Morda se zdi, da brizgalniki z vgrajenim zaslonom LCD in bralnikom pomnilnih kartic niso ravno zanimivi, pa vendar izdelovalci ponujajo vsaj po en tak model. Še več, nekateri so prvotne modele že nadomestili z drugimi in nadgradili. Za Hewlett-Packardom se je tega lotil tudi Canon.
Zakaj bi glasbo MP3 in filme DivX gledali in poslušali zgolj na računalniku, če pa jih lahko povežete z glasbenim in TV sistemom v dnevni sobi? Pri tem sta vam lahko v pomoč spodaj opisana izdelka.
Nekako smo že vajeni, da je večina brizgalnih tiskalnikov narejenih tako, da na zgornji strani vstavimo papir, med tiskanjem ga vlečejo navzdol skozi mehanizem, na koncu pa ga na sprednji strani izpljunejo. Sistem je dober zato, ker lahko tako vstavljamo tudi trši papir (npr. pisemske ovojnice), ki ne prenese pretiranega zvijanja. Po drugi strani je sistem slab, kajti papir moramo v podajalnik vstaviti šele tik pred tiskanjem in ga ne moremo za stalno pustiti v tiskalniku, ki bi bil s tem vedno pripravljen za tiskanje. Oziroma ga lahko, a večina podajalnikov je narejenih tako, da se tako vstavljen papir po nekaj dnevih ukrivi. To pomeni, da so tudi natisnjeni izdelki ukrivljeni.
Gre za tablični računalnik, ki je hkrati tudi zelo zmogljiv (ultra) lahki prenosnik; v eni točki vpet zaslon lahko namreč obrnemo in poveznemo čez tipkovnico (za pritrditev v tem položaju poskrbi inovativen zaklop) in tako prenosnik spremenimo v tablični računalnik. V tej obliki je primeren za občasne zapiske in skice na terenu (kot smo že pisali, je prepoznavanje pisave v Windows XP Tablet Edition pogojno uporabno le, če pišemo v angleščini), sicer pa ga lahko uporabljamo kot navaden prenosni računalnik.
Že kar nekaj časa sta svetova prenosnih in ročnih računalnikov ločena. Prvi so nekoliko večji, vanje je vgrajen "pravi" disk, večinoma "prava" Okna in nasploh so funkcionalno enako zmogljivi kakor namizni računalniki. Drugi so, nasprotno, majhne stvarce, ki sedejo v žep, nimajo mehanski delov, imajo bistveno večjo trajnost akumulatorja in se nekako trudijo, da bi bili funkcionalno podobni velikim računalnikom (nameščeni pisarniški programi), toda očitno je, da to niso in nikoli ne bodo v popolnosti.
Jizer omogoča vpisovanje datuma in drugih podatkov neposredno na digitalne fotografije - tako boste lažje vedeli, kdaj in kako je bila fotografija posneta, tudi, če jo natisnete.
Kodakov fotoaparat LS633 je prvi, v katerega je namesto zaslona LCD vgrajen zaslon OLED (premera 5,5 cm, kar je nadpovprečno velik zaslon!), in po tem izstopa iz konkurence. Po vsem drugem pa niti ne, prej nasprotno. Gre za dokaj velik in težak fotoaparat z ločljivostjo 3,1 milijona pik, ki je, sodeč po zmogljivostih, namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki se z ročnimi nastavitvami ne bodo ukvarjali. Od ročnih nastavitev je namreč na voljo le daljši osvetlitveni čas, a se izkaže, da je le pogojno uporaben. Z njim naj bi namreč izdelovali nočne fotografije, a se vsaj nam niso najbolj posrečile. Preveč so bile neostre in razmazane. Tudi kakovost "dnevnih" slik ni bila najboljša, pa tudi slaba ne. Pozornejši ocenjevalec je na njih lahko opazil nekoliko preveč potencirane barve, kakor da bi bile slike dodatno "oživljene" v Photoshopu.
Stylus C84 je najzmogljivejši Epsonov tiskalnik v "nefoto" razredu. Ta štiribarvni tiskalnik ima ločene kartuše za posamezne barve, tako kot njegov predhodnik C82. Razlika je v tem, da ima C84 kartuše polnjene s suspenzijskim črnilom, enako kakor tudi v tej številki preizkušeni model C64. Tiskalnik ima dokaj zmogljive tiskalne glave, saj ima črna 180 šob (dvakrat več kakor pri modelu C64), barvna glava pa jih ima 3 × 59. Veliko šob v črni glavi se opazi predvsem pri tiskanju besedila, ko tiskalnik hkrati odtisne več kot 2 cm širok pas. Žal pri tiskanju ni dovolj natančen, da bi za običajno kakovost (t. i. izbira Normal) zadostovalo tiskanje v obe smeri. Tiskalna glava tako tiska v obeh smereh (tiskalnik je s tem dvakrat hitrejši) šele pri najslabši kakovosti (draft), vendar je ta kakovost bolj ali manj neuporabna.
Epsonov označevalni sistem za brizgalnike bi nepoučenega uporabnika lahko zavedel, da gre pri modelu Stylus C64 za neposrednega naslednika modela C62 ali še prej modela C60. Pa vendar ni tako, saj ima C64 ločene barvne kartuše, medtem ko je C62 tiskal s črno kartušo in kombinirano barvno. Sistem ločenih kartuš lahko pohvalimo, še posebej, če večkrat tiskamo izdelke, ki zahtevajo več ene barve kakor druge.
TV kartice niso prav nič novega, saj smo o njih v Monitorju pisali že pred desetimi leti, na voljo pa so bile tudi že prej. Zapolnjujejo preprosto potrebo uporabnikov, da bi na računalniškem monitorju, ki je tako ali tako "videti podobno" kakor televizor, lahko prikazovali tudi televizijski signal. Da bi torej v računalnik "vtaknili" antenski kabel in s tem monitor spremenili (tudi) v televizijski zaslon - in to takega, ki bi v oknu prikazoval televizijski program, medtem ko bi lahko še naprej uporabljali "računalniške" zmogljivosti.
