Vladimir Djurdjič: Računalniki (skoraj) zastonj
Izdelovalci računalniške opreme in storitev nenehno razmišljajo, kako bi povečali prodajo skozi nove tržne niše in skupine kupcev. V prizadevanju za dosego teh ciljev so začeli spet "odkrivati" koncept prodaje, po kateri kupec dobi računalnik v najem sila poceni ali celo zastonj. Toda podoben poskus je pred nekaj leti klavrno propadel, zato se lahko upravičeno vprašamo, kaj se je odtlej spremenilo, da bodo ponudniki tokrat uspešni.
Dejstvo je, da se rast prodaje računalnikov povsod po svetu umirja. Daleč so že časi, ko so se računalniki prodajali kot sveže žemljice, kupci pa so dobesedno čakali v vrsti. Danes računalnik in pripadajočo opremo lahko kupimo povsod, tudi v sosednjem supermarketu, ponudba pa je velikanska, lahko bi rekli celo presežna. Za izdelovalce in trgovce iz prejšnjih časov je to seveda šok, preživetje v teh časih pa ni več tako enostavno. Zlasti za tiste, ki se niso prilagodili in še vedno iščejo nove tržne niše, ki jih morda ni.
Zato najbrž ni presenetljivo, če so se v zadnjem času zopet porodile pobude in načrti, kako ceno računalnikov pošteno sklestiti (morda celo na nič), seveda s ciljem, da bi s tem prepričali še neodločene in del tistih, ki so pred menjavo računalnika. Zanimivo, da je ta hip takih pobud celo več, prihajajo pa iz zelo različnih logov.
Najprej velja omeniti koncept poceni prenosnika, ki ga je začel pred kakim letom promovirati Nicholas Negroponte, sicer ustanovitelj in direktor znamenitega laboratorija Media Lab na ameriški univerzi MIT. Cilj je bil narediti računalnik, ki ne bi stal več kot 100 dolarjev, z njim pa naj bi predvsem računalniško opismenili države tretjega sveta. Če je bil projekt še pred letom dni predvsem predmet posmeha, pa so nedavno predstavili delujoč prototip, ki je vzbudil kar nekaj pozornosti. Cena se je sicer za kakih 40 % napihnila, vendar je še vedno nadvse konkurenčna (vsaj za zdaj) ponudbi na trgu. Iniciativa One Laptop per Child lahko pravzaprav lepo uspe, zlasti če bo šlo res za napol ali v celoti humanitarno pobudo. Korenito drugačen pristop k nekaterim tehnološkim rešitvam lahko celo spodbudi, da bi se nekatere zamisli uveljavile tudi pri današnjih tipih prenosnikov.
Toda pri tej zamisli gre za več kot samo izolirano zamisel iz univerzitetnega sveta. Pravzaprav sta se presenetljivo kmalu v igro cenejših računalnikov vmešala tudi AMD in Intel. Oba zdaj že nekaj časa prikazujeta različne prototipe, ki temeljijo na okleščenih platformah iz sedanje ponudbe in so prav tako namenjeni državam v razvoju. Kar nekaj pobud na to temo se je porodilo na dveh največjih svetovnih trgih - Kitajskem in v Indiji, vendar zaradi oddaljenosti in krajevnega značaja do Evrope prihajajo le bežne informacije. Če bi pogledali natančneje, bi morda presenečeno ugotovili, da so stodolarski računalniki že danes na voljo, vendar jih pri nas (še?) ne moremo kupiti.
Nedavno se je v to igro vključil tudi Microsoft, ki je napovedal svoj koncept z imenom FlexGo, s katerim naj bi kupcem ponudil računalnik po predplačniškem modelu prodaje, podobno kot smo že vajeni v mobilni telefoniji. Deklarativno pri Microsoftu sicer naznanjajo, da je tudi ta model namenjen predvsem državam v razvoju, kot so Indija, Vietnam, Brazilija, pa tudi Madžarska. Zato je toliko bolj presenetljivo, da je v program kot peta država vključena tudi Slovenija. Skupaj z internetnim ponudnikom SiOL naj bi tako ponudili "popolnoma funkcionalen osebni računalnik", skupaj s spletnim dostopom in vso potrebno "pristno programsko opremo" za mesečno naročnino. Še več, vgrajena rešitev FlexGo bo omogočala celo obračun po porabljenem času, po porabljeni kvoti pa bo računalnik začel delovati v "omejenem načinu", dokler uporabnik ne kupi nove predplačniške kartice. Za nagrado pa bo računalnik ostal v lastništvu kupca, ko bo ta kupil ustrezno število ur.
Toda iz sporočila javnosti in kljub poznejšemu poizvedovanju ni več kaj dosti jasno. Samo domnevamo lahko, da bi "pristna programska oprema" vključevala Windows XP Starter Edition, okrnjeno različico Oken, najbrž pa tudi najnovejšo protivirusno zaščito iz Microsofta. O programih, kot je Office (ali pa Microsoft Works), v sporočilih ni zaslediti ničesar. Prav tako ni jasno, kakšen bo ponujeni računalnik in ali bo šlo za en ali več kompletov. Upajmo le, da bodo v ponudbi dobri izdelki (zopet po zgledu iz telefonije) in ne nekaj, česar nihče noče.
Še bolj pa se zdi vprašljiv način obračunavanja po dejansko porabljenem času. Ali to pomeni, da se bo obračunaval čas, ko je računalnik prižgan, ali samo čas, ko uporabnik tipka po njem? Kaj je v tem primeru mišljeno pod "rabo računalnika"? Naslednje vprašanje je seveda "omejeni način rabe". Ali to pomeni, da sredi dela uporabnik ostane, denimo, brez možnosti rabe urejevalnika besedil, dokler ne kupi naslednje kartice (frustrirajoče za tiste, ki delajo zvečer)? Ali bo sistem v teh primerih deloval dovolj zanesljivo, da ne bomo izgubili dokumentov oziroma podatkov? Kajti dvomim, da bi se uporabniki zadovoljili zgolj z računalnikom, ki je namenjen dostopu do interneta.
Seveda pa je še najmanj znana cena take storitve. Še natančneje, v kolikšnem času ponudnik želi doseči "povprečni čas povrnitve" naložbe. Težko je verjeti, da bi bil model nastavljen tako, da bi predvideval povprečno amortizacijo te opreme na dolgo obdobje, denimo tri leta. Vprašanje je seveda, koliko bo pripravljen ponudnik subvencionirati sam računalnik za prodajo dodatnih storitev (dostopa do interneta, telefonije, internetne televizije).
Kajti kupci bodo pripravljeni sprejeti tak omejujoč model nakupa le, če bo celota resnično poceni. V nasprotnem primeru je težko verjeti, da se ne bi ozrli po alternativah. Danes lahko dobimo računalnik na poljubno število obrokov domala povsod in nisem prepričan, kolikšna je še populacija ljudi, ki čaka na ponudbo, kakršna je FlexGo. Prav tako ne smemo pozabiti na trg rabljene opreme, na katerem za nekaj tisočakov dobimo povsem spodobne računalnike, najbrž celo ceneje kot v tovrstnem programu.
Na neki način se zdi celo bolj verjetno, da bi bil program FlexGo zanimiv za podjetja kot za domače uporabnike, zlasti če bi bila v ponudbo zajeta tudi storitev vzdrževanja. Toda to je že druga pesem. Kljub vsemu pa se zdi vsaj nenavadno, da bi se podjetja v Sloveniji odločala za program, ki je v osnovi (in najbrž vsebini) namenjen trgom tretjega sveta?
Določene odgovore lahko poiščemo v preteklosti. Ko so pred leti izdelovalci začeli ponujati okleščene ali (skoraj) brezplačne računalnike, so uporabljali razne zvijače, med drugim nadležno oglaševanje (pasice s spreminjajočimi oglasi na zaslonu, ki so zmanjševale delovno površino). Dejstvo je, da so prav vsi ti poskusi propadli. Ali bo tokrat drugače?
Zdi se vsaj nenavadno, da bi se podjetja v Sloveniji odločala za Microsoftov program najema računalnikov FlexGo, ki je v osnovi (in najbrž po vsebini) namenjen trgom tretjega sveta.