Pred prihodom iPoda je bil sinonim za predvajalnik glasbe Sonyjev Walkman. Ta blagovna znamka se pojavlja na vse več izdelkih japonskega izdelovalca, saj namenski glasbeni predvajalniki še zdaleč niso edini kosi zabavne elektronike, ki lahko predvajajo glasbo.
Da so predvajalniki MP3 uspešnica, se lahko prepričamo vedno, ko na cesti, v avtobusih in celo v naravi gledamo mladino, ki jim iz ušes visi žica s slušalkami. Žice so največkrat bele, a to nikakor ne pomeni, da vedno pripadajo le Applovim iPodom. Vse kaj več, kot predvajati le glasbo, zna danes tudi množica drugih predvajalnikov.
Digitalizacija zabavnih vsebin je doživela svojo prvo revolucijo s stiskalnim algoritmom MP3. Od tistih davnih časov je preteklo že veliko vode in primerljivo tej količini se je povečala glasbena zbirka povprečnega računalniškega navdušenca. Format MP3 je priljubljen še danes, čeprav ni več najzmogljivejši. Pravi dedci med informatiki se zato ponašajo z orjaškimi, šarastimi zbirkami popevčic, ki jih ni ravno lahko prenašati naokrog, še teže pa kjerkoli uporabljati.
