E-papir

Objavljeno: 25.11.2008 | Avtor: Primož Gabrijelčič | Kategorija: Nove tehnologije | Revija: November 2008

Elektronski papir bo spremenil naša življenja. Elektronski papir bo izrinil navadnega. Elektronski papir bo rešil drevesa. Pa bo res tako, ali pa bo elektronski papir šel po poti pisarne brez papirja, ki nam jo tudi že obljubljajo kakšno četrtletje?

Obljube so velike. Vse knjige v eni napravi. Vsi časopisi na voljo takoj, ko izidejo. No, vsaj vsi brezplačniki in tisti, na katere ste naročeni. Nič več težkih šolskih torb. Pravzaprav nekaj, kar bi že dandanes lahko dosegli z računalniki. Če ne navadnimi, pa s prenosnimi, tabličnimi ali mini prenosniki. A računalniki se v vlogi bralnika ne obnesejo preveč. So veliki, težki, nerodno jih je prenašati, pa občutljivi so, vroče jih je držati v naročju, problematični so za uporabo na močni svetlobi (na soncu) in seveda čisto prekratek čas delujejo brez napajanja. Rešitev naj bi prinesli specializirani elektronski bralniki, ki za prikaz slike uporabljajo tehnologijo elektronskega papirja.

Ta ima v primerjavi z zasloni LCD in OLED dve veliki prednosti. Ne uporablja izsevane svetlobe, temveč le odbito, se pravi osvetlitev, ki je že v prostoru. Zaradi tega je svetlost zaslona vedno primerljiva s svetlostjo okolice. Posledično lahko e-papir brez težav prebiramo ob nočni svetilki in na močnem poletnem soncu. Druga velika prednost pa je majhna poraba energije. Ko je na e-papirju izrisana slika, za vzdrževanje ne porabimo popolnoma nič energije. Iz naprave lahko odstranimo akumulator, pa bo slika še vedno vidna. Še več - tudi po nekaj tednih ali mesecih se stanje ne bo dosti spremenilo, le črna barva bo morda postala temno siva. Zaradi tega lahko z e-knjigo ravnamo tako kot z navadno. Nikoli je ne ugasnemo, nikoli je ne prižgemo. Ko je ne beremo, jo odložimo na stran in ko jo bomo spet prijeli v roke, nas bo pričakala ravno takšna, kot smo jo zapustili. Vgrajena elektronika bo vmesni čas prebila v stanju globokega spanja, zato bo stanje akumulatorja tudi po kakšnem tednu nedelovanja nespremenjeno.

E-črnilo

Čeprav se o elektronskem papirju veliko govori šele zadnjih osem let, je sama zamisel stara že petintrideset let. Že leta 1974 je prvi elektronski papir razvil Nick Sheridon v Xeroxovem razvojnem centru Palo Alto Research Center (PARC). Prva različica je bila izdelana iz majčkenih krogel, ki so imele premer od 20 do 100 mikrometrov. Z drugimi besedami, na razdaljo enega milimetra se jih je dalo zložiti od deset do 50. Te krogle so bile dvobarvne - polovica je bila prekrita z negativno nabito črno plastiko, druga polovica pa s pozitivno nabito belo plastiko. Krogle so vstavili med dve plasti prozornega silikona, vsako pa obdali s tanko oljno plastjo, da se je lahko prosto vrtela. Stanje krogel so spreminjali z zunanjim nabojem - če je bila nad kroglo negativna napetost, pod njo pa pozitivna, se je krogla obrnila s pozitivno, belo stranjo navzgor. In nasprotno. Ko ni bilo napetosti, so krogle ohranjale položaj.

Prvi elektronski papir, velik približno 2 x 2 cm

E-papir je bil s tem izumljen. Ostal je le še prenos v proizvodnjo. Tu pa se je zataknilo. Xerox je to prvo različico sicer prodajal pod tržnim imenom Gyricon, a pri tem ni bil preveč uspešen. (To sicer velja tudi za večino drugih izumov, ki so prišli iz PARCa - računalniško miško, grafični vmesnik, ethernet, predmetno programiranje ...) V Xeroxu so bili pač vedno znani po tem, da znajo izumiti odlične izdelke, ki jih potem odlično prodajajo drugi. V primeru e-papirja so se odločili, da "se Xerox ne ukvarja z zasloni", in stvar spravili v predal do devetdesetih let. Takrat so se le odločili nadaljevati razvoj, a so leta 2005 spet obupali.

Razvoj je v sredini devetdesetih let prevzelo podjetje E Ink. Ustanovljeno je bilo leta 1997, dve leti zatem pa se je povezalo s Philipsom. Še danes sta E Ink in Philips največja nosilca razvoja na področju e-papirja in tudi najmočnejša izdelovalca takšnih zaslonov. Nič čudnega, ko pa so samo v razvoj v tem času vložili menda že 200 milijonov dolarjev.

E Inkov elektronski papir deluje po načelu elektroforeze. Iz slovarja: elektroforeza je analitična tehnika, ki ločuje sestavine snovi, raztopljene v elektrolitu, na podlagi njihovega potovanja v električnem polju po nosilcu. Povedano po domače - v olje pomešajo titanov dioksid (bele barve) in črno barvilo, pa seveda še razne dodatke, ki so poslovna skrivnost. To mešanico razporedijo med dve nabiti plošči. Ko je na zgornji plošči negativna napetost, titanovi delci splavajo proti vrhu, zato je odbita svetloba bele barve. Ko pa je negativno nabita spodnja plošča, titanovi delci splavajo na dno, zato se svetloba odbija od črno obarvanega olja. Ko napetost odstranimo, delci ostanejo na mestu zaradi viskoznosti olja.

shema.jpgTrije osnovni elementi elektroforezičnega zaslona. V prvem in tretjem so titanovi delci na vrhu, zato je zgornji del elementa bele barve.

Tako pripravljeno olje moramo čim bolj enakomerno razporediti po nosilcu. V rabi sta dva bistveno različna pristopa. V E Inku olje zaprejo v majhne (in zelo okrogle) mikrokapsule in jih nato polagajo na nosilec. V podjetju SiPix pa so se problema lotili z druge plati. V nosilec vtisnejo vdolbinice, vanje nalijejo olje, potem pa tako pripravljeno osnovo pokrijejo s prozorno plastjo, ki nosi drugo elektrodo. Slišati je enostavneje, a se E Inkova tehnologija v praksi bolje izkaže. Vsaj zaenkrat.

Seveda ne zadošča, če razmažemo (ali razpostavimo) e-papirni material med dve nabiti plošči. Tako bi dobili kvečjemu zaslon, ki bi bil ves bel ali črn. Na neki način moramo do določenih delov pripeljati različne električne naboje. Za manjše zaslone, namenjene specializirani rabi, uporabljajo segmentni prikaz, dobro znan iz elektronskih računalnikov in digitalnih ur. Slika je sestavljena iz segmentov, od katerih vsakega nadzoruje krmilni tranzistor. Elektrika je po zgornji strani zaslona speljana po prozornih prevodnikih, izdelanih iz itrijevega oksida.

Za e-knjige pa taka tehnologija ni posebej primerna, sploh če bi radi prikazovali tudi slike. V tem primeru uporabijo aktivno matriko, dobro znani pristop iz zaslonov LCD. Elektronsko črnilo je razdeljeno v zaslonske pike (vsako sestavlja več mikrokapsul), vsako piko pa nadzoruje en tranzistor. Tudi v tem primeru je elektrika na zgornjo stran zaslona speljana po prozornih prevodnikih. Trenutno so najpogostejši zasloni z diagonalo 6 palcev (dobrih 15 cm) in ločljivostjo 800 x 600 pik (oziroma 600 x 800, ker so postavljeni pokonci) ter štiribarvnim prikazom - bela, črna ter dve sivini.

Dve veliki pomanjkljivosti elektroforezičnih zaslonov sta pomanjkanje barv in sivkasto-zelena "bela" barva. Prvo poskušajo odpraviti z barvnimi filtri, ki bi bili postavljeni nad zaslonom, a je omejujoči faktor ločljivost. Za uspešno mešanje barv pač potrebujemo vsaj tri barvne pike namesto ene črno-bele. Problem "umazane bele" pa je menda čisto tehnološki. Titanov oksid je sicer bele barve, a je zaprt v mikrokapsulo (ki je sicer prozorna, a samo "skoraj"), ta je vstavljena v nosilec, ki tudi ni povsem prozoren, povrh tega pa kapsule ne morejo biti popolnoma natlačene druga ob drugo, zato med njimi vidimo povezovalno gradivo. Vse skupaj prispeva h končnemu rezultatu, ki je dobro viden na pričujočih fotografijah in na tokratnem Monitor TV. Res pa je, da pri branju tako sivkasto ozadje ni pretirano moteče. Izdelovalci ta problem počasi odpravljajo in že naslednja generacija zaslonov bo morda bolj bela kot siva.

Problema barv se lotevajo tudi z elektroforezično alternativno tehnologijo elektromočenja (electrowetting). Ta omogoča tudi bistveno hitrejšo spremembo stanja mikropik, celo do stokrat na sekundo, to pa zadošča za predvajanje videa. Žal pa je vse skupaj še na laboratorijski stopnji razvoja. Poleg tega tehnologija elektromočenja ni tako zelo primerna za e-knjige, ker zahteva stalno napajanje (slika na zaslonu izgine, če ni elektrike).

Kaj pa prihodnost? E Ink je že napovedal večje zaslone z diagonalami 8 in 9,7 palca, Seiko (Epson) pa 6-palčni zaslon z ločljivostjo 1600 x 1200 pik. Bolj kot ločljivost pa je zanimiva fleksibilnost. Standardni šestpalčni zasloni, namenjeni e-knjigam, so namreč izdelani na stekleni osnovi. Zaradi tega so občutljivi, to pa pomeni, da morajo biti ohišja močna in posledično debela in težka. Če bi jim uspelo spraviti e-črnilo v tanek plastični nosilec, bi ga lahko zvijali, pa mu to ne bi povzročalo težav. Naprave bi bile tanjše in bolj odporne.

Pravzaprav fleksibilne zaslone že izdelujejo, tudi podjetje E Ink, le da so vsi izdelani na segmentni način. Edini rastrski zaslon na plastični foliji je prikazal Philips, a tudi tu je šlo le za prikaz tehnologije, ne za izdelek. Pri fleksibilnih e-zaslonih je treba narediti prožne tudi povezave, ki prenašajo elektriko do e-črnila, s trajnostjo takih povezav pa imajo še velikanske težave. Kljub temu je reviji Esquire s podporo E Inka uspelo pripraviti omejeno naklado (100.000 izvodov), ki je imela v naslovnico vgrajen prikazovalnik iz e-papirja. Njegovo delovanje si lahko ogledate na YouTube.

E-bralniki

Najpomembnejša in najuspešnejša naprava za branje e-knjig je nastala v podjetju, ki je s knjigami tudi uspelo. Amazon Kindle uporablja E Inkov zaslon, velik 6 palcev, z ločljivostjo 600 x 800 pik. Prikazovati zna lastniški Amazonov zapis AZW, nezaklenjene knjige v formatu MobiPocket (.PRC, .MOBI) ter neoblikovana besedila. Drugih zapisov ni mogoče pregledovati, vam pa Amazon za skromno nadomestilo pretvori HTML, DOC, PDF in nekaj slikovnih formatov v AZW. Predvajati zna datoteke MP3 in zvočne knjige v zapisu Audible. Podatke lahko nanj sicer zapišemo s kablom USB ali pa jih skopiramo na kartico SD, a po mnenju večine uporabnikov je Kindle tako uspešen predvsem zaradi brezžičnega dostopa do vsebin. Bralniki Kindle imajo vgrajeno strojno opremo za priklop v brezžično omrežje Whispernet, ki je del omrežja Sprint EVDO. Po tem omrežju v Kindle prenesete kupljene knjige, nezaščitene vsebine, pretvorjene v zapis AZW, če ste naročeni na katerega od dnevnikov, ki so že na voljo v elektronski obliki, pa vas bo vsako jutro pričakala sveža edicija. Nobenega dela, nobenega klikanja, vse se zgodi samo od sebe. Največji očitek Kindlu pa je močna zaklenjenost vsebin. Knjigo, ki jo kupite pri Amazonu, je moč predvajati le na eni napravi.

Pred kratkim so se pojavile slike morebitnega naslednika, ki pa se od prvega Kindla ne bo kaj dosti razlikoval. Zaslon naj bi bil enak, podprti formati prav tako, le oblika je spremenjena. Pri nas Kindlov nikar ne iščite, prodajajo jih le v ZDA.

Amazon Kindle

Na Daljnem vzhodu je najbolj priljubljen Sonyjev bralnik, neinventivno imenovan Reader. Zaslon je popolnoma enak kot v Kindlu, programska oprema pa je bistveno bolj dodelana in zna prikazovati dokumente PDF, RSS, ePub, BBeB (Sonyjev lastni format) ter knjige, ki jih kupite v Sonyjevi prodajalni. Predvajati zna zvočne datoteke MP3 in AC3. Nedavno so ga začeli prodajati v Veliki Britaniji, tako da bomo morda kak primerek kmalu videli tudi v celinski Evropi. Sonyjev pristop k zaščiti nakupljenih knjig je bistveno bolj prožen od Amazonovega. Knjige lahko berete na šestih napravah, od katerih mora ena biti osebni računalnik. Knjig sicer ne morete prosto deliti z drugimi uporabniki Readerjev, lahko pa na svoj račun prijavite do pet naprav in knjige prenašate med njimi.

Sony Reader

Sony Librié je funkcionalno enak Readerju, le da ima vgrajeno tipkovnico. Bolj spremenjen bo model PRS-700, ki bo imel vgrajeno lučko (za branje v temi) ter zaslon, občutljiv za dotik.

Tudi bralnika iRex iLiad pri nas še nismo videli. Gre za napravo večjega formata z 20,6-centimetrskim zaslonom ter ločljivostjo 768 x 1024 pik, pod katerim je skrita Wacomova grafična tablica. Zaradi nje je iLiadov zaslon občutljiv za dotik, a za upravljanje ne moremo uporabiti prstov, temveč pisalo. ILian ima vgrajeno mesto za kartice CompactFlash in MMC, brezžični vmesnik 802.11g ter celo vmesnik za ožičena omrežja ethernet. Vse to pa ni poceni - 700 dolarjev je za napravo, ki ni niti računalnik, temveč "le" knjiga, kar dosti.

iRex iLiad

V naših krajih smo dočakali šele prvi e-bralnik. O modelu Hanlin V3 kitajskega izdelovalca Jinke si lahko več preberete v ločenem opisu.

E-knjige

Naprave so torej tu. Izginile ne bodo, le vedno boljše bodo postale. Kaj pa vsebina? Ta se pojavlja le počasi. Največji problem je seveda pomanjkanje bralnikov, ki jih ni dosti zaradi cene, pa tudi zato, ker je malo elektronskih knjig ... Težavo povzroča tudi pomanjkanje dobrih standardov za varovanje vsebin pred nepooblaščenim kopiranjem. V e-bralnikih je trenutno precej priljubljen zapis Wolf (.WOL), vedno bolj pa se uveljavlja zapis Mobipocket (.PRC, .MOBI), za katerega dobimo tudi programske prikazovalnike za Windows in pametne telefone.

Ravno v času nastajanja tega članka je začela delovati prva slovenska knjigarna in založba elektronskih knjig, Ruslica (www.ruslica.si). Že na začetku so ponudili več kot sto knjig po popolnoma sprejemljivih cenah, od 6 evrov za novejše izdaje pa tja do 2 evra za starejše knjige. Vsebina je zanimiva, čeprav zaenkrat prodajajo le knjige slovenskih avtorjev. V ponudbi imajo tudi prvi slovenski e-učbenik Ginekologija, za katerega upajo, da bo nekoč predstavljal mejnik, s katerim so začele šolske knjige prehajati s papirja v elektronsko obliko. (Mi pa menimo, da je to sicer hvalevreden cilj, a da je do njega še zelo dolga pot.)

Knjige izdajajo v formatih Microsoft Reader (.LIT) in Wolf, načrtujejo pa tudi podporo Sonyjevim bralnikom, zapis Mobipocket, mobilne telefone z operacijskim sistemom Symbian ter druge naprave.

Kaj pa revije? Prej bomo verjetno dočakali dnevno časopisje, čeprav gre pri tem za problem distribucije. Kdo pa si želi vsako jutri najprej prepisati dnevnik na kartico SD in potem to prestaviti v bralnik? Šele ko bomo imeli bralnike, ki se bodo povezali s slovenskim omrežjem GSM in po njem sprejemali vsebino, bodo dnevniki postali zanimivi. Za branje revij pa je težav še več, saj jih ne želimo pregledovati na majhnem zaslonu in brez barv. Najprej se bodo morali pojaviti barvni zasloni velikosti proti A4, šele potem bodo postale elektronske revije zanimiva alternativa.

Kolibri

Imeli smo priložnost preizkusiti prvi e-bralnik z zaslonom iz e-papirja, ki je prišel na slovenski trg. Gre za kitajski izdelek HanLin eReader V3 podjetja Jinke Electronics, ki ga na našem trgu prodajajo pod imenom Kolibri.

Kolibri ima zaslon podjetja E Ink z diagonalo dobrih 15 centimetrov. Ločljivost zaslona je 600 x 800 pik, sposoben pa je prikazati dve stopnji sivine, belo in črno barvo. Za poganjanje strojne opreme skrbi Samsungov procesor Arm9, ki tiktaka z 200 MHz, vgrajenih pa je še 2 MB flash pomnilnika in 32 MB SDRAM. Majhen akumulator telefonske velikosti, ki ga polnimo kar z vmesnikom USB, zadošča za teden in več delovanja (odvisno seveda od količine prebranega gradiva). Kolibri sprejme kartico SD, na kateri imamo lahko knjige, pa tudi glasbene datoteke. V kompletu priložijo napajalnik, kabel USB, kartico SD 1 GB, USB bralnik za to kartico, pa še lep usnjen etui za napravo.

Kolibri zna prikazati množico tekstovnih formatov, od PDF do HTML in DOC, delno celo prikazuje datoteke ob pomoči CHM, podprt pa je tudi zapis Wolf, namenjen shranjevanju in prikazu zaščitenih vsebin. V bralnik je vstavljena tudi kartica SIM, ki poskrbi za odklepanje zapisa Wolf. Prikazati zna slike v raznih zapisih, predvajamo pa lahko tudi zvočne datoteke MP3.

Kolibri

Kaj: Elektronska knjiga z zaslonom iz e-papirja.

Izdeluje: Jinke Electronics, www.jinke.com.cn.

Prodaja: EPTS, www.kolibrionline.com.

Cena: 345 EUR.

Za: E-papir, avtonomija, slovenski vmesnik, veliko podprtih formatov.

Proti: Občasno nestabilno delovanje, slab kontrast, nedodelana programska oprema.

Po daljšem preizkusu (prebranih kakih 2000 straneh žepnega formata) nam je bilo všeč marsikaj. Slovenski vmesnik je dobro preveden, navigacija po daljših dokumentih je odlična, še posebej, če prebiramo datoteke PDF, iz katerih zna prebrati kazalo, besedilo lahko povečamo v dveh stopnjah. Dodamo lahko lastne pisave (TTF), enostavna pa je tudi nadgradnja sistema - kar s kartico SD. Že v naslednji različici naj bi Kolibri podpiral tudi knjige MobiPocket. Zaslon je dovolj dober za daljše branje, tako v svetlih kot v temnih prostorih, le pri močni osvetlitvi iz ozadja je kontrast na zaslonu preslab in moramo napenjati oči. Najboljše od vsega pa je, da napravo res lahko obravnavamo kot knjigo - ko nehamo brati, jo odložimo na stran in pozabimo nanjo. Ker je zaslon iz e-papirja in elektronika v mirovanju ne porabi skoraj nič elektrike, nam ni treba skrbeti za to, ali bo do naslednje bralne seanse zmanjkalo energije v akumulatorju ali ne. Odlično je tudi to, da si Kolibri za vsako datoteko zapomni, kje smo v njej nazadnje nehali brati.

Našli pa smo seveda tudi nekaj slabosti. Zaradi majhnega zaslona Kolibri ni primeren za branje revij, ki so postavljene v velikosti A4. Ker ima omejeno največjo velikost povečave, takih besedil ne moremo povečati do velikosti, ki bi omogočala udobno branje. Občasno smo naleteli na programske težave, ko ni deloval prikazovalnik PDF, ali pa so bile besede na desni strani Wordovega dokumenta rahlo obrezane. Dvakrat se je tudi obesil in je pomagal samo vnovični zagon sistema. Lepo bi bilo tudi, ko bi programska oprema omogočala iskanje po dokumentih. Morda v naslednji različici. Opazili smo tudi skrajno počasen vmesnik USB, ki je prenašal podatke le s hitrostjo malo čez 100 KB/s. Še dobro da so priložili USB bralnik SD kartic, ki deluje s polno hitrostjo USB 2.0.

Najbolj moteča negativna lastnost Kolibrija pa je njegova cena. 345 evrov je za tako napravo odločno preveč, sploh če jo primerjamo s ceno in zmožnostmi Asusovega malega prenosnika EEE PC. To je pač cena, ki jo moramo plačati za vročo tehnologijo e-papirja.

E-drugo

Knjige sem, knjige tja, kaj pa druge naprave, ki uporabljajo e-papir? Da, tudi te so na voljo.

Motorola FONE F3

Že pred dvema letoma je Motorola začela prodajati telefon FONE F3, ki ima zaslon iz e-papirja (segmentna izvedba). F3 je brez posebnih funkcij, namenjen tistim, ki radi predvsem telefoniramo, in to delo dobro opravlja. Poraba je zaradi e-papirnatega zaslona seveda zmanjšana, a kaj, ko mobilni telefon velik del električne energije porabi za vzpostavljanje povezave. Uporabniki pravijo, da je F3 skrajno odporen telefon (beri: lahko ga mečeš po tleh in hodiš po njem, pa mu ne bo nič) in da se mogoče zaslon brati tako ob svetlobi sveče kot na močnem poldnevnem soncu.

Lexar je v USB pomnilnik JumpDrive Mercury, velik 1 GB, vgradil prikazovalnik zapolnjenosti. Majhen trak iz fleksibilnega e-papirja ima deset segmentov, ki prikazujejo količino zasedenega prostora. Stanje se nastavi, ko je pomnilnik vtaknjen v računalnik (in posledično priključen na napajanje). Vsaj za fotografe, ki imajo vedno polne žepe kartic SD, bi bili taki indikatorji zelo zanimivi, a žal SD pomnilnika z e-papirnim prikazovalnikom še ni na trgu.

Lexarjev USB pomnilnik JumpDrive Mercury

Podjetje E Ink prodaja uro z e-papirjem, ki pa je uporabljen le za ozadje in prikaz datuma. Kazalci so analogni. Ogledate si jo lahko tudi na tokratnem Monitor TV. Uri iz fleksibilnega e-papirja pa sta že prikazala Seiko in Citizen.

Ura podjetja E Ink

E-prihodnost?

Napovedovati prihodnost je nehvaležna naloga, pa kljub temu poskusimo. A začnimo s sedanjostjo. Leta 2007 je nizozemsko podjetje Edupaper.nl v srednji šoli v Maastrichtu začelo preizkusni projekt, v katerem so učencem razdelili bralnike iLiad iRex z naloženimi šolskimi knjigami. Žal nam o uspešnosti projekta ni uspelo najti nobenega podatka. Vsekakor pa se nam zdi to prava pot razvoja - namesto torbe z desetimi kilogrami knjig bi šolarjem zadoščala dovolj velika in barvna (ter po možnosti neuničljiva) e-knjiga.

Seikova ura z e-papirnim prikazovalnikom

To se najverjetneje ne bo zgodilo prav kmalu. Najprej potrebujemo boljši e-papir. Postati mora večji, dobiti barve in seveda mora biti prožen, če ne že tak, da ga lahko zvijemo in vtaknemo v žep. Ne bi bilo slabo, ko bi bil tudi občutljiv za dotik, tako da bi nanj lahko tudi pisali (in bi v šolah nadomestil zvezke). Seveda bo moral biti povezan v brezžično omrežje, za to pa bo popolnoma zadoščala povezljivost z omrežji GSM. Poleg knjig naj bi zadeva prikazovala tudi revije, elektronsko pošto, nasploh internet, povezljiva pa bo morala biti tudi s knjižnicami, da si bomo lahko sposojali elektronske knjige. Seveda pa bo tudi cena morala pasti pod 100 evrov.

Prihodnost - fleksibilni e-papir. Zaenkrat na voljo le v segmentni izvedbi, kot prototip.

Se bo to zgodilo? Zagotovo. Kdaj? Kdo bi vedel. Avtor besedila pravi, da že čez deset let, urednik pa se s tem niti približno ne strinja. Bomo videli, kdo ima prav ...

Pri pripravi članka nam je s primerki e-papirja in naprav, ki ga uporabljajo, pomagalo podjetje EPTS d.o.o. in za to se jim iskreno zahvaljujemo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki