Pro et contra: Sestaviti ali kupiti sestavljeno?
Osebni računalniki so kot lego kocke, smo nekoč rekli. Še vedno so, toda ali je res smiselno sestavljati pece vsakič, ko se odločimo za nakup novega?
Osebni računalniki so kot lego kocke, smo nekoč rekli. Še vedno so, toda ali je res smiselno sestavljati pece vsakič, ko se odločimo za nakup novega?
Zadnje čase spet malo več razmišljam o tem, kaj žene nekoga, da se spravi k nadgradnji nekega kosa opreme. Zakaj bi zamenjal prenosnik? Kdaj bi nadgradil namizni računalnik? Je že čas za nov telefon?
Cilj je bil preprost: priti v soboto popoldne iz Ljubljane v Celje. Način samoumeven: z vlakom. Izvedba pa – po nepotrebnem zapletena, nepovezana in kaotična. To je zgodba o uporabniški izkušnji digitalizacije Slovenskih železnic.
Le kako mi je nekaj tako neumnega in hkrati zabavnega spolzelo med prsti!? Ne vem, toda bolje pozno kot nikoli – čas je za razpravo o čiščenju digitalnih smeti, kot so si jo zamislili nekakšni »ekologi«. In to že leta 2022!
Kar nekaj prahu je dvignila novica, da je Microsoft le omogočil dostop do svojega pisarniškega Kopilota, torej umetne inteligence, ki pomaga v zbirki Office in ima hkrati dostop do vseh naših (oblačnih) podatkov. Gre sicer za še eno stopničko v zgodbi novih umetnointeligenčnih storitev, o katerih poslušamo že dobro leto, od splavitve ChatGPT novembra 2022.
Nekoč so bili televizorji težke in debele škatle, najzmogljivejše sta morala prenašati dva para rok. Nato pa smo dobili kombinacijo internet + računalnik in smrt težkih škatel je postala neizogibna. Ali pač ne?
Je bolje imeti prenosnik, ki je vedno pod roko in ga po potrebi priklopimo na priklopno postajo, ali … dva računalnika?
Naročnine niso nekaj novega niti nujno nepotrebnega in za nekatere stvari znajo biti skorajda nujne. Recimo za elektriko, komunikacije ali komunalne storitve.
Bil je čas, ko smo imeli vsi ročne ure, in sledil mu je čas, ko smo se jim odpovedali, ker … telefoni … In prihaja čas, ko nas ima vedno več na rokah pametne ure. Vsak drugačno in vsak iz drugačnega razloga.
Je narekovanje res že dovolj zrelo, da ga lahko uporabljamo tudi v slovenskem jeziku?
Leto se počasi bliža koncu, kar je pravi čas, da se ozremo nazaj in povzamemo letošnje stanje računalniškega tržišča.
Le redkokdaj se mi zgodi, da v očeh mladeži prepoznam podobno radovednost do računalnikov in tehnike, kot je v mladih letih prežemala mene. Kar pa nikakor ni krivda mladostnikov, da se razumemo!
Microsoftovemu iskalniku Bing tržni delež zadnje čase zelo narašča, predvsem zaradi vlaganja v umetno inteligenco. So iskalniku Google res šteti dnevi?
Med našimi preizkusi prenosnikov bolj ali manj nikoli ne omenjamo operacijskega sistema. Kar nekako privzeto je, da so na novih prenosnikih nameščeni Windows 11. Na poslovnih različicah Professional, na ostalih pa Home. O operacijskem sistemu kot takem večina uporabnikov sploh ne razmišlja – niti zahtevnejši uporabniki, celo sistemski administratorji ne.
Bil sem med glasnimi nasprotniki kopičenja kartic v denarnici. Osebna izkaznica, zdravstvena kartica, vozniško dovoljenje, Urbana in plačilne kartice so le najnujnejše, k sreči pa jim je vsaj prvi dve že uspelo združiti. Pametni telefon je obljubil poenostavitev in res lahko nanj naložimo različne kartice zvestobe, Urbano, plačilne kartice (na primer v Google Pay). Teoretično bi lahko po Evropi potoval s telefonom in z osebno izkaznico, saj bodo tudi vozniška dovoljenja kmalu digitalizirana. Kaj bi torej lahko šlo narobe?
Bralci, ki jih zanima Monitor, najverjetneje niso ciljna publika za tiste prave televizijske novele, kot so bile začrtane pred desetletji s Santa Barbaro in z Esmeraldo. Pa vendar, tehnološka različica le-teh, ki se je na spletu odvijala te dni, našo pozornost vsekakor zasluži.
Zgornji naslov bi se lahko glasil tudi »Denar vse pokvari« in vsaj v primeru družabnih omrežij, ki jim zadnje čase bolj sledim, to nedvomno drži.
Nekako se zdi, da imamo pri nakupu osebnih računalnikov na voljo le dve izbiri – prenosni ali namizni računalnik. Kaj pa tiste škatlice, mini računalniki?
Čeprav računalništvo ocenjujemo za področje, ki se nenehno in zelo hitro spreminja, pa so nekatere paradigme presenetljivo ukoreninjene. Pri pametnih telefonih, denimo, se že desetletje pogovarjamo, da so bolj ali manj »vsi enaki«. Naš fotograf se že od nekdaj jezi, da nima kaj fotografirati, saj gre za »črne pravokotnike«.
Veterani boja za nevtralnost interneta se bodo zagotovo spomnili izjave pokojnega aljaškega senatorja Teda Stevensa, ki je pri spodkopavanju spletne nevtralnosti v začetku 21. stoletja internet označil za »skupek cevi«. Frazo so kritiki in aktivisti hitro spremenili v simbol neznanja regulatorjev in zakonodajalcev.
Že vsaj od druge svetovne vojne naprej žimo v svetu, ki ga obvladuje »Zahod« oziroma ZDA, če smo bolj natančni. Politično in tudi tehnološko.
Je kitajski razvoj res smiselno na vsak način zavreti, kot se trudijo/-mo na Zahodu?
V zadnjem desetletju sem se na teh straneh že nekajkrat dotaknil »pomembne teme« – kablov in vmesnikov. O njih redko aktivno razmišljamo, pasivno pa pogosto. Vsakič, denimo, ko kabel USB (-A) šele v petem poskusu pravilno vtaknemo v relevantno režo. Ali ko po predalu (škatli) s kabli besno iščemo nekaj, kar bi povezalo naprave različnih generacij med seboj. In se gremo kombinatoriko različnih adapterjev in vmesnikov – kaj se ujema s čim, tako fizično kot podatkovno. Navadno pač želimo, da povezava tudi dejansko deluje.
Pred nekaj tedni se je v naši družini zgodilo nekaj, česar se resnično bojim in česar res nisem pričakoval. Kljub vsej previdnosti, izobraževanju družinskih članov o varnosti na spletu, diagnosticirani obsedenosti z nameščanjem popravkov programja na vseh mogočih napravah smo doživeli najhujše – nekdo je vdrl v sinov spletni račun, spremenil uporabniško ime in zamenjal geslo.
Internet je najprej nastal kot nekaj zelo odpornega in se nato spremenil v nekaj zelo odprtega. Danes je vedno manj odprt, tudi zato, da bo lahko še naprej ostal … odporen.
Glede na ustaljeno prakso v IT-svetu bi moral biti naslov tega zapisa »Zbogom in hvala za vse ribe«, a ker ne zapuščam zemlje (kot delfini iz knjige Štoparski vodnik po galaksiji, ki so izrekli prej omenjeno frazo), bo tudi skok v nov bazen povsem na mestu. Pred poletjem sem namreč zamenjal službo – torej nisem več vodja Monitorjevega laboratorija (in tudi ne več sistemski administrator za založnika).
Berem, da so na Kitajskem pred kratkim otrokom omejili dostop do tehnologije na bore dve uri dnevno. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Leta drage telefonije v tujini so mi dovolj poškodovala možgane, da pred vsakim poletom ročno onemogočim prenos podatkov, potem pa se na destinaciji previdno povežem v omrežje in počakam na sms s cenami. V EU je to seveda nepotrebno, a rutina ni neumna. Rutine možgane razbremenijo.
Kot tehnološki navdušenci smo pri Monitorju prepričani – ali pa se vsaj prepričujemo –, da so najuspešnejša tehnološka podjetja na svetu tista, ki imajo najboljši izdelek. Toda to ni vedno res, saj je najboljši izdelek le ena izmed spremenljivk. Ključen je tudi marketing in … Zagotovo še kaj, kar se dogaja v ozadju, skrito očem uporabnikov.
Vedno več poklicev je takih, da zanje potrebujemo računalnik, internetna infrastruktura pa omogoča, da lahko z njimi delamo od koderkoli. Toda ali to pomeni, da bi to tudi morali početi?
Arhiv
Po avtorjih