Staramo se

Staramo se
Objavljeno: 25.4.2017 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Mnenja | Revija: Maj 2017

Oče mi je vedno s solzami v očeh govoril, da se otroci ne znamo več igrati. Vse, kar so v preteklosti počeli, je bilo v njegovih zgodbah veličastnejše kot moja navidez enakovredna doživetja. Zdi se, da se zgodovina ponavlja. Starejši danes opevajo Titove čase, (malo) mlajši dneve brez mobilnih telefonov. Kljub nespornemu napredku človeštva stalno nazadujemo. Nič drugače ni v računalništvu, kjer še tako dodelana tehnologija ne premore čara iz preteklosti. Je mogoče, da se le staramo?

Gedam mulce na avtobusu, kako so zatopljeni v svoje pametne telefone. Za razliko od večine vrstnikov razumem njihovo navdušenje nad tehnologijo. Spominjam se časov, ko smo zaradi iger na Radirki (ZX Spectrum) vstajali dve uri pred šolo, edini čas v dnevu, ko je bil televizor prost, da smo si napolnili baterije z Manic Minerjem. Če bi bilo takrat po naše, bi pred zaslonom preždeli ves dan, enako kot mladež počne danes. Z nostalgijo se spominjamo časov, ko smo sončne popoldneve preživljali zunaj, a se ne zavedamo, da bi ob enaki izbiri, kot jo imajo otroci danes, sleherni trenutek preždeli ob digitalni zabavi.

Podobno zasanjani so kritiki današnjih oblikovalcev spletnih strani. Prijatelj mi pravi, da mladi podjetniki sploh ne vedo, kaj je to HTML, poznajo le razne Joomle, Wordpresse, Drupal in podobno. Še z Dreamweaverjem ne bi vedeli, kaj početi. Ima prav? Je njihovo početje res tako napačno? Mar niso izdelki lepši in zmogljivejši kot kdaj prej? Ne bi sami uporabljali podobnih orodij, če bi jih pred leti imeli na razpolago? Tehnologija je na svetu zato, da nam lajša življenje. Zakaj bi se z radostjo v srcu spominjali, kako smo Yuga na vsakih deset kilometrov na roke prepričevali v nadaljnje sodelovanje, če nas cenejši (glede na dohodek) avtomobili sedanjika razvajajo s skorajda neomajno poslušnostjo?

Pred (mnogimi) leti sem se navduševal nad operacijskim sistemom Linux. Rad sem šaril po njegovem drobovju, zabijal ure za nameščanje najrazličnejše programske opreme, strežniških storitev in gonilnikov. Ob vsakem uspehu sem bil vzhičen in prepričan, da boljšega občutka ni na svetu. Ko sem presedlal na Okna, sem s ciničnim nasmehom na obrazu spremljal, kako vse deluje zgolj s preprostim priklopom oziroma zagonom paketne datoteke. Zloglasni modri zaslon je bil osamljena stvar, ob kateri mi je zaigralo srce. Bentil sem nad Microsoftom, da je ubil čar računalništva. S prijatelji, s katerimi sem se spoznal na BBSjih v času klicnih povezav, smo v en glas trobili, da mladina nima posluha za računalnike. Danes se mojim starim navadam le smejim, uporabljam zgolj Chromebook in Maca, najpreprostejša in najbolj neproblematična računalnika na svetu, s katerima se zunaj vsakdanjega dela ne ubadam več.

Z občudova­njem poslušam zgodbe na­šega urednika, kako namešča neke medijske strežnike, se pre­bija skozi tisoč in eno nastavitev, vlači kable do televizorja.

Spominjam se Napsterja in prvih piratskih kanalov, prek katerih sem imel na razpolago vso glasbo, filme in serije, kar sem si jih želel. Živel sem v devetih nebesih in želel izkoristiti sleherni trenutek. Bil sem namreč mnenja, da radodarnost interneta ne bo večna. Moj tedanji sodelavec se je morebitne suše še bolj bal, vsak film, ki se je pojavil na sivi strani spleta, si je pretočil, ga posnel, natisnil barvni ovitek in ga shranil na polico. Ker sva v letih izgubila stik, ne vem, ali to početje še neguje, sam sem že zdavnaj presedlal na pretočne storitve in postal pošteni odjemalec digitalne zabave. Z občudovanjem poslušam celo zgodbe našega urednika, kako namešča neke medijske strežnike, se prebija skozi tisoč in eno nastavitev, vlači kable do televizorja in namesto z udobnim daljincem deli ukaze za predvajanje s telefonom ali celo s tipkovnico.

Zadnji dokaz, da nisem več mlad, so mi dali pametni telefoni. Kljub temu da že vrsto let pišem o računalnikih Mac in se nasploh navdušujem nad izdelki podjetja iz Cupertina, niti v sanjah nisem pomislil, da bi si kdaj omislil telefon iPhone. Razlog je bil preprost, pisanost tako modelov kot njihovih zmožnosti v svetu Androida me je vedno navdajala z radostjo. Vsakih nekaj mesecev sem si omislil naslednji morilski pametni telefon z operacijskim sistemom Android. Enkrat je bil to Samsungov Galaxy, drugič Note s pisalom, imel sem tudi nekaj Nexusov z deviško programsko opremo, lepotcev iz HTCja in neodvisnežev z OnePlus One na čelu. Skoraj vedno sem si omislil korenski dostop, nikoli pa ni minil dan, da ne bi na model trenutka namestil vsaj pet novih programov. Telefone sem redno ponastavljal na tovarniške nastavitve, saj so kot po tekočem traku odpovedovali poslušnost. Zameril jim nisem, saj mi je bilo ravno odpravljanje raznovrstnih težav v največje veselje. Če je odpovedala kamera, sem se rade volje zapodil v svetovni splet in reševal probleme z njo pozno v noč. Ko sem kupil telefon z muhastim vhodom za slušalke, nisem težil distributerju niti izdelovalcu, temveč sem ga zdresiral sam. Morda je vsake toliko časa padla kakšna bolj negativno nastrojena kolumna, a načeloma sem v živo blato rinil sam.

A končno so leta tudi pri telefonih naredila svoje, pred kratkim sem klonil in kupil Applovega prvaka. S tesnobo v srcu sem si namestil vse nujne programske pripomočke in začuden ugotovil, da ne manjka niti eden, nekateri izmed njih pa v jabolčnem ekosistemu delujejo celo bolje oziroma imajo razširjen nabor zmožnosti. Telefon iPhone me je popolnoma prevzel in prvič v življenju sem si ogledal predstavitev nove Samsungove Galaksije, ne da bi se mi cedile sline.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki