Vladimir Djurdjič: Vse je samo denar

Ko sta Microsoft in Sun razkrila svojo odločitev, da zakopljeta bojno sekiro in nameravata celo zgledno sodelovati, marsikdo ni mogel verjeti. Nenazadnje se je to zgodilo drugega aprila, tako da so nekateri vse skupaj jemali sprva kot neslano šalo. Toda dogovor stoji, z njim pa se odpirajo številna vprašanja, zlasti tista o ozadjih odločitve in posledicah za prihodnost, ne samo družb Microsoft in Sun, temveč celotne računalniške industrije.

Sporazum preseneča zlasti zato, ker sta bojno sekiro zakopala dva izmed najbolj srditih tekmecev, ki sta v zadnjih letih v medsebojnem dvoboju pretrgala številne vezi nekdanjega sodelovanja. Spomnimo se, kako je bil Sun med glavnimi tožniki v znamenitem protimonopolnem procesu proti Microsoftu. Velika razprtija je potekala tudi okoli jave, s Sunovo (uspešno) tožbo zaradi Microsoftovih kršitev pogodbenih pravic glede spreminjanju jezika. Sun je v zadnjih letih s svojimi izdelki kljuboval in celo skušal sistematično spodkopavati Microsoftov položaj. Spomnimo se le pisarniškega paketa StarOffice ter njegove odprtokodne izpeljanke OpenOffice.org, ki trenutno najbolj od vseh tovrstnih izdelkov ogrožata Microsoftov Office. Sun se tudi na vse kriplje prizadeva načeti trg operacijskega sistema Windows. Toda doslej bolj ali manj neuspešno.

Sporazum preseneča tudi zato, ker prihaja v času, ki ni najbolj naklonjen Microsoftu. Nekaj dni pred dogovorom je Microsoft v Evropi doživel hud poraz na sodišču in rekordno kazen, ker ni želel ugoditi zahtevam o odpiranju okolja Windows. Tudi v ZDA je na sodiščih še nekaj milijardnih tožb s podobnimi vsebinami. Microsoft poleg tega preživlja ne prav prijetno obdobje, ko si mora pri strankah povrniti ugled glede varnosti, zaradi česar so se podaljšali razvojni cikli novih različic, kar je ogrozilo verodostojnost nekaterih dosedanjih komercialnih pogodb. Vsekakor je kazalo, da nasprotniki hitreje pridobivajo točke v tekmi kakor doslej.

Morda pa je razlog prav to - Microsoft je moral najti novo zgodbo o uspehu. Kajti celoten sporazum je brez dvoma večji uspeh za podjetje iz Redmonda kakor za Sun. Vprašanje pa je, ali je dogovor s Sunom le prvi korak, ki mu bodo sledili drugi s podobno vsebino. Kajti Microsoft ima dovolj gotovine in drugih sredstev, da ta hip poplača domala vsakega nasprotnika, kar je seveda srhljiva misel. Še en dokaz več, da je denar (prepogosto) sveta vladar.

Denar pa je najbrž tisto, kar Sunu v tem trenutku pride najbolj prav. Podjetje je v vse večjih škripcih in mnogi analitiki menijo, da nima prave strategije. Po nekaterih ocenah naj bi v zadnjem četrtletju zabeležili med 700 in 800 milijoni dolarjev izgube, sočasno s sporazumom pa so objavili namero, da bodo odpustili kar 3300 ljudi. Prva moža obeh podjetij seveda vzročno povezavo izrecno zanikata, toda dejstva ju postavljajo na laž. Preseneča pa, da je Sun pripravljen sodelovati za razmeroma majhen denar. Nekaj manj kot dve milijardi dolarjev sicer ni drobiž, toda še zdaleč ne vsota, ki bi jo glede na vsebino dosedanjih obtožb pričakovali.

Težko se je privaditi na sliko, kako za isto mizo sedita Scott McNealy in Steve Ballmer, se prijazno smehljata in si zadovoljno stiskata roke. Sploh po množici medsebojnih obtožb, celo žaljivk, ki sta jih izrekla drug drugemu in nasprotnemu podjetju v preteklih letih. Lep dokaz, da sta oba mojstra ne samo v poslu, temveč tudi v javnem nastopanju. Vse v preteklosti je bil očitno zrežirano, kot v filmu. Pravi ameriški showbusiness.

Kaj pa vse to pomeni za uporabnike izdelkov družb Sun in Microsoft, pa tudi druge? Vsebina dogovora kaže, da je večji del odškodnine poplačilo za pretekle grehe (700 milijonov dolarjev za zaščito pred morebitnimi protimonopolnimi tožbami, 900 milijonov za poplačilo dosedanjih patentnih sporov). Le 350 milijonov dolarjev je namenjenih kot prvi obrok in vložek v prihodnje sodelovanje, za izmenjavo medsebojnih licenc in tehnologij. Iz tega naslova lahko pričakujemo, da bodo Sunovi izdelki odslej bolj združljivi z Microsoftovimi, zlasti v domeni strežniških sistemov. To je vsekakor spodbudna novica.

Sun kljub dogovoru namerava nadaljevati v lastni smeri, o tem ni dvoma. Čeprav odslej ne bodo stavili le na eno platformo. Od Microsofta bodo dobili želene certifikate za svojo železnino, tako da bodo morda nekega dne ob svojih sistemih ponujali celo Okna, če bodo kupci tako želeli. Ta trg pa je preveč mamljiv, da bi ga Sun prepustil domala vsem drugim tekmecem. Pričakujemo lahko, da bo nova Sunova strategija s te plati bolj podobna tisti pri večnih tekmecih, družbah IBM in HP. Oba prodajata sisteme z (lastnim) Unixom in Linuxom, v ospredju pa je seveda tudi Microsoftova platforma.

Po novici o sporazumu je bilo prvo vprašanje analitikov, kaj se bo zgodilo z javo. Ali bosta Sun in Microsoft združila platformi .NET in J2EE? Tu sta oba direktorja enotna glede tega, da do poenotenja ne bo prišlo. Bosta pa podjetji sodelovali za boljšo združljivost in izmenjavo podatkov med izdelki iz obeh svetov. To pa v resnici ni stvar dobre volje obeh podjetij, temveč predvsem nujen ukrep, ki ga vse odločneje zahtevajo kupci. Kljub javnim stališčem pa tu ostajajo vrata nekoliko odprta, za primer, da bi bilo treba zaradi spreminjajočih se razmer ukrepati v drugo smer. Tudi to je dobra novica za uporabnike.

Toda človek se ne more znebiti vtisa, da je v ozadju še kaj, nekaj, kar sporočilo za javnost ni vsebovalo. Morda strah pred naraščajočo nevarnostjo iz nove smeri za obe podjetji? Najbrž ni težko uganiti, da je lahko sporazum tudi v funkciji nekakšnega pakta za omejevanje vpliva Linuxa in posredno tudi odprte kode. Stališče Microsofta je na tem področju znano in velikan iz Redmonda tudi javno ne skriva več, da sta Linux in odprta koda zanj največja težava.

Manj jasno je to pri družbi Sun. Čeprav na svojih sistemih podpirajo Linux in so celo ponudili osnovo za nekatere odprtokodne uspešnice (recimo OpenOffice.org), dejstva kažejo, da nad obema smerema niso navdušeni. Tako si na vse kriplje prizadevajo, da bi kupcem prodali lastni operacijski sistem Solaris, saj na Linuxu nimajo zaslužka, pa tudi konkurenčne prednosti ne. O stališču do odprte kode pa zgovorno govori podatek, da so nedavno zavrnili IBMovo pobudo o tem, da bi skupno pripravili odprtokodno različico jave. Videti je, da so si Microsoftova in Sunova stališča bližja, kakor je kazalo.

Zavedati pa se moramo, da še tako trdni dogovori ne trajajo večno. Mnogi so ob poznavanju načrtov obeh podjetij mnenja, da bojne sekire niso zakopane prav globoko. Tudi oba direktorja jasno oznanjata, da Sun in Microsoft še naprej ostajate tekmeca, morda le malo manj srdita kakor doslej. Vprašanje pa ostaja, kateri strani bo sporazum dolgoročno bolj koristil. Nekateri menijo, da je odgovor samoumeven.

Microsoft ima dovolj gotovine in drugih sredstev, da ta hip poplača domala vsakega nasprotnika, kar je seveda srhljiva misel. Še en dokaz več, da je denar (prepogosto) sveta vladar.

Najbrž ni težko uganiti, da je lahko sporazum tudi v funkciji nekakšnega pakta za omejevanje vpliva Linuxa in posredno tudi odprte kode.