Brez žic vsepovsod

Objavljeno: 5.9.2012 10:01 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Dosje | Revija: Julij 2012

Brezžična omrežja so danes že nadvse razširjena, usmerjevalniki so že smešno poceni, marsikdaj pa jih dobimo brezplačno že kar ob sklenitvi naročniške pogodbe za povezavo v splet. Kljub temu se hitro zgodi, da omrežje ne pokrije ravno vsega, kar bi želeli. Rešitev je kar nekaj.

Včasih smo brezžična omrežja uporabljali predvsem (če ne kar zgolj) v navezi s prenosnimi računalniki, ki pa za današnje čase niti niso bili tako zelo prenosni. Šlo je torej bolj za odpravo kablov kot za to, da bi kjerkoli v hiši viseli v spletu. A s časom je prišlo veliko mobilnih naprav, ki so povečale naš apetit po brezžičnih podatkih oziroma povezavah dobesedno v nebo. To še najbolj velja za pametne mobilne telefone, pa tudi za tablice in ročne igralne konzole.

Neoriginalna programska oprema DD-WRT ponuja kar nekaj uporabnih možnosti, še najboljša je zadnja, torej Wireless Repeater Bridge. Tu bodo pri obeh usmerjevalnikih brez težav delovali tudi brezžični odjemalci, naprave pa so vse v enem omrežju (torej se med seboj vidijo brez težav).

Seveda pa je tudi vse več zunanjih naprav, ki znajo koristiti brezžične povezave WiFi. Najbolj nenavadna, ki smo jo preizkusili, je bila nedvomno tehtnica podjetja Withings, ki se je prek omrežja WiFi povezala na iPhone ali iPad za prenos podatkov o naši teži. Naprav, ki bi se znale povezati prek teh omrežij, je vse več, od televizorjev pa do igrač, počasi prihaja celo bela tehnika, ki bo brezžično sporočala, da je, recimo, obrok že skuhan.

A kaj, ko se hitro zgodi, da naše omrežje ne seže več dovolj daleč. Prenosnika načeloma nismo vlačili na vrt (no, seveda so tudi izjeme, kot je naš urednik) ali v garažo, mobilni telefon ali tablico pa že. Slednja nam sledita praktično po vsej hiši ali stanovanju, kjer se hitro zgodi, da je med nami in usmerjevalnikom kakšna stena preveč.

Možnosti, kako povečati domet našega omrežja WiFi, je sicer kar nekaj, seveda pa se različno obnesejo, odvisno od razmer. Vsak uporabnik ima različno situacijo, različno postavitev sob, različno število nadstropij, tudi različne zahteve in potrebe.

Prvo, kar bi marsikomu padlo na pamet, je menjava brezžičnega usmerjevalnika. Če imamo nekoliko starejši model, si lahko mislimo, da bomo z novim segli dlje, sploh ker se je v zadnjih nekaj letih že močno razširil novi standard 802,11 N, ki obljublja tako višje hitrosti prenosov kot izboljšan domet. Žal pa tu ni pravil, še več, izkaže se lahko celo, da bo novi (in dražji) usmerjevalnik imel celo manjši domet.

DD-WRT ponuja kar veliko možnosti, a so te opisane že v samem vmesniku, odlično dokumentacijo pa najdemo tudi v spletu.

Novi standard se po naših preizkusih sicer res dobro izkaže pri hitrostih prenosov, pri dometu pa niti ne predstavlja resne prednosti. Seveda velja poudariti, da veljajo na tem področju razmeroma dosledni normativi s strani državnih institucij (ter institucij EU) glede oddajne moči brezžičnih oddajnikov. Pri tem je še dodatna težava težnja izdelovalcev po ličnem oblikovanju, zaradi katerega so pri vse več usmerjevalnikih antene pospravljene v ohišja. To je sicer videti lepo, v praksi pa se načeloma slabše obnesejo - vsaj pri dometu.

Lahko pa kljub temu z nakupom novega usmerjevalnika tudi podaljšamo domet, vsaj če je bil naš starejši že v osnovi nekoliko slabši. V Monitorju že dolgo preizkušamo brezžične usmerjevalnike, članki pa so brezplačno na voljo na naši spletni strani, kjer lahko preverimo, kako dobro se je obnesel kateri izmed starejših modelov, in ga primerjamo z novim.

Prvi in najbolj enostaven način za ojačanje omrežja so zmogljivejše antene. Seveda lahko to izkoristimo le, če ima naš usmerjevalnik zunanje antene, ki jih je mogoče zamenjati. Tega je danes žal vse manj - to ponujajo praviloma le zmogljivejši usmerjevalniki, pa še to ne pri vseh izdelovalcih.

A veliko težavo anten smo pred leti odkrili na našem preizkusu, kjer se je izkazalo, da večja antena ni nujno tudi boljša, oziroma da je vse odvisno od kombinacije usmerjevalnika in antene. Takrat smo preizkusili nekaj različnih kombinacij usmerjevalnikov in anten, kjer je večja antena (oziroma taka z višjo stopnjo ojačanja, t. i. "gain") na srednji oddaljenosti dosegla enak rezultat kot priložena antena, razlika na najbolj oddaljeni točki pa je bila močno odvisna od modela usmerjevalnika.

Ne gre torej le za preprosto vijačenje zmogljivejše antene, temveč je spremenljivka tudi moč oddajanega signala oziroma usmerjevalnika. Razlike v moči signala in hitrosti prenosa pa se pojavljajo tudi že z manjšimi spremembami našega položaja in s spreminjanjem kota anten. Pravil tako tu žal ni, če se le da, moramo antene preizkusiti z našim usmerjevalnikom.

Več lahko pričakujemo pri uporabi množilnikov signala, t. i. "repeaterjev". Gre za naprave, ki jih dodamo v brezžično omrežje in podvojijo oziroma ponovijo signal. Pri tem sicer močno izboljšamo doseg, zniža pa se hitrost, saj repeater polovico časa skrbi za promet med seboj in usmerjevalnikom. Repeater moramo postaviti tam, kjer je signal od glavnega usmerjevalnika še vedno dovolj močan. Nastavitve so načeloma razmeroma enostavne, poskrbeti moramo predvsem za to, da so enake kot pri usmerjevalniku - torej ime in kanal omrežja ter geslo in način šifriranja.

Teh naprav ni ravno veliko na trgu, pa tudi cenovno niso ravno ugodne - so nekako primerljive cenejšim usmerjevalnikom, a so kljub vsemu manj zmogljive. Tako je veliko bolj priljubljena rešitev, vsaj med računalniško nekoliko bolj podkovanimi uporabniki, uporaba dveh usmerjevalnikov, od katerih eden prevzame vlogo repeaterja.

Tu imamo spet več izbir. Prva je standard WDS (Wireless Distribution System), pri katerem pa je najbolje, če lahko uporabimo usmerjevalnik iste znamke - po možnosti kar enaka modela z isto različico programske opreme. Tako rešitev poznajo, denimo, Applovi usmerjevalniki, ki med seboj odlično sodelujejo (in je tudi postavitev otročje lahka), a so toliko manj prijazni, ko želimo dodati usmerjevalnike kake druge znamke. Zaradi pomanjkljive podpore oziroma nestabilnega delovanja v primeru različnih naprav se danes WDS praktično ne uporablja več.

Večje antene smo pred časom preizkušali, a so rezultati mešani, težko je napovedati, kakšna kombinacija antene, usmerjevalnika in oddajane moči bo dala želeni rezultat.

Ena izmed boljših rešitev je način Repeater Bridge. To se je razvilo iz možnosti premostitve dveh ločenih ožičenih omrežij z brezžičnim signalom (klasični bridge). Zgled je ožičeno omrežje, ki ga imamo v eni stavbi in bi ga radi povezali z omrežjem v drugi tako, da bi bilo z vidika naprav vse skupaj videti kot eno omrežje. Vmes pa bi namesto s kablom stavbe povezali z dvema brezžičnima usmerjevalnikoma. V navadnem načinu bridge je pomanjkljivost ta, da se brezžična povezava drugega usmerjevalnika uporablja le za povezavo s prvim, na drugega lahko torej naprave priključimo prek ožičenega vmesnika, ne pa tudi brezžično (kar pa lahko vseeno naredimo pri prvem usmerjevalniku).

V načinu repeater bridge pa oba usmerjevalnika obdržita možnost, da se naprave nanju povežejo tudi brezžično - gre torej za repeater, ki je na splošno zmogljivejši od tovrstnih namenskih naprav. To funkcionalnost omogoča kar nekaj usmerjevalnikov, seveda pa ne vsi. Ena od prednosti tega načina je ta, da potrebujemo le en usmerjevalnik, ki to podpira. Praviloma to omogočajo nekoliko zmogljivejši modeli, kar pa lahko preverimo pri proizvajalcu. Še najboljša možnost pa je, da izberemo tak usmerjevalnik, ki podpira neoriginalno programsko opremo DD-WRT. O njem smo v Monitorju že veliko pisali.

Prvega usmerjevalnika nam ni treba posebej nastavljati, seveda pa moramo poznati vse nastavitve, poleg imena omrežja predvsem način zaščite (priporočamo kar WPA2 z vključenim AES šifriranjem). Pri drugem usmerjevalniku bomo opisali postopek nastavitve, če uporabljamo DD-WRT. Za podprte usmerjevalnike se lahko obrnemo na domačo stran projekta (www.dd-wrt.com). Namestitev te programske opreme je načeloma dokaj enostavna, uporabi se možnost za nadgradnjo originalnega programja (firmwara) - postopek je odlično opisan na omenjeni spletni strani.

Pri nastavitvah drugega usmerjevalnika je najbolje, da sprva postavimo vse na tovarniško privzete nastavitve (oziroma DD-WRT privzete nastavitve). Nato se osnovnih nastavitvah za brezžični vmesnik (Wireless - Basic Settings) nastavi Wireless Mode na "Repeater Bridge", druge nastavitve pa morajo biti enake kot pri prvem usmerjevalniku. Ujemati se morajo torej ime omrežja (SSID), kjer so pomembne tudi velike oziroma male črke, vrsta omrežja (recimo B, G, Mixed) in varnostne nastavitve.

V osnovnih nastavitvah (Setup - Basic Setup) moramo usmerjevalniku določiti IP na istem subnetu kot je prvi usmerjevalnik - če ima prvi IP 192.168.1.1, ima lahko drugi 192.168.1.2. V drugem še spremenimo "Gateway" na IP prvega usmerjevalnika. Pri menuju "Security" moramo izključiti požarni zid, torej pri "SPI Firewall" naj bo "Disable".

Pri uradnih navodilih se sicer omenja, da zna priti pri omrežjih z enakimi imeni (SSID) do težav, a sami tega nismo opazili - so pa navodila že nekoliko starejša. Če imamo težave z naključnimi prekinitvami signala, se lahko v drugem usmerjevalniku doda še navidezni vmesni ("Virtual Interface"), kjer vpišemo drugačno ime za drugi del omrežja, nastavitev "Network Configuration" pa nastavimo na "Bridged".

Sami tak način uporabljamo že kar nekaj časa, prvi usmerjevalnik je cenejši model, ki smo ga dobili od ponudnika interneta, drugi pa legendarni Linksysov WRT-54GL, ki je že starosta med temi napravami, pri nas pa se ga še dobi po dokaj solidni ceni. Njegova prednost je seveda zelo dobra podpora DD-WRT, skupaj s solidnim dometom za že omenjeno nizko ceno - seveda pa ne podpira omrežij 802,11 N.

Pri dveh usmerjevalnikih je tudi možnost, da ju povežemo z navadnim omrežnim kablom. To lahko naredimo, če sta predaleč, da bi bila med njima dobra brezžična povezava (recimo, da potrebujemo brezžično omrežje na dveh koncih hiše). Postopek je bistveno enostavnejši.

Oba usmerjevalnika povežemo z omrežnim kablom, na obeh straneh mora biti priključen na LAN vrata (ne WAN). IP naslov drugega usmerjevalnika naj bo ena več kot naslov prvega (torej 192.168.1.2, če je prvi 192.168.1.1), ugasniti moramo DHCP strežnik na drugem usmerjevalniku. Spet moramo za "Gateway" nastaviti IP prvega usmerjevalnika, spet moramo izključiti požarni zid na drugem usmerjevalniku.

V zadnjih nekaj letih pa se pojavlja še en zanimiv način grajenja omrežja. Oziroma, če smo bolj natančni, gre za izkoriščanje že obstoječega omrežja, ki ga ima vsaka stavba - električnega. Naprave delujejo tako, da nekoliko spremenijo signal hišne napetosti z dodajanjem višjih frekvenc, ki nosijo podatke - omrežne bite, torej. Teh naprav je danes že kar nekaj, izdelujejo jih različni izdelovalci, so pa med seboj večinoma združljive, saj le podirajo standard HomePlug AV (podpirajo ga vsi modeli, ki smo jih zadnje čase preizkusili). Znajo pa biti hitrosti nekoliko višje, če so vsi uporabljeni priključki iste znamke.

Električni omrežni vmesniki so sicer dražja rešitev kot omrežni kabel, a cenejši kot večina usmerjevalnikov (torej uporabe repeaterja) - cene so se v zadnjem času namreč že nekoliko znižale. V paketu praviloma dobimo dva vmesnika, ki ju enostavno priključimo v električno omrežje. Ta pa lahko kombiniramo tudi z brezžičnimi usmerjevalniki, kjer nadomestita omrežni kabel (usmerjevalnika nastavimo, kot je opisano zgoraj).

Velja opozoriti, da imamo zaradi uporabe električnega omrežja tudi omejitve. Podatkovno omrežje načeloma deluje le znotraj ene razdelilne omarice, prehodi med števci ali omaricami močno zadušijo signal. Hitrost prenosa je odvisna tudi od kakovosti električne napeljave, v praksi lahko hkrati priključimo približno deset naprav. Obljubljene hitrosti se seveda razlikujejo med modeli, danes segajo tam do 500 Mb/s. V praksi se seveda pokaže drugačna slika, pri naših preizkusih pri 35 metrov žice in prenosa prek ene varovalke se dosežene hitrosti gibljejo okoli 50 Mb/s - to je za večino uporabnikov kljub vsemu dovolj. Povezave so sicer povsem stabilne, so pa odzivni časi boljši kot pri brezžičnih vmesnikih.

Kot smo omenili, lahko te priključke kombiniramo z različnimi napravami, tudi brezžičnimi usmerjevalniki. A ravno v teh dneh smo dobili na preizkus že kombinirane rešitve. Ena možnost je, denimo, D-Linkov set DHP-W307AV, ki vključuje en omrežni vmesnik, kamor priključimo omrežni kabel, in en brezžični vmesnik, ki deluje kot brezžična vstopna točka (take sete sicer izdelujejo tudi drugi, denimo Netgearov XAVNB2001). Oba enostavno vstavimo v električne vtičnice, na eno stran pripeljemo ožičeno omrežje, na drugi pa dobimo brezžično. Pred kratkim (aprila 2012) pa smo preizkusili električni vmesnik z dodanim omrežnim stikalom.

Pojavljajo pa se že tudi usmerjevalniki, ki poleg vsega, česar smo že vajeni (torej brezžično omrežje 802,11 a/b/g/n, omrežni priključki itd.), ponujajo tudi možnost uporabe vmesnikov Powerline. Ti usmerjevalniki lahko prek lastnega napajalnika pošiljajo podatkovni signal še v električno omrežje. To pomeni, da le dokupimo vmesnike, ki jih poljubno vstavljamo v električne vtičnice po hiši.

Rešitev z električnimi omrežnimi priključki je sicer najenostavnejša, saj zahteva najmanj nastavljanja. Znajo pa biti te rešitve nekoliko dražje, sploh če jih kombiniramo še z dodatnimi brezžičnimi usmerjevalniki. Zelo obetaven je usmerjevalnik, ki združuje vse te funkcionalnosti v eno, a še vedno potrebujemo dodatne vmesnike.

Čeprav smo opisali kar nekaj načinov, kako omrežiti tudi težko dosegljive kotičke, pa končnega odgovora, torej kaj izbrati, le ne moremo podati. Konec koncev je vsaka situacija drugačna, pri vsaki je veliko različnih spremenljivk. Vprašati se moramo, kaj pravzaprav potrebujemo - je to dejansko eno veliko, nepretrgano brezžično omrežje, morda par omrežij, ki sta med seboj lahko tudi nekoliko oddaljeni. Ali pa brezžično omrežje na eni in ožičeno omrežje na drugi strani.

Vmesniki Powerline očitno postajajo nekoliko bolj priljubljeni, po eni strani se jim znižuje cena, po drugi pa dobivajo vedno več funkcionalnosti. Z njimi lahko razmeroma enostavno povežemo dva oddaljena konca hiše ali stanovanja, seveda pa smo pri tem odvisni tudi od kakovosti električne napeljave.

Tudi sami uporabljamo več rešitev - med našimi avtorji je sicer trenutno najbolj priljubljen način z uporabo DD-WRTja in povezovanjem dveh usmerjevalnikov (poleg seveda klasičnega vrtanja čez stene in strope ter vlečenja omrežnega kabla). V podjetju imamo kar dobro razpredeno ožičeno omrežje, v katerem pa imamo strateško postavljene tri brezžične usmerjevalnike (ki so sicer nastavljeni le kot dostopne točke, torej prepustijo usmerjevanje drugim napravam).

Za domača omrežja oziroma za manj vešče uporabnike zna biti tudi klasični repeater povsem dobra rešitev - nazadnje smo preizkusili Fritz!Wlan repeater. Presenetil nas je z enostavno namestitvijo, a je na žalost dražji od večine srednje zmogljivih usmerjevalnikov, konkurenca na tem področju pa ni praviloma nič boljša.

Vse bolj zanimivo pa postaja področje električnih omrežnih vmesnikov. Po kar dolgem času se je končno razvil standard, ki zagotavlja medsebojno delovanje naprav različnih znamk. Izdelkov je vse več, posledično pa se tudi cene počasi znižujejo. Žal so prav te ena večjih zavor za te naprave. Počasnejši modeli, ki podpirajo, recimo, standard Homeplug AV 200 (torej nazivna hitrost do 200 Mb/s), veljajo okoli 70 evrov, v praksi pa dosegajo razmeroma nizke hitrosti (okoli 10 MB/s). Pri zmogljivejših modelih je bolje, a so tudi nekoliko dražji.

Zanimivo pa je tudi kombiniranje različnih tehnologij, torej kombinacija električnih vmesnikov z brezžičnimi in klasičnimi omrežnimi. To s tehničnega vidika sicer ni nič zares pretresljivega, je pa kljub temu praktičen in enostaven način za povečanje dosega omrežja.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki