Včasih bi radi predstavili gledalcem več, kot le pogled levo in desno. Še posebej v notranjosti zanimivih zgradb se nam velikokrat zgodi, da sta zanimiva tudi strop in tla. Podobno je v jamah, še posebej, če so polne lepih kapnikov. Taki primeri nas spravijo v dilemo - ali naredimo množico posnetkov, ki naj si jih potem gledalec sam sestavi v smiselno celoto v glavi, ali posnamemo daljši film, ki se sprehodi po vsej notranjosti, ali pa sestavimo prostorsko sliko - tridimenzionalni posnetek, na katerem vidimo celotno okolico. Žal pa prostorskih slik ni tako lahko izdelati kakor navadnih panoram. Zakaj? Montaža slik je manjši problem, saj sodobna programska oprema sestavljanje prostorskih slik že dobro obvlada. Zatakne se pri fotografiranju.

Za razliko od panoramskih slik, ki so jih fotografi izdelovali že desetletja pred računalniki, so prostorske slike iznajdba računalniške dobe. Že izdelava bi bila brez računalnikov silno zapletena, ogled pa še bolj - sestaviti bi morali veliko kroglo, ki bi imela v notranjosti nalepljeno sliko. Potem bi pa vanjo vtaknili glavo in si ogledovali okolico. Ali tako nekako. Ne vem, morda je to kdaj kdo celo poskusil, vem pa, da se tega zagotovo ne bi hotel lotevati. Z računalniki pa je ogled prostorskih slik bistveno enostavnejši. Potrebujemo le program, ki del slike prikaže na zaslonu in nam omogoča, da se premikamo v vse smeri z uporabo miške ali tipkovnic. In takih programov je kar nekaj.

Preden začnemo pritiskati na sprožilec fotoaparata, pojasnimo nekaj osnovnih pojmov in si oglejmo različne vrste panoramskih slik. Razdelimo jih na ploskovne, cilindrične, krogelne in kockaste.

Ploskovne panorame sestavimo iz več posnetkov, ki jih sestavimo v dveh dimenzijah. Nekako tako, kot da bi veliko sliko fotografirali v več delih, potem pa dele sestavili nazaj v velik posnetek. Tehnika je zelo uporabna, kadar hočemo od blizu posneti veliko zgradbo, ker lahko v programski opremi odpravimo (ali vsaj omilimo) učinke perspektive. Primer take panorame je bila fotografija koprske stolnice, ki smo jo uporabili za primerjavo programov v članku o panoramskih fotografijah (Široko je lepše, Monitor, februar 2008).

Če se vrtimo okrog osi, fotografiramo sliko za sliko in rezultat sestavimo v zelo široko sliko, dobimo cilindrično panoramo. Ime je dobila po uporabljeni projekciji - programska oprema se med montažo obnaša, kot da bi bile delne slike nalepljene na steno cilindra (valja). Cilindrične panorame lahko prikazujejo pogled na celotno okolico fotografa (vseh 360 stopinj) ali pa zajemajo samo del kroga. Prvim pravimo polne, drugim pa delne. Tudi cilindrične panorame smo v zgoraj omenjenem članku dodobra obdelali.

Ploskovne in cilindrične panorame ima lepo lastnost - lahko jih natisnemo. Za sferične pa to ne velja več. Pri sferični panorami so posnetki "nalepljeni" po notranjosti krogelnega plašča in kot dobro vemo, se krogle ne da brez popačenja preslikati na ravnino. Vsaka ploščata predstavitev krogle je zato bolj ali manj deformirana. Ker pa računalniki ne znajo prav dobro delati z neravninskimi slikami, programska oprema za sestavljanje slik v primeru prostorskih posnetkov izdela ekvidistančno cilindrično projekcijo (angleško govoreči narodi jo imenujejo "equirectangular"). V njej so tako poldnevniki kot vzporedniki kar vzporedne črte s konstantno razdaljo (za razliko od bolj znane Merkatorjeve projekcije, kjer se razdalja spreminja). Primer Zemlje v taki projekciji si lahko ogledate na Wikipediji (en.wikipedia.org/wiki/Plate_carrée_projection). Sferičnim panoramam pravimo tudi panorame 360 x 180, ker zajemajo vodoravno vidno polje 360 stopinj in navpično vidno polje 180 stopinj.

Nekateri prikazovalniki prostorskih posnetkov znajo prikazovati posnetke, shranjene v taki projekciji, večina pa za vhod zahteva kubično panoramo - to je panoramska slika, v kateri je krogla preslikana na stranice kocke. Predstavljajte si globus z žarnico. Ta globus zaprete v kocko iz prosojnega papirja in žarnico prižgete. Na papirju se bo pojavila kubična projekcija Zemlje. Ta način ima dve večji prednosti pred ekvidistančnim. Prva je bistveno lažje preračunavanje projekcije med prikazom, kar je bilo še posebej pomembno pred leti, ko smo si prostorske slike ogledovali na bistveno bolj skromni strojni opremi, kot jo imamo na mizi dandanes. Druga prednost pa izhaja iz dejstva, da je slika na sredini vsakega kvadrata relativno nepopačena. Zato jo lahko urejamo v običajnem risarskem programu in nanjo kaj dodamo - recimo podpis.

Če še niste prepričani, da so prostorske panorame zanimive, pobrskajte po domačih in tujih spletiščih. Našli jih boste kar nekaj. Ali pa si olajšajte življenje in poglejte v okvirček s povezavami, kjer smo zbrali tudi nekaj najbolj zanimivih panoramskih spletišč.

Omenili smo že, da je pri izdelavi prostorskih slik največji problem fotografiranje. Prva težava je veliko število posnetkov. Denimo, da fotografiramo z objektivom z goriščno razdaljo 28 mm (preračunano v 35 mm format). V tem primeru pokriva slika vidno polje približno 65 x 46 stopinj. Če hočemo posneti cilindrično panoramsko sliko, potrebujemo šest posnetkov (raje sedem, da bo prekrivanje boljše). Za sferično panoramo pa potrebujemo še pet posnetkov, pri katerih je fotoaparat dvignjen za 40 stopinj, in še pet, pri katerih je spuščen, pa nam še vedno manjka nekaj posnetkov za nebo in nekaj za tla. Tudi če fotoaparat obrnemo navpično, ne bo dosti bolje. Narediti bomo morali resda le tri kroge, a bo v vsakem okrog deset posnetkov. Skratka, še in še fotografiranja, pa še program bo imel težko delo, ker se bodo prekrivali na čudne načine.

Pravi mojstri zato uporabljajo objektiv z vidnim poljem 180 stopinj (fisheye). S takim je treba narediti le tri ali štiri posnetke okrog sebe, kljub temu pa moramo posneti posebej še nebo in tla (zenit in nadir oziroma točki natanko nad fotoaparatom in pod njim).

V obeh primerih je skoraj nujna raba stojala, še posebej, če fotografiramo objekte, ki so bliže od nekaj metrov, drugače imamo pri montaži velike težave zaradi paralakse. Če namreč fotoaparata ne vrtimo okrog goriščnice objektiva ("nodal point" po angleško), se zgodi, da navpične črte na dveh posnetkih nimajo enakega medsebojnega položaja. Pri montaži imamo zaradi tega težave pri določanju skupnih točk na fotografijah, pa še objekti se lahko prelamljajo in/ali podvajajo.

Ker pa je pritrdišče stojala na fotoaparatu skoraj vedno daleč od goriščnice objektiva, morate za pritrditev uporabiti poseben adapter. Kupljeni so dragi - tudi po 500 dolarjev in več - zato si bo večina izdelala domač nadomestek. Če je le mogoče, mu vgradite tudi vodno tehtnico, sicer bodo vaše panorame valovite.

Ostane le še problem določitve goriščnice. Najlaže gre tako, da v objektivu skoraj poravnate dve vertikali, eno blizu in drugo daleč (dve drevesi, hišo in prometni znak ali kaj takega), potem pa fotoaparat zavrtite. Če se medsebojni položaj vertikal spremeni, fotoaparata ne vrtite okrog prave točke.

Kadar raba stativa ne pride v poštev, si lahko pomagate z navadno utežjo (zidarsko svinčnico). Privežete jo na vrv, to pa na objektiv - karseda blizu goriščnice. Na fotoaparat pritrdite fotografsko vodno tehtnico (tako, ki se jo zatakne v priključek za bliskavico) in to je to. Med fotografiranjem pazite le, da je fotoaparat postavljen vodoravno in da je utež vedno nad isto točko tal.

Če fotografirate z žepno digitalko, verjetno nimate ne podnožja za bliskavico, ne dovolj objektiva, da bi nanj privezali vrvico. V tem primeru vam lahko pomaga podnožje, ki ga položite na tla, nato pa se zaporedno postavite na vse segmente in na vsakem "stisnete" fotko. Vsekakor bo rezultat boljši, kot da poskušate isti postopek narediti brez pripomočkov.

Posnetke (pa naj jih bo šest ali pa šestintrideset) ste torej naredili, zdaj pa jih je treba sestaviti v sliko. Enostavno - uporabite enega od programov, o katerih smo govorili v februarski številki, uvozite slike, nastavitve sferično projekcijo in si oglejte rezultat. Najverjetneje bo dokaj nepopoln, manjkale bodo kontrolne točke, ki jih boste morali dodati na roke, katero od fotografij bo treba obrezati in skoraj zagotovo vas bo čakalo še kar nekaj dela, preden boste lahko sliko izvozili. Predlagamo vam, da si ogledate priročnike za sestavljanje sferičnih panoram, ki jih je v internetu najti kar nekaj (povezave so v okvirčku). Če bi morali izbrati program, ki je najbolj priročen pri sferičnem delu, bi izbrali PTGui v različici Pro. Tistim z debelejšo denarnico pa priporočamo še ogled RealVizovega Stitcherja. Odvisno od programa, ki ga uporabljate, bo rezultat slika v ekvidistančni cilindrični projekciji ali pa QuickTime film (.mov) s kockasto projekcijo. QuickTime je bil namreč prvi, ki je na osebnih računalnikih znal prikazovati prostorske slike in je še vedno najbolj priljubljen format za shranjevanje. Šele v zadnjem času se vse več uporablja Flash, a je QuickTime še vedno favorit, tako po kakovosti slik kot tudi po hitrosti prikaza.

Panorama je torej izdelana, zdaj pa jo je treba še nekako prikazati. Na voljo vam je množica pregledovalnikov. Nekateri delujejo v brskalnikih (v javi ali pa z javascriptom kličejo Applove knjižnice QuickTime), spet drugi so namenjeni pregledovanju zunaj brskalnikov.

Prva izbira je seveda sam QuickTime Player. Zagotovo bo slike, zapisane v svojem formatu, prikazal najbolje od vseh. Prikazuje lahko tudi slike, vključene v spletno stran. Če se nočete vezati na Applove knjižnice ali pa imate stranke, ki ne marajo QuickTimea (avtor tega članka je že tak), pa imate na voljo še obilico alternativ.

Med staroste prikazovalnikov sodi PTViewer, delo Helmuta Derscha, moža, ki je s paketom PanoTools pravzaprav sprožil množično izdelavo panoramskih fotografij. PTViewer je na voljo za najrazličnejše platforme - od mobilnih telefonov do osebnih računalnikov z Windows in Mac, napisan pa je v Javi. Za prikaz v brskalnikih je zelo dobra in hitra alternativa španski DevalVR, ki je na voljo za Internet Explorer, Netscape, Firefox in Opero in prikazuje QuickTimeov format, tudi če v računalniku nimate nameščenih samega QuickTimea. Pri izdelavi HTML kode za prikaz slike pa vam lahko pomaga generator na www.0-360.com/publish.asp.

Če pripravljate panorame za neinternetno delo, potrebujete program, ki projekcije prikazuje neodvisno od brskalnika. Poleg platformsko neodvisnega PTViewerja priporočamo FSPViewer za platformo Windows in CubicNavigator za Mace. Prikazovalniku se lahko tudi popolnoma izognete in prostorsko sliko pretvorite v film s programom Pano2Movie. Določite mu lahko pot premikanja po posnetku, vidno polje (zum) in še marsikaj in iz prostorske slike naredite pravi sprehod po posnetem objektu.

Na voljo so tudi programi, specializirani za pretvorbe med prostorskimi formati. Pano2QTVR sprejme na vhodu eno ali šest slik (ekvidistančno cilindrično projekcijo ali ploskve kocke) in iz njih naredi zapis QuickTime, ali pa panoramo v formatu Flash 8. Izdelati zna tudi nekaj različnih projekcij slike na kroglo. Podoben, a novejši je Pano2VR, ki se ne zanaša več na Applove knjižnice in ima povečan nabor vhodnih in izhodnih formatov. Pano2VR teče na Mac OS X, Linuxu in na Windows.

Samo na Macih podobno funkcionalnost nudi CubicConverter. Poleg običajnejših pretvorb lahko z njim izdelamo prostorsko panoramo z enim samim posnetkom, tako da posnamemo polirano jekleno kroglo, v kateri odseva svet okrog nas. Program zna iz posnetka izdelati QuickTime kockasto panoramo z dvema "luknjama" - ena je za kroglo, druga pa na mestu fotografa.

Če se s prostorskimi posnetki ukvarjate le občasno, na to področje zagotovo nočete vlagati veliko denarja. Morda vam bosta zadoščala brezplačna programa GoCubic in PanoCube. Oba sta na voljo le za Windows in opravljata le osnovno nalogo - pretvorbo ekvidistančne projekcije v kockasto.

V uvodu smo omenili nesmiselnost neračunalniške izvedbe prostorskih slik. V resnici ni tako hudo, saj nam računalniki lahko olajšajo sestavljanje prostorskega lika, ki ima na ploskvah natisnjeno prostorsko sliko, seveda ustrezno predelano, da je projekcija ustrezna. V spletu najdemo skripte za predelavo v rombikuboktaeder (karkoli že to je), v nepravilni prirezani ikozaeder in v skoraj pravo kroglo (oziroma "olupljeno pomarančo", kot ji pravi avtor). Z njimi lahko fizični svet spravite iz računalnika nazaj v realnost, na svojo delovno mizo.

Utrinki iz Slovenije: www.burger.si

Slovenske panorame: www.markopotocnik.com

Prostorske slike na flickru: fiveprime.org/hivemind/Tags/360x180,panorama

Panorame z vsega sveta: www.panoramas.dk

Prostorske slike Marsa: www.panoramas.dk/fullscreen3/f2_mars.html

Določite goriščnico objektiva: www.path.unimelb.edu.au/~bernardk/tutorials/360/photo/nodal.html

Kalibracija objektiva: www.path.unimelb.edu.au/~bernardk/tutorials/360/calibrate/index.html

Ročno sestavljanje prostorskih slik v Stitcherju: www.macuarium.com/macuarium/actual/especiales/2002_02_20_panoramagb.shtml

Prostorske panorame v PTGui: www.johnhpanos.com/360tute.htm

Prostorsko fotografiranje z zmajem: www.philohome.com/kitephoto/kapp.htm

Razni priročniki: www.johnhpanos.com/tuts.htm

Razni priročniki: www.philohome.com/panorama.htm

Philipod: www.philohome.com/tripod/shooting.htm

PTGui: www.ptgui.com

RealViz Stitcher: www.realviz.com

BirdsEye: www.gdargaud.net/Photo/Birdseye.html

CubicConverter: www.clickheredesign.com.au/software

GoCubic: www.panoguide.com/howto/display/gocubic.jsp

PanoCube: www.panoshow.com/panocube.htm

Pano2Movie: pano2movie.com

Pano2QTVR: gardengnomesoftware.com/pano2qtvr.php

Pano2VR: gardengnomesoftware.com/pano2vr.php

CubicNavigator: www.clickheredesign.com.au/software

DevalVR: www.devalvr.com

FSPViewer: www.fsoft.it/panorama/fspviewer.htm

Generator javascripta za pregledovanje: www.0-360.com/publish.asp

PTViewer: webuser.fh-furtwangen.de/~dersch

Ikozaeder: www.hombsch.de/hedron

PhiloSphere: www.philohome.com/rhombicuboctahedron/rhombicuboctahedron.htm

Pomarančna lupina: www.bruno.postle.net/neatstuff/ip-slicer

Za prijavo morate vklopiti JavaScript v svojem brskalniku.