Veliki test video kamer
Današnje video kamere danes v primerjavi z veliko večino fotoaparatov zmorejo naravnost vrhunske posnetke v visoki ločljivosti. Če si lastite starejši model z običajno ločljivostjo ali če vas prepričujejo, da so fotoaparati za video dovolj dobri, premislite še enkrat. In si preberite preizkus modelov, ki so na voljo pri nas.
Canon Legria HFM306
Canonova Legria HFM306 je malo večja od našega tokratnega povprečja, zato pa zelo lepo sede v roko. Kljub malo večjim meram in teži pa nima nobenega vgrajenega pomnilnika, tako da bomo posnetke shranjevali kar na kartice tipa SD (in zmogljivejše SDHC, ne omenjajo pa tudi najnovejših SDXC). Na sprednjem delu ohišja opazimo tako vgrajeno lučko (gre za belo diodo LED) kot bliskavico za fotografije. Ker gre za malce zmogljivejšo napravo, so na zadnji konec kamere dodali tudi razširitveno mesto Advanced Accessory Shoe. Gre za Canonov lastni sistem, kamor pritrdimo dodatke, kot so zunanje lučke ali zmogljivejši mikrofon.
Ločljivost snemanja je 1920 × 1080, pri tem imamo dve stopnji kakovosti. Pri prvi bo pretok podatkov približno 24 Mbps, pri drugi pa 17 Mbps. Edina druga izbira pri ločljivosti je še vedno visoka 1440 × 1080, tu bo pretok podatkov od 12 pa do 5 Mbps. Zvok zajema po standardu Dolby Digital Stereo, priključimo pa lahko tudi zmogljivejši mikrofon (in tako dobimo zvok po sistemu 5.1). Zvok je sicer zelo kakovosten in jasen, zelo dobro se znajde pri govoru. Tudi video je zelo kakovosten. Barve so silno dobre, sploh v primerjavi s Sonyji pod umetno svetlobo. Tu so Canoni vsi bolj hladni, hkrati pa tonsko bolj pravilni.
Objektiv niti ni nič posebnega, je klasičen in brez pretiranega zuma. Široki kot se začne pri 39,5 mm (v formatu Leica), kar je povprečno. Na tele območju gre do 711 mm, vsega skupaj imamo tako 15-kratni zum. Največje možne zaslonke so solidne - od F1,8 pri širokem kotu pa do F3,2 pri najožjem. Digitalni zum sami večinoma kar ugasnemo - tu gre do 300-kratne povečave. Zelo uporabna je optična stabilizacija slike, sploh pri malce daljših goriščnih razdaljah.
Zaslon je značilen za ta cenovni razred. Njegova diagonala meri 2,7 palca, ločljivost je povprečnih 211 tisoč pik. Seveda je občutljiv za dotik, spet pa gre za tehnologijo, zasnovano okoli električnega upora. To je uporabnikom boljših zaslonov, ki uporabljajo kapacitivno tehnologijo, prav sitno uporabljati. Canonovi menuji niso nič posebnega, se jih kar hitro navadimo.
Zadnji stavek bi lahko vzeli kar kot posplošitev te kamere. Ni sicer nič posebnega, a jo hitro osvojimo. Kakovost videa je dobra, cena pa malo manj - sploh ker bomo morali sami poskrbeti za pomnilne enote.
Canon Legria HFM306
Velikost diska: Nima.
Zaslon LCD: 2,7-palčni, 211.200 pik, občutljiv za dotik.
Mere, masa (brez baterije): 123 × 68 × 60 mm, 320 g.
Prodaja: Canon partnerji, www.canon.si.
Cena: 669 EUR.
Za: Kakovost videa, optična stabilizacija slike.
Proti: Cena.
Canon Legria HFR16
Canon za svojo kamero Legria HFR16 pravi, da je stilska in zanesljivo 'chic'. Mi smo pri tem seveda vedno malo skeptični - stilski videz pri izdelovalcih elektronike vse prevečkrat pomeni le uporabo kakih bolj zanimivih barv. Tako je tudi tu - preizkusni model je bil odet v vinsko rdečo barvo (ali temno rožnato, kakor želite).
Kljub temu gre za povsem spodobno malo napravo, ki snema pri ločljivosti Full HD. Najvišji pretok podatkov je pri tem 17 Mbps, najnižji (pri ločljivosti 1440 × 1080) pa 5 Mbps. Posnete filme lahko pretvorimo tudi v sami kameri. Kakovost videa nam je bila všeč, spet so barve malce zadržane, temperatura beline pa zelo pravilna, šuma ni preveč . Pri večjih povečavah pa smo pogrešali optično stabilizacijo slike - Canon sicer omenja elektronsko, a žal ni primerljiva. Samodejno ostrenje je povprečno, pri večjih goriščnih razdaljah pa potrebuje kar nekaj časa, da izostri. Večinoma bomo pustili kar program Smart Auto, ki se odloči, kaj približno snemamo (dodana pa je tudi funkcija zaznavanja obrazov). Omenimo še način Pre REC, v katerem kamera neprestano snema, ko pritisnemo na sprožilec, pa se zadnje tri sekunde dodajo na začetek filma - to je še najbolj uporabno pri snemanju kakih otroških vragolij.
Pri ohišju ni nič pretresljivega. Zaslon je povprečne velikosti, po diagonali meri 2,7 palca. Žal je njegova ločljivost bistveno manjša kot pri večini konkurentov, 112.000 pik je za današnje čase res malo. Na njegovi levi strani je majhna krmilna paličica, saj zaslon ni občutljiv za dotik. Nam se dejansko zdi ta paličica boljša rešitev, saj smo se z njo laže znašli (čeprav splošna prodajna taktika pravi, da so zasloni, občutljivi za dotik, bolj imenitna izbira).
Objektiv ponuja kar velik razpon goriščnic, ki pa bi bil lahko kak milimeter širši. Goriščnice se začno pri 40 mm, gredo pa do 711 mm (optični zum je tako 15-kratni, digitalni pa 300-kratni). S kamero lahko tudi fotografiramo, največja ločljivost je pri tem dobra dva milijona pik (je pa dodana tudi majhna bliskavica).
HFR16 je sicer lepa predstavnica HD kamer, a ne ponuja nič zares posebnega. Všeč nam je uporaba pomnilnika SSD (velikosti 8 GB), a se nam zdi cena enostavno previsoka za tako kamero.
Canon Legria HFR16
Velikost diska: 8 GB SSD.
Zaslon LCD: 2,7-palčni, 112.000 pik.
Mere, masa (brez baterije): 124 × 60 × 64 mm, 270 g.
Prodaja: Canon partnerji, www.canon.si.
Cena: 468 EUR.
Za: Vgrajeni disk SSD.
Proti: Cena, ni optične stabilizacije slike, nizka ločljivost zaslona.
Canon Legria HFR106
Canon svojo kamero Legria HFR106 predstavlja kot najmanjšo Full HD kamero. Namenjena naj bi bila začetnikom v svetu kamer, hkrati pa tudi tistim, ki želijo dobro, a ne preveliko kamero. Po merah je namreč v spodnjem delu svojega razreda (čeprav je kljub vsemu nekoliko večja in težja od mini kamer). Ohišje je dovolj kakovostno, ni pa ne bliskavice ne kake dodatne lučke za uporabo med snemanjem.
Zaslon je tipične velikosti, njegova diagonala meri 2,7 palca, premajhna je le ločljivost - ta je 112.000 pik. Zaslon ni občutljiv za dotik, namesto tega imamo na njegovi levi strani krmilno paličico, ki se dobro obnese. Za razliko od Sonyjevih in Toshibinih kamer se Canonove prižgejo le s tipko (pri omenjenih konkurentih se prižgejo že s tem, ko odpremo zaslon). Nam osebno je Canonova rešitev bolj všeč, saj se pri Sonyju in Toshibi kamere tudi ugašajo ob zaprtju zaslona, to pa nas lahko ob začetku naslednjega snemanja stane dragocene trenutke.
Tipalo zmore ločljivost 1,7 MP pri fotografiranju, video pa zajema pri ločljivosti 1920 × 1080; to lahko tudi znižamo na 1440 × 1080. Pri najvišji kakovosti videa je tok podatkov (bitrate) 17 Mbps, pri najnižji pa 5 Mbps. Kakovost videa je povsem solidna, a bi si želeli optično stabilizacijo slike. Posnetki namreč znajo biti pri večjih povečavah opazno tresoči. Barve so pravilne, prej bolj hladne kot tople.
Objektiv se hvali z dvajsetkratno optično povečavo ter štiristokratno digitalno. Goriščnice segajo od 40 pa do 800 mm v klasičnem, 35 mm formatu. Široki kot torej ni nič posebnega, na tele območju pa bo povečave več kot dovolj - zaradi pomanjkanja dobre stabilizacije so ti milimetri le redko zares uporabni. Svetlobna jakost je dobra, od F1,8 pa do F3,6.
Akumulator bi lahko bil malo boljši, po Canonovih besedah namreč zdrži 85 minut, to je pod povprečjem. Sploh ker ta kamera nima vgrajenega kakega pomnilnika oziroma diska (za razliko od sorodne Legrie HFR16, ki ima 8 GB pomnilnika SSD). Video in fotografije bomo tako shranjevali na pomnilniške kartice SD oziroma SDHC. Od izhodov imamo na voljo poleg klasičnega zvočnega in video še USB in HDMI.
Canon Legria HFR106
Velikost diska: Nima.
Zaslon LCD: 2,7-palčni, 112.000 pik.
Mere, masa (brez baterije): 124 × 60 × 64 mm, 270 g.
Prodaja:
Cena: 415 EUR.
Za: Mere.
Proti: Cena, ni optične stabilizacije slike, nizka ločljivost zaslona.
Canon Legria HF S20
Canonov model Legria HF S20 je ena izmed najzmogljivejših kamer na preizkusu, namenjenih rabi doma. Pravzaprav je edina konkurenca Sonyjevi HDR-XR550, blizu sta si tako po specifikacijah kot po ceni in kakovosti videa. Legria HF S20 je tako razmeroma velika in težka naprava - brez akumulatorja tehta slabo polovico kilograma. Ohišje je zelo kakovostno, na njem pa veliko funkcijskih tipk za hiter dostop do najpomembnejših funkcij - tako kot pri najzmogljivejšem Sonyju je tudi tu spredaj poleg objektiva majhno funkcijsko kolesce, ki mu lahko dodelimo različne funkcije (denimo uravnavanje svetlobe ali ročno ostrenje).
Zelo dober je velik, tripalčni zaslon. Hvali se z zelo visoko ločljivostjo 922.000 pik - tako po ločljivosti kot po velikosti je praktično enak zaslonu na Sonyju. Seveda je občutljiv za dotik, kar je nedvomno lažje kot pri cenejših aparatih predvsem zaradi večje površine. Menuji so tipični canonovski, nam delujejo pregledneje od Sonyjevih (pri Toshibi pa se bolj razlikujejo med posameznimi modeli).
Kot je pri kamerah že dolgo standardna praksa, ima tudi tu objektiv manjši zum kot pri cenejših modelih. Gre predvsem za to, da je tipalo tu večje, objektiv pa bolj kakovosten. Pokriva goriščnice od 44 pa do 435 milimetrov, izraženo v klasičnem 35 mm formatu. Pri tem se nam zdi široki kot malo preozek - že nekateri hišni modeli (recimo Legria HFR16, Legria HFM306) imajo širši kot (40 mm), Sonyjeva HDR-XR550 pa kar 30 mm (kar je res opazna razlika). Tudi po največji zaslonki zaostaja za najzmogljivejšim Sonyjem - tu se zaslonka giblje od F2,0 pa do F5,2 (pri Sonyju F1,8 do F3,4).
Tipalo je med boljšimi in večjimi. Video je zelo kakovosten, šuma je malo, barve pa zelo dobre in pravilne. Vgrajena je tudi optična stabilizacija slike, ki svoje poslanstvo dobro opravi. Ločljivost zajema videa je lahko 1920 ×1080 ali pa 1440 × 1080. Pri najvišji kakovosti je tok podatkov 24 Mbps, pri najnižji pa 5 Mbps (različnih stopenj kakovosti je vsega skupaj 5). Zvok se zajema po standardu Dolby Digital Stereo, za razliko od Sonyja, ki že v kameri podpira Dolby Digital 5.1 (pri Canonu moramo za to dokupiti zunanji mikrofon). Tako kot pri Legiriji HFM 306 je tudi tu na voljo razširitveno mesto Advanced Accessory Shoe. Video shranjujemo na 32 GB pomnilnika tipa SSD. Aparat pa ima na voljo tudi dve reži za pomnilniške kartice SD.
Legria HF S20 je nadvse zmogljiva kamera. Po nekaterih lastnostih jo sicer prekaša Sonyjeva zastavonoša, a je zato Canon za nekaj sto evrov cenejši. Še vedno pa ni ravno poceni.
Canon Legria HF S20
Velikost diska: 32 GB SSD.
Zaslon LCD: 3,5-palčni, 922.000 pik, občutljiv za dotik.
Mere, masa (brez baterije): 140 × 75 × 74 mm, 470 g.
Prodaja: Canon partnerji, www.canon.si.
Cena: 1170 EUR.
Za: Vgrajen disk SSD, velik kakovosten zaslon, kakovost videa, optična stabilizacija slike.
Proti: Cena, malce preozek široki kot.
Sony DCR-SR58E
Sonyjeva DCR-SR58E je razmeroma preprosta kamera standardne ločljivosti. To je 720 × 576 pri 25 slikah na sekundo. Kakovost videa je kljub temu še sorazmerno solidna, čeprav smo močno pogrešali optično stabilizacijo slike - elektronska sicer je, a ne more nadomestiti boljše (in seveda dražje) optične stabilizacije. Pri tem uporablja kodek MPGV (ki je del standarda MPEG2), minuta posnetka pri najvišji kakovosti velja približno 70 MB. Zvok je po kakovosti povprečen, posnet pa v stereo načinu.
Kamera je malenkost večja in težja od najmanjših in najlažjih, a je to zaradi vgrajenega diska (solidne velikosti 80 GB) pričakovati. Vsekakor pa gre še vedno za majhno napravo. Ohišje je kakovostno, preizkušeni model je bil odet v klasično svetlo sivo plastiko. Zaslon je, kot je zadnje čase v navadi, razmeroma širok in nizek. Njegova diagonala meri 2,7 palca, ločljivost pa 230.400 pik. Gre za zaslon, občutljiv za dotik, a nam to ni preveč pogodu. Izdelovalci v te kamere še vedno vgrajujejo zaslone, ki delujejo po načelu upornosti - začutijo torej fizični pritisk oziroma mehansko silo. Zaradi tega so manj natančni in delujejo slabše kakor zasloni, ki delujejo na osnovi kapacitivnosti. Slednje najdemo, denimo, v boljših pametnih telefonih (denimo Applovem iPhonu).
Druga težava teh zaslonov so Sonyjevi menuji, ki niso ravno najbolj enostavni oziroma prijazni do uporabnika. Na voljo imamo en hiter menu, s pritiskom pa prikličemo glavni menu. Tipke so po našem mnenju enostavno premajhne in jih je pretežko uporabljati. Tudi premikanje gor in dol je izvedeno dokaj slabo. Pred nekaj leti bi nas to morda manj motilo, danes pa, ko imajo druge naprave vse bolj pregledne in enostavne menuje, se nam zdijo prepočasni in arhaični.
Aparat je sicer opremljen s kar solidnim objektivom, vsaj kar zadeva razpon goriščnic. Optični zum je kar 60-kraten (digitalni pa celo 200-kraten). Žal nam take razdalje bolj malo pomagajo - sploh ker aparat nima optične stabilizacije. Široki kot se začne pri ne zares širokih 39 mm. Aparat DCR-SR58E je povprečen predstavnik kamer, ki snemajo pri standardni ločljivosti. V izbor pride le za tiste, ki res ne potrebujejo višjih ločljivosti in bi radi imeli vgrajeni disk (snemamo lahko tudi na pomnilniške kartice MS Pro Duo in SD, SDHC in SDXC). Škoda le, da nima boljše stabilizacije slike.
Sony DCR-SR58E
Velikost diska: 80 GB.
Zaslon LCD: 2,7-palčni, 230.400 pik, občutljiv za dotik.
Mere, masa (brez baterije): 107 × 65 × 56 mm, 280 g.
Prodaja: Bigbang, www.bigbang.si.
Cena: 345,99 EUR.
Za: Velikost in teža.
Proti: Ločljivost SD, ni optične stabilizacije slike.
Sony HDR-CX115E
Sonyjev HDR-CX115E pa je predstavnik malo cenejših kamer, ki snemajo v ločljivosti HD. Gre za razmeroma kompaktno napravo zelo nizke teže (le dobrih 200 gramov). Pri tem velja omeniti, da nima prav nobene vgrajene pomnilniške zmožnosti, vse bomo snemali na pomnilniške kartice. Uporabimo lahko tako Sonyjeve MS Pro Duo kot bolj priljubljene kartice SD (ter SDHC in SDXC). Za izvoz posnetega imamo na voljo poleg standardnega video in avdio izhoda tudi računalniški USB ter priključek HDMI. Kakovost videa bi lahko bila boljša - najbolj nas je zmotilo pomanjkanje optične stabilizacije slike, zaradi česar moramo imeti med snemanjem še toliko mirnejšo roko. Barve vlečejo na rdečo, bele površine hitro postavijo rahlo rožnate barve. Je pa šuma presenetljivo malo.
Ohišje je kakovostno in lepo sede v roko. Tipka za snemanje je seveda pod palcem, zadaj kraljuje akumulator, nekaj tipk pa je še na notranji strani, torej jih pokriva zaslon. Večino krmiljenja bomo opravili kar prek zaslona, občutljivega za dotik. Ta je povprečne velikosti 2,7 palca, povprečna je tudi ločljivost (230.400 pik). Tako kot pri vseh Sonyjih se tudi tu kamera prižge že s tem, ko odpremo zaslon (in se ob njegovem zaprtju tudi ugasne). To bo nekaterim všeč, nas pa je med preizkusom morda celo malo motilo.
Objektiv premore kar velik optični zum - 25-kratnega. Začne se pri spodobnih 37 mm (želeli bi si še več, a je to glede na konkurenco še kar dobro), konča pa v močnem tele območju pri 1075 mm. Pri tem je tudi zaslonka zelo dobra - od F1,8 na širokem pa do F2,2 pri najožjem kotu. Tako kot pri vseh kamerah lahko tudi tu zajamemo fotografijo, pri tem je največja ločljivost 3 milijone pik. Fotografijo lahko zajamemo med snemanjem le, če ne uporabljamo visoke ločljivosti HD. Kamera nima ne bliskavice ne kake dodatne lučke za uporabo med snemanjem.
Aparat uporablja napredni kodek H.264, velikost ene minute posnetka pa je pri najvišji kakovosti približno 110 MB. Zvok se zajema v stereo obliki, smo pa med uporabo zuma v posnetku opazili zvok motorčka, ki krmili objektiv.
Sonyjeva kamera HDR-CX115E je v večini pogledov povsem povprečna. Všeč nam je še kar dober objektiv, tudi kompaktne mere in nizka teža znajo biti dobrodošle. Žal pa je kakovost videa, kljub visoki ločljivosti, zgolj povprečna.
Sony HDR-CX115E
Velikost diska: Nima.
Zaslon LCD: 2,7-palčni, 230.400 pik, občutljiv za dotik.
Mere, masa (brez baterije): 106 × 56 × 50 mm, 210 g.
Prodaja: Bigbang, www.bigbang.si.
Cena: 399 EUR.
Za: Soliden objektiv, velikost in teža.
Proti: Ni optične stabilizacije slike, povprečna kakovost videa.
Sony HDR-XR550
Kadar v imenu kake elektronske naprave (no, ali pa kakega avtomobila) opazimo agresivne črke, kot sta X ali R, lahko takoj sklepamo, da gre za razmeroma zmogljivo napravo. Tudi pri kamerah ni nič drugače, tokrat najzmogljivejši Sony na preizkusu je namreč model HDR-XR550. Gre tudi za največjo, najtežjo in po pričakovanjih tudi najdražjo kamero na preizkusu, vsaj med modeli, namenjeni rabi doma.
Video je seveda v visoki ločljivosti 1920 × 1080i (preklopimo lahko tudi na 1440 × 1080 in navaden SD), kjer imamo na voljo štiri stopnje kakovosti. Pri najvišji je pretok podatkov kar 24 Mbps, pri najnižji pa 5 Mbps. V uporabi je kodek H.264, format pa je AVCHD (vse skupaj pa shranjujemo na disk, velik kar 240 GB). Kakovost videa je odlična - čeprav smo spet opazili Sonyjevo težnjo, da malo preveč poudarja rdečo barvo (so pa sicer barve kar dobre, šuma pa tudi razmeroma malo). Zvok je tudi med boljšimi, podpira pa več kanalov po sistemu Dolby Digital 5.1. Dodana je tudi možnost snemanja ponoči, to pri Sonyju imenujejo Nightshot, a je bolj zanimivost kot pa res uporabna funkcija.
Objektiv je tudi med boljšimi. Še najbolj navdušeni smo bili nad razmeroma širokim kotom, ki ga zmore - 30 mm v klasičnem formatu Leica je med video kamerami zelo dobro. Na drugi strani gre do 298 mm, zum je torej desetkraten (digitalni zum pa 120-kraten). Vgrajena optična stabilizacija slike svoje delo opravi povsem zgledno.
Kot smo že omenili, gre za največjo in najtežjo kamero na tokratnem preizkusu. Brez akumulatorja tehta kar dobrega pol kilograma. Ima pa tudi zelo velik in kakovosten zaslon. Njegova diagonala meri kar tri palce in pol, ločljivost pa je zelo visokih 921.600 pik. Seveda je občutljiv za dotik, pri tem se predvsem zaradi velikosti obnese bolj kot pri drugih modelih. Menuji pa žal niso bistveno boljši kot pri drugih Sonyjevih modelih. So pa zato funkcije hitro dosegljive in logično razporejene po aparatu. Bolj zahtevnim uporabnikom bo všeč vrtljivo kolesce na sprednjem delu aparat, poleg objektiva. Temu lahko dodelimo različne funkcije, od ročnega ostrenja pa do prilagajanja svetlosti.
Ta zmogljiva kamera pa ima seveda tudi svojo ceno. S svojimi 1499 evri se že kosa z nekaterimi polprofesionalnimi modeli, zelo resno konkurenco zanjo pa predstavljajo tudi nekateri fotoaparati DSLR.
Sony HDR-XR550
Velikost diska: 240 GB.
Zaslon LCD: 3,5-palčni, 921.600 pik, občutljiv za dotik.
Mere, masa (brez baterije): 143 × 74 × 70 mm, 510 g.
Prodaja: Bigbang, www.bigbang.si.
Cena: 1499 EUR.
Za: Velik disk, kakovost videa, zaslon, stabilizacija slike, širok kot zajema.
Proti: Cena, teža.
Toshiba Camileo X100
Toshibina Camileo X100 je najzmogljivejša Toshibina kamera na tokratnem preizkusu - kljub temu sodi v srednji zmogljivostni razred glede na konkurenco. Ohišje je povprečne velikosti in teže, tako kot drugi dve Toshibini napravi je odeta v svetlo črno plastiko s srebrnimi in rdečimi detajli. To oblikovanje bo marsikomu všeč (tudi nam je bilo).
Večina upravljanja prevzame zaslon, občutljiv za dotik, čeprav je zadaj okoli tipke za snemanje nameščeno zelo uporabno funkcijsko kolesce. To hkrati prevzame vlogo treh tipk. Drugih tipk na ohišju je razmerama malo, a jih niti nismo pogrešali. Nekoliko zmotijo le menuji, ki so podobni kot pri sestrski Camileo S20, torej kockasti in ne najbolj pregledni. Zaslon je z diagonalo treh palcev še kar velik - vsaj glede na cenovno primerljive modele drugih izdelovalcev. Njegova ločljivost je povprečnih 211.200 pik. Spredaj nad objektivom je tudi mala bliskavica, ko kamero uporabljamo namesto fotoaparata.
Kakovost posnetega videa je še kar dobra. Barve so všečne, predvsem pa pravilne (čeprav smo opazili, da temperatura beline včasih vleče proti modri). Malo nas je zmotilo občasno počasnejše ostrenje, sploh pri večjih goriščnicah. Kljub vgrajeni optični stabilizaciji slike se tu včasih opazijo manjše vibracije zaradi nemirne roke. Ločljivost zajema je 1080p (pri 30 slikah na sekundo) ali 1080i (pri 60 slikah na sekundo), nastavimo pa lahko tudi 720p in še manjšo VGA. V rabi je kodek H.264, zaradi katerega je velikost minute posnetka približno 80 MB (pri najvišji ločljivosti).
Objektiv prinaša desetkratni zum, spet pa ni podatka o goriščnih razdaljah v klasičnem 35 mm formatu. Je pa objektiv pri širokem kotu primerljiv z objektivi pri drugih kamerah v tem cenovnem rangu (digitalni zum je tudi desetkraten). Kamera ima vgrajen manjši pomnilnik SSD (4 GB), sicer pa podpira pomnilniške kartice SD in SDHC. Za neposreden prikaz videa na novejših televizorjih je na voljo izhod HDMI. Akumulator je po besedah izdelovalca še kar zmogljiv - zdržal naj bi do dve uri snemanja.
Camileo X100 je prav solidna kamera HD, ki ima nekaj manjših pomanjkljivosti, a nič drastičnega. Po drugi strani tudi ni nič posebnega, je pa res, da je zelo ugodna glede na zmogljivosti.
Toshiba Camileo X100
Velikost diska: 4 GB SSD.
Zaslon LCD: 3-palčni, 211.200 pik.
Mere, masa (brez baterije): 122 × 67,5 × 62,3 mm, 270 g.
Prodaja: Inea, www.inea.si.
Cena: 279 EUR.
Za: Cena, optična stabilizacija slike.
Proti: Nepregledni in grdi menuji.
Pogled v laboratorij
Pri video kamerah je potekal preizkus zelo podobno kot pri digitalnih fotoaparatih. Tudi tu se je vse začelo z zbiranjem podatkov v tabeli in razdelitvi kamer na razrede. Video kamer sicer ne preizkušamo vsak mesec tako kot fotoaparate, zato smo za ta test sestavili posebno tabelo.
Sledi običajna uporaba vsake video kamere v značilnih okoljih. Nekaj snemamo notri, pod umetnimi lučmi, nekaj na prostem. Pazljivi smo tako na kakovost videa kot zvoka. Zapisujemo si vse, od odstopanja pri pravilnosti barv pa do morebitnih šumov pri zvoku. Nekaj posnamemo na stativu, večino iz roke - tu se hitro pokaže uporaba optične stabilizacije slike v kameri.
Poleg terenskega dela, kjer se hitro pokažejo tudi kake slabosti uporabniških vmesnikov in ergonomije, pa posvetimo vsaki kameri tudi nekaj časa v laboratoriju, kjer so razmere enake za vse modele. Tu je bilo kar nekaj različnih preizkusov, od makro snemanja pa do snemanja v slabih svetlobnih razmerah in preverjanja hitrosti ostrenja - pa še kaj bi se našlo.
Zmagale so kartice SD
Kompaktne kamere so najbolj značilne video kamere, ki se na naših zadnjih nekaj preizkusih spreminjajo le po nosilcu, na katerega snemajo. Od kamer miniDV mimo kamer, ki so snemale na DVDje, so danes ostale le še tri vrste - take, ki imajo vgrajen klasični (vrtljivi) disk, tiste, pri katerih je ta tisk vrste SSD, in tiste, ki nimajo pravzaprav ničesar. Pri slednjih snemamo na pomnilniške kartice, prevladujejo seveda kartice SD. Te so danes resnično poceni in povsem dovolj hitre pri prenosu podatkov.
Zlati Monitor pri teh kamerah gre Canonovi Legriji HFM306. Resda niti ne izstopa po ničemer, a prav ta vsestranskost je njena najboljša lastnost. Po ne pretirani ceni ponuja dobro kakovost videa in ravno pravšnje razmerje goriščnic. Zelo uporaben se nam zdi sistem optične stabilizacije, pa tudi vmesnik HDMI je vse bolj dobrodošel. Omislimo si lahko tudi različne dodatke, kot so zunanje luči in mikrofoni, ki se pritrdijo na razširitveno mesto AAS. Njena slabost je pomanjkanje kakršnegakoli vgrajenega pomnilnega nosilca, a kot smo že zapisali, so kartice SD danes že dovolj ugodne, hkrati pa tudi ponujajo dovolj prostora.
Če pa denar ni ovira, seveda ne moremo mimo Sonyjeve HDR-XR550. Gre za res odlično in zmogljivo kamero, ki ponuja odlično kakovost posnetkov in zelo dober ročni nadzor. Eden izmed njenih najmočnejših adutov je tudi silno široki kot - za razliko od Canonove tokratne zastavonoše, modela Legria HFS 20. A si HDR-XR550 le ne zasluži zlatega Monitorja, saj je enostavno predraga.