Joj, groza, spet bo treba dati nekaj evrov za IT

Objavljeno: 26.9.2017 | Avtor: Matic Zupančič | Kategorija: Monitor Pro | Revija: Oktober 2017

Verjamem, da večini samostojnih podjetnikov in direktorjev v malih ali mikro družbah zledeni kri v žilah, ko kaj v povezavi z informacijsko tehnologijo neha delovati. To me včasih spomni na tisto znano šalo o policaju, ki zagleda bananin olupek na pločniku in takoj pomisli: »O, šit, spet bom padel«.

Seveda smo informatiki velikokrat na udaru, češ spet hočemo prodati nekaj, česar ti podjetniki ne potrebujejo, ali pa jim zgolj zato, da bi ustvarili večjo razliko v ceni, ponujamo preveč zmogljive rešitve.

In tako pridemo do prve velike težave v glavah slovenskih podjetnikov: ne zaupajo informatikom, čeprav jih najemajo. Ko pade ponudba za menjavo strežnika, ki je, denimo, sestavljena iz strojne opreme (6000 EUR) in storitev (4000 EUR), bomo IT ponudniki nemalokrat v škripcih, kajti prvo vprašanje bo: »Ali to res potrebujemo?«. Kot da IT ponudniki po privzetih nastavitvah najprej gledamo na to, da čim več prodamo, šele nato, ali podjetje to res potrebuje.

Odnos do podatkov, ki nastajajo v podjetju, je drug problem, na katerega naletimo v slovenskem segmentu SMB. Ko povprašam, ali imajo podatke rezervno kopirane, največkrat slišim, da imajo nekje zunanji disk, ki ga občasno priključijo na računalnik ali strežnik, pritisnejo neko ikono in potem se (ali pa ne) zgodi magično kopiranje. Kaj pa zbirka podatkov v računovodski aplikaciji, je ta tudi kopirana? Največkrat ne.

Se lahko strinjamo vsaj v tem, da podjetje leta 2017 propade, če izgubi vitalne podatke? Če ne propade, pa vsaj pridela precej veliko stroškov? V zadnjih dveh letih sem bil priča nekaj okužbam z izsiljevalskimi virusi. A malega podjetnika napake drugih še niso izučile in si še ni izračunal, koliko ga stane nedelujoč informacijski sistem, pokvarjen računalnik ali ugrabljeni podatki. Odkupnina za podatke – 0,5 bitcoina (približno 2000 evrov), intervencija informatika (čiščenje 10 računalnikov, dekripcija podatkov, preverjanje delovanja) – od 800 do 1000 evrov. Samo neposredni stroški se hitro približajo trem tisočakom. Kaj pa posredni stroški, ko podjetje ne more delati, izdajati blaga, ne more prodajati ali izdajati računov?

Ko skozi pogovor približam zamisel o rezervnem kopiranju po načelu 3-2-1 in povem, da bo taka rešitev stala najmanj 1500 evrov, mnogokrat začutim, da ne bo šlo. Tri kopije, od tega dve krajevni na dveh različnih nosilcih in vsaj ena na drugem kraju – to je enostavno »preveč kopij, kaj pa jih bomo potrebovali toliko«. Ko sem enemu takih predlagal, da bi mu ob obilici omrežnih diskov v podjetju in doma uredil rezervno kopiranje tako, da bi se mu službeni podatki vsako noč samodejno prekopirali na domači omrežni disk, je odmahnil z roko in me pobaral po duševnem zdravju. Stalo bi ga 15 minut mojega dela, spal bi pa mirneje.

Tretja točka, ob kateri me nemalokrat prime, da bi vrgel puško v koruzo, je cena storitev. Sestavljamo ponudbe, s katerimi nekateri nato mahajo pod nosom drugim ponudnikom. Jasno, da se vedno najde kdo, ki je pripravljen stvari narediti ceneje. Sprašujem se le, kako takemu poceni mojstru uspe redno plačevati položnice, če ima urno postavko 20 evrov z davkom. Že če avto peljemo na servis, bodo urne postavke višje.

Že davnega leta 2008 je Združenje za informatiko pri GZS izdelalo referenčni cenik. Popolni IT začetnik podjetnik, ki se z vsem entuziazmom pripravlja, da bo »šel na svoje«, in po nesrečnem naključju z brskanjem po internetu pride do tega cenika, se brž začne oblizovati. Cena za »rutinska dela brez posebnih znanj in poprejšnjega uvajanja« je postavljena na 32 evrov za uro, na vrhu lestvice pa je »samostojno reševanje najzahtevnejših problemov, za katere so potrebne večletne izkušnje«, in cena 143 evrov na uro. Ura sistemskega inženirja (zahtevno upravljanje strežnikov) je po ZIT referenčnem ceniku ocenjena na 95 evrov. Realno zaračunane storitve so, vsaj v tem delu vesolja, vsaj polovico, če ne več, nižje. Upam, da nisem s tem razodetjem komu ubil želje po podjetniški poti v ITju.

Večkrat se spomnim na trikotnik, o katerem redno poslušam v tujih IT podcastih. Informatiki smo lahko troje: hitri, dobri, poceni. A dejansko si lahko izberemo le dvoje od naštetega, vse troje enostavno ne gre. Vprašanje je torej, kakšen želim biti kot informatik: hiter in poceni (pri čemer trpi kakovost), dober in poceni (pri čemer trpi hitrost) ali hiter in dober (kar ne bi smelo biti poceni).

In če se vrnem k avtomobilu, za perspektivo: koliko je pa stal avto, v katerem se podjetniki prevažajo? Ja, vem, avto je statusni simbol, z ono strežniško škatlo, ki drži pokonci celotno poslovanje, pa se ne da pohvaliti pred strankami in konkurenco. In tako informatiki vsak dan izgubljamo bitko s kratkosežnim razmišljanjem nekaterih.

A moram biti pošten, niso vsi mali podjetniki taki, le tisti zgoraj omenjeni mi pridejo do živega.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentarji

k0ki | 27.11.2017 | 21:32

To me spominja na zgodbo prijatelja (poznava se od otroštva) in njegovega podjetja. Ker potrebuje računalnik vsako jutro za tiskanje naročil in vsako popoldne za tiskanje dobavnic, si v tistem času kakršnih koli problemov ne more privoščit. Kljub temu je imel še nedolgo nazaj nek zelo počasen računalnik (sigurno starejši letnik od 2005). Vedno je bilo kaj narobe in vsakič sem sedel ure zraven, da sem rešil neko čisto banalno stvar. Glede na to, da se je pri njih delalo vse na hitrosti in da je bilo časa zelo malo, mi ni jasno, kako je lahko sploh delal. Čez čas se le odločil, da menja računalnik in si zamislil prenosnik (za pisarno). Naj bo čim cenejši. Jaz sem ga želel na vsak način prepričati, da naj vzame namizni računalnik, saj so praktično vsi moderni namizni procesorji dovolj močni za pisarniško delo, pri poceni prenosnikih pa se še vedno najde kak varčen, ki ni zmogljiv. Mi začne komplicirat, da bi potem kupil tudi nov monitor, miško in tipkovnico, da bi bilo vse novo, kar pa bi preveč stalo. Potem pa me kliče čez 1 teden, da je kupil prenosnik in sicer rabljeni, ker je bil 50€ cenejši. Aha ... Podjetje, ki ima 400k€ prometa letno nima 300-400€ za nov računalnik. Največja žalost pa je bila pri varnostnih kopijah. Že od vsega začetka sem mu govoril, da si naj vsaj kupi zunanji disk, da mu nastavim avtomatske varnostne kopije čez noč. Računalnik je bil seveda 24/7 prižgan, ker se je sistem nalagal celo večnost. "Koliko pa pride tak disk? Od 50 do 100€? A ni USB ključek cenejši?" Potem pa me enega jutra kliče, da se računalnik ne zažene več. Prejšnji dan je grmelo, ali je samo elektrike zmanjkalo (se ne spomnim več). Ugotovim, da se je nekako particija sesula in mu povem, da lahko samo upa, da bom podatke nekako rešil. K sreči mi disk celo uspe spraviti v delujoče stanje (mislim, da je bil samo boot sector problem, a kot rečeno, se ne spomnim). Ves ta čas pa seveda niso mogli poslovat, ker niso imeli naročil in je bila cela panika. Naročila pridejo sicer na gmail, a ni vedel gesla ... ja. Kljub temu zunanjega diska ta računalnik ni nikoli videl, čeprav se je sam zavedal, da lahko ob izgubi podatkov podjetje zapre. K sreči je z novim računalnikom prešel na nov program, ki je kot online storitev, da niso podatki pri njemu. Meni sicer to ni všeč, ker si še bolj priklenjen na enega ponudnika, ampak za njega je bolje tako. Starejši podatki so sicer še vedno na tistem prastarem računalniku ... Sicer pravijo, da se ljudje ne obnašamo vedno racionalno, a kar je preveč, je preveč.

k0ki | 27.11.2017 | 21:54

Pozabil sem dodat, da je ta nov prenosnik precej počasnejši od povprečnega modernega namiznika (navaden 5400rpm disk, počasen procesor, malo pomnilnika). Je pa seveda veliko hitrejši od tistega prastarega računalnika, zato je OK ...

Jure Forstnerič | 28.11.2017 | 09:33

Ja, se povsem strinjam, poznam preveč takih primerov. Moja logika je, da če je neka reč (recimo računalnik, telefon) ključnega pomena za tvoje podjetje/delo se ti res ne splača tovrstno šparanje.

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki