Bo Janša prodal Telekom?

Bo Janša prodal Telekom?
Objavljeno: 26.3.2005 12:17 | Avtor: Samo Kuščer | Kategorija: Uvodnik | Revija: November 2004

Razvoj telekomunikacij po propadu netržno naravnanega socialističnega sistema je bil bolj ali manj samoumeven in samodejen. Temeljno vodilo ni bilo več utemeljeno kvaziideološko, temveč povsem preprosto z dobičkom. Velik dobiček pa je mogoče dosegati le tako, da veliko prodajaš. In Telekom je začel veliko prodajati. Kar nenadoma ni bilo več problematično dobiti telefonske številke, za katero so bili ljudje še malo prej pripravljeni čakati več let in celo sami kopati jarke. Priključek je postal smešno poceni, vsaj v primerjavi z nekaj tisoč markami v "socialističnih" časih. In čeprav je bilo videti, kakor da je Telekom postal pravi božiček, je vse to seveda počel s povsem navadnimi kapitalističnimi vzgibi: prodati čim več in doseči čim večji dobiček oziroma čim večjo vrednost delnice.

S čimer ni nič narobe, da se razumemo. Narobe je to, da je Telekom to počel z blagoslovom države, s pomočjo ministrstev in brez resne konkurence. Pa tudi to ne bi bilo hudo narobe - razen za podjetnike, ki bi radi poslovali na trgu telekomunikacij - če bi Slovenija že bila država, kjer vlada deluje v okviru splošnih, javnih interesov. A to definitivno še ni. Vlade v Sloveniji zaenkrat delujejo praviloma v okvirih ožjih interesov, če pa jih kdaj prime, da bi naredile kaj za splošno dobro, pogosto ne premorejo dovolj znanja in razuma, da bi to smiselno izpeljale.

Če bi torej Slovenija bila razvita demokratična država z zrelo javno upravo, ki bi vedela, kako vsaj približno streči javnim interesom, bi lahko Telekom mirno ostal državen. Pa še marsikatero drugo podjetje. Končni cilj javnosti je namreč, da ima zagotovljene dobre in čim cenejše storitve, in nikjer ne piše, da je to mogoče le v obliki privatne gospodarske dejavnosti.

Žal se vedno znova izkaže, da država ni najboljši upravitelj, še posebej, če je tako nezrela in nestrokovna, kakor je slovenska. V primeru Telekoma Slovenije lahko sicer rečemo, da se je še kar dobro izkazala - vendar le, gledano iz Telekomove perspektive. Država in Telekom sta vse od začetka - torej od prehoda v kapitalizem - delovala kot partnerja. Povedano na kratko: država je Telekomu gledala skozi prste in mu omogočala hitro poslovanje, Telekom pa je državi kot večinski lastnici nosil bogate dividende. Partnerstvo je bilo vsa leta močno zaznamovano z nenavadnostmi, rečeno milo. Spomnimo se Digitela, ki je ostal na hladnem, ko se je delil trg mobilne telefonije, ene najdonosnejših dejavnosti sodobnega časa. Nič ni pomagalo, ne pritiski prek javnosti ne sodni postopki: država se je odločila, da bo imel Mobitel prednost in se mu ne bo treba po nepotrebnem bosti s konkurenco. Tako je v najboljši kitajsko/severnokorejski maniri Mobitel zrasel v mobilnega ponudnika z največjo "penetracijo" na svetu, kakor v prikrito seksualnem žargonu radi poudarjajo. Tej potezi - namreč zagotovitvi Mobitelovega primata na zakonodajni, upravni in sodni strani - bi lahko rekli nacionalizacija mobilnih komunikacij. Mimogrede, Digitel je, kot kaže, po nekaj letih iskanja pravnih poti odnehal, težave z državo pa ima najnovejši ponudnik mobilne telefonije pri nas, Vega oziroma Western Wireless.

Podobno se je dogajalo s Siolom, ki mu je država - tokrat manj aktivna, pa vendarle dovolj trdna opora pri iskanju vseh mogočih lukenj, kako zagotoviti popolno prevlado - omogočila primat kot ponudniku dostopa do interneta. Mali ponudniki, med njimi tudi akademsko omrežje, so se lahko metali na zobe, pa niso dosegli drugega, kakor da jim je (tedaj še) ministrstvo za promet in zveze žalostno ali cinično zmajevalo z glavo in trdilo, da je nemočno, Siol pa jih je javno zasmehoval, češ kdo bi bil tako neumen, da ne bi izkoristil vseh priložnosti, ki mu jih ponuja danost. Agencija za telekomunikacije (in zavlačevanje) je bila očitno ustanovljena le zato - ob tem, da je bila njena ustanovitev seveda evropsko pogojena - da še bolj zamegli nejasnost razmer in še podaljša agonijo malih ali morebitnih konkurentov. Da ne bo razumljeno narobe: to ni mišljeno kot kritika agencije, kajti če je agencija nastavljena tako, da nima nobene moči, ji pravzaprav ne gre očitati, da ničesar ne naredi. Slovenska država pa si agencije in podobne ustanove - od urada za zaščito potrošnikov prek urada za preprečevanje korupcije do varuha človekovih pravic - postavlja praviloma tako, da le okrepi birokratski aparat, ne ogrozi pa svoje absolutne moči. Če se že kdaj pojavijo kakšni koristni dosežki, kakor v primeru varuha človekovih pravic, gre bolj za voljo in zagrizenost posameznika kakor za institucionalno moč.

Naj za konec naslovim vprašanje iz naslova. Če bi zmaga SDS pomenila dejanski konec klientelizma, protekcionizma in korupcijske naveze med politiko in državo, ki so se razrasli pod LDS, bi država pod Janšo prodala Telekom z Mobitelom vred in porabila denar za kaj nujnega in koristnega, telekomunikacije pa prepustila prostemu razvoju. Tega seveda ne gre pričakovati, kajti tako dobre krave molznice noben kmet ne proda. Če smo povsem odkriti, tudi ne gre pričakovati, da bi SDS na isti geografski širini in v istem podnebju delovala tako drugače od LDS.

Če bi zmaga SDS pomenila dejanski konec klientelizma, protekcionizma in korupcijske naveze med politiko in državo, ki so se razrasli pod LDS, bi država pod Janšo prodala Telekom z Mobitelom vred in telekomunikacije prepustila prostemu razvoju.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki