Tablice, učbeniki in šole
Apple je v začetku leta naredil nov korak v svojem poslanstvu, da s tablicami osvoji množice. Zanje je pripravil ekosistem, v katerim bodo skušali nadomestiti šolske učbenike z elektronskimi knjigami. Nekaj, kar so že mnogi poskusili, a brez večjega uspeha. Ali lahko sodobna tehnologija res nadomesti stoletja stara prepričanja v papirnata šolska gradiva? Ali tvegamo, da s tem vzpostavimo novo digitalno ločnico med bolj in manj informiranimi?
Zamisel o uporabi računalnikov v šolah je stara domala toliko kot sami osebni računalniki. Nekateri se bodo morda spomnili časov, ko je Apple svoje prve osebne računalnike (Apple II) prodajal uspešno še posebej šolam. Toda kljub tej dolgi zgodovini rabe v šolah so računalniki doslej ostali le na obrobju izobraževalnega procesa, kot dodatno orodje, občasen pripomoček, ne pa kot osrednje sredstvo pri učenju. Morda tudi zato, ker so računalniki v šolah vse prej kot osebni - bolje bi bilo trditi, da so šolski, skupinski.
S prihodom tablic dobivamo novo možnost, da se to drastično spremeni. Tablice so s stališča učnega procesa bistveno bolj uporabne kot dosedanji namizni in prenosni računalniki. So lahke, velike kot tipični učbenik, vsebine na njih so dostopne domala takoj po vklopu. Za razliko od računalnikov, ki smo jih vajeni uporabljati skoraj toliko za pisanje kot branje, tablice stremijo zlasti na področje, kjer jim šolski proces ne nasprotuje - kot zamenjava za učbenike.
Januarja je Apple na tem področju naredil velik korak naprej, ko je za tablične računalnike iPad objavil novo različico knjigarne iBooks z izboljšavami, ki omogočajo prebiranje povsem nove generacije interaktivnih učbenikov. Ne samo takih, ki vsebujejo besedila in slike, temveč takih z video posnetki, 3D animacijami, vprašalniki, možnostjo izdelave zapiskov in še kaj. Za nameček je objavil brezplačno orodje iBooks Author, ki je brezplačno (a žal deluje le na platformi Mac) in omogoča precej bolj preprosto izdelavo takih elektronskih učbenikov. Že na začetku so ob tem pripravili posebno spletno trgovino in v njej objavili kup brezplačnega, a kakovostnega gradiva številnih (ameriških) univerz in srednjih šol.
Na prvi pogled je vse skupaj videti kot mala revolucija in z določene plati zelo plemenita poteza največjega podjetja na svetu. A v ozadju je žal (zopet) zelo premeteno pripravljena strategija, da bi v blagajno kapnilo še več denarja kot doslej. V javnosti je završalo, ko so natančno prebrali licenčne pogoje, ki jih je želel uveljaviti Apple. Avtorji bi po osnovnem predlogu imeli dve možnosti: ali bi učbenike ponudili brezplačno ali pa bi se zavezali, da svoja dela prodajajo zgolj(!) prek Applove spletne trgovine. Drugače povedano - če bi nekdo želel svoje gradivo objaviti na drugih platformah, denimo Androidu, tega iz licenčne pogodbe za uporabo programa iBooks Author preprosto ne bi mogel.
Pod pritiskom javnega mnenja je Apple ob prvi možni posodobitvi rahlo spremenil licenčno besedilo. Zgoraj omenjeni pogoji zdaj veljajo le za knjige v zapisu .ibooks in ne, če učbenik objavimo v zapisu PDF ali kakem drugem javnem zapisu. Super, a to pomeni, da vse dobrote, ki jih je pripravil Apple, še vedno lahko uporabljamo le z Applovo kombinacijo Author-iTunes-iPad. Seveda pa ne smemo pozabiti zlatega pravila - za plačljive učbenike si bo Apple vedno vzel 30 %. Kolikor je znano doslej, brez možnosti pogajanja. Odsev moči, ki je vedno bolj moteč.
Toda hladna preračunljivost družbe Apple se utegne še vedno obnesti, saj na področje učbenikov uvajajo razdirajočo konkurenco. Učbeniki naj bi stali največ 15 dolarjev, precej manj kot stanejo papirnati ekvivalenti v ZDA. Prepričan sem, da bi nekaj podobnega veljalo tudi za naše kraje. Apple torej skuša ukiniti celotno verigo posrednikov med avtorji in uporabniki. Založnike, tiskarne, distributerje, prodajalce. Cena za uporabnika je zato lahko bistveno cenejša, ne škodi pa, da jim pri tem ostane nekaj cvenka po strani. Ali se bo komu tožilo po teh posrednikih? Dvomim.
Applovo navdušenje zgolj skeptično sprejemajo poznavalci ameriških razmer v javnem šolstvu. Mnogi menijo, da preprosto ni teh sredstev, ki bi jih imele šole na voljo, da bi zagotovile potrebno strojno opremo (tablice) za vse slušatelje. Kritike prihajajo predvsem z zornega kota, da morajo šole biti tiste, ki zagotovijo vse potrebno za svoje učence. Potem pa se tipično soočajo z vandalizmom, krajami in prej ali slej - zastarelo opremo.
Toda zakaj? Zakaj lahko danes starši, in to iz zelo različnih socialnih skupin, svojim otrokom tako nekritično in pogosto prehitro kupijo mobilni telefon, tablični računalniki, s (cenejšimi) učbeniki pa naj bi bili problem? Odgovornost bi morali postaviti tja, kjer bi morala biti. Mimogrede, zakaj ne ubrali smeri subvencij za nakup osebne tablice, po možnosti po prosti izbiri posameznika? Prepričan sem, da bi bila to boljša smer kot subvencioniranje tiska in nakupa učbenikov, s katerimi je tako ali tako vsako leto skoraj vedno kup zapletov. Mimogrede se zgodi, da jih ne potrdijo tik za tem, ko so že natisnjeni in kupljeni. Da ne govorimo o tem, kakšni stroški so za njihovo posodabljanje (ali pa, nasprotno, - zastarelost zaradi pomanjkanja sredstev).
V zadnjem času sem v slovenskem okolju slišal precej mnenj o možnosti uporabe tablic v šolskem procesu in večina je bila medlih, negotovih, polnih dvomov, rekel bi celo strahu. Mislim, da so bile izjave vprašanih bolj odsev lastnega nepoznavanja področja, možnosti in nerazumevanja časov, v katerih živimo. Pozor, govorimo o ljudeh, ki bi morali po službeni dolžnosti spodbujati kreativnost in inovacije. Namesto tega se zanašajo na oguljene floskule, da je papirnati učbenik, preizkušen in zanesljiv, najboljša izbira. Ali res?
K sreči ne razmišljajo vsi tako. V začetku leta smo v Sloveniji dobili novo vlado in med različnimi obljubami mi je pozornost pritegnila izjava novega ministra za izobraževanje, kulturo, znanost in šport, Žige Turka, ki je v svojem govoru javnosti obljubil, da bo odločno podprl razvoj elektronskih učbenikov kot enega od načinov za doseganje boljšega učnega procesa Sloveniji. Upajmo, da bo to besedo tudi držal.
"Novi minister za izobraževanje, kulturo, znanost in šport Žiga Turk je v svojem govoru javnosti obljubil, da bo odločno podprl razvoj elektronskih učbenikov. Upajmo, da bo to besedo tudi držal."
