opisali v prejšnji številki, zato se tokrat ne bomo spuščali v podrobnosti.

Za uspešno delovanje šifrirane brezžične povezave je poleg nastavitev usmerjevalnika ali dostopne točke potrebno nastavljanje vsakega odjemalca posebej. To je lahko v primeru precejšnega števila odjemalcev ali pogostega menjavanja šifrirnega gesla/ključa precej mučno delo. Zato se v zadnjem času na trgu pojavljajo izdelki, ki se hvalijo z možnostjo samodejne nastavitve varnostnih parametrov brezžične zveze. Vsi po vrsti obljubljajo kar se da poenostavljeno nastavljanje parametrov brezžične varnosti. Nekateri (npr. Linksys) so šli celo tako daleč, da se celotno omrežje nastavi samodejno po pritisku na gumb na usmerjevalniku oz. dostopni točki.

Resnica je nekoliko drugačna. Za uspešno delovanje omenjenih sistemov (SES pri Linksys, AOSS podjetja Buffalo, WISP pri izdelkih Edimax itd.) moramo imeti poleg združljivega usmerjevalnika/točke nameščeno ustrezno programsko opremo na vseh brezžično omreženih računalnikih. Ta pa povečini deluje le z brezžičnimi odjemalci istega izdelovalca, morebitne preostale odjemalce pa moramo še vedno nastavljati ročno. Uporabnost vseh omenjenih sistemov je tako precej omejena, poleg tega ob nepravilnem delovanju tvegamo izgubo dostopa do brezžičnega dela omrežja. Trenutno tudi ni videti, da bi izdelovalci v kratkem poenotili različne rešitve na tem področju, zato celovite ponudbe samodejne nastavitve zaenkrat še ni moč pričakovati.

Kako smo preizkušali

Ponudba brezžične omrežne opreme na trgu je zelo pestra. Če bi želeli preizkusiti prav vse izdelke, preizkusa ne bi nikoli končali, saj nenehno nastajajo novi izdelki. Zato smo se omejili na eno dostopno točko in en brezžični usmerjevalnik na posameznega izdelovalca, poleg tega naj bi bili izdelki namenjeni manj zahtevni rabi, se pravi postavitvi brezžičnega omrežja doma ali v manjšem podjetju. Ker pa nekateri izdelovalci dostopnih točk ne izdelujejo (več) ali jih slovenski zastopnik nima na zalogi, smo se odločili, da izjemoma preizkusimo dva usmerjevalnika istega izdelovalca - seveda če smo dva različna sploh dobili v preizkus.

Na naprave smo se najprej povezali prek ožičene povezave (prav vsi preizkušeni izdelki imajo privzeto vklopljen strežnik DHCP) in prek spletnega brskalnika vstopili v namestitveni vmesnik. Po krajšem spoznavanju ureditve menujev smo že lahko ocenili preprostost nastavljanja, nato pa smo si ogledali, kaj vse ponuja programska oprema usmerjevalnika. Ogledali smo si tudi zunanjost, predvsem razporeditev in količino priključkov, pa tudi priložene antene in možnost zamenjave le-teh.

Sledil je preizkus prepustnosti, ki jo zmore priključek WAN usmerjevalnika (dostopne točke temu preizkusu razumljivo niso bile podvržene). S programom Ixia Chariot 5 smo desetkrat zapored prenašali 1 MB podatkov, pri tem pa program poleg preglednega grafa izpiše tudi povprečno in največjo doseženo hitrost prenosa za vseh deset iteracij. Pri tem smo uporabili dva računalnika s hitrim omrežnim vmesnikom: enega smo priključili na priključek LAN na usmerjevalniku, drugega pa na WAN in ustrezno nastavili parametre IP na vsakem računalniku posebej in tudi na usmerjevalniku. Prva meritev predstavlja največji izmerjeni pretok podatkov v smeri LAN WAN. Za drugo meritev (smer WAN LAN) pa smo računalnik ali končno točko (end-point), priključen na lanovski del usmerjevalnika, "postavili" na t. i. območje DMZ, da je bila meritev zaradi sistema požarnega zidu usmerjevalnikov sploh izvedljiva.

Tloris poslovnih prostorov, v katerih smo merili domet brezžičnih anten.

Še pred začetkom preizkusa hitrosti brezžičnega dela smo določili štiri "preizkusne točke" znotraj naših poslovnih prostorov. Razporeditev lokacij je razvidna na tlorisu razporeditve prostorov. Ovire so povečini tanke mavčne stene, ki načeloma niso večja motnja za potovanje signala Wi-Fi. Z večanjem števila le-teh (točka 3) pa se razumljivo pokažejo prve razlike med dosegom posameznih izdelkov. Četrto preizkusno točko smo postavili na podest stopnišča nadstropje niže od tistega, v katerem je bila postavljena preizkušena točka ali usmerjevalnik. Pri tem je pomembno, da je bila dejanska oddaljenost četrte točke razmeroma majhna, vendar je tanke mavčne stene zamenjala debela armiranobetonska plošča ter zidane stene stopnišča. Po pričakovanjih so se zato ravno pri zadnji, četrti točki pokazale največje razlike med posameznimi izdelki, saj so take ovire najtrši oreh za brezžične izdelke.

Da bi bila medsebojna primerljivost meritev kar največja, smo se odločili, da bomo vse usmerjevalnike in dostopne točke preizkušali z istim brezžičnim odjemalcem. Šlo je za prenosnik višjega cenovnega razreda z vgrajenim brezžičnim vmesnikom Intel Pro/Wireless 2200BG (del nabora Intel Centrino). Izbor ni naključen, saj je omenjeni brezžični vmesnik danes eden bolj razširjenih, izkušnje pa so pokazale, da gre hkrati tudi za enega najzanesljivejših. Poskrbeli smo tudi, da so bile prav vse dostopne točke in usmerjevalniki pred preizkusom nastavljeni na četrti frekvenčni kanal, ki se je v našem testnem okolju izkazal za nezasedenega, pa tudi morebitni sosednji kanali, ki bi utegnili motiti potek meritev, so bili bolj ali manj prosti drugih brezžičnih omrežij. Hkrati smo poskrbeli tudi za šifriranje povezave z algoritmom WPA v načinu WPA-PSK. S tem smo obenem preverili združljivost in zanesljivost sistema šifriranja.

Preizkus smo opravili v okolju Windows XP SP2. Rezultati meritev so zbrani v tabeli.

Je prihodnost brezžična? Vsekakor!

Zdi se, da razmaha brezžičnega povezovanja, ki ga doživljamo danes, nič ne more ustaviti. Uporabniki zahtevamo vse večjo mobilnost in hkrati vse višje hitrosti povezovanja. To sta obenem poglavitni gonilni sili razvoja brezžičnih izdelkov in nič ne kaže, da bi se ta v kratkem ustavil.

Dejstvo je tudi, da današnji brezžični omrežni izdelki še zdaleč ne dosegajo hitrosti svojih ožičenih sorodnikov. Medtem ko se največje hitrosti danes razpoložljive tehnologije WLAN gibljejo okoli 100 Mb/s (v resnici še dosti manj), je v ožičenih omrežjih ob pomoči razmeroma poceni ethernetne tehnologije danes mogoče dosegati hitrosti vse do 1 Gb/s. V nebo vpijoča razlika seveda ne pusti hladnih razvojnih oddelkov izdelovalcev, ki mrzlično iščejo nove in nove rešitve zanjo. Hitrejši razvoj pa delno ovira tudi dolgotrajen proces standardizacije pod okriljem organizacije IEEE, vendar je le tako mogoče zagotoviti združljivost izdelkov.

Kljub temu so že danes na voljo zametki naslednika danes priljubljenega standarda 802.11g. Določeni izdelki, ki se hvalijo z nazivom Pre-N (npr. Belkin), namreč že vključujejo nekatere izboljšave, ki jih obljublja novi podstandard po imenu 802.11n, ki bo definiran v okviru prepisa IEEE 802.11. Snovalci obljubljajo teoretične hitrosti do 540 Mb/s, z nekaterimi tehnikami, kot je MIMO, in novim načinom modulacije pa naj bi se opazno povečal tudi domet teh napravic. Kot kaže danes, naj bi bil standard dokončno potrjen v drugi polovici leta 2006. Do takrat se ne bo vedelo, ali bodo danes in v prihodnje dosegljivi izdelki Pre-N omogočali nadgradnjo na dokončni standard 802.11n.

Razvoj pa ne gre naprej le v smeri hitrejšega povezovanja, temveč tudi v raznolikosti brezžično omreženih izdelkov. Tako so se ne dolgo nazaj na trgu (predvsem ameriškem) pojavili prvi brezžični telefonski aparati, ki namesto pripadajoče bazne postaje uporabljajo kar poljubno dostopno točko Wi-Fi. Ta rešitev sovpada z vse večjo priljubljenostjo sistemov za telefoniranje prek interneta, imenovanih VoIP. Zaradi popolnosti ponudbe so nekateri izdelovalci že ponudili brezžične usmerjevalnike VoIP, ki podpirajo neposredno povezovanje do ponudnikov telefonije VoIP prek protokola SIP ali RTP/RTCP. Zamisel, ki obeta veliko, njen "doseg" v praksi pa bomo še videli.

Skratka, svežih zamisli na področju tehnologij in izdelkov vsekakor ne bo še tako kmalu zmanjkalo. Menimo tudi, da je Wi-Fi danes dozorela tehnologija, saj je izdelovalcem uspelo razmeroma dobro poskrbeti za vse vidike delovanja, tudi za varnost. V prihodnosti pa se nadejamo, da bo nekaj (dodatnih) korakov naprej storjenih še na področju enostavnosti uporabe in zanesljivosti brezžične opreme.

Tabela s tehničnimi podatki preizkušenih izdelkov in vsemi meritvami je na našem spletu:

www.monitor.si/datoteke/Monitor-brezzicni_12_2005.pdf.

D-Link Wireless 108G Access Point DWL-2100AP

Preizkušena dostopna točka D-Link DWL-2100AP na prvi pogled ne izstopa preveč. V dokaj majhnem ohišju se skriva zmogljiv strojni del, ki podpira pohitritveno tehnologijo SuperG. Podprti so vsi načini delovanja WDS (most točka-točka in točka-več točk, repetitor, odjemalec) in to točko naredi vsestransko uporabno.

Nastavitveni vmesnik je klasičen za tega izdelovalca, saj ima že več let nespremenjeno obliko. To bodo cenili predvsem dosedanji uporabniki izdelkov D-Link, novi pa bodo vsaj na začetku porabili nekaj več časa za iskanje nastavitev.

Zmogljiv strojni del se je izkazal tudi pri meritvah hitrosti in dometa. Ti rezultati so namreč med boljšimi, še posebej, če upoštevamo preprosto priloženo anteno. Boljša antena bi zagotovo še izboljšala rezultate na najbolj oddaljeni točki merjenja, kjer je D-linku zdaj nekoliko pošla sapa.

D-Link Wireless 108G Access Point DWL-2100AP

Kaj: Dostopna točka.

Nadgradnje: WDS, TurboG.

Cena: 26.784 tolarjev.

Prodaja: ZAK, www.zak.si.

Za: Vsestransko delovanje, ugodna cena, hitrost prenosa.

Proti: Nekoliko nepregleden nastavitveni vmesnik.

Edimax Access Point EW-7207APg

V običajne dostopne točke je vgrajena le ena omrežna (ethernetna) vtičnica, s katero točko povežemo z ožičenim delom omrežja. Edimax EW-7207Apg ima kar pet omrežnih vtičnic, od tega se štiri obnašajo kot klasično omrežno stikalo.

Nas pa je bolj zanimal brezžični del naprave. Nastavitvene zmožnosti so v povprečju tokrat preizkušenih izdelkov. Podpora WDS je omejena na način "bridge", pohitritvenih tehnik pa Edimax ne uporablja. Preprosti funkcionalnosti ustreza tudi preprost in zato pregleden nastavitveni vmesnik.

Nekaj težav smo imeli pri preizkušanju hitrosti. Med prenosom podatkov so namreč kratki trenutki, ko prenos povsem zamre. Tako je v povprečju hitrost prenosa podatkov slaba, ne glede na visoke trenutne največje hitrosti prenosa.

Edimax Access Point EW-7207APg

Kaj: Dostopna točka.

Nadgradnje: WDS.

Cena: 15.600 tolarjev.

Prodaja: Elkotex, www.elkotex.si.

Za: Vgrajeno štirikratno stikalo, preprost nastavitveni vmesnik, ugodna cena.

Proti: Nestabilen brezžični prenos podatkov.

Level One Access Point WAP-0003

Dostopna točka WAP-0003 je na voljo v dveh različicah, WAP-0003v1 in WAP-0003v2. Med seboj se razlikujeta po največji hitrosti brezžičnega dela, ki je pri različici v1 54 Mb/s, pri v2 pa po zaslugi tehnologije Atheros SuperG 108 Mb/s. Navzven se točki ne razlikujeta, obe se skrivata v nekoliko neuglednem in velikem ohišju. Podprt je način WDS (vse funkcije), za varnost skrbi algoritem WPA, vse skupaj pa je nastavljivo prek enega bolj nepreglednih spletnih vmesnikov na tokratnem preizkusu.

Izmerili smo razmeroma nizko hitrost prenosa. Medtem ko so na dveh bližnjih točkah meritve kar dobre, so bile na najbolj oddaljeni slabe, celo najslabše med vsemi preizkušenimi dostopnimi točkami.

Level One Access Point WAP-0003

Kaj: Dostopna točka.

Nadgradnje: WDS.

Cena: 22.924 tolarjev.

Prodaja: Digital-Data, www.digital-data.si; Izid, www.izishop.net.

Za: Ugodna cena.

Proti: Kakovost izdelave, nepregleden nastavitveni vmesnik.

Linksys Wireless G Access Point WAP54G

Podjetje Linksys je že tradicionalno dejavno na področju brezžičnih komunikacij. Prepoznavna oblika njihovih izdelkov je do nedavna ostajala nespremenjena, šele najnovejši izdelki prinašajo nove oblikovne smernice. Preizkusili smo dostopno točko, ki sodi še v "staro šolo" oblikovanja izdelkov Linksys.

Točka WAP54G ima dve izmenljivi anteni, ki štrlita iz hrbta razmeroma velikega ohišja. Zadnja strojna različica (WAP54Gv3) ima na sprednji strani tipko, ki sproži samodejno nastavljanje; Linksys ga je poimenoval SES Secure Setup. Sicer pa druge nastavitve urejamo prek spletnega vmesnika. V njem najdemo kar nekaj možnosti nastavitev, tudi popolno podporo sistemu WDS.

Nekoliko smo bili razočarani nad dometom brezžičnega signala. Ta se hitro zmanjšuje z večanjem števila ali debeline ovir (sten), tako da so izmerjeni rezultati nekoliko pod pričakovanji.

Linksys Wireless G Access Point WAP54G

Kaj: Dostopna točka.

Nadgradnje: WDS.

Cena: 27.480 tolarjev.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Za: Vsestransko delovanje, samodejna nastavitev SES.

Proti: Nekoliko slabši domet.

Netgear RangeMax Wireless Access Point WPN802

Dostopna točka Netgear RangeMAX je poleg usmerjevalnika istega izdelovalca edina na preizkusu, ki navzven nima vidnih anten. Zato pa je kar sedem anten skritih pod pokrovom. To točko naredi nadpovprečno veliko. Tehnologija MIMO poskrbi, da je povezava med točko in odjemalcem vzpostavljena po kar najbolj optimalni poti.

WPN802 v zadnji različici strojne programske opreme podpira WDS, vendar le v načinu "repeater", ne pa tudi v načinu omrežnega mostu. Za varnost je poskrbljeno z WPA2, kar je trenutno optimalna rešitev na področju brezžične varnosti. Nastavitve je moč opraviti prek spletnega vmesnika, katerega videz je sicer nekoliko špartanski, a kljub temu ponuja precej možnosti nastavljanja.

Izmerjena hitrost prenosa med točko in odjemalcem po standardu 802.11g ni najboljša. Predvsem na najbolj oddaljeni točki, kjer Netgear obljublja največjo prednost pred konkurenco, je dosežena hitrost razmeroma nizka. Vsekakor pa je cena glede na konkurenčne izdelke dokaj visoka.

Netgear RangeMax Wireless Access Point WPN802

Kaj: Dostopna točka.

Nadgradnje: WDS, SuperG, MIMO.

Cena: 43.080 tolarjev.

Prodaja: Domex, www.domex.si.

Za: Čarovnik za namestitev, podpora SuperG (108 Mb/s), WPA2.

Proti: Velikost, nekoliko slabši domet, visoka cena.

TrendNET Hot-Spot Access Point TEW-453APB

Dostopna točka TrendNET nekoliko izstopa izmed preizkušenih izdelkov. Namenjena je predvsem postavitvi t. i. javne vroče točke (Hot Spot), saj je nadvse bogat nabor funkcij temu ustrezno prilagojen, vse skupaj pa je zapakirano v kovinsko ohišje.

Poleg povezovanja z nazivno hitrostjo 108 Mb/s (SuperG) točka podpira nastavitev do deset varnostnih profilov, VLAN (Virtual LAN - uporabniki iste točke se "ne vidijo" med seboj), možnost napajanja prek PoE (Power over Ethernet), nadzor in upravljanje prek konzole, SNMP ali telneta in še nekaj drugih zmožnosti, ki točko dvigujejo nad povprečje običajnih pristopnih točk. Izkušeni uporabniki, ki jim je TEW-453APB v prvi vrsti namenjena, se bodo tako brez težav privadili nekoliko zahtevnejšemu nastavitvenemu vmesniku.

Zmogljiva zasnova pa sama po sebi ne bi pomenila veliko brez ustrezno zmogljivega radijskega dela. "Vroča točka" TrendNET se je tudi tu odrezala nadpovprečno. Hitrost prenosa je bila ena najvišjih na vseh preizkušenih točkah, še posebej pa na najbolj oddaljeni, kjer je točka dosegla celo drugo najvišjo izmerjeno hitrost tokratnega preizkusa in najvišjo v konkurenci pristopnih točk. Ob povedanem se niti cena ne zdi pretirano visoka, saj za ta denar dobimo zmogljiv in zanesljiv izdelek.

TrendNET Hot-Spot Access Point TEW-453APB

Kaj: Dostopna točka.

Nadgradnje: WDS.

Cena: 34.363 tolarjev.

Prodaja: EC, www.ecdoo.si; FCC, www.fcc.si; TrendNET, www.trendnet.si.

Za: Izdelava, zmogljivost, odličen domet.

Proti: Nekoliko težavno nastavljanje varnostnih profilov.

ZyXEL Wireless Access Point G-560

Majhna in prijetno oblikovana točka izdelovalca ZyXEL je po funkcionalnosti ena manj zmogljivih dostopnih točk na tokratnem preizkusu. Je namreč edina, ki ne podpira sistema WDS (če ga ne potrebujete, vas to seveda ne bo zanimalo). Učinek tehnologije SuperSpeed, ki je uporabljena za povečanje hitrosti prenosa, lahko pričakujemo le pri uporabi odjemalcev, združljivih s SuperSpeed, a ti niso prav pogosti. Omenjena težava sicer pesti vse dostopne pohitritvene tehnike na trgu.

Poleg oblikovanja samega izdelka se je ZyXEL potrudil tudi pri izdelavi spletnega vmesnika, ki je prijazen za oko, nastavitve pa so smiselno zbrane v preglednem menuju. Dodatna prednost je hiter vnovični zagon. To cenijo tisti, ki pogosto spreminjajo nastavitve.

Izmerjene hitrosti prenosa so v povprečju sorodnih izdelkov. Glede na to, da antene ni moč zamenjati, bi lahko bila vgrajena nekoliko boljša, saj bi se to zagotovo poznalo na rezultatih. Obregniti se moramo tudi ob ceno, kajti konkurenca po nižji ceni ponuja večji domet in bogatejšo funkcionalnost.

ZyXEL Wireless Access Point G-560

Kaj: Dostopna točka.

Nadgradnje: Ne.

Cena: 35.880 tolarjev.

Prodaja: Datacom, www.datacom.si.

Za: Majhna, elegantna oblika.

Proti: Neizmenljiva antena, ne podpira WDS, visoka cena.

3Com OfficeConnect Wireless 11g Cable/DSL Gateway WL-527

Usmerjevalnik 3Com Wireless 11g Cable/DSL je eden redkih izdelkov, ki smo jih preizkusili že pred letom in pol ob zadnjem tovrstnem preizkusu, hkrati pa se je na trgu obdržal nespremenjen vse do danes.

Nastavitveni vmesnik je eden boljših. Nastavljanje je hitro, predvsem pa nadvse pregledno in tudi temeljito. Čarovnik za nastavitve bo prišel prav začetnikom v brezžičnem povezovanju. Strojno je usmerjevalnik zasnovan na veznem naboru podjetja Intersil, od tod tudi izvira pohitritvena tehnologija Nitro (več o tem v posebnem okvirčku). Anteni presenetljivo nista izmenljivi.

Prvi poizkus merjenja hitrosti brezžičnega dela se ni dobro končal. Z našim prenosnikom se nam namreč nikakor ni uspelo povezati na usmerjevalnik. Pomagala je šele nadgradnja strojne programske opreme usmerjevalnika na zadnjo različico (oktober 2005). Povezovanje je nato steklo brez težav.

Meritve je 3Com prestal dobro, a nič več kot to. Hitrost je upadala premo sorazmerno z oddaljenostjo oz. težavnostjo ovir med usmerjevalnikom in odjemalcem. Hitrost vmesnika WAN je kljub starosti usmerjevalnika dokaj dobra, saj naj bi prepustnost več kot 40 Mb/s zadostovala še nekaj časa (beri: nadgradenj omrežij naših ponudnikov).

3Com OfficeConnect Wireless 11g Cable/DSL Gateway WL-527

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: WDS, Nitro.

Cena: 28.320 tolarjev.

Prodaja: CHS, www.chs.si.

Za: Pregleden in hiter nastavitveni vmesnik.

Proti: Nekoliko slabši domet.

Asus Pocket 4-port Router WL-530G

Asus WL-530G je edini žepni usmerjevalnik na preizkusu. Ti modeli so v zadnjem času doživeli pravi razcvet, saj so jih v svoj prodajni program uvrstili številni izdelovalci. Ciljni trg teh izdelkov so predvsem tisti, ki potrebujejo brezžično povezavo povsod, kjer je na voljo le ožičena povezava (npr. predavalnice, sejne sobe itd.). Pri domačih uporabnikih pa majhnost oz. žepna velikost izdelka ne igra bistvene vloge.

WL-530G je sicer polnokrvni usmerjevalnik, ki ima poleg štirikratnega stikala in vmesnika WAN s prepustnostjo 25 Mb/s celo možnost zamenjave antene; priložena je med manjšimi, kar smo jih kdaj videli. Po nadgradnji strojne programske opreme Asusov "žepnik" premore celo WPA2, kar je vsekakor dobrodošel podatek. Za večjo varnost pred neprijetnostmi iz interneta skrbi požarni zid z vgrajenim SPI, nadzor nad nastavitvami pa je mogoč tudi prek oddaljenega omrežja, le potrpežljivi moramo biti. Vmesnik je namreč na trenutke precej počasen, pa še vsak vnovični zagon traja več kot 20 sekund.

Pri meritvah ni bilo bistvenih presenečenj. Prenos podatkov je bil suveren vse do zadnje točke merjenja, ko je usmerjevalniku vendarle pošla sapa, celo tako zelo, da je bila meritev komajda izvedljiva.

Asus Pocket 4-port Router WL-530G

Kaj: Žepni brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: Ne.

Cena: 17.280 tolarjev.

Prodaja: JAE, www.jae.si.

Za: Žepna velikost, WPA2, ugodna cena.

Proti: Počasen nastavitveni vmesnik.

Belkin High-Speed Mode Wireless G Router

Cenejši izmed dveh preizkušenih Belkinovih usmerjevalnikov (mimogrede, podjetje med drugim izdeluje tudi dostopne točke, a jih nismo dobili za preizkus) se že navzven opazno razlikuje od zmogljivejšega brata. Ohišje je manjše, nanj sta pritrjeni dve neizmenljivi anteni. Spletni nastavitveni vmesnik je pri obeh enak, torej preprost in pregleden. Pri obeh usmerjevalnikih je mogoče vklopiti nadzor na daljavo prek protokola http.

Funkcionalno gledano, je cenejši usmerjevalnik celo nekaj boljši, saj podpira WDS v načinu "bridge". To smo pri različici Pre-N pogrešali. Ob morebitni uporabi odjemalcev, združljivih s tehnologijo Afterburner, se lahko nadejamo do 30 % višje hitrosti prenosa kot pri običajni zvezi 802.11g.

Meritve hitrosti prenosa podatkov uvrščajo Belkinov usmerjevalnik nekako na sredino lestvice tokratnega preizkusa, le na zadnji točki se je odrezal nekoliko bolje od konkurenčnih izdelkov. Razmeroma ugodne cene pa se bodo razveselili tisti, ki iščejo poceni, a hkrati dober usmerjevalnik za rabo doma.

Belkin High-Speed Mode Wireless G Router

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: WDS, AfterBurner.

Cena: 24.750 tolarjev.

Prodaja: Alterna, www.alterna.si.

Za: Pregleden nastavitveni vmesnik.

Proti: Občasno nestabilen prenos.

Belkin Wireless Pre-N Router F5D8230-4

Belkinovo ponudbo izdelkov z imenom Pre-N smo že obširneje predstavili v letošnji aprilski številki. Takrat smo ugotovili, da gre za dokaj dober in predvsem hiter izdelek, še posebej v navezi z ustreznim odjemalcem Pre-N (kartica PCI ali PC Card).

V veliko ohišje so vgrajene kar tri (neizmenljive) antene. Vsi priključki na zadnji strani so zaradi lažjega razločevanja ustrezno obarvani in ločeni po namenu. Seveda ne manjka čarovnik za namestitev, ki olajša delo popolnim začetnikom. Tem tudi predlagamo, naj prepustijo nujno nadgradnjo strojne programske opreme bolj izkušenim uporabnikom. Stabilno povezavo, šifrirano z WPA, nam je namreč uspelo doseči šele po nadgradnji.

Prijetno presenečeni pa smo bili pri merjenju dometa brezžičnega dela. Hitrost prenosa podatkov je bila vse do zadnje točke merjenja zgolj povprečna, medtem ko smo na zadnji, najtežavnejši točki dosegli absolutno najvišjo hitrost na tokratnem preizkusu. Če to združimo z ugotovitvijo s spomladanskega preizkusa, da se domet ob uporabi ustreznih odjemalcev še poveča, lahko mirno trdimo, da gre pri kombinaciji Pre-N/MIMO za eno najboljših rešitev na področju dometa na trgu.

Belkin Wireless Pre-N Router F5D8230-4

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: Pre-N, MIMO.

Cena: 39.990 tolarjev.

Prodaja: Alterna, www.alterna.si.

Za: Zelo dober domet, pregleden nastavitveni vmesnik.

Proti: Visoka cena, velikost.

Buffalo AirStation MIMO WZR-G108

Če odmislimo staromodno zunanjost, gre pri Buffalovem modelu, tehnično gledano, za razmeroma nov izdelek, saj je vanj vgrajena tehnologija Pre-N v kombinaciji z MIMO. Navzven to oznanjajo tri antene, ki pa jih ni mogoče nadomestiti z močnejšimi. Požarni zid podpira SPI (Stateful Packet Inspection), ki pripomore k manjši možnosti prepuščanja "škodljivih" internetnih paketkov.

Brezžični del se na preizkusu ni dobro obnesel. Iz neznanega razloga smo imeli pri preizkušanju dometa precej težav, saj je bil prenos podatkov vseskozi nestabilen in zato v povprečju počasen. Za povrh nam meritve v istem prostoru sploh ni uspelo izvesti, saj se je povezava med merjenjem vedno znova prekinila. Pomagal ni niti izklop šifriranja WPA, iskanje novejše različice strojne programske opreme pa ni obrodilo sledov. Morda gre težave pripisati le preizkušenemu primerku.

Buffalo AirStation MIMO WZR-G108

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: Pre-N, MIMO.

Cena: 36.945 tolarjev.

Prodaja: PC H.and, www.pchand.si.

Za: Hitrost WAN.

Proti: Nestabilen brezžični del, le osnovna funkcionalnost, oblika in velikost.

Buffalo AirStation TurboG WHR-HP-G54

To, da večje število anten ne pomeni nujno tudi boljšega dometa, je cenejši izmed dveh preizkušenih Buffalovih usmerjevalnikov le še potrdil.

Za nenavadnim imenom WHR-HP-G54 se skriva majhen in lično oblikovan usmerjevalnik z izmenljivo anteno. Elektronika sodi med zmogljivejše, saj obsega popolno podporo sistemu WDS, torej je možen tako način most kot tudi repetitor. Požarni zid je vrste SPI, le posebne podpore obrambi proti DoS nima.

Manj vešči uporabniki bodo veseli funkcije AOSS, ki samodejno poskrbi za varnostne nastavitve, za uspešno povezovanje v internet pa poskrbi pametni namestitveni čarovnik. Ne manjka niti pohitritvena tehnika - premore Afterburner, ki je sicer med izdelovalci precej pogost.

Poleg naštetega ima Buffalo WHR-HP-G54 še skriti adut: vgrajen ojačevalnik brezžičnega signala! Zato je eden redkih izdelkov s tokratnega preizkusa, ki so na tretjem preizkusnem mestu dosegli polno hitrost, pa tudi v četrti točki merjenja je bila povprečna hitrost še vedno več kot 10 Mb/s! Če k temu prištejemo še dobre meritve prepustnosti vmesnika WAN, je jasno, da imamo opravka z zelo dobrim brezžičnim usmerjevalnikov.

Buffalo AirStation TurboG WHR-HP-G54

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: AfterBurner, WDS.

Cena: 23.350 tolarjev.

Prodaja: PC H.and, www.pchand.si.

Za: Oblika, zelo dober domet, ugodna cena.

Proti: Požarni zid bi lahko bil boljši.

Canyon Wireless Router CN-WF514

Podjetje Canyon je pri nas znano predvsem po prenosnih predvajalnikih MP3, saj so ti po zaslugi ugodnih cen postali precej razširjeni. No, nekaj izdelkov ima podjetje tudi med brezžičnimi izdelki, preizkusili pa smo usmerjevalnik CN-WF514.

Gre za majhen in na videz cenen izdelek, četudi po funkcionalni plati ni podhranjen. Podpira celo sistem WDS, pa čeprav le v načinu most (bridge) med dvema enakima napravama. Za brezžično varnost (lahko) skrbi WPA, na nevarnosti v obliki napadov DoS pa preži vgrajen požarni zid. Omenimo tudi, da je antena izmenljiva, kar v razredu najcenejših naprav ni ravno pogosto.

Meritve hitrosti niso potekale povsem brez težav. Težava je, da se prenos včasih kljub dobremu signalu za trenutek precej upočasni. To se na koncu pozna pri izmerjeni vrednosti povprečnega prenosa podatkov. Vendar Canyon CN-WF514, razen občasnih težav s prenosom, po nadvse ugodni ceni ponuja soliden izdelek.

Canyon Wireless Router CN-WF514

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: WDS.

Cena: 12.600 tolarjev.

Prodaja: Asbis, www.asbis.si.

Za: Ugodna cena.

Proti: Nestabilen prenos.

Cisco Integrated Services Router 871W

Izdelki podjetja Cisco so namenjeni okoljem, v katerih se zahteva brezkompromisna zanesljivost in varnost žičnih ali brezžičnih komunikacij. Tudi usmerjevalnik 871W ni izjema.

Gre za fizično, pa tudi drugače največji in tudi najboljši usmerjevalnik s tokratnega preizkusa. Kar zadeva varnost, je nadvse bogat: podpira do 20 hkratnih tunelov VPN, šifriranih z AES ali 3DES, in navidezna omrežja VLAN. Brezžična varnost je zagotovljena z WPA (WPA2 še ni podprt), poleg tega so na voljo tudi nekatere rešitve Cisco, kot so PEAP, LEAP in druge. Vse to nastavljamo prek varnega (https) spletnega vmesnika, lahko pa tudi prek ukaznega terminala (CLI).

Meritve brezžičnih hitrosti so na prvi pogled nekoliko presenetljive. Prenos podatkov namreč v povprečju ni tako hiter, a je zato stabilen. V četrti točki merjenja smo po zaslugi dveh velikih anten izmerili hitrost, ki usmerjevalnik uvršča med tiste z najboljšim dometom na tokratnem preizkusu. Prepustnost vmesnika WAN nam je uspelo izmeriti le v smeri LAN WAN, kjer znaša 50 MB/s, vendar smo prepričani, da tudi v nasprotni smeri ni nič slabša.

Cisco Integrated Services Router 871W

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: Ne.

Cena: 119.900 tolarjev.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Za: Zmogljivost, VPN, VLAN, kakovostna izdelava.

Proti: Visoka cena, zapletenost nastavljanja, zgolj povprečna hitrost brezžičnega dela.

D-Link Wireless 108G Gaming Router DGL-4300

"Igralni" usmerjevalnik D-Link nekoliko izstopa izmed preizkušenih. Njegova posebnost je nadvse dobra podpora računalniškim igram, ki omogočajo večigralno (multiplayer) igranje prek internetnih povezav. Nekatere izmed njih imajo namreč težave pri delovanju prek domačega usmerjevalnika, še posebej takrat, ko je igra pognana v načinu strežnik. Tako ima DGL-4300 že v strojni programski opremi podporo precejšnemu številu priljubljenih iger. Poleg tega tehnologija GameFuel obljublja zmanjšanje zakasnitev v omrežju na najnižjo možno raven.

DGL-4300 ima kot edini usmerjevalnik na tokratnem preizkusu štirikratno stikalo s podporo gigabitni hitrosti, izmerjena hitrost vmesnika WAN pa je z 88,8 Mb/s nadvse impresivna.

Hitrost brezžičnega dela je nekoliko manj impresivna. Kljub precej veliki (izmenljivi) anteni smo na najbolj oddaljeni točki komajda vzpostavili še delujočo povezavo za izvedbo meritev. Pohvalno pa je to, da DGL-4300 že v osnovi podpira WPA2, poleg tega sistem WDS omogoča nekaj več načinov uporabe brezžičnega dela omrežja. Napredne funkcije pa očitno terjajo svoj davek, saj je cena ena višjih nasploh.

D-Link Wireless 108G Gaming Router DGL-4300

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: SuperG, WDS.

Cena: 50.400 tolarjev.

Prodaja: ZAK, www.zak.si.

Za: Podpora igram, gigabitno stikalo, hitrost WAN, WPA2.

Proti: Visoka cena, občasno nestabilen nastavitveni vmesnik.

Draytek Vigor 2100G

Kljub temu da ime Draytek povprečnemu uporabniku morda ni znano, je omenjeni izdelovalec že stari znanec na področju žičnih in brezžičnih usmerjevalnikov. Pri Vigorju 2100G gre za zmogljivo napravo. WPA2 je podprt že v osnovi, tudi brez nalaganja nove različice strojne opreme. Tudi WDS v načinu most je dobrodošla funkcija. V kompletu dobimo tudi (kartonast) nastavek, s katerim lahko izvedemo stensko montažo. Možnosti nastavljanja v spletnem vmesniku je nadpovprečno veliko. Škoda le, da sicer hiter, le nekajsekundni vnovični zagon občasno zmede spletni brskalnik; problem odpravi osvežitev (refresh) strani.

Presenečeni smo bili nad rezultati meritev. Na žalost v negativnem smislu, kajti domet je bil podpovprečen. Že na tretji točki merjenja smo zaznali težave v stabilnosti povezave, na četrti točki pa je bil prenos komajda še delujoč. To se dogaja kljub nadpovprečno veliki (izmenljivi) anteni, tako da slabo delovanje pripisujemo oddajno/sprejemnemu delu usmerjevalnika.

Draytek Vigor 2100G

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: WDS.

Cena: 23.760 tolarjev.

Prodaja: Telos, www.telos.si.

Za: WPA2, oblika.

Proti: Občasno nestabilen nastavitveni vmesnik, slab domet.

Draytek Vigor 2900Vi/Vgi

Vigor 2900Vi/Vgi je nedvomno najzmogljivejši usmerjevalnik s tokratnega preizkusa in je že kar nekako zunaj konkurence. Za razliko od modela 2100G se skriva v precej neuglednem ohišju, ki pa je naravnost nabito z zmogljivostmi in priključki.

Vigor 2900 je edini usmerjevalnik na preizkusu, ki omogoča vzpostavljanje povezave VPN (do 32 hkratnih tunelov) med usmerjevalnikom in brezžičnimi odjemalci, mogoča pa je tudi vzpostavitev varnega tunela VPN prek interneta. Določimo lahko navidezna omrežja VLAN, s katerimi lahko ustvarimo več med seboj delno ali povsem ločenih omrežij znotraj istega usmerjevalnika. Na zadnji strani usmerjevalnika najdemo tudi dva priključka za telefon, saj se zna preizkušeni Vigor povezati na strežnik SIP za VoIP telefonijo. Kot edini usmerjevalnik na preizkusu ima vgrajen tudi modem ISDN, ki ga lahko nastavimo kot osnovno ali rezervno povezavo v internet. Delovna okolja, ki jim je Vigor 2900 Vi/Vgi prvenstveno namenjen, bodo znala ceniti tudi vgrajeni tiskalniški strežnik z vmesnikom USB.

Rezultati merjenja brezžičnega dela bi lahko bili za odtenek boljši, saj je na najbolj oddaljeni točki preizkušanja izmerjeni rezultat precej neprepričljiv. Dokaj visoka je tudi cena, zato se bodo za močnejšega izmed dveh preizkušenih Vigorjev odločili predvsem tisti, ki bodo znali ceniti in izkoristiti večino njegovih naprednih funkcij.

Draytek Vigor 2900Vi/Vgi

Kaj: Brezžični usmerjevalnik z modemom ISDN.

Tiskalniški strežnik: Da, USB.

Nadgradnje: VoIP, modem ISDN.

Cena: 65.760 tolarjev.

Prodaja: Telos, www.telos.si.

Za: WPA2, VLAN, VPN strežnik.

Proti: Nekoliko slabši domet, visoka cena.

Edimax Wireless Broadband Router BR-6204WG

Preizkušeni usmerjevalnik izdelovalca Edimax kljub preprostemu videzu skriva v sebi dokaj zmogljivo zasnovo. Podpira namreč šifriranje brezžične zveze z algoritmom WPA2, sistem samodejne nastavitve zaščite WISP pa poskrbi, da so napredne varnostne zmožnosti tudi dejansko izkoriščene.

Zmogljiv je tudi požarni zid, saj podpira tako SPI kot tudi preprečevanje napadov vrste DoS. Sistem WDS omogoča brezžično povezovanje dveh ali več enakih izdelkov med seboj v načinu omrežni most.

Meritve so pokazale, da usmerjevalnik ob dobrem signalu nima težav s hitrostjo ali stabilnostjo povezave, pri slabšem pa povprečna hitrost zaradi slabega dometa kmalu upade. Upad hitrosti smo namreč namerili že v tretji točki, v četrti pa je bil le še večji - to gre pripisati slabšemu delovanju v robnih razmerah pokritosti z radijskim signalom. Prek vmesnika WAN nam je na sekundo uspelo "pretočiti" približno 25 megabitov podatkov.

Edimax Wireless Broadband Router BR-6204WG

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: WDS.

Cena: 15.600 tolarjev.

Prodaja: Elkotex, www.elkotex.si.

Za: WPA2, sistem WISP.

Proti: Slab domet.

Level One Wireless Router WBR-3404TX

Level Oneov model je eden izmed štirih na tokratnem preizkusu, ki omogočajo priklop tiskalnika USB. Tistim, ki bi morda potrebovali priklop starejšega tiskalnika z vzporednim vmesnikom, pa Level One ponuja WBR-3403TX, ki se od tokratnega razlikuje le po vrsti tiskalniškega vmesnika.

Gre sicer za usmerjevalnik, ki v ničemer ne izstopa bistveno od svojih konkurentov. Poleg tiskalniškega strežnika je dobra lastnost še podpora sistemu WDS, ki je med brezžičnimi usmerjevalniki še vedno dokajšnja redkost. Pravzaprav je sistem WDS na voljo šele v zadnji različici strojne programske opreme, zato bo za njegovo rabo potrebna nadgradnja.

Rezultati hitrostnih meritev so nekoliko nadpovprečni. Brezžični del je suvereno deloval na treh točkah merjenja, le v četrti, najbolj oddaljeni, je hitrost manjša kot pri nekaterih drugih izdelkih. Visoka pa je tudi prepustnost priključka WAN. To bodo cenili tisti, ki imajo ali še načrtujejo hitro "pipico" v svet.

Level One Wireless Router WBR-3404TX

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Da, USB.

Nadgradnje: Ne.

Cena: 28.777 tolarjev.

Prodaja: Digital-Data, www.digital-data.si; Izid, www.izishop.net.

Za: Podpora WDS.

Proti: Nepregleden nastavitveni vmesnik.

Linksys Wireless-G Broadband Router WRT54G

Linksys WRT54G je že stari znanec v vrsti brezžičnih usmerjevalnikov. Razen manjših popravkov strojnega dela ga nespremenjenega izdelujejo že več kot dve leti. To je na trgu brezžičnih izdelkov precej dolga doba.

Usmerjevalnik skriva pod pokrovom zmogljivo in dodobra preizkušeno zasnovo. V zadnji reinkarnaciji (WRT54Gv5) so ji dodali sistem SES, ki podobno kot pri nekaterih konkurentih skrbi za lažjo nastavitev ustreznih varnostnih sistemov s pritiskom na gumb na sprednji strani ohišja. Zanimiv je tudi sistem QoS, s katerim lahko nastavljamo prioriteto in pasovno širino posameznim vrstam omrežnega prometa.

Pri meritvah se WRT54G (mimogrede, na voljo je tudi različica GS, ki se razlikuje le po podpori pohitritvene tehnike Afterburner) odreže dobro, vendar ne najbolje. Predvsem v četrti, najbolj oddaljeni točki smo imeli kar nekaj težav s stabilnostjo povezave, zato je tam izmerjena povprečna hitrost ena slabših na preizkusu.

Linksys Wireless-G Broadband Router WRT54G

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: Ne.

Cena: 26.388 tolarjev.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Za: Podpora WPA2, QoS, sistem SES.

Proti: Nestabilen prenos ob slabšem signalu.

MSI Wireless Router Plus USB Print Server RG54GS2

Brezžični usmerjevalnik tajvanskega izdelovalca MSI je eden tistih, v katere je vgrajen tudi tiskalniški strežnik USB.

Spletni vmesnik je kljub malce nevsakdanji razporeditvi dovolj preprost za uporabo, tako da se tudi začetniki ne bi smeli izgubiti v njegovih globinah. Pohitritvenih ali drugih nadgradenj usmerjevalnik ne podpira.

Izdelovalec obljublja visoko (več kot 80 Mb/s) prepustnost vmesnika WAN, s čimer naj bi bil usmerjevalnik pripravljen tudi za povezovanje prek hitrih optičnih vodov (FTTH - Fibre To The Home). Naš preizkus je pokazal nekaj manj, a je hitrost več kot 66 Mb/s še vedno nadvse spodobna.

Nekoliko slabše pa se je MSI RG54GS2 obnesel pri preizkusu brezžičnega dela. Izmerjena hitrost je bila tudi v prvi, najbližji točki podpovprečna, z oddaljevanjem od usmerjevalnika pa se je le še manjšala. Če bi se MSI nekoliko bolj potrudil s kakovostjo brezžičnega dela usmerjevalnika, bi šlo, v celoti gledano, za nadvse soliden izdelek.

MSI Wireless Router Plus USB Print Server RG54GS2

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Da, USB.

Nadgradnje: WDS.

Cena: 16.524 tolarjev.

Prodaja: E-Misija, www.e-misija.si.

Za: Preprost in pregleden nastavitveni vmesnik, ugodna cena.

Proti: Zgolj povprečna hitrost in domet brezžičnega dela.

Netgear RangeMax Wireless Router WPN824

Usmerjevalnik Netgear WPN824 je navzven in delno tudi v notranjosti povsem enak dostopni točki iz družine RangeMAX. Tako jima je poleg velikega in s svetlikajočo se kupolo opremljenega ohišja skupen tudi del, ki skrbi za sprejem in oddajanje signala prek sedem vgrajenih anten.

Nastavitveni menu je dostopen iz krajevnega omrežja za usmerjevalnikom, po želji pa je mogoč tudi dostop in nadzor delovanja na daljavo. Možnosti nastavitev je resda kar precej, vendar nekatere izmed njih niso vedno tam, kjer bi jih pričakovali, in jih moramo malce poiskati po menuju.

Usmerjevalnik v zadnji različici strojne programske opreme omogoča šifriranje z WPA2. Nadgradnjo zna WPN824 opraviti tudi sam, če mu to seveda dovolimo.

Meritve hitrosti so podobne tistim, ki smo jih dosegli z dostopno točko WPN802, torej nič kaj preveč dobre. Obljube izdelovalca o skoraj 1000 % (!) boljši pokritosti in hitrosti je torej treba jemati z velikim zadržkom. Dobra pa je prepustnost vmesnika WAN, saj bo več kot 50 Mb/s zadostovalo vsaj še nekaj časa.

Netgear RangeMax Wireless Router WPN824

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: SuperG, MIMO.

Cena: 43.080 tolarjev.

Prodaja: Domex, www.domex.si.

Za: WPA2.

Proti: Velikost, visoka cena.

Q-TEC Wireless Network Router 778WR

Od dokončnega sprejetja standarda 802.11g je minilo že skoraj dve leti in pol. Izdelki po starejšem standardu 802.11b so bili resda na voljo še kar nekaj časa po predstavitvi zmogljivejše različice 802.11g, vendar konec leta 2005 izdelkov s podporo le .11b ne bi pričakovali več. Usmerjevalnik Q-TEC je v tem pogledu izjema. Tehnološko gledano, ne gre za povsem zastarel izdelek, saj podpira WPA in tudi sistem WDS. Le radijski del usmerjevalnika je očitno povozil čas...

Spletni nastavitveni vmesnik poleg nastavitev omogoča tudi spremljanje stanja usmerjevalnika in (omejen) pregled nad količino prometa, ki se "pretaka" skozenj.

Hitrostne meritve je 778WR prestal v okviru pričakovanega. Pravzaprav nas je nekoliko presenetila stabilnost in zveznost brezžičnega prenosa, saj na grafu ni bilo opaziti manjših hitrostnih osipov, ki so v omrežjih 802.11g precej pogosti. Vendar menimo, da izmerjena povprečna hitrost okoli 4,5 Mb/s danes ne zadostuje več.

Q-TEC Wireless Network Router 778WR

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: WDS.

Cena: 11.340 tolarjev.

Prodaja: Elkotex, www.elkotex.si.

Za: Stabilnost brezžične povezave.

Proti: Počasen brezžični del (802.11b).

SMC Wireless Broadband Router SMC2804WBRP

Brezžični usmerjevalnik 2804WBRP je več, kot obljublja njegovo tržno ime. Ima namreč tudi priključek USB, na katerega lahko priključimo ustrezen tiskalnik.

Del standardne opreme usmerjevalnika sta dve anteni, obe sta po želji zamenljivi. Požarni zid je vrste SPI. Nastavitve je mogoče upravljati prek brskalnika, nastavljanje pa moramo opraviti iz enega izmed računalnikov v krajevnem omrežju, saj upravljanje na daljavo ni podprto.

Brezžični del po standardu 802.11g za doseganje višje hitrosti uporablja tehniko Nitro, ta pa je, resnici na ljubo, danes zelo redka. Sicer so dosežene hitrosti dobre, a nič več kot to.

Izdelek SMC je tako povsem povprečen. Njegovo čast rešuje vgrajeni tiskalniški strežnik. Pomembno pa je, da je cena razmeroma ugodna. To vsekakor prinese pomembno konkurenčno prednost.

SMC Wireless Broadband Router SMC2804WBRP

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Da, USB.

Nadgradnje: Nitro.

Cena: 26.400 tolarjev.

Prodaja: DISS, www.diss.si; JAE, www.jae.si.

Za: Tiskalniški strežnik, ugodna cena.

Proti: Omejene možnosti nastavljanja.

Sweex Wireless Router 11G

Podjetje Sweex je na slovenskem trgu razmeroma neznano.

Preizkusili smo majhen in na videz preprost usmerjevalnik. Nastavitveni vmesnik je brez (odvečnih) grafičnih elementov in ponuja zgolj osnovne možnosti nastavljanja. Po shranjevanju izvedenih sprememb sledi hiter vnovični zagon, a to je glede na preprostost usmerjevalnika tudi pričakovano.

Težava Sweexovega izdelka je zelo počasen prenos. Izmerjena hitrost je bila ne glede na točko preizkušanja vedno zelo nizka, celo komaj kaj hitrejša od tiste v starejših omrežjih 802.11b. Poizkusili smo tudi z izklopom šifriranja WPA, vendar s tem nismo prav nič pridobili pri hitrosti. Novejša različica strojne programske opreme težave ni odpravila.

Sweex Wireless Router 11G

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: WDS.

Cena: 12.280 tolarjev.

Prodaja: Elkotex, www.elkotex.si.

Za: Preprost nastavitveni vmesnik.

Proti: Nizka hitrost prenosa podatkov.

ZyXEL Wireless Broadband Router P-334WT

ZyXEL P-334WT v kratici WT skriva podporo varnostnemu paketu, ki ga je pred kratkim predstavilo podjetje Trend Micro in ga poimenovalo TMSS - Trend Micro Security Services. Obljublja zaščito pred nezaželeno pošto, vohunskimi programi (spyware) in seveda virusi kar na ravni usmerjevalnika. Enotne varnostne dveri pa naj bi omogočale enostaven pregled nad vsemi varnostnimi nastavitvami in morebitnimi razpokami v sistemu varnosti omrežja.

Sistem pa ni brezplačen (že sam usmerjevalnik je drag), oz. je brezplačnih samo prvih 60 dni po aktivaciji storitve, nato pa se moramo na storitev naročiti in plačevati mesečni pavšal. No, (ne)naročilo na srečo ni pogoj za pravilno delovanje klasičnih varnostnih sistemov usmerjevalnika (SPI, DoS).

P-334WT sicer ne izstopa preveč iz konkurence podobnih izdelkov. Pri meritvah hitrosti brezžičnega dela se ni preveč dobro odrezal, saj je bil v zadnji točki merjenja prenos na meji uporabnega. Prav tako preseneti podpovprečna hitrost, ki smo jo izmerili na priključku WAN.

ZyXEL Wireless Broadband Router P-334WT

Kaj: Brezžični usmerjevalnik.

Tiskalniški strežnik: Ne.

Nadgradnje: AfterBurner.

Cena: 40.680 tolarjev.

Prodaja: Datacom, www.datacom.si.

Za: Sistem varnosti TMSS, zmogljiv požarni zid.

Proti: Nizka hitrost WAN, slab domet, visoka cena.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki