Linux ni bavbav

Ko ljudje razmišljajo o Linuxu, je največ dilem glede njegovih omejitev. Še vedno je razširjeno prepričanje, da je prehod na Linux povezan s številnimi težavami pri uporabi grafičnega vmesnika, da je treba znati uporabljati terminal, da programska oprema ni združljiva in da ne bomo mogli opravljati vsakdanjih opravil. Koliko so ti strahovi upravičeni?

Dojemanje »čudnosti« je seveda subjektivno, a kljub temu je mogoče uporabnike pri tem razumeti. Velika večina jih je odraščala v svetu Windows in so navajeni tako videza kot tudi načina dela, navada pa je železna srajca, pravi pregovor. Toda razvoj različnih namiznih okolij za Linux je poskrbel, da so ti očitki zares bolj občutek kot pa objektivno dejstvo. Praktično vsa namizna okolja so narejena sodobno, večina jih je celo zelo podobna okolju Windows (z menijem za aplikacije in podobno), pogosto celo bolj, kot so novejši Windows podobni starejšim. Namizja KDE, Cinnamon, Xfce in MATE so v tem smislu verjetno najpogostejša izbira, medtem ko je prav Unitiy, ki je prvi izbor Ubuntuja, še najbolj samosvoj.