Tekoče proti plazmi
V posebni poletni izdaji revije Monitor smo se izčrpno posvetili velikim televizorjem LCD. A tehnologija tekočih kristalov ni povsem prevladala, čeprav je res, da obvladuje večino trga. Ni vse zlato, kar se sveti, pravijo. In ni vse LCD, kar je plosko in prikazuje gibljive slike. Lahko je tudi plazma.
Več desetletij trajajoča monopolna vladavina klasičnih televizorjev z Braunovo elektronko se počasi končuje. V razvitejšem svetu tehnologija doživlja konec svoje upravičene slave na policah trgovskih verig v obliki najcenejših televizorjev z majhno diagonalo zaslonov. Projekcijske zverine so zasedale bolj kot ne ozko tržno nišo v času, ko so bili ploski televizorji še zelo dragi. Kakovost prikazane slike projekcijskih televizorjev pa ni mogla več potešiti apetitov uporabnikov, ko so se cene konkurenčnih tehnologij začele močno nižati. Ploski prikazovalniki spoštljivih proporcev tako niso več predstavljali le sanj prebivalcev dnevnih sob.
Sprva so televizorji LCD obvladovali trg do velikostnega razreda zaslona okrog 32 palcev oz. 82 cm, večje diagonale pa so bile v domeni plazem. Delitev so narekovali stroški proizvodnje, saj je bila izdelava manjših plazem ekonomsko neupravičena zaradi cene uporabljenih materialov, proizvodnjo tekočekristalnih zaslonov večjih mer pa so dražile težave z zagotavljanjem brezhibnosti končnega izdelka. Ker so se napake pojavljale sorazmerno s površino, je bilo pri večjih zaslonih več odmeta že v samem proizvodnem postopku.
A velikostne meje se premikajo, izdelovalni procesi izboljšujejo, za trg pa so najzanimivejši ravno modeli z diagonalo med 32 in 42 palci. Bitka med tehnologijama se je razvnela. Prodajne številke sicer kažejo, da jo dobivajo LCDji, a nas je kljub temu zanimala neposredna primerjava. V laboratorij smo zato povabili dva predstavnika višjega razreda vodilnih izdelovalcev ene in druge tehnologije televizorjev. A pojdimo lepo po vrsti.
"Televizorje z Braunovo elektronko oz. katodno cevjo še vedno najdemo v večini domov."
Kako deluje televizor?
Plazemske in tekočekristalne televizorje na prvi pogled težko ločimo. Obe tehnologiji omogočata zelo tanke zaslone, zahteve po vgrajeni elektroniki pa tudi niso bistveno različne. Vsaj ne toliko, da bi se to opazilo v samem videzu izdelka. Poglavitna razlika je v načinu prikaza slike.
Kratico LCD (liquid crystal display) smo že uporabili v prevedeni obliki "tekočekristalni zaslon". Iz imena lahko sklepamo, da so bistveni gradnik zaslonov tekoči kristali. Ti imajo zelo uporabno lastnost. Izpostavljeni električnemu polju se urejeno razporedijo oziroma usmerijo, brez vzbujanja pa tvorijo vijačnico, ki spreminja polarizacijo svetlobnega valovanja. Zaslon LCD je tako sestavljen iz prve polarizacijske plasti, elektrode posamezne pike (prevodna plast, povezana s krmilno elektroniko), plasti tekočih kristalov, skupne elektrode in druge polarizacijske plasti, ki prepušča ravno nasprotno polarizirano svetlobo kot prva plast. Sam zaslon torej ne predstavlja vira svetlobe, temveč lahko le uravnava prosojnost, zato je za zaslonom vir bele svetlobe. Če poskusimo poenostaviti: za zaslonom je vir nepolarizirane svetlobe. Polarizacijo bi lahko predstavili z urejenostjo. Nepolarizirana svetloba je torej kot kupček raztresenih vžigalic na mizi. Prva polarizacijska plast je v naši analogiji niz vzporednih nitk, ki kupu vžigalic predstavlja oviro, saj gredo skoznjo le vžigalice, ki ležijo vzporedno z nitkami. Omenili smo, da je drugi polarizator ravno nasproten prvemu, torej predstavlja niz navpičnih nitk. Vse vžigalice, ki so se prebile do njega skozi prvo plast, pa so vodoravne. Torej nobena od vžigalic ne more skozi. Prehod bi bil mogoč le, če bi vse vžigalice med ovirama zasukali. In prav to se zgodi s svetlobo v plasti tekočih kristalov, če so ti razporejeni v spiralo. Zaslon je prosojen, skozenj prehaja svetloba žarnice. Če pa so tekoči kristali razporejeni urejeno v eni smeri, se polarizacija svetlobe ne spremeni. Druga polarizacijska plast ji zato preprečuje prehod. Zaslon je temen.
Ob različnih napetostih na elektrodah pride do različne stopnje polarizacije, s čimer lahko uravnavamo svetlobno prepustnost zaslona. Vemo pa tudi, da belo svetlobo sestavlja skupek vseh valovnih dolžin oz. vseh človeškemu očesu vidnih barv. Z dodajanjem plasti barvnih filtrov zato lahko dobimo svetlobne pike v treh osnovnih barvah (rdeči, modri in zeleni), te tri pike pa končno predstavljajo eno piko na zaslonu.
Plazemski zaslon za razliko od zaslona LCD ne potrebuje posebnega svetlobnega vira, saj svetlobo oddaja vsaka pika sama zase. Med dvema steklenima plastema in dvema plastema elektrod so majhne celice z žlahtnim plinom, na katere je na eno stran nanesen še ustrezen barvni fosforni premaz. Ko krmilno vezje na elektrodi veže električno napetost, se plin v celici znajde v močnem električnem polju in zato ionizira oz. razpade na različno električno nabite delce - plazmo. Ti delci pod vplivom električnega polja elektrod z visoko hitrostjo trčijo v fosforni premaz, ki zažari.
Ena pika prikazovalnika je tudi pri plazemskih zaslonih sestavljena iz treh različno obarvanih pik, izsevana svetloba pa se ne uravnava z različnimi napetostmi, temveč z dolžino trajanja napetostnega pulza. Če se, denimo, slika osveži stokrat na sekundo, je en prikaz na zaslonu prisoten eno stotinko sekunde oz. deset milisekund. Za belo piko bo zato napetost na elektrodah vztrajala vseh deset milisekund (celo periodo), za sivo pa, denimo, le štiri. Pika bo zato štiri milisekunde bela, šest pa črna. Tako hitrega utripanja človeško oko ne more zaznati. Zazna le manj izsevane svetlobe, torej vidimo sivo piko.
"Shematični prikaz rdeče pike, ki prepušča svetlobo, in zelene, ki jo blokira. Prepuščanje omogočajo v spiralo urejena tekočekristalna struktura, ki spremeni polarizacijo bele svetlobe."
"Nasprotno orientirana polarizatorja bi svetlobi preprečevala pot skozi zaslon, če njene polarizacije ne bi spremenile tekočekristalne molekule."
"Plazemski zaslon je sam zase vir svetlobe, barvo pa določa fosforni premaz plinskih celic. Vse ključne plasti so med dvema debelejšima steklenima ploščama."
Razlike v praksi
Zaenkrat popolnosti pri prikazovanju slike človeštvo še ni doseglo. Sploh v potrošniku zanimivem cenovnem okviru. Vsaka tehnologija ima tako prednosti kot tudi slabosti, to velja tudi za plazemske in tekočekristalne televizorje. Tehnološki navdušenci pa smo pogosto nagnjeni k razdeljevanju v tabore in zagovarjanju ene ali druge strani, kar med drugim dokazuje tudi rubrika naše revije "Pro et contra". Zato smo se odločili, da poiščemo trditve o razlikah med obravnavanima tipoma zaslonov in jih preverimo v praksi. Drug ob drugem sta si v našem laboratoriju stala plazma Panasonic TX-P42G10E in LCD Sony KDL-46X4500 (specifikacije preizkušancev si lahko ogledate v tabeli), ki smo ju prek povezave HDMI priključili na računalnik, digitalni televizijski sprejemnik in predvajalnik blu-ray. Poleg tega smo si ogledali tudi nekaj fotografij s pomnilniških medijev, ki jih podpirata televizorja.
Oglejmo si torej, katere trditve smo potrdili in katere ovrgli.
Kaj je plazma?
"Strelo sestavljajo ionizirani plini - plazma."
Plazma v fiziki in kemiji predstavlja delno ioniziran plin. Nekateri elektroni se osvobodijo atomov oz. molekul in lahko prosto potujejo. Dobimo torej različno nabite električne delce, lastnosti dobljene "zmesi" pa so tako značilne, da se je plazma uveljavila kot četrto agregatno stanje. Je osnovni gradnik zvezd, ljudje pa se jo počasi učimo uporabljati v svojo korist. Televizorji so le majhna pridobitev. Več pozornosti se posveča razvoju fuzijskih elektrarn in pogonskih sistemov. Ne smemo pa pozabiti na okrasne lučke.
Plazme so debelejše od LCDjev
V obeh primerih gre za ploščate televizorje in ob debelinah, ki se gibljejo okrog decimetra, je primerjava skoraj nesmiselna. V našem primeru je bila sicer plazma s svojimi 106 mm za skoraj 40 mm tanjša od tekmeca. Če pa gremo v skrajnosti, lahko najdemo Panasonicovo plazmo debeline manj kot 25 mm, a gre le za zaslon, ki prek brezžičnega vmesnika komunicira z dodatno enoto, ki poskrbi za priklop preostalih naprav in dekodiranje signalov. Pol centimetra debelejši Samsungov model plazemskega televizorja pa je že "samozadosten". Tudi serija LGjevih televizorjev LCD ima vgrajen sprejemnik in meri le 25 mm, a to še ni vse. Samsung je že prikazal televizor LCD, debel le 6,5 mm. Kakšna je torej razsodba? Plazme so debelejše od LCDjev, ko gre za čisto tekmovalnost. A za običajnega uporabnika ni bistvenih razlik.
"Eni najtanjših televizorjev na trgu so predstavniki Samsungove serije LCDjev Luxia, cene pa se v tujini začnejo pri 2400 dolarjih za 40-palčni model."
Varčevanje z energijo v EU
Zaradi težav z oskrbo z električno energijo in vse večjo ekološko usmerjenostjo bomo na policah trgovin zaman iskali klasične sijalke z močjo 100 W. Evropska direktiva je njihovo prodajo pred kratkim prepovedala. Že dlje časa pa se šušlja, da podobna usoda čaka energetsko neučinkovite plazemske televizorje.
Izdelovalci plazem seveda trdijo, da to ni res. Navajajo druge direktive EU, ki se dotikajo konkurenčnosti. Resnica je nekje vmes. Stanje s porabo električne energije pri plazemskih televizorjih se izboljšuje in razmere niso več tako črne, kot so bile nekoč. Tako naj bi prepovedali le prodajo najbolj potratnih naprav, porabo drugih pa bi morali v prihodnje označevati na vidnih mestih. Opozorili smo že na velika odstopanja porabe glede na prikazano sliko, zato se bo moralo meritve tudi standardizirati. Panasonic namreč v oglasnem gradivu navaja, da je plazma v določenih pogojih varčnejša od LCDjev, a zamolčijo, da ti "pogoji" niso ravno najobičajnejši.
Kakorkoli že, k varovanju okolja bomo še največ pripomogli, če bo televizor deloval le, ko ga bomo gledali, in če z velikostjo zaslonov ne bomo pretiravali. Malo je namreč dnevnih sob, ki potrebujejo televizor, večji od štirideset palcev.
Plazme imajo lahko večji zaslon
Kot smo že omenili, je sprva veljala nekakšna velikostna ločnica. Do diagonale zaslona 32 palcev se je kupovalo LCDje, naprej pa plazme. Pregled Panasonicovega nabora televizorjev še vedno daje tak vtis, a 46- in večpalčni tekočekristalni televizorji drugih izdelovalcev niso nikakršna redkost. Sony ponuja kar 70-palčni (178 cm) televizor, ki si ga lahko omislite za 25.000 evrov, enega največjih na trgu dosegljivih modelov pa je Sharpov velikan, ki ima diagonalo zaslona kar 108 palcev (274 cm). A Panasonic se, kot eden največjih zagovornikov plazemskih televizorjev, ne da zlahka. V svoji ponudbi imajo 65-palčni TH-65PF11EK, ki se ceni na okrog 11.000 evrov, na sejemskih predstavitvah pa razstavljajo tudi 150-palčnega velikana.
Če se vrnemo na realna tla, kjer ob nakupu televizorja ne razmišljamo tudi o izposoji pnevmatskega kladiva, med tehnologijama ni bistvenih razlik. Še enkrat smo torej soočeni z neodločenim rezultatom. Tudi, če upoštevamo ceno. Najcenejši 42-palčni televizor, ki ga najde spletna stran ceneje.si, je plazma LG 42PG1000 in stane 450 evrov, najbliže od LCDjev pa mu je s 500 evri AOC L42W781HS. A za soliden 42-palčnik je priporočljivo odšteti okrog 900 evrov ne glede na to, za katero tehnologijo se odločimo.
Trditev, da so veliki televizorji cenejši, če so plazemski, torej tudi drži le delno. Veliki. Ne megalomanski, da ne bo pomote.
Plazme so energijsko potratne
Za ionizacijo žlahtnih plinov je potrebna visoka napetost, izkoristki pretvorbe električne energije v svetlobno sevanje pa so v celicah plazemskega zaslona manjši kot pri svetilnih telesih LCDjev. Med tekočekristalnimi televizorji je vse več modelov, kjer klasične sijalke zamenjujejo svetleče diode, s čimer se poraba električne energije še zmanjšuje. A pri LCDju je osvetlitev ves čas vklopljena. Tudi tedaj, ko je prikazana temna ali celo črna slika. Pri plazemskih televizorjih pa potrebe po ionizaciji tedaj ni. Tako poraba je močno odvisna od prikaza na zaslonu, pri LCDjih pa je bolj kot ne konstantna. Spet so tu seveda izjeme. Televizorji LCD, ki imajo vgrajene ledice, lahko te na določenih delih zaslona sproti ugašajo oz. prilagajajo osvetlitev, a to ima lahko tudi negativne učinke na prikaz slike. Prav tako se poraba zmanjšuje tudi z najrazličnejšimi učinki, ki jih opravlja elektronika. Najrazličnejši "ekološki" načini delovanja ob temnejših prizorih zmanjšujejo kontrast (pri plazmah), zatemnijo (pri klasičnih LCDjih) ali pa še mestoma prilagajajo osvetlitev (LED LCDji).
Na testu smo se odločili, da želimo brezkompromisno sliko. Za potrebe testiranja smo zato izključili varčevalne načine, izboljševalnike črnin in belin ter skratka vse programske izboljševalnike. A kljub temu ni šlo popolnoma gladko. Sonyjev televizor je bil še vedno vseveden. Tako je sliko prilagajal kljub našim nastavitvam. Le bolj počasi in neopazno. Kot babice, ki vedo, kdaj so vnuki lačni in kdaj jih zebe, bolj kot oni sami.
Meritve si lahko ogledate v tabelici. Sklenemo pa s tem, da plazme res porabijo več električne energije, kar se lahko tudi občuti, saj se bolj grejejo kot njihovi kristalni bratje. A poraba je odvisna tudi od načina rabe. Privrženci temačnih filmov bi bili tako s plazmo lahko celo energijsko učinkovitejši.
Plazme imajo omejeno življenjsko dobo
Da, drži. Življenjska doba plazemskih televizorjev je omejena, definirana pa je kot obratovalni čas, ko svetilnost zaslona zdrkne na polovico prvotne. Ko je bila tehnologija še v povojih, je bilo to morda res upoštevanja vredno dejstvo. Pri današnjih izdelkih pa se pogovarjamo o 60.000 in več urah nepretrganega delovanja. Več kot šestnajst let torej, če imamo vsak dan televizor prižgan deset ur. Po 60.000 urah gledanja pa tudi tekočekristalna televizija ne bo več kot nova.
Prikaz plazme je bolj kontrasten
Kot smo že omenili, prikazovanje črnin ni ravno vrlina LCDjev. Skozi polarizacijski plasti še vedno uhaja nekaj svetlobe. Plazma se obnese bolje, a zaradi želje po hitrem odzivu posameznih pik plini v celicah zaslona niso nikdar popolnoma "ugasnjeni", zato črnina ni tako popolna, kot bi lahko bila. Ravno kakovost črnine, če se lahko tako izrazimo, pa je poleg svetilnosti poglaviten dejavnik pri kontrastni sliki, a svetilnost naj bi bila pri LCDjih boljša.
Med običajno rabo so razlike med preizkušenima modeloma skoraj neopazne. Na LCDju smo res lahko nastavili svetlejšo sliko, a ekstremi niso najprimernejši za udobno (in tudi zdravo) rabo. Pri natančni nastavitvi s kalibratorjem zaslonov sta bila oba modela nastavljena daleč od mejnih vrednosti. Temni prizori Sonyjevemu modelu niso povzročali težav, kljub temu pa se moramo zavedati njegove visoke cene. Spomini s poletnega preizkušanja televizorjev LCD so še razmeroma sveži: s Panasonicovo plazmo cenovno primerljivi "tekočekristalneži" se niso odrezali tako blesteče in tudi znotraj cenovnega razreda so bile razlike med modeli kar občutne. V povsem temnem okolju je razlika torej opazna in za kakšnega filmofila bi bila plazma boljša izbira. Za običajno publiko pa razlika ni bistvene omembe vredna.
O kontrastnosti barv je še teže soditi. Vsak ima svoj okus. In to ne velja le za ljudi, temveč tudi za televizorje. Ob izklopljenih učinkih, ki spreminjajo sliko že v elektroniki, sta bila televizorja primerljiva in o spranosti barv pri LCDju ni bilo moč govoriti. Barve so bile žive in prijetne.
Kaj pa vidni koti in enakomernost osvetlitve?
Ker pri plazmi vsaka pika sveti neodvisno od drugih, težav z enakomernostjo osvetlitve ne bi smelo biti. In v običajnih razmerah je tudi ni. Najglasnejši zagovorniki LCDjev sicer lahko govorijo o vžganih slikah (burn in image), na katere so plazme občutljive. Če bi na plazmi tisoče ur prikazovali enako sliko, bi se celice neenakomerno iztrošile in izgubljale na svetilnosti, to pa bi imelo učinek pri prikazu drugih slik. A ta scenarij je zelo neverjeten in pri današnji kakovosti zaslonov argument ni več relevanten.
Zagotavljanje enakomernosti osvetlitve je pri LED LCDjih lažje kot pri klasičnih primerkih, a smo nekaj manjših nepravilnosti, predvsem v kotih zaslona, kljub temu opazili. Ob enobarvnem prikazu, seveda. Ob ogledu televizijskega programa bi bila pomanjkljivost neopazna, a če se spuščamo v detajle, je plazma v prednosti. A pri preizkušenem Panasonicovem modelu smo opazili nekakšne prisluhe. Prikazana barva se je s spreminjanjem prikaza na drugih delih zaslona rahlo spreminjala. Že prikaz menuja je vplival na preostali del slike.
V specifikacijah televizorjev vedno zasledimo vidni kot. Zasloni LCD so od prvih primerkov na tem področju močno napredovali, a kljub podatkom o 178 stopinjah velja omeniti, da je slika res vidna tudi iz ekstremnih kotov, a se s spreminjanjem kota spreminjajo tudi barve, pogosto s spreminjanjem v vertikalni smeri še bolj kot v horizontalni. Pri plazmi tega pojava ni, je pa zaradi debeline stekla ob pogledu s strani viden razločen odsev prikaza. Ob izoliranih svetlih točkah (denimo računalniška kazalka na črni podlagi) je viden tudi nekakšen "halo" oz. sij, ki je verjetno posledica odbojev svetlobe v steklu.
"Ob pogledu s strani je pri plazemskih televizorjih razločno viden odsev prikaza."
Plazme zmorejo barvno pravilen prikaz
Televizorja smo priključili na osebni računalnik prek vmesnika DVI, ki je zagotavljal prenos slike brez izgub in motenj. Nato smo izklopili vse programske učinke, ki v televizorjih spreminjajo prikaz v želji po boljšem izkustvu gledanja televizijskega programa in filmov. Z uporabo profesionalnega kalibratorja zaslonov smo oba preizkušanca nastavili na optimalne vrednosti in ustvarili barvni profil, nato pa izmerili odstopanja. In bili rahlo presenečeni. Barvna pravilnost plazemskih zaslonov naj bi bila poglavitno orožje v boju proti konkurentom, a se je Sonyjev LCD odrezal občutno bolje. Kljub temu imamo nekaj zadržkov na tem področju. Pri LCDju je spreminjanje barv v odvisnosti od kota gledanja občutno, modela pa tudi cenovno nista ravno primerljiva. Za nameček televizorja nista namenjena nadomestku računalniškega zaslona, zato ob uporabi, kakršni sta namenjena, razlike niso moteče. A kljub temu so plazme izgubile še en argument.
Odstopanje prikaza barv pri Panasonicu
Odstopanje prikaza barv pri Sonyju
Prikaz hitrega gibanja je boljši pri plazmah
Nekoč so LCDji veljali za neuporabne pri igranju računalniških iger in ogledu česa drugega kot parlamentarnih sej, saj niso bili zmožni sledenju hitrega gibanja. Tekoči kristali so za prehode med svetlo in temno točko potrebovali preveč časa in gledali smo zamegljeno gibanje. Dandanes teh težav praktično ni več in le najobčutljivejši se sem in tja še pritožujejo. Ob deklariranih časih pod dvema milisekundama (čeprav so te vrednosti pogosto tudi za lase privlečene) je težko razglabljati o opaznih razlikah, če vemo, da ima film, posnet na plošček blu-ray, le 24 sličic na sekundo (ena slika torej vztraja na zaslonu skoraj 42 milisekund). A oglasno gradivo nas prepričuje tudi o 600 Hz osveževanju prikaza in tu so plazme v prednosti, saj so teoretično zmožne tako hitrega spreminjanja prikaza. Čeprav... Od kod pa televizor dobi 576 sličic, kolikor več jih prikaže od tistih, ki so zapisane na ploščku? "On ve," bi bil odgovor. Interpolira jih. Iz trenutne in naslednje sličice razbere vmesno dogajanje in ga prikaže. Pozabimo, da to počnejo že kodeki filmskih zapisov. Kakorkoli že, kdor vidi razliko, naj dvigne roko. Mi je ob ogledu akcijskega filma nismo. Tako plazma kot LCD sta se odrezala zelo dobro.
Ima pa zmožnost hitrega osveževanja slike še enega aduta - 3D prikaz. Ena izmed tehnologij prostorskega prikaza temelji na hitrem spreminjanju celotne slike in to naj bi zmogle le plazme. A to dejstvo namiguje le na dodatno možnost plazemskih zaslonov v prihodnosti. Trenutno je ta argument še brez vrednosti, hkrati pa se že napovedujejo tudi tridimenzionalni LCDji.
"Tretja dimenzija bo najverjetneje pomenila nov mejnik v razvoju televizije, zaradi hitrejšega osveževanja pa naj bi bile v prednosti plazme."
Še poslednje prgišče trditev
Med pregledovanjem argumentov smo zasledili še nekaj trditev, ki jih nismo mogli preizkusiti. Plazme naj bi se slabše obnesle na višjih nadmorskih višinah, kjer naj bi bil prikaz podvržen šumu. Plazemski televizor torej ni najboljša ideja za darilo sorodnikom v Nepalu. A ne le iz pravkar omenjenega razloga. Zaradi steklenih plošč naj bi bilo treba plazmam posvečati več pozornosti tudi med transportom.
Je to vse?
Obravnavani tehnologiji močno prevladujeta na trgu ploskih televizorjev, a še zdaleč nista edini. Trenutno je največ pogledov uprtih v zaslone OLED, ki uporabljajo organske svetleče diode. Ledice predstavljajo vir svetlobe za vsako barvno piko zaslona posebej, zato jih ne smemo mešati z LED LCDji, kjer bele ledice nadomestijo osvetlitev z žarnico.
Poznamo še zaslone SED in FED, ki jih razvija Canon, a tržnega uspeha (še) niso doživeli. Sestavlja jih množica majhnih katodnih cevi, podobnih tistim, ki smo jih vajeni iz starih televizorjev CRT. Tam je sicer en žarek skrbel za izris celotne slike, pri zaslonih SED in FED pa vsak žarek osvetli le eno piko.
Naše mnenje
Oba televizorja, tako Panasonicova plazma TX-P42G10E kot Sonyjev LED LCD KDL-46X4500, sta kakovostna proizvoda. Ob natančnem ogledu prikaza od blizu je bila slika plazme nemirna, viden je bil majhen šum in slika je tudi utripala (da ne bi bilo težav z električnim omrežjem, smo televizor priklopili prek UPS, a utripanje ni prenehalo). Na običajni razdalji gledanja je bil šum neopazen, utripanje pa je bilo zaznavno le redko, vendar je uporaba plazme kot računalniškega zaslona zato le pogojna. LCD teh težav ni imel in se je odlično odrezal tudi priključen na računalnik, ki se vedno pogosteje znajde v naših dnevnih sobah. Nekoliko so nas presenetili tudi že omenjeni prisluhi pri prikazu plazme, ob kontrastnih prehodih pa so se pojavljale tudi sence. Zaradi debeline stekel so odsevi ambientalne svetlobe bolj vidni kot pri LCDju, kotna vidljivost plazem pa je občutno boljša.
A zavedati se moramo, da smo za primerjavo morali biti pikolovski. Če bi se torej odločali za absolutno kakovost, bi med preizkušenima modeloma izbrali Sonyja. Ko vzamemo v zakup tudi ceno, pa bi bila izbira na strani Panasonica.
Odločitev med cenovno primerljivima modeloma bi bila še toliko težja. Vsaka tehnologija ima namreč prednosti in slabosti. "There is no free lunch" se glasi angleški pregovor ali, po naše: "Brezplačnega kosila ni."