Objavljeno: 22.4.2011 | Avtor: Luni | Monitor April 2011

Bera najboljših

Izbira komponent za sestavo računalnika je za vse, razen največje navdušence, lahko strašljiva naloga. Ponudba je na vseh koncih cenovne lestvice sila pestra in pogosto se je težko znajti med poplavo malenkostno različnih izdelkov. Da bi delo olajšali, smo sestavili seznam priporočenih izdelkov, ki po našem mnenju za svoj denar ponujajo največ ali kako drugače izstopajo.

Če ne spadate med tiste, ki jutro začnejo s pregledovanjem zadnjih tehnoloških novic, večer pa sklenejo s prebiranjem zanesenjaških forumov o strojni opremi, je sledenje napredku računalniške industrije utrudljivo, če že ne nemogoče. Tempo predstavitev novosti je neusmiljen, položaj pa dodatno poslabšajo neutrudni izdelovalci, ki se trudijo pokriti čisto vsak delček cenovnega razpona. Rezultat je zmešnjava desetin podobnih izdelkov, med katerimi moraš razlike iskati s poštenim povečevalnim steklom. Kdo, recimo, na izust ve, kakšna je razlika med procesorji Core i5-2500, Core i5-2500K, Core i3-560 in Core i5-661? Ali povedati, katera matična plošča je najboljši ustreznik za vsakega med njimi. Ste se kdaj poskusili prebiti skozi AMDjev nabor Athlonov II X2, Athlonov II X3, Athlonov II X4, Phenomov II X2, Phenomov II X3, Phenomov II X4 in Phenomov II X6? V razponu med 60 in 70 evri je nič manj kot pet črno-zelenih procesorjev, katerih frekvence se gibljejo v razponu praktično zanemarljivih 200 MHz. Z grafičnimi karticami ni nič bolje, kajti v vsakem trenutku je na voljo blizu deset modelov, ki zadoščajo potrebam povprečnega uporabnika. Povrhu je težko vedeti, kateri med njimi so novi izdelki, kateri pa preimenovane različice lanskoletnih izvedenk!

Da bi vsaj malce osvetlili to računalniško meglo, smo pripravili seznam priporočenih komponent. Pri tem smo se oprli na naše teste in uredniški nadum, združek mnenj vseh, ki se ukvarjamo s strojno opremo. Izdelke smo razdelili v tri cenovne kategorije. Najvišja je namenjena ljudem, ki jim je denar postranskega pomena ali ki so za hobi pripravljeni izprazniti račun ter razbiti prašička. Napolnjena je s komponentami najvišjega ranga, kar pa ne pomeni, da smo preprosto našteli najdražje. Za osnovni kriterij smo namreč izbrali razmerje med ceno ter ponujenim in dragi deli so morali dokazati, da ponujajo otipljivo več kot cenejše izvedenke. Za večino bo kljub temu najzanimivejši srednji rang. V njem najdete izdelke, ki zadostujejo potrebam razgledanega in zahtevnega računalnikarja, vendar pri tem ne umorijo denarnice. Na podlagi teh kosov sestavljen računalnik bo svoje poslanstvo opravljal dolga leta. In, ne nazadnje, tu je budžetni razred. Finančno stanje pri nas in po svetu je pač takšno, kot je, povrhu pa ne manjka ljudi, ki potrebujejo poceni strojček za opravljanje osnovnih pisarniških in sporazumevalnih nalog. Tako kot v najvišjem rangu je bila tudi tukaj izbira težja, kot se zdi na prvi pogled. Navedene komponente so morale biti cenovno ugodne, vendar hkrati zadostiti svoji namembnosti. Poglejmo torej, kaj smo ugotovili.

Procesorji

Visoki rang:

Intel Core i7-990X

Cena: ~1000 EUR

Če pri nakupni enačbi povsem odmislimo denarno spremenljivko, je izbira med procesorji samo ena. Intelovi čipi serije Extreme Edition že leta kraljujejo na vrhovih hitrostnih lestvic. Najmlajši med njimi je Core i7-990X in prepričuje s šestimi jedri pri taktu 3,46 GHz, sposobnostjo hipernitenja (da, to pomeni hkratno izvajanje dvanajstih programskih niti!), trikanalnim pomnilniškim krmilnikom DDR3-1066 in kar 12-megabajtno zalogo tretjenivojskega predpomnilnika. Ali so časi, ko računala niso premogla toliko delovnega pomnilnika, res tako daleč? Tu je tudi tehnologija za samodejno pohitrenje Turbo Boost, ki procesor ob obremenitvi navije na 3,6 GHz, zato si je težko zamisliti scenarij, v katerem pošasti zmanjka sape. No, če vam ekstremneža le uspe utruditi, vedite, da je še kako dovzeten za priganjanje. S spodobnim zračnim hladilnikom je 4,2 GHz zagotovljenih, z nekaj sreče in znanja pa ga boste spravili do 4,6 giganihajev in več. Procesor zahteva matično ploščo s podnožjem LGA1366.

Alternativa: Tisočaka evrov za procesor je vsota, ki si jo lahko privoščijo le redki. Povrhu se (tudi v našem uredništvu) najde marsikdo, ki v tem preprosto ne vidi smisla. Core i7-990X je silicijski ustreznik prestižnim uram - z njim boste resda pokazali, da ste pri denarju, vendar bodo mnogo cenejši primerki delo opravili enako dobro. Če vam navijanje ni tuje, lahko podobne zmogljivosti dosežete s Core i7-2600K, ki stane okoli tristo evrov. Zaradi štirih jeder za dražjim bratom zaostaja v peščici močno večnitnih aplikacij, v vseh drugih primerih pa mu je povsem dorasel.

Srednji rang:

Intel Core i5-2500K

Cena: ~200 EUR

Na sredini cenovne lestvice se bije vročičen boj. Intelova arhitektura Core s hladnostjo, učinkovitostjo in dobrim navijalskim potencialom prevladuje že nekaj časa, AMD pa z nizkimi cenami vztrajno naskakuje trdnjavo. Kot kaže, bo to moral početi še nekaj časa, saj je zadnja serija Intelovih procesorjev s kodnim nazivom Sandy Bridge odlična. Posebej zanimivo razmerje med ceno in zmogljivostmi ponuja Core i5-2500K. Izdelan je v 32-nanometrski tehnologiji in zahvaljujoč arhitekturnim izboljšavam ponuja za dobrih 15 odstotkov višjo učinkovitost kot čipi prejšnjega rodu. Ima štiri jedra s taktom 3,3 GHz (3,7 GHz s Turbo Boostom), šest megabajtov tretjenivojskega predpomnilnika, dvokanalni pomnilniški krmilnik DDR3-1333 in dodatni skupek ukazov AVX za hitrejše računanje s plavajočo vejico. Če vas igre ne zanimajo, boste znali ceniti tudi vgrajeno grafično jedro z najvišjo frekvenco 1100 MHz. Zadeva povsem zadostuje za gladko predvajanje videa v ločljivosti HD. Pri izbiri upoštevajte, da imajo procesorji Sandy Bridge podnožje LGA1155, kar pomeni, da ne delujejo s starejšimi matičnimi ploščami. Za to se oddolžijo z odličnim potencialom za navijanje. Pazite le, da kupite model s končnico K, saj imajo odklenjene množilnike za Turbo Boost.

Alternativa: AMD po podobni ceni ponuja šestjedrne procesorje Phenom II X6. Kraljevski model 1100T Black Edition s taktom 3,3 GHz in šestimi megabajti tretjenivojskega predpomnilnika stane enako kot i5-2500K. Sicer je v večinoma počasnejši od slednjega, vendar pride do izraza v programih, ki znajo izkoristiti šesterico jeder.

Nižji rang:

AMD Athlon II X4 640

Cena: 90 EUR

AMD svojemu tekmecu najbolj meša štrene na področju procesorjev nižjega cenovnega ranga. Med petdesetimi in sto petdesetimi evri je najti poplavo izvedenk, od dobrih starih Athlonov prek trijedrnih izpeljank do Phenomov s štirimi jedri. Izbrati enega je vse prej kot lahko delo, toda po našem mnenju model Athlon II X4 640 ponuja nenadkriljivo razmerje med ceno in zmogljivostjo. Gre za najcenejši štirijedrni procesor sploh in pravi dokaz za to, kaj vse je mogoče stlačiti v čip, ki stane toliko kot dobre superge. Izdelan je v preverjeni 45-nanometrski tehnologiji in ponuja sicer nenavdušujoče, a glede na ceno več kot sprejemljive lastnosti. Četvero jeder bije pri treh gigahercih in podpira 64-bitne ukaze, vsako pa se ponaša s 128 kilobajti prvo- in pol megabajta drugonivojskega predpomnilnika. Predshrambe tretjega nivoja zaradi varčevanja ni in to je obenem edina večja razlika med Athloni II X4 in dražjimi sorodniki Phenom II X4. Če boste Athlončka poveznili na spodobno matično ploščo in mu privoščili kakovosten pomnilnik, boste iz njega lahko iztisnili precej več. No, tudi brez pohitrenja bo štiriglavi Athlon brez truda opravil z vsako pisarniško nalogo, razočaral pa ne bo niti v igrah in drugih zahtevnejših opravilih.

Alternativa: Kljub imenu, ki namiguje na pretekle čase, Intelov Pentium G6950 temelji na sodobni 32-nanometrski arhitekturi Clarkdale. Za desetaka več kot zgoraj omenjeni čip dobite dve jedri s frekvenco 2,8 GHz, skupaj 512 kilobajtov drugonivojskega in 3 megabajte predpomnilnika L3. Naprednejših Intelovih tehnologij, kot sta Hyperthreading in Turbo Boost, ni, zato pa ima tiskanina vgrajeno grafično jedro. Pravi razlog za priporočitev je to, da procesor z naprednejšim zračnim hlajenjem dosega vrtoglavih 4,4 GHz in več. Odličen čip za navijalce!

Grafične kartice

Visoki rang:

Nvidia GeForce GTX 580

Cena: ~450 EUR

Zadnji dve leti je Nvidia v sila nezavidljivem položaju. Njihova taktika izdelave zmogljivih, toda velikih in požrešnih grafičnih jeder, ki jih nato s klestenjem prilagajajo delovanju na karticah nižjih rangov, jih je izneverila. Jedro Fermi oziroma GF100 je močno zamudilo, to pa je bližnjemu tekmecu AMDju dalo priložnost za utrditev na vseh koncih cenovne lestvice. Ko je GF100 naposled izšel v obliki kartic GeForce GTX 480, se je izkazal za hitrega, vendar neprijetno energijsko požrešnega in glasnega. Mnogi so se zato še naprej odločali za nakup neproblematičnih Radeonov. Konec lanskega leta izdani naslednik GF110 je na srečo precej boljši. V polni sestavi je na karticah GTX 580, ki so trenutno najposkočnejše enoprocesorske rešitve. Jedro z blizu tremi milijardami tranzistorjev vsebuje 512 pretočnih procesorčkov in 64 teksturnih enot, vse skupaj pa deluje pri zavidljivih 772 MHz (1,544 GHz za senčilnike). Kartica ima na voljo 1,5 gigabajto pomnilnika GDDR5 s 384-bitnim vodilom in se zahvaljujoč optimizacijam ter izboljšani hladilni konfiguraciji ne greje pretirano. Na kratko povedano, je GeForce GTX 580 tisto, kar bi moral biti že GTX 480. Če vas zasoljena cena ne odvrača, z nakupom ne morete zgrešiti.

Alternativa: Radeon HD 6970 v povprečju dosega za kakšnih 10 odstotkov nižje rezultate, vendar ga lahko dobite že za slabih 320 evrov. Še vedno gre za kartico, ki bo zlahka opravila s še tako zahtevnimi današnjimi igrami, zato jo pri nakupu upoštevajte. Prav tako vedite, da so pred vrati dvoprocesorske kartice - Radeon HD 6990 in GeForce GTX 590 se bosta kmalu udarila za absolutno prvo mesto. Če potrebujete najhitrejšo grafiko na planetu, potrpite in počakajte na naš test.

Srednji rang:

AMD Radeon HD 6850

Cena: ~150 EUR

Grafične kartice med 150 in 200 evri so ponavadi tiste, ki zanimajo najširši krog igričarskih navdušencev. Po za večino še sprejemljivi ceni omogočajo uživanje v sodobnih igrah brez potrebe po pretiranem zniževanju ločljivosti in kakovosti učinkov. Tako ne preseneča, da gre za najbolj tekmovalen segment trga, kjer AMD in Nvidia v želji po premoči nenehno prilagajata cene in se izpodkopavata. To hkrati pomeni, da je redko na voljo brezkompromisno najboljša rešitev, saj so ponujeni izdelki večidel izenačeni. Kakorkoli, najbolj smotrna izbira ta hip je po našem mnenju Radeon HD 6850. Temelji na čipu s kodnim imenom Bart, ki je izpeljanka arhitekture Cypress z Radeonov serije 5800. Procesor s 40-nanometrsko tehnologijo izdelave je za spoznanje preprostejši in manj zmogljiv od predhodnika. Tako vsebuje 960 pretočnih procesorčkov v primerjavi s 1440 in 48 teksturnih enot namesto 72. To nekoliko nadoknadi za petdeset megahertzev višja frekvenca delovanja (775 MHz), toda pravi razlog za priporočitev je izjemno privlačna cena. Za približno 150 evrov si lahko privoščite kartico, ki je za vsega nekaj odstotkov počasnejša od sorodnega Radeona HD 6870 in zmore poganjati še tako zahtevne naslove. Polna podpora standardu Direct X 11 z izboljšano enoto za teselacijo zagotavlja dolgo življenjsko dobo, to pa je vsekakor pomemben podatek.

Alternativa: Nedavno preizkušeni GeForce GTX 560 Ti resda stane kakih 70 evrov več, vendar se za to oddolži z opazno boljšimi rezultati. V večini testov Radeon HD 6850 prehiti za dvajset odstotkov, kar že omogoča preskok navzgor v ločljivosti ali stopnji podrobnosti. Če spada v vaš finančni doseg, si ga mirno privoščite.

Nižji rang:

AMD Radeon HD 5770

Cena: ~115 EUR

Recimo, da niste najbolj predan igričar pod soncem, a nameravate na svojem novem računalu kljub temu občasno pognati kakšno igro. Ne tako dolgo nazaj se je bilo treba ob takih željah stegniti do grafičnih kartic za 200 evrov, dandanes pa zahvaljujoč nenehnemu napredku in cenovnim vojnam ni več tako. Za dobrega stotaka dobite kartico, ki bo na zaslonih tipičnih razsežnosti (z ločljivostjo 1680 x 1050 ali 1920 x 1200) povsem zadovoljivo pospeševala najsodobnejše naslove Direct X 11. S podrobnostmi, predvsem glajenjem robov, seveda ne boste mogli pretiravati. A nivo zmogljivosti, ki ga dobite za razmeroma majhen denar, je kljub temu impresiven. Radeon HD 5770 povrhu podpira vse AMDjeve tehnološke bonbončke iz procesorjev družine 5000. Tako kot v dražjih bratih je prisotna tehnologija Eyefinity za igranje na treh zaslonih, tu je podpora OpenCL za računske naloge, enota Avivo HD pa pri obdelavi visokoločljivostnega videa razbremenjuje osrednji procesor. Kartica je prav tako opremljena z izhodom HDMI po standardu 1.3 in vgrajenim 7,1-kanalnim zvočnim krmilnikom, tako da jo zlahka povežete s televizijo ali sprejemnikom AV. In če nekega dne ugotovite, da so vaši igričarski apetiti zrasli, je tu možnost dokupa še ene kartice in vezave v način CrossFire.

Alternativa: Nenehna izboljšava integriranih grafičnih čipov v procesorjih pomeni, da nakup ločene grafične kartice ni več nujen. Jedro Intel HD Graphics 3000 na čipih Sandy Bridge je, recimo, dovolj zmogljivo za spodobno poganjanje World of Warcraft in drugih manj zahtevnih iger. Svoje integrirane rešitve ponuja tudi AMD. Če so vam igre zadnja skrb, torej lahko privarčujete in grafično kartico povsem izločite iz sistema. Pa še računi za elektriko bodo za nekaj centov nižji.

Matične plošče

Višji rang:

Intel: ASUS Sabertooth X58 (190 EUR)

AMD: ASUS Crosshair IV Formula (190 EUR)

Dražji procesorji se najbolje počutijo v ustrezno opremljenih matičnih ploščah višjega ranga. Te znajo iz njih izvleči dodatne zmogljivosti, zanemariti pa ne smemo niti nadstandardne opreme. Za Intelove procesorje s podnožjem LGA1366 priporočamo ASUSov Sabertooth X58. Z Intelovim naborom X58 (kdo bi si mislil!) in južnim mostom ICH10R opremljena plošča ponuja vso udobje, ki ga potrebuje takšen čip. Podpira obe tehnologiji za vezave več grafičnih kartic (četverni SLI in četverni CrossFire), vsebuje več priključkov, kot jih boste sploh kdaj potrebovali, vtičnike USB 3.0, odličen hladilni sistem za čipovje in preverjeno dobre navijalske zmogljivosti. Iz podobno okusnega testa je njena sorodnica za AMDjeve procesorje Crosshair IV Formula. Temelji na najsodobnejši kombinaciji veznih čipov 890FX in SB850, kar pomeni, da podpira tudi zadnje šestjedrne Phenome II X6. Opremljena je s štirimi razširitvenimi režami za grafične kartice in načeloma podpira četverni CrossFire, vendar zadnja reža ne ponuja polnih šestnajstih linij PCIE. Če želite v polnosti izkoristiti vse kartice, ste tako omejeni na "samo" tri. Zahvaljujoč veznemu čipovju najvišjega ranga in dodatnim krmilnikom, je seznam različnih vhodno-izhodnih priključkov pester. Naravnost odlične so tudi navijalske sposobnosti, z dobrodošlim dodatkom gumbov za hitri izklop, vnovični zagon in izbris BIOSa.

Alternativa: Dražje matične plošče, kot sta na primer ASUS Rampage III Extreme in ASUS Crosshair IV Extreme, dodajajo zelo specifično opremo, kot je na primer Lucidov krmilnik HydraLogix za združitev Nvidiinih in AMDjevih grafičnih kartic.

Srednji rang:

Intel: Gigabyte GA-P67A-UD3-B3 (140 EUR)

AMD: ASUS M4A89GTD PRO (130 EUR)

Plošče v tem tržnem segmentu imajo težko nalogo, saj od njih za ugodno ceno pričakujemo večino lastnosti dražjih sorodnic. Podpirati morajo najsodobnejše procesorje in pomnilnik, obvladati združevanje grafičnih kartic, vsebovati bogastvo priključkov in povrhu omogočati navijanje. Na srečo taki primerki so na voljo, mi pa smo za Intelove procesorje izbrali Gigabytovo GA-P67A-UD3-B3. Končnica "B3" je v tem primeru zelo pomembna, saj pove, da je plošča zgrajena okoli popravljene, razhroščene različice nabora P67 Express. Starejše inačice znajo biti problematične, zato se jih izogibajte. Plošča s podnožjem LGA1155 drugače podpira 32-nanometrske procesorje Sandy Bridge, tehnologijo CrossFire in vsebuje priključke USB 3.0. Izkušnje potrjujejo, da se dobro obnese tudi pri navijalskih nalogah. Kar se ASUSove M4A89GTD PRO tiče, gre za matično ploščo z izjemnim razmerjem med ceno, zmogljivostmi in opremljenostjo. Vsebuje vezno čipovje 890GX z vgrajeno grafično kartico in prav tako podpira vse AMDjeve procesorje. Od dražjega Crosshaira IV Formula se razlikuje predvsem po številu razširitvenih rež PCI Express (dve polni namesto štirih) in nekoliko skromnejšem naboru priključkov. Zanimiva lastnost plošče je funkcija za odklepanje jeder v procesorjih. Sistem bo preveril, ali je iz vašega Phenoma II X2, Athlona II X3 ali kakšnega drugega okleščenega čipa mogoče narediti štirijedrno različico, ter samodejno vklopil dodatna jedra. Garancije za uspeh ni, saj jedra na določenih procesorjih zaradi napak v proizvodnji dejansko niso uporabna. Toda bolj verjetno je, da boste s preklopom stikala zastonj prišli do konkretne pohitritve.

Alternativa: Intelovci si oglejte ASUS P8P67 REV 3.0, lastniki AMDjevih procov z omejenimi financami pa ASRock 890GX Extreme3.

Nižji rang:

Intel: Gigabyte GA-H55M-S2 (70 EUR)

AMD: ASUS M4A78LT-M LE (60 EUR)

Gigabytov model GA-H55M-S2 resda stane samo 70 evrov, toda te matične plošče nikakor ne gre podcenjevati. Z naborom H55 Express in podnožjem LGA1156 podpira procesorje družin Core i3, i5 in i7 ter pomnilnik DDR3 do specifikacije 1666. Izstopajočih lastnosti in dodatkov sicer nima, toda tega glede na ceno niti ni pričakovati. Namesto tega ponuja solidno in stabilno osnovo za cenovno ugoden sistem. Čipovje vsebuje integrirano grafično kartico, kar je dodaten plus za tiste, ki ne potrebujete ločene rešitve. Plošča se je izkazala celo na področju navijanja, kar je v tem cenovnem razredu izjema. ASUSova M4A78LT-M glede na zahtevani znesek ponuja podobno lepo zaokrožen paketek. Zahvaljujoč ležišču AM3 in veznem čipovju 760G podpira celo šestjedrne Phenome II, čeprav zgolj tiste, katerih največja poraba ne presega 95 vatov. Polni seznam najdete na ASUSovi spletni strani. Poleg pričakovanih priključkov, omrežnih vmesnikov in zvočnega kodeka je opremljena tudi z vgrajeno grafično kartico z izhodom DVI. Hitrostnih rekordov z njo ne boste podrli, vendar je dovolj za nezahtevno domačo rabo.

Alternativa: Nizkocenovne matične plošče se med seboj ne ločijo pretirano, saj so ponavadi oskubljene do nujnih osnov. Pomembno je predvsem, da delujejo stabilno in da podpirajo širok nabor procesorjev, tako da čez čas lahko razmislite o nadgradnji. S tem v mislih si oglejte še izdelke izdelovalcev MSI in ASRock.

Pomnilnik

Višji rang:

Kingston HyperX T1 DDR3-2333 (2 x 2 GB)

Cena: ~150 EUR

Kingstonove palčke HyperX T1 z oznako DDR3-2333 so najhitrejši pri nas dobavljiv delovni pomnilnik. V masivna hladilna rebra odeti čipi so namenjeni najzahtevnejšim navijalcem, torej takim, ki se pečajo s sistemi za vodno hlajenje in drugimi ekstremnimi hladilnimi rešitvami. V takih okoljih s privzeto višjo delovno napetostjo 1,65 volta in zakasnitvami 9-11-9-27 omogočajo doseganje najvišjih delovnih frekvenc. Prav tako velja povedati, da vsebujejo profile XMP, ki so namenjeni rabi z Intelovo tehnologijo za samodejno navijanje. Navadnim uporabnikom Kingstonovega pomnilnika ne bo uspelo izkoristiti, saj privzeti takt v današnjih sistemih ne presega 1333 MHz oziroma specifikacije DDR3-1333. Brez posega v nastavitve za pohitrenje bo računalnik z moduli HyperX T1 deloval povsem enako, kot če bi ga opremili s čisto navadnimi pomnilniškimi palčkami. Glede na pikantno ceno bi bilo to skrajnje potratno, zato premislite, ali takšen RAM sploh potrebujete.

Alternativa: V naših trgovinah hitrejših pomnilniških palčk preprosto ni. A če ste pripravljeni nakupovati prek spleta, si oglejte ponudbo prodajaln v Evropi. Iščite Patriotove module Viper II Sector 5 z oznako DDR3-2500. Ta hip veljajo za najhitrejše na planetu in so priljubljena izbira navijalskih zanesenjakov. Pripravite denarnico, saj še zdaleč niso poceni!

Srednji rang:

Patriot Viper II Sector 5 DDR3-1333 (2 x 2 GB)

Cena: ~65 EUR

Patriot za module Sector 5 trdi, da so jih razvili posebej za Intelove vezne nabore serije 55. A bodite brez skrbi - enako dobro bodo sodelovali tudi z AMDjevimi platformami in matičnimi ploščami z novejšimi čipovji družine 60. Moduli po sprejemljivi ceni ponujajo ročno testirane pomnilniške čipe, velike aluminijaste hladilnike in doživljenjsko garancijo. Določeni so za delovanje pri 1333 MHz, kar dosežejo ob nizkih zakasnitvah 7-7-7-20. Če jim dovedete malce več napetosti in sprostite zakasnitve, bodo zabrneli tudi pri 1600 in več megahertzih. V vsakem primeru gre za nadvse soliden izdelek, ki prepričuje tako s stabilnostjo kot potencialom za navijanje.

Alternativa: V tem cenovnem razredu je izbira gromozanska. Če sestavljate računalnik in vam ni mar za navijanje, je skorajda vseeno, za kateri model se odločite. Glejte le, da je izdelovalec priznan (priporočamo OCZ, Corsair, Crucial, G.Skill, Kingston in Patriot), škodilo pa ne bo niti posvetovanje s priročnikom za matično ploščo. V njem bi morali najti seznam priporočenih modulov, s katerimi plošča preverjeno deluje brez težav. Tisti z navijalskimi apetiti se ozrite po modulih s hlajenjem in bodite pozorni na zakasnitve. Čim nižje so pri dani frekvenci, tem večji je načeloma potencial pomnilnika.

Nižji rang:

Geil Value CL9 DDR3-1333 (2 x 2 GB)

Cena: ~40 EUR

Vse zgoraj zapisano velja še toliko bolj, če iščete čim cenejši pomnilnik za računalo, s katerim se po začetni namestitvi ne nameravate igračkati. Razni hladilniki, višje frekvence in drugi bonbončki tedaj ne igrajo vloge, tako da se osredotočite predvsem na stabilnost in združljivost. Za okoli štirideset evrov najdete številne 4-gigabajtne komplete podjetij, kot so Transcend, A-Data, Apacer in Micro. Z njimi načeloma ni nič narobe, toda kljub temu priporočamo, da se odločite za bolj uveljavljene izdelovalce, ki imajo izkušnje s proizvodnjo kakovostnejših, dražjih modulov. Eden takih je tajvanski Geil, ki je v eri pomnilnika DDR2 močno mešal štrene "velikim". Zadnje čase niso tako izpostavljeni, vendar njihovi izdelki še vedno veljajo za solidne. Moduli Value CL9 so tako kljub nizki ceni opremljeni z osnovnimi hladilniki in sestavljeni iz preizkušenih pomnilniških čipov. Glede na že privzeto visoke zakasnitve iz njih ne boste mogli iztisniti dosti višjo frekvenco od privzetih 1333 MHz. Zato pa ponujajo triletno garancijo in veljajo za nadvse neproblematične.

Alternativa: V ožjo izbiro je prišel tudi Corsairov komplet XMS3 DDR3-1333. Ponuja večidel enake lastnosti kot Geilovi paličici, vendar se v zameno za slabih deset evrov višjo ceno ponaša z nekoliko boljšimi navijalskimi sposobnostmi. Če bi se za majhen denar radi poigrali s pohitrenjem, je XMS3 dobra izbira.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

dY2OCFN5ndg

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji