Splet za vsakogar
Lepo število slovenskih gospodinjstev ima dandanes že širokopasovni dostop do interneta. Precej izmed njih ima tudi že več kot en računalnik ali drugo omreženo napravo, v zadnjem času predvsem po zaslugi cenovno dostopnih prenosnikov. Da pa bi vse te elektronske naprave povezali v internet prek enega širokopasovnega priključka, potrebujemo usmerjevalnik. Uporabniki zato vse pogosteje posegajo po žičnih ali, še pogosteje, brezžičnih usmerjevalnikih za rabo doma.
Te napravice pravzaprav niso nobena novost. V Monitorju smo jih v preteklosti preizkusili že kar nekajkrat, ožičene izvedenke nazadnje novembra, brezžične pa decembra 2005. Razširjenost je iz leta v leto večja. To je prineslo pestrejšo ponudbo različnih izdelovalcev ter nižanje cen tako vstopnih kot tudi boljših izdelkov na trgu.
Nekateri izdelovalci priključke različno obarvajo, da jih laže razlikujemo.
Zlati Montitor
Zlati Monitor smo podelili v treh kategorijah, izbirali pa smo izmed 32 izdelkov.
V kategoriji žičnih usmerjevalnikov smo imeli zgolj osem predstavnikov. Najbolj je izstopal D-Link DIR-100, ki nas je prepričal z dobro zmogljivostjo, preprostim in zmogljivim nastavitvenim vmesnikom in uporabno preprostim sistemom QoS. Le cena bi lahko bila za odtenek nižja. Tistim, ki iščejo predvsem poceni, a še vedno dober usmerjevalnik, priporočamo TP-Link TL-R460, ki stane manj kot 30 evrov.
Buffalo WHR-HP-G54 je zlati Monitor prejel že na našem zadnjem preizkusu, predvsem po zaslugi dobrega dometa in razmeroma ugodne cene. Letošnji preizkus je isti usmerjevalnik prestal še bolje, saj je izdelovalec v tem času še dodatno izpopolnil strojno programsko opremo; ta zdaj (kot ena redkih na trgu) podpira tudi prenos toka multicast televizije IPTV, poleg tega ima izvrsten domet - vse to po nadvse ugodni ceni, tako da je nesporni zmagovalec v kategoriji izdelkov iz nižjega cenovnega razreda. Nekaj več bi lahko pokazal le pri preizkusu zmogljivosti usmerjevalnega dela, vendar ta povprečnega uporabnika ne bi smela ovirati pri delu. Kupci, ki potrebujejo komplet brezžičnega usmerjevalnika in brezžičnega vmesnika USB, naj ne spregledajo Netgear WGT624, ki za ceno 83 evrov ponuja usmerjevalnik z dobrim dometom in hitrostjo delovanja, priložen pa je še brezžični vmesnik USB.
V višjem cenovnem razredu je bila odločitev nekoliko težja. Noben od preizkušenih usmerjevalnikov ne ponuja vsega, kar bi si zelo zahteven uporabnik zaželel v eni sami napravi. Kompromis smo našli v usmerjevalniku Linksys WRV-200, ki se ponaša z bogato funkcionalnostjo (VLAN, možnost več SSID, zmogljiv sistem QoS, strežnik VPN). Odlikuje ga tudi brezhiben usmerjevalniški del, ki brez težav zdrži tudi 200 hkratnih povezav, želeli bi si le nekaj večji domet brezžičnega dela. Skratka, veliko zmogljivosti po razmeroma ugodni ceni 106,6 evra. Skoraj enkrat dražji je D-link DI-724GU, ki ima kakšno funkcijo manj kot WRV-200, vendar je vanj vgrajen napreden tiskalniški strežnik s priključkom USB in je s tem kakor nalašč za rabo v domači pisarni, kjer več računalnikov tiska na en tiskalnik.
Nameščanje ni več bavbav
Usmerjevalnik je naprava, ki ima v osnovi precej preprosto nalogo. Širokopasovni internetni priključek razdeli med enega ali več uporabnikov oziroma odjemalcev, ki se nanj priključujejo bodisi žično bodisi brezžično. Za pravilno delovanje je seveda treba usmerjevalnik pravilno priključiti in opraviti nekaj osnovnih nastavitev. To pa je, kot se zdi, še vedno precej trd oreh za večino neukih domačih uporabnikov, ki so jim kratice, kot so WAN, DHCP, PPPoE in druge, povsem neznane. Na srečo so zagato opazili tudi izdelovalci. To se pozna po tem, da so usmerjevalniki vsako leto vse bolj prijazni do uporabnikov. Tako je danes praktično vsakemu usmerjevalniku priložen CD, na katerem poleg elektronskih navodil za uporabo pogosto najdemo tudi programskega čarovnika, ki sam poišče usmerjevalnik v našem omrežju, pomaga pri pravilnem nastavljanju parametrov in številke IP ter svetuje pri morebitnih težavah s povezljivostjo v internet. Za lažje prepoznavanje različnih priključkov ima lepo število izdelkov te priključke obarvane različno; še posebej priključke LAN za priklop računalnikov in priključka WAN za povezavo z modemom našega internetnega ponudnika.
Seveda pa uporaba namestitvenega CDja ni obvezna za tiste, ki že poznajo osnove delovanja omrežij in obvladajo način, kako priklicati spletni nastavitveni vmesnik. Premore ga prav vsak današnji usmerjevalnik, prek njega pa nadzorujemo sleherno funkcijo, ki jo usmerjevalnik pozna. Poleg tega večina spletnih vmesnikov ponuja tudi čarovnika, ki nas vodi po nastavitvah vrste širokopasovne povezave, pri brezžičnih izdelkih pa isti čarovnik pogosto poskrbi še za vklop šifriranja brezžične povezave. No, tisti najbolj napredni seveda lahko preskočijo tudi to "nadlogo" in se lotijo povsem ročnih nastavitev vseh razpoložljivih parametrov. Teh pa tudi na najpreprostejših izdelkih za rabo doma vsekakor ni malo.
Usmerjevalniki z vgrajenim tiskalniškim strežnikom omogočajo, da (poceni) tiskalnik s priključkom USB spremenimo v omrežni tiskalnik.
Pre-N, Draft-N, Wi-Fi Draft-N
Na trgu najdemo kar nekaj usmerjevalnikov, ki se ponašajo z imeni, kot sta Pre-n in Draft-n. Gre za rešitve, ki temeljijo na še nedokončanih različicah standarda 802.11n, ki ga sicer razvijajo že vse od leta 2004. Prednost takih izdelkov so precej izboljšan domet in precej višja hitrost prenosa, vendar tudi precejšnja medsebojna nezdružljivost. Res pa je, da znajo vsi preklopiti tudi na običajno povezovanje 802.11g, če odjemalec tako zahteva.
Prvi taki izdelki so nosili oznako Pre-N, pri čemer je šlo za med seboj povečini nezdružljive izdelke, razen tistih, ki so temeljili na istem veznem naboru ("chipset"). Draft-N je prinesel nekaj več interoperabilnosti med različnimi izdelovalci, saj so bili izdelki Draft-N načrtovani v skladu s prvim osnutkom nastajajočega 802.11n.
V kratkem pa se lahko nadejamo še tretje izvedenke, ki še nima uradnega imena. Mi smo jo zato poimenovali kar Wi-Fi Draft-N, saj bodo ti izdelki morali prestati preizkus združljivosti pod nadzorom združenja Wi-Fi Alliance. Predvidoma bodo temeljili na zadnji različici osnutka 802.11n - ta je danes 1.07, v kratkem pa pričakujemo različico 2.0, ki naj bi bila v približno 90 % že enaka končni različici standarda.
Omenimo še, da velika večina brezžičnih kartic, vgrajenih v prenosnike, še ne podpira nobenega izmed zgoraj omenjenih standardov. Tako nam še tako napredne funkcije najnovejšega usmerjevalnika Draft-N prav nič ne koristijo, če je v naš prenosnik vgrajena običajna kartica 802.11b/g. Poseči bi morali po dodatni, združljivi kartici PC Card, te pa niso poceni, še manj priročne.
Intel obljublja podporo izdelkom draft 802.11n nekako od aprila naprej, in sicer v novem veznem naboru Centrino Pro z razvojnim imenom Santa Rosa. Uporabniki računalnikov Mac pa se tega lahko nadejajo že nekaj prej, saj naj bi zadnje strojne različice računalnikov Macbook in Macbook pro že podpirale izboljšave Draft-N, le ustrezna programska podpora še ni na voljo.
Kaj vse znajo
V prav vse današnje žične ali brezžične usmerjevalnike je vgrajen strežnik DHCP, ki odjemalcem dodeljuje naslove iz rezerviranega nabora številk IP (ponavadi 192.168.x.x, redkeje 10.x.x.x) in prek katerih usmerjevalnik naslavlja nanj priključene naprave (odjemalce). Mehanizem NAT pri tem poskrbi za prevajanje internetnega prometa iz ene javne številke IP, ki nam jo dodeli ponudnik interneta, na več zasebnih številk IP.
NAT poleg tega rabi tudi kot osnovni požarni zid, saj iz interneta "skrije" računalnike, priključene na usmerjevalnik. Za naprednejše načine škodljivega delovanja v internetu premorejo današnji izdelki tudi nekatere druge obrambne mehanizme, npr. tistega proti napadom vrste DoS oz. Denial of service (čeprav "čisto zaresne" obrambe proti takim napadom pravzaprav ni) ali pa sistem SPI - Stateful packet inspection. Slednji npr. zavrača vse paketke IP, ki niso rezultat predhodne zahteve, ki smo jo poslali iz našega omrežja v svet. Vsi ti dogodki se, skupaj z nekaterimi drugimi informacijami, lahko zapisujejo v dnevnik dogodkov, ki ga pregledujemo v spletnem vmesniku, boljši usmerjevalniki pa podpirajo možnost periodičnega pošiljanja datoteke z dnevnikom na poljuben e-poštni naslov.
Nevarnosti pa ne pretijo na nas samo od "zunaj", temveč lahko vanje zaidemo tudi sami. Poleg ustrezne protivirusne in protismetne zaščite nam pri obrambi lahko pomaga tudi usmerjevalnik s funkcijo filtra za strani in storitve. Ta pride še posebej prav takrat, ko želimo določenim uporabnikom (npr. mladostnikom) preprečiti dostop do žgečkljivih ali kako drugače spornih vsebin v internetu. Tako lahko blokiramo dostop do vnaprej določenih strani na podlagi naslovov URL, ki jih vnesemo v nastavitvenem vmesniku (kar je sicer bolj ali manj Sizifovo delo). Bolj radikalno je blokiranje določenih storitev, kot npr. omrežij P2P ali nekaterih programov za neposredno sporočanje (MSN, Skype ...). To usmerjevalnik stori na podlagi številke vrat, ki jih uporablja določena storitev. No, večina izmed njih zna delovati, poleg privzetih, tudi prek drugih vrat, zato jih le stežka učinkovito blokiramo.
Brezžična usmerjevalnika Buffalo omogočata brezžični prenos signala televizije IPTV brez posebnih dodatnih vmesnikov. V nastavitvenem vmesniku moramo le nastaviti ustrezno pasovno širino toka multicast.
Tako žični kot brezžični usmerjevalniki premorejo še nekaj drugih, manj pogosto uporabljanih funkcij. Vsak ima možnost nastavitve enega odjemalca, ki ga "postavimo" na t. i. območje DMZ (demilitarized zone ali izpostavljeno območje). S tem dosežemo, da je tisti računalnik povsem izpostavljen internetu, tako kot če bi ga priključili neposredno na modem ponudnika interneta. To je koristno na primer takrat, ko imamo z internetne strani težave z dostopom do vsebin (iger, strežniških programov), ki tečejo v računalniku. Pri tem ne smemo pozabiti na namestitev programskega požarnega zidu, sicer se nezaščitenemu računalniku lahko kaj hitro slabo piše.
Druga možnost je preusmerjanje le določenih zunanjih vrat TCP oz. UDP na neki računalnik v našem omrežju - t. i. "port forwarding". V osnovi zaradi narave delovanja prej omenjenega mehanizma NAT računalniki navzven (tj. za druge računalnike v internetu) privzeto niso vidni. Šele ko odpremo ali preusmerimo določena vrata, bo neki drug v internet priključen računalnik s kombinacijo naše javne številke IP in prave številke vrat lahko dosegel točno določene programa v računalniku za usmerjevalnikom. Preusmeritev vrat praviloma uporabljamo za poganjanje spletnega strežnika ali strežnika FTP, pa tudi večina programov za izmenjavo P2P danes zahteva vsaj eno tako "luknjo" v nastavitvah požarnega zidu usmerjevalnika.
Ker pa je za nastavitve ustreznih vrat in drugih parametrov (pravilni zasebni naslov IP, vrsta prometa itd.) treba kar nekaj predznanja, so usmerjevalniki že pred časom začeli podpirati UPnP oziroma Universal Plug and Play, ki v navezi s programsko opremo, ki teče v računalniku, samodejno nastavi ustrezne preusmeritve vrat glede na potrebe določenega programa. No, samodejnost pa ima tudi negativno plat: morebitni virusi si tako lahko sami odprejo pot v širni internet, saj protokol UPnP ne uporablja preverjanja uporabnikov ali drugih varnostnih mehanizmov.
Za dostop do strežniških programov v računalnikih je za zunanjega uporabnika (nekoga, ki ni priključen na naš usmerjevalnik) potrebna kombinacija javne številke IP in uporabljenih vrat. Pri številki IP pa se lahko nekoliko zaplete, saj večina širokopasovnega interneta DSL pri nas in v tujini te številke dodeljuje dinamično, in še to vedno znova vsakih 24 ur (res pa je, da, vsaj pri nas na željo to vedno spremenijo v nespremenljivo številko). Ker takim spremembam ni mogoče slediti, so vzklili servisi s skupnim imenom Dynamic DNS. Gre za posebno (brezplačno) spletišče, ki hrani podatek o našem javnem IP, ki mu pred tem dodelimo neki statični naslov (URL). En del naslova si ponavadi izberemo poljubno, drugi pa je odvisen od ponudnika storitve DDNS. Naloga usmerjevalnika s podporo storitvi DynDNS pa je, da morebitno spremembo številke IP sporoči ponudniku storitve, ta pa nato v hipu osveži svoj domenski strežnik (DNS) z novo številko IP.
Gigabitni ethernet se (počasi) seli tudi v izdelke za rabo doma. Na sliki statusno okno usmerjevalnika Netgear, ki ima edini na preizkusu gigabitni ethernet tako za priključek LAN kot tudi za WAN.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela
Novost letošnjega preizkusa je preizkus "vzdržljivosti" usmerjevalnega dela. Pred letom dni smo že preizkušali največjo hitrost prenosa podatkov, ki jo zmore usmerjevalnik, in to v obe smeri, torej iz interneta v domače omrežje (WAN LAN) in od nas v internet (LAN WAN). To meritev smo vedno opravljali le z eno hkrati vzpostavljeno povezavo TCP in to so vsi usmerjevalniki prenesli brez težav, a s precej različnimi hitrostmi. Meritev smo letos ponovili, rezultate pa smo zbrali v tabeli.
Prikaz nestabilne ...
... in stabilne porazdelitve pasovne širine med več povezav.
Zgodba pa je drugačna, ko želimo imeti hkrati vzpostavljenih več povezav, tudi več kot sto. To praviloma počnejo programi za izmenjavo datotek vsak z vsakim (P2P) in danes povsem brez težav zmorejo le redki usmerjevalniki, vsi drugi pa imajo pri tem različne težave. Najpogosteje se pokažejo v slabši odzivnosti usmerjevalnika, kar se opazi po upočasnjenem deskanju po spletu. Spet drugi pod obremenitvijo enostavno začnejo zapirati naključne aktivne povezave. To je precej nadležno, saj se nam lahko zgodi, da se bo npr. spletna stran z večjim številom večpredstavnih elementov (slik, posnetkov itd.) naložila le delno, ker usmerjevalnik zaprtih povezav ne poizkuša vzpostaviti še enkrat, v spletnem brskalniku pa se to pokaže kot nedelujoča povezava na določen element spletne strani. V najslabšem primeru pa se usmerjevalnik povsem zmede. To pri nekaterih usmerjevalnikih povzroči, da se samodejno ponastavijo (resetirajo), drugi pa niti tega ne zmorejo - pomaga šele posredovanje uporabnika s pritiskom na gumb za ponastavitev ali pa izklop iz omrežnega napajanja.
Pri preveliki obremenitvi začnejo usmerjevalniki zapirati povezave in to testni program lepo pokaže.
Preizkus smo opravili tako, da smo s programom Ixia Chariot postopoma povečevali število hkratno vzpostavljenih povezav med dvema računalnikoma, ki sta bila povezana prek usmerjevalnika (eden računalnik na WAN, drugi na LAN priključku). Pri tem smo z neprestanim "pinganjem" drugega računalnika opazovali odzivnost usmerjevalnika, večkrat naložili spletni nastavitveni vmesnik usmerjevalnika, v Chariotu pa spremljali potek vzpostavitve in pravilno porazdeljenost pasovne širine po vseh hkrati vzpostavljenih povezavah. Opažanje in meritve smo nato strnili v številčno oceno od 1 do 5. Najslabšo oceno 1 so si prislužili tisti usmerjevalniki, ki so se že pri nekaj večjem številu povezav povsem ustavili, za "oživitev" pa je potreben (fizični) poseg uporabnika. Oceno 2 so dosegli tisti usmerjevalniki, ki zdržijo le majhno število povezav (navadno okrog 20), pri večjem pa dodatne povezave začnejo zavračati ali celo prekinejo že vzpostavljene. Oceno 3 so dobili usmerjevalniki, ki jim okrog 50 hkratnih povezav ne povzroča težav, pri tem pa je pri taki obremenitvi morala ostati na zadovoljivi ravni tudi odzivnost usmerjevalnika. Oceno 4 so si zaslužili tisti, ki zdržijo več kot sto povezav v obe smeri (WANLAN in nasprotno), pri čemer smo bili pozorni tudi na dovolj enakomerno porazdelitev razpoložljive pasovne širine med aktivne povezave. Oceno 5 pa so dobili zgolj tisti izdelki, ki jim tudi 200 in več hkratnih povezav ne povzroča večjih težav pri delovanju, delujejo s polno hitrostjo (>85 Mb/s) in se sploh obnašajo povsem neproblematično.
Odzivnost skoraj vseh usmerjevalnikov se nekoliko zmanjša, ko jih polno obremenimo.
Omenimo še, da slaba ocena še ne pomeni, da je usmerjevalnik povsem zanič. Resnici na ljubo tudi tisti s slabšo oceno vendarle v praksi delujejo dobro za večino uporabnikov, razen za najbolj intenzivne uporabnike omrežij P2P. In, nasprotno, nikakor ne moremo zagotoviti, da se usmerjevalniki z nadpovprečno oceno pri vsakdanjem delu ne bodo nikoli obesili. Prav vsak izdelek namreč lahko zmoti kak nepričakovan tok dogodkov in odpove poslušnost ...
QoS - (za zdaj) pogojno uporabna funkcija
Obregnimo se še ob zadnjo funkcionalnost, ki ji izdelovalci predvsem v zadnjem času namenjajo nekaj več pozornosti. Gre za sistem zagotavljanja kakovosti (QoS - Quality of Service), ki naj bi zagotavljal ustrezne razmere v omrežju za prenos nekaterih časovno bolj občutljivih vsebin, kot so npr. telefonija VoIP, video na zahtevo itd. Pod ustrezne razmere štejemo predvsem zagotavljanje potrebne pasovne širine, pa tudi kar se da nizke zakasnitve na poti ter nizko raven napak pri prenosu. Tokrat se bomo omejili na sistem QoS v domačih usmerjevalnikih, na katerega edino tudi lahko vplivamo. QoS našega ponudnika interneta ter predvsem kakovost njegovih povezav s tujino so seveda povsem zunaj pristojnosti običajnega domačega uporabnika.
Uvedbo QoS v domače usmerjevalnike si vsak izdelovalec predstavlja precej po svoje in temu primerno (ne)uporabne so današnje rešitve. Okvirno jih delimo v dve skupini: QoS na podlagi programa oziroma storitve in QoS za posamezen priključek na usmerjevalniku.
QoS na podlagi programa deluje tako, da prometu določene vrste (npr. podatkovni tok internetne telefonije) daje prednost pred tistim, pri katerem čas dostave paketov ni tako kritičen (HTTP, FTP). To stori tako, da ves čas spremlja čakalno vrsto na usmerjevalniku in ob tem dinamično pomaga paketom z višjo prioriteto pri hitrejšem potovanju v internet in iz njega ne glede na to, ali neki trenutni prenos FTP zaseda polno širino naše širokopasovne povezave. Težava takega sistema QoS je, da je ustrezna nastavitev ponavadi silno zapletena, saj je potrebno dobro razumevanje delovanja sistema, ki ga želimo obravnavati prednostno, npr. telefonije VoIP. Poleg tega različni ponudniki internetne telefonije uporabljajo različne standarde in številke vrat TCP/UDP, te podatke pa le redkokdaj tudi javno objavijo. No, nekateri usmerjevalniki naj bi tak promet znali prepoznavati celo sami, vendar je to zaradi številnih različnih izvedb internetne telefonije vprašljivo. Tako so tipično podprti le najbolj razširjeni sistemi (npr. Skype), podpora slovenskim ponudnikom VoIP pa je vsaj zaenkrat zgolj utopija ...
Druga možnost je t. i. "port-based" QoS, pri čemer napravo z višjo prioriteto fizično ločimo od drugih. To storimo tako, da za določen ethernetni priključek na usmerjevalniku nastavimo višjo prioriteto kakor za preostale. Nanj priključena naprava (npr. telefonski aparat VoIP) ima tako višjo prioriteto za celoten promet, skupaj s signalizacijskimi sporočili, ki načeloma ne zahtevajo posebne obravnave z mehanizmi QoS. To je nekoliko teže izvedljivo, če uporabljamo brezžični Wi-Fi telefon VoIP, vendar je teh danes zaenkrat še zelo malo, v prihodnosti pa se lahko nadejamo kakšne uporabne rešitve QoS tudi za brezžične odjemalce.
K storitvi QoS spada tudi možnost omejevanja razpoložljive pasovne širine na posamezen priključek, ki jo poznajo boljši usmerjevalniki. To je koristno, kadar eden izmed uporabnikov širokopasovnega interneta pretežni del časa zaseda skorajda celotno razpoložljivo pasovno širino z npr. prenašanjem velikih datotek in uporabo programja P2P. Drugim uporabnikom (saj veste, ko si internet brezžično delite s sosedom ...) tako početje povzroča neodzivnost in počasnost delovanja dostopa do interneta, kar je lahko skrajno moteče. Izkaže pa se, da taki sistem premorejo le boljši usmerjevalniki in še pri tistih je zanesljivost omejevanja hitrosti precej vprašljiva, še posebej pri uporabi programov P2P, ki ustvarijo veliko število med seboj neodvisnih povezav (npr. eMule).
Brezžičnih omrežij je iz dneva v dan več. V našem laboratoriju jih je stalno zaznati vsaj pet, občasno pa ulovimo še več kot deset drugih.
Brezžično nič pretresljivo novega
Pri našem zadnjem preizkusu brezžičnih usmerjevalnikov konec leta 2005 smo veliko časa posvetili varnosti v brezžičnih omrežjih. Dejstvo je namreč, da še vedno kar nekaj uporabnikov tako doma kot tudi v podjetjih temu nameni premalo ali celo nič časa. A zdi se, da se je v zadnjem času stanje vendarle popravilo, saj je vedno več brezžičnih omrežij že šifriranih. Delno so za to "krivi" tudi izdelovalci, saj je na nekaterih brezžičnih usmerjevalnikih brezžični del tovarniško onemogočen, pri vključitvi prek spletnega vmesnika pa nas opozori na nujnost aktiviranja šifriranja. Drugi nas na to opozarjajo že na škatli izdelkov ali pa prek priloženih navodil za namestitev.
Tu se ne bi znova spuščali v različne možnosti varovanja našega brezžičnega omrežja, saj smo jih podrobno opisali pri preteklem preizkusu. Bistvenih novosti na tem področju ni. Omenimo le, da danes prav sleherni usmerjevalnik poleg WPA podpira tudi šifriranje WPA2; to so pred dobrim letom dni podpirali le boljši izdelki. Prav tako WPA in WPA2 danes podpirajo praktično vse razen najstarejše brezžične kartice, nastavitev pa je s pomočjo Windows XP SP2 in ustreznih navodil dovolj enostavna, da se je lotijo tudi neuki uporabniki. Če vaša kartica ne podpira WPA/WPA2, bi veljalo poiskati novejšo različico gonilnikov v internetu - podporo so nekateri izdelovalci dodali naknadno.
Velikost šteje
Antena je ključni element vsakega brezžičnega usmerjevalnika. Nekateri imajo antene vgrajene kar v ohišje izdelka (npr. Netgear), a vendarle prevladujejo taki z eno ali več zunanjimi antenami. Nekateri omogočajo tudi priklop zunanje antene, s katero lahko opazno povečamo domet.
Za preizkus smo vzeli usmerjevalnik Level-One, ki ima tri izmenljive antene. Na njem so bile tovarniško nameščene večje, zmogljivejše antene s približno 5 dBi t. i. "dobitka" oziroma ojačanja, medtem ko ima bolj razširjena in krajša antena zgolj 2 dBi ojačanja.
Najprej smo meritev hitrosti prenosa podatkov opravili z večjimi antenami, nato smo jih nadomestili s krajšimi in preizkus ponovili. Oba preizkusa smo opravili na vseh treh točkah merjenja v poslovni zgradbi. Rezultati so tako neposredno primerljivi (isti usmerjevalnik in isti prenosnik) in zbrani v tabeli.
Primerjava velikosti med navadno in zmogljivejšo anteno
Na področju brezžičnih standardov so se v preteklem letu zgodili nekateri zanimivi, a ne revolucionarni premiki. Vsi po vrsti so posledica tega, da je že dolgo obljubljena dokončna ratifikacija bodočega standarda 802.11n zdaj premaknjena šele v prvo polovico leta 2008. Da pa letos izdelovalci (in tudi kupci) ne bi povsem zaspali, se je združenje Wi-Fi alliance, ki bdi nad združljivostjo izdelkov, odločilo, da bo predvidoma marca potrdilo eno izmed še nedokončanih različic standarda. To pomeni, da bodo ti izdelki dobili enotno oznako z logotipom združenja Wi-Fi, kar bo zapovedovalo združljivost izdelkov s tako oznako. Današnji izdelki pre-N in draft-N namreč povečini niso združljivi med seboj, oziroma nezdružljivi izdelki med seboj komunicirajo po običajnem 802.11g.
Taka odločitev Wi-Fi alliance je v krogu poznavalcev sprožila precejšnje negodovanje. Danes namreč še nihče ne more zatrditi, da bo v prihodnosti dokončana različica standarda v celoti združljiva z izdelki draft-n, tako zdajšnjimi kot prihajajočimi s potrdilom o združljivosti Wi-Fi. To povzroča kar nekaj nepotrebne zmede med kupci, poleg tega so ti zaradi težav z združljivostjo pogosto razočarani nad zmogljivostmi naprav draft-n, ki jih vsi izdelovalci sicer kujejo v nebo. Pljuvanje v lastno skledo torej, vendar upamo, da bo certifikat združenja Wi-Fi na to področje kmalu vnesel nekoliko več reda.
Kako smo preizkušali
Za tokratni preizkus usmerjevalnikov smo zbrali po tri različne izdelke posameznega izdelovalca: en žični usmerjevalnik in dva brezžična, po enega iz nižjega in višjega cenovnega razreda. Mejo med cenejšimi in dražjimi brezžičnimi usmerjevalniki smo postavili na 100 evrov. Izdelkov je v celoti na trgu še kar nekaj več in vseskozi prihajajo novi, vendar menimo, da smo s preizkusom vendarle "pokrili" večino izdelkov za domače uporabnike. Preizkusili smo namreč kar 32 različnih usmerjevalnikov, od tega 24 brezžičnih. Dostopnih točk tokrat nismo preizkušali, saj se te hitro umikajo s tega segmenta trga. Tako so dostopne točke danes povečini na voljo le še kot zmogljive rešitve za podjetja - eno takih smo preizkusili v prejšnji številki Monitorja.
Vsak usmerjevalnik smo najprej prek žične povezave priključili na računalnik in preučili nastavitveni vmesnik. Pozorni smo bili na preglednost vmesnika, različne možnosti nastavitev ter odzivnost na naše ukaze. Takoj zatem smo v internetu preverili, ali je za preizkušeni usmerjevalnik morebiti na voljo novejša strojna programska oprema ("firmware"), in če je, smo jo namestili po navodilih izdelovalca - to smo storili na približno petini vseh preizkušenih usmerjevalnikov.
Nato smo se lotili preizkušanja zmogljivosti usmerjevalnega dela naprave; to je novost tokratnega preizkusa. Dejstvo je namreč, da večina programov za izmenjevanje datotek vsak z vsakim (P2P, npr. eMule ali torrent) vzpostavi večje število povezav TCP (tudi prek 100) do drugih uporabnikov tovrstnih omrežij. To pa nekatere bolj preproste usmerjevalnike lahko obremeni celo tako zelo, da se povsem ustavijo - pomaga šele izklop in vnovični priklop iz električnega napajanja. Taki usmerjevalniki so v preteklosti povzročali nemalo jeze uporabnikov, saj so se nekateri "obešali" tudi po večkrat na dan. Na srečo so taki izdelki danes že v manjšini, pa vendar je preizkus pokazal, da ima kar nekaj usmerjevalnikov še vedno težave pri večjih obremenitvah. Več o poteku preizkušanja usmerjevalniškega dela naprav si preberite v posebnem okvirčku.
Seveda nismo pozabili na preizkus dometa brezžičnih usmerjevalnikov. Lotili smo se ga podobno kot na zadnjem preizkusu decembra 2005. Uporabili smo programski paket Ixia Chariot, ki zna številčno in grafično prikazati potek prenosa vnaprej določene količine podatkov. Uporabili smo dva računalnika: eden je igral vlogo strežnika, ki smo ga povezali prek ožičenega etherneta na priključek LAN preizkušenega usmerjevalnika, drugi računalnik (prenosnik z vgrajeno brezžično omrežno kartico Intel Pro/Wireless 3945 ABG) pa smo brezžično povezali z usmerjevalnikom. Pred dejanskim preizkusom smo v nastavitvah brezžičnega dela usmerjevalnika nastavili, da je ta deloval na prvem frekvenčnem kanalu, saj je bil v času preizkusa edino ta prost motenj drugih dostopnih točk v bližini.
Preizkus smo ponovili na treh različnih mestih v poslovni zgradbi, v kateri je uredništvo. Prva je bila v neposredni bližini usmerjevalnika, s čimer smo izmerili najvišjo možno hitrost. Druga je bila na podestu stopnišča eno nadstropje niže, torej na enakem mestu kot četrta preizkusna točka na preizkusu izpred dobrega leta dni. Tretjo, najbolj oddaljeno točko preizkusa, pa smo imeli prav tako na stopnišču, vendar celi dve nadstropji niže. Za omenjena mesta smo se odločili na podlagi tega, da niso največja ovira pri prenosu brezžičnega signala mavčno-kartonske predelne stene pisarn, temveč masivne železobetonske stene in betonske plošče med nadstropji, ki jih na našem stopnišču ne manjka. Vse meritve smo zbrali v tabeli.
Še opomba - kar nekaj izdelkov omogoča nazivne hitrosti, ki so tudi nekajkrat višje od običajnih hitrosti 802.11g (54 Mb/s). Vendar so take rešitve nestandardne (z imeni kot Pre-N, Draft-N) in med seboj večinoma nezdružljive, zato jih v okviru tokratne primerjave nismo preizkušali. O hitrostih, ki jih dosegajo ti izdelki med seboj, v Monitorju sicer redno pišemo v rubriki Preizkusi.
http://www.monitor.si/datoteke/Monitor-sirokopasovni_2_2007.pdf
Žični usmerjevalniki
Asus RX3041
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: Meritve ni bilo mogoče opraviti.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 1.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 32,1 evra.
Za: Zmogljiv požarni zid, filtriranje po naslovih MAC.
Proti: Nestabilno delovanje.
Prvi izmed preizkušenih usmerjevalnikov je presenetil s hitrim in z zmožnostmi bogato "založenim" nastavitvenim vmesnikom. Izpostavili bi dobro prilagodljiv požarni zid, ki poleg SPI pozna tudi obrambo pred napadi DoS, pa tudi nekatere druge tipične napade na računalnike, priključene v omrežje. Omogoča pa tudi to, da v usmerjevalnik shranimo naslove MAC vseh računalnikov, ki se sploh smejo priključiti na usmerjevalnik, in s tem omrežje obvarujemo tudi pred napadi "od znotraj".
Nekoliko nas je razočaral usmerjevalni del. Na začetku je kazalo nadvse dobro, tudi hitrost prenosa podatkov je bila velika, vendar se je usmerjevalnik pri približno 150 hkratnih povezavah nehal odzivati - pomagal je edino izklop iz napajanja. Ker tako omejitev števila povezav prav hitro dosežemo tudi v praksi (s programi vrste eMule in torrent), si usmerjevalnik na žalost ne zasluži višje ocene od 1.
Canyon CN-BR1
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 37,3 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 1.
Tiskalniški strežnik: Da.
Cena: 33,5 evra.
Za: Vgrajen tiskalniški strežnik, razmeroma ugodna cena.
Proti: Nezanesljivo delovanje, zgolj osnovne zmožnosti.
Canyonov žični usmerjevalnik je eden izmed treh usmerjevalnikov s tokratnega preizkusa, ki ima vgrajen tiskalniški strežnik USB. Nastavitve tega dela usmerjevalnika so sicer zelo skope, tako da lahko le upamo, da zadostujejo za uspešno delovanje večine tiskalnikov USB.
Namestitveni vmesnik je pregleden, a se moramo tu in tam za katero od zmožnosti vseeno kar potruditi, da jo odkrijemo v sistemu menujev.
Zmogljivost CN-BR1 si vsekakor zasluži grajo, saj se pri večji obremenitvi hitro zgodi, da usmerjevalnik enostavno "obvisi"; pomaga le izklop iz električnega napajanja. Škoda, kajti kombinacije razmeroma ugodne cene in tiskalniškega strežnika bi usmerjevalnik lahko uvrstila precej više.
D-link DIR-100
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 94 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 5.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 47,25 evra.
Za: Zmogljivost, zanesljivost delovanja, pregleden vmesnik.
Proti: Nekoliko visoka cena.
D-link DIR-100 nas je pozitivno presenetil z zanesljivostjo in hitrostjo delovanja, preprostim in preglednim vmesnikom ter spodobnim naborom zmožnosti. Zlati Monitor v razredu žičnih usmerjevalnikov je bil zato neizbežen.
Je edini usmerjevalnik izmed preizkušenih žičnih, ki si je za zmogljivost zaslužil najvišjo oceno, 5. "Prenesel" je namreč tudi več kot 200 hkratno vzpostavljenih povezav, pri čemer se odzivnost usmerjevalnika ni bistveno zmanjšala. Vsekakor pohvalno.
Vse nastavitve opravimo prek preglednega nastavitvenega vmesnika, ki tehnično neukim uporabnikom sproti razlaga pomen te in one zmožnosti. Omeniti velja sistem QoS, ki ima zgolj eno nastavitev - odpravljanje zamika pri prenosu paketov (lag), pri čemer moramo za pravilno delovanje poznati "širino" (Kb/s) naše širokopasovne povezave. Preprosto in uporabno.
Draytek Vigor 2200E-plus
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 10,1 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 1.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 109,2 evra.
Za: Zmožnosti, strežnik VPN .
Proti: Nezanesljivost delovanja, visoka cena.
Da gre za enega dražjih in bolj zmogljivih usmerjevalnikov na trgu, Vigor 2200E nakaže že s svojo nadpovprečno velikostjo. Pa vendarle se je izkazalo, da velikost ni vse ;). Usmerjevalnik je sicer zmožen marsičesa, tudi zaključevanja povezav VPN in nastavitve navideznih omrežij VLAN, kot se za dražji usmerjevalnik tudi spodobi.
Težava je v tem, da je usmerjevalni del preslaboten. Že pri vsega 15 hkratnih povezavah polne hitrosti, ki je tudi sicer razmeroma nizka (10 Mb/s), se usmerjevalnik neha odzivati. Da bi umetni preizkus s programom Chariot ponovili tudi v praksi, smo usmerjevalnik priključili na ADSL2+, na preizkusnem računalniku pa pognali odjemalca za P2P omrežja Torrent. Rezultat? Usmerjevalnik se je povsem nehal odzivati že po 10 minutah prenašanja ...
Edimax BR-6104K
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 25,8 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 24,9 evra.
Za: Ugodna cena, zmogljivost.
Proti: Nepregleden in počasen vmesnik.
Edimaxov žični usmerjevalnik je najcenejši na tokratnem preizkusu. V celoti gledano pa gre vendarle za soliden izdelek, namenjen manj zahtevnim uporabnikom.
Še najslabši del je spletni nastavitveni vmesnik. Ta je nepregleden, zmožnosti pa so skorajda skrite v posameznih podmenujih. Še več, spletni brskalnik je občasno sporočal napako v javaskriptu. No, z malo truda smo vendarle nastavili vse, kar smo želeli.
Zmogljivostni preizkus je usmerjevalnik dobro prestal. Veliko število povezav (tja do 150) mu ne povzroča težav, le tu in tam se sicer dobra odzivnost nekoliko poveča. Skupna prepustnost je okrog 25 Mb/s in to bi moralo za nekaj časa še zadostovati (tako hitrost danes dosegajo zgolj najhitrejši priključki ADSL2+ in VDSL).
Level One FBR-1418TX
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 93,8 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 3.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 38 evrov.
Za: Požarni zid.
Proti: Nepregleden vmesnik, nekoliko visoka cena.
Prvi vtis pri delu s FBR-1418TX ni preveč pozitiven. Vmesnik je namreč nepregleden, saj se nekatere zmožnosti na slabo kontrastnem ozadju kar porazgubijo.
Gre pa za povprečen primerek ožičenih usmerjevalnikov. Posebnih lastnosti, razen nekoliko bolj zmogljivega požarnega zidu (DoS, SPI), nima.
Zmogljivost usmerjevalnika je povprečna. Hitrost, ki jo doseže pri prenosu podatkov med LAN in WAN, je sicer polna (več kot 90 Mb/s), težave mu povzroča le večje število aktivnih povezav. Pri približno 70 hkrati vzpostavljenih povezavah namreč nekatere izmed njih usmerjevalnik začne sam od sebe "ugašati". A to je še vedno dosti bolje, kot da bi zaprl vse hkrati ali pa se povsem ustavil.
SMC 7004VBR
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 42,3 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 2.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 36 evrov.
Za: Preprost nastavitveni vmesnik, filtriranje po naslovih MAC.
Proti: Zmogljivost, dokaj visoka cena.
Značilnost usmerjevalnikov SMC je - modra barva. Že sam usmerjevalnik je odet v ohišje modre barve, prijetno pa se poda tudi k preprostemu, vendar morda nekoliko nepreglednemu nastavitvenemu vmesniku. V njem izvemo marsikatero informacijo o delovanju, ki lahko pripomore k učinkovitejšemu odpravljanju morebitnih težav. Zanimiva je zmožnost filtriranja po naslovih MAC, ki podobno kot pri usmerjevalniku Asus omogoča omejitev priklopa le točno določenih računalnikov. Podobno funkcijo sicer poznajo praktično vsi brezžični usmerjevalniki za brezžične odjemalce, v svetu ožičenega etherneta pa je manj pogosta.
Zmogljivost usmerjevalnika nas ni preveč prepričala. Medtem ko je skupna prepustnost še zadovoljiva, ima usmerjevalnik težave že pri vsega 20 hkratnih aktivnih povezavah. Te usmerjevalnik začne samodejno zapirati. Nadležno.
TP-link TL-R640
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 51,5 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 29,71 evra.
Za: Zmogljivost, dokaj ugodna cena, filtriranje po naslovih MAC.
Proti: Malo zmožnosti.
Izdelki podjetja TP-link so razmeroma novi na našem trgu. Kljub temu nas je TL-R640 pozitivno presenetil, saj je po razmeroma ugodni ceni na voljo dokaj zmogljiv usmerjevalnik.
Nastavitveni vmesnik je tako po funkcionalnosti kot po videzu nadvse podoben tistim v izdelkih Netgear. To ni slabo, le funkcionalnost bi bila lahko nekoliko boljša. Poleg osnovnih funkcij in požarnega zidu je tu zgolj filtriranje MAC, sistem QoS ali požarni zid vrste SPI pa smo pogrešali.
Zmogljivostno je usmerjevalnik v zgornji polovici med preizkušenimi. Večje število povezav (do okrog 100) mu ne povzroča večjih težav, pri tem postane zgolj slabše odziven. Dobra je tudi prepustnost, ki je z okrog 50 Mb/s dovolj visoka za še tako hiter širokopasovni priključek.
Cenejši brezžični usmerjevalniki
AirLive WMM-3000R
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 93,5 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 5,7 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 61,9 evra.
Za: Hitrost delovanja, ugodna cena, dober domet.
Proti: Ne podpira nekaterih naprednih funkcij.
Znamka AirLive je na našem trgu navzoča šele zadnjih nekaj mesecev. V preizkus smo dobili njihov brezžični usmerjevalnik, ki se ponaša s kratico MIMO.
Gre za izdelek, ki po ničemer ne izstopa. Zmožnosti so v okviru povprečja tega cenovnega razreda, morda lahko izpostavimo le dokaj dober požarni zid (DoS, SPI) in podporo brezžičnemu sistemu WDS za povezavo usmerjevalnikov med seboj. Je pa nastavitveni vmesnik zato hiter in dobro odziven, ponastavitev ("reset") po spremembah pa traja le nekaj sekund. Všeč nam je bil hiter in tudi dovolj vzdržljiv usmerjevalni del, ki se je zmedel šele pri 80 in več hkratnih povezavah; takrat so začele naključne povezave "odmirati".
Brezžični domet je zelo soliden za ta cenovni razred, verjetno po zaslugi tehnologije MIMO. V najbolj oddaljeni točki smo v povprečju še vedno dosegali nekaj več 5 Mb/s, to pa je nadvse soliden rezultat.
Belkin F5D7230-4
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 25,6 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 2,4 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 2.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 79,24 evra.
Za: Dokaj preprost vmesnik, majhnost.
Proti: Nezanesljivo delovanje, nima namestitvenega čarovnika, dokaj visoka cena.
Cenejši izmed dveh preizkušenih usmerjevalnikov izdelovalca Belkin nas na preizkusu ni preveč prepričal, ne po zmožnostih, upravljanju ne po zmogljivosti.
Nastavitveni vmesnik je sicer preprost, a na trenutke nepregleden, saj se nekatere manj vsakdanje nastavitve skrivajo globoko v podmenujih. Prav tako mu zamerimo, da ne premore vsaj osnovnega čarovnika za namestitev.
Domet je zgolj povprečen, pri čemer je ena in edina antena fiksna in se je ne da zamenjati. Slabša je bila tudi zmogljivost usmerjevalnega dela, saj je pri preobremenitvi (že pri vsega 30 povezavah) občasno doživljal nekakšno "komo", v kateri nekaj sekund ni odgovarjal na nobene zahteve na usmerjevalnik priključenih uporabnikov. Kljub temu se med preizkusom ni nikoli popolnoma ustavil.
Buffalo AirStation WHR-HP-G54
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 59,2 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 5,3 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 3.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 55,02 evra.
Za: Podpira toku multicast (IPTV), prijazen vmesnik, ugodna cena, dober domet.
Proti: Povprečna zmogljivost usmerjevalnega dela.
Buffalo WHR-HP-G54 smo preizkusili že pri preteklem preizkusu brezžičnih usmerjevalnikov in mu takrat prisodili zlati Monitor. Tudi tokrat nas je presenetil s zmožnostmi, ki so na voljo po ugodni ceni.
Začnimo pri dometu. Ta je po zaslugi vgrajenega dodatnega ojačevalnika (ki, roko na srce, deluje povsem v mejah evropske direktive o maksimalnem dopustni oddajni moči v frekvenčnem prostoru 2,4 GHz, ki je 100 mW) nadpovprečen. To je precej v posmeh nekaterim drugim izdelovalcem, ki prisegajo na tri in več anten - Buffalo dober domet doseže tudi z eno samo anteno običajne velikosti.
Po številu možnih nastavitev Buffalo sicer ne izstopa preveč, všeč pa nam je bil nastavitveni vmesnik, ki je zares dobro prilagojen neukim uporabnikom. Poslastica usmerjevalnika je podpora tokovom multicast, ki jih pri nas uporabljajo vsi trije ponudniki televizije IPTV. Tako moramo v nastavitvah zgolj nastaviti ustrezno pasovno širino takega toka (najbolje se obnese nastavitev 11 Mb/s), nato izhod za televizijo IPTV iz modema DSL našega ponudnika priključiti na eno izmed vtičnic LAN na usmerjevalniku, in že lahko televizijo na prenosniku spremljamo tudi brezžično (!) ob pomoči programa VLC (ali kakega drugega ustreznega nadomestka). Nekaj torej, kar je bilo vse do zdaj mogoče zgolj s specializiranimi in ustrezno dražjimi usmerjevalniki. Pohvalno.
Kombinacije ugodne cene, dokaj dobre zmogljivosti, dobrega dometa in poslastice v obliki podpore multicastu so usmerjevalnik pripeljale do zlatega Monitorja v razredu cenejših brezžičnih usmerjevalnikov.
Canyon CN-WF514
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 27,5 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 2,7 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 2.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 57,9 evra.
Za: Sistem QoS, ugodna cena.
Proti: Slabša zmogljivost, nestabilen brezžični prenos.
CN-WF514 je usmerjevalnik, ki se ga je izdelovalec odločil "obleči" v nekakšno tekstilno oblogo, ki je na otip podobna semišu. Zanimivo, a nas je bolj zanimala zmogljivost izdelka.
Po zmožnostih ni podhranjen. Podpira sistem WDS v načinu most (bridge) med dvema enakima napravama. Za brezžično varnost (lahko) skrbi WPA2, na nevarnosti v obliki napadov DoS (Denial of Service) pa preži vgrajen požarni zid. Omenimo tudi, da je antena izmenljiva, kar ni ravno pogosto v razredu najcenejših naprav. Omenimo še sistem QoS, ki deluje glede na (zasebno) številko IP. To pomeni, da lahko višjo ali nižjo prioriteto nastavimo posameznemu računalniku, ki je na usmerjevalnik priključen žično ali brezžično.
Meritve hitrosti niso potekale povsem brez težav. Domet je podpovprečen, saj je bila povezava občasno izrazito nestabilna in to se seveda pozna na končnem rezultatu. Tudi pri meritvi usmerjevalnega dela smo pričakovali več, saj se usmerjevalnik upeha že pri 30 hkratnih povezavah, vendar na srečo pri tem ne "zmrzne". Povprečen izdelek po resda dokaj ugodni ceni, torej.
Canyon CN-WF514M MIMO
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 30,2 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 1,1 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 69,9 evra.
Za: Sistem QoS.
Proti: Zgolj osnovne zmožnosti.
CN-WF514M MIMO je zmogljivostno (in vizualno) povsem enak CN-WF514, le da sta se eni anteni pridružili še dve drugi, poleg tega je nekoliko bolj zanesljiv tudi usmerjevalni del.
Meritve hitrosti in dometa brezžičnega dela skazi to, da je na tretji, najbolj oddaljeni točki povezava komajda še delovala. Ker se je usmerjevalnik v prvi in drugi točki odrezal dosti bolje, lahko sklepamo, da ima radijska enota težave zgolj v robnih razmerah pokritosti s signalom.
Usmerjevalni del je zmogel tudi več kot sto hkratnih povezav, vendar je bila skupna hitrost le okrog 20 Mb/s. No, danes to še povsem zadostuje, jutri pa morda že ne bo več. Še tako hitra širokopasovna povezava nam namreč prav nič ne koristi, če je ozko grlo naš usmerjevalnik.
D-link DI-524UP
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 94,1 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 0,5 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 2.
Tiskalniški strežnik: Da.
Cena: 94,5 evra.
Za: Zmožnosti, vgrajen tiskalniški strežnik.
Proti: Visoka cena, zmogljivost usmerjevalnega dela.
D-link DI-524UP je eden izmed dveh predstavnikov brezžičnih izdelkov z vgrajenim tiskalniškim strežnikom na tokratnem preizkusu. Na trgu je sicer še nekaj drugih takih izdelkov drugih izdelovalcev (npr. Asus), vendar jih žal nismo dobili na preizkus.
Usmerjevalnik je pustil mešane vtise. Po številu zmožnosti je med boljšimi, saj podpira tudi QoS po posameznem priključku. Tudi drugih nastavitev je kar nekaj, npr. podpora tokovom multicast, ki pa ni dovolj dobra (hitra) za prenos programov sistema IPTV.
Razočarani smo bili nad usmerjevalnim delom. Ta je sicer hiter (t. i. "near-wire speed"), vendar se usmerjevalnik pri približno sto hkrati vzpostavljenih povezavah "sesuje" oziroma samodejno ponastavi. To pomeni, da izgubimo vse trenutno aktivne povezave, ki so potekale prek usmerjevalnika. To zna biti precej nadležno, vendar vsaj ni potrebe, da bi uporabnik tako umrli usmerjevalnik moral ročno ponastaviti. Tudi brezžični domet je med slabšimi, saj je povezava v tretji točki merjenja delovala le še pogojno (0,5 Mb/s).
Draytek Vigor 2100G
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 33,1 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 1,4 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 3.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 84 evrov.
Za: Zmožnosti, oblika.
Proti: Nekoliko visoka cena.
Oblikovno zanimiv usmerjevalnik z uporabnikom komunicira prek hitrega vmesnika, ki pa katero izmed možnosti skriva na nekoliko nenavadnih mestih. Poleg tega javanska skriptna koda (javascript), ki pomaga pri nekaterih funkcijah, kot je sprotni prikaz trenutnega stanja usmerjevalnika, spletni brskalnik Firefox večkrat zmede.
Od zanimivih funkcij omenimo podporo WDS, s katero lahko povežemo eno ali več združljivih naprav (usmerjevalnikov) v skupno brezžično omrežje.
Domet in zmogljivost usmerjevalnega dela sta povprečna. Usmerjevalnik zmore približno 50 hkratnih povezav; če jih je več, se začnejo zapirati. Pomagala ni niti najnovejša različica strojne programske opreme (november 2006). A vendarle, za tistega, ki išče osnovno zmogljiv, prijetno oblikovan usmerjevalnik, bo tudi Vigor 2100G dobra izbira, če le odmislimo nekaj višjo ceno.
Edimax BR-6304Wg
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 66 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 3,7 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 3.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 62,52 evra.
Za: Zmožnosti, vgrajen strežnik VPN, ugodna cena.
Proti: Nepregleden in počasen nastavitveni vmesnik.
BR-6304Wg razmeroma neznanega izdelovalca Edimax je v osnovi precej zanimiv izdelek. Je namreč edini, ki tudi v tem cenovnem razredu podpira zaključevanje povezav VPN (VPN endpoint), kar praviloma zmorejo zgolj dosti dražji usmerjevalniki. Vgrajen ima tudi nadvse zmogljiv sistem QoS, ki omogoča določanje prioritet na podlagi priključka LAN ("port-based QoS"), povrh tega pa lahko za vsak priključek določimo največjo dovoljeno pasovno širino. Škoda le, ker vse nastavitve opravljamo v premalo preglednem vmesniku, usmerjevalnik pa si za vnovični zagon po vsaki nastavitvi vzame skorajda minuto časa.
Po meritvah je usmerjevalnik v zlati sredini, tako po meritvah dometa kot tudi usmerjevalnega dela. Zanesljivost upade pri več kot 50 hkratnih povezavah, pri čemer usmerjevalnik nekatere izmed njih kratko malo zapre.
Skratka, gre za zanimiv in cenovno ugoden usmerjevalnik, ki mu do popolnosti manjka nekaj boljša zmogljivost usmerjevalnega dela.
Level One WBR-3408
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 49,4 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 4,2 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 3.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 59,91 evra.
Za: Dokaj ugodna cena.
Proti: Nepregleden vmesnik.
WBR-3408 je v vseh pogledih precej povprečen usmerjevalnik. Če odmislimo sistem QoS (po vrsti programa), po drugih zmožnostih ne izstopa, prav tako ne po opravljenih meritvah dometa in usmerjevalnega dela.
Hitrost brezžičnega prenašanja podatkov na različnih oddaljenostih od usmerjevalnika pokaže, da se izmerjena vrednost občutno zmanjša že v drugi točki merjenja, na stopnišču nadstropje niže. Na srečo je bila v tretji točki hitrost še vedno zadovoljiva in to je dokaj nenavadno.
Težava usmerjevalnega dela je, da se "utrudi" že pri približno 40 povezavah v eno smer (npr. WAN -> LAN), zanimivo pa lahko hkrati prav toliko povezav prenese tudi v nasprotni smeri. Na žalost je ta številka precej majhna, tako da se bo tudi občasni uporabnik omrežij P2P ob to omejitev hitro spotaknil.
Netgear WGT624
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 66,8 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 4,8 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 83,04 evra (cena kompleta z vmesnikom USB).
Za: Ugodna cena (v kompletu z vmesnikom USB).
Proti: Zgolj osnovne zmožnosti.
Usmerjevalnik znamke Netgear smo dobili na preizkus v kompletu z brezžičnim vmesnikom USB. Ta lahko koristi tistim kupcem, ki imajo nekoliko starejši prenosnik brez vgrajene brezžične kartice, ali pa tistim, ki za povezovanje stacionarnega računalnika z usmerjevalnikom ne želijo vleči omrežnega kabla UTP.
Pred preizkusom smo usmerjevalnik nadgradili z najnovejšo različico strojne programske opreme. Po nadgradnji je bil zelo slabo odziven, skorajda nedelujoč. Šele ko smo do potankosti sledili navodilom izdelovalca, da je treba usmerjevalnik po nadgradnji potrebno ponastaviti na tovarniške nastavitve (bodisi z deset sekundnim držanjem tipke "reset" na zadnji strani, ali pa z ustrezno izbiro v nastavitvenem vmesniku), se je usmerjevalnik "prebudil". Nadležno.
Preizkuse je WGT624 prestal dobro. Usmerjevalni del je prenesel približno 100 povezav, pri večjem številu pa nekatere izmed njih "obmolknejo". Preizkus dometa je minil brez posebnosti in z rezultati v povprečju tega razreda. Nastavitveni vmesnik ni ravno vzor hitrosti, a je vseeno dovolj preprost in premore tudi dokaj spodobnega "čarovnika" za namestitev. Pogrešali smo le nekaj naprednejših zmožnosti, npr. sistem QoS in zmogljivejši dnevnik delovanja.
SMC WBR14T-G
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 71,8 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji nižje: 0,9 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 77,08 evra.
Za: Zmogljiv požarni zid.
Proti: Slab domet, zgolj osnovne zmožnosti.
Mali SMCjev usmerjevalnik na prvi pogled deluje precej špartansko, a gre vendarle za polnokrvni brezžični usmerjevalnik.
Nastavitveni vmesnik se trudi biti pregleden, toda marsikatero izmed zmožnosti bomo zaman iskali tam, kjer bi jo pričakovali. Zmožnosti sicer ni veliko, od zanimivejših omenimo izbiro "extended range" v nastavitvah brezžičnega dela, ki naj bi povečala domet. No, na žalost to ni kaj prida pomagalo, saj je tudi z vklopljeno funkcijo domet sila slab, med najslabšimi na tokratnem preizkusu.
Usmerjevalni del se obnese bolje, saj je kombinacija dobre prepustnosti (prek 70 Mb/s) in precejšnega števila hkratnih povezav (tudi do 100) uspešno kljubovala našim preizkusom. Opazili pa smo nekoliko bolj nekonsistentno porazdelitev razpoložljive pasovne širine med več povezav. Upoštevaje ne preveč nizko ceno, menimo, da trg danes ponuja boljše izdelke.
SMC WBR14GM
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 93,8 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 7,8 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 95,14 evra.
Za: Dober domet.
Proti: Visoka cena, zgolj osnovne zmožnosti.
WBR14GM se je na preizkusu obnesel veliko bolje kot njegov prej opisani "skoraj_soimenjak".
Vgrajena radijska enota podpira standard MIMO in to se je izkazalo za dobro odločitev. Domet je bil, za razliko od WBR14T-G, nadpovprečno dober, celo najboljši v svojem razredu. Ne razočara niti usmerjevalni del, ki deluje s polno prepustnostjo več kot 90 Mb/s, brez težav pa zmore dobrih 80 hkratnih povezav.
Nastavitveni vmesnik je nekoliko bolj razvejen kot pri cenejšem bratu. Usmerjevalnik poleg dokaj zmogljivega požarnega zidu ponuja tudi možnost delovanja v načinu "most" ob pomoči WDS, kar je pri novejših napravah vrste MIMO ali Draft-N razmeroma redko. Za boljšo uvrstitev med konkurenčnimi izdelki pa bi morala biti cena kar nekaj nižja.
TP-Link TL-WR642G
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 58,3 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 1,3 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 59,3 evra.
Za: Ugodna cena.
Proti: Slab domet.
TP-Link je poleg usmerjevalnika Netgear edini izdelek v tem cenovnem razredu, ki podpira pred časom precej razširjeno pohitritveno tehnologijo SuperG. Če si lastimo združljiv vmesnik (bodisi USB ali pa kartico PC Card), se lahko nadejamo tudi do 50 % in še hitrejšega brezžičnega prenosa podatkov.
Drugih posebnih zmožnosti WR642G ne premore. Vse običajne nastavitve najdemo v razmeroma preprostem in dobro odzivnem vmesniku, ki je na pogled povsem enak tistemu v žičnem usmerjevalniku istega izdelovalca. Pogrešali smo katero od naprednejših zmožnosti, npr. QoS, sistem SPI ali možnost WDS.
Usmerjevalni del je dovolj zmogljiv, da bo prenesel večino tistega, kar mu lahko naprtijo domači uporabniki. Zmore namreč tja do 100 hkratnih povezav, pri čemer je skupna prepustnost s 60 Mb/s povsem zadovoljiva. Več pa bi pričakovali od brezžičnega dometa, saj je signal opazno oslabel že eno nadstropje niže, dve nadstropji niže pa smo se morali za delujočo povezavo že kar nekoliko potruditi.
Dražji brezžični usmerjevalniki
Asus WL-566gM MIMO
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 93,8 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 8 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 5.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 119,58 evra.
Za: Hitrost delovanja, dober domet.
Proti: Neroden vmesnik, malo zmožnosti.
Asus WL-566gM je nadpovprečno velik usmerjevalnik s kar tremi veliki antenami. Te skupaj s tehnologijo MIMO omogočijo nadpovprečno dober domet. Tako smo na tretji točki merjenja podatke prenašali s hitrostjo kar 8 Mb/s.
Usmerjevalnik sicer upravljamo prek spletnega vmesnika, ki si zasluži naziv najslabšega vmesnika na tokratnem preizkusu. Je nepregleden, podprt z zgolj napol delujočimi menuji v javascriptu, vnosna polja in besedilo pa so pogosto zamaknjeni; tako je nastavljanje še najbolj podobno loteriji.
No, ko se uspešno prebijemo skozi nastavitve, se usmerjevalnik odkupi z neutrudnim delom. Po zaslugi polne hitrosti med vmesnikoma WAN in LAN ter zmožnostjo več kot 150 hkratnih povezav brez občutnega zmanjšanja odzivnosti si usmerjevalnik zasluži oceno 5. Pri tej ceni bi si pa poleg zmogljivosti želeli še katero izmed naprednih zmožnosti, saj razen osnovnega sistema QoS ne omogoča drugih priboljškov (SPI, zaključevanje VPN itd.).
Belkin F5D8231 N1
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 86,8 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 1,1 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 5.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 119 evrov.
Za: Zmogljivost, podpora dokončni različici 802.11n.
Proti: Težave z brezžičnim delom, malo zmožnosti.
Prvi vtis ob pogledu na najnovejši usmerjevalnik pri nas razmeroma dobro znanega izdelovalca je, da je lep. Očitno so se pri Belkinu potrudili in usmerjevalnik zasnovali kot modni dodatek za stanovanje in se s tem poslovili od običajno dolgočasnih črnih ali sivih škatel, v katerih domuje večina drugih usmerjevalnikov.
No, zunanjost pa vendarle ni vse. Preskočil je tudi otroške bolezni v zvezi z nezanesljivostjo usmerjevalnih delov teh napravic, saj se je na tem preizkusu odrezal brezhibno.
Nezadovoljni pa smo bili z brezžičnim dometom oziroma delovanjem brezžične povezave sploh. Ta je delovala zelo nezanesljivo, kljub našim prizadevanjem za razrešitev težav. Ker gre za t. i. Draft-N, smo najprej težave pripisali mešanemu delovanju (802.11b/g ter .11n), vendar tudi po izklopu funkcij .11n nismo dosegli nič boljših rezultatov. Morda gre za nezdružljivost z našim preizkusnim prenosnikom ali pa smo preprosto imeli smolo in smo dobili ne povsem delujoč usmerjevalnik.
Mimogrede, ta izdelek je bil edini na tokratnem preizkusu, za katerega izdelovalec obljublja, da bo nadgradljiv na dokončno različico standarda 802.11n, ko bo ta na voljo. To naj bi zagotovili z ustrezno strojno programsko opremo, če pa to ne bo mogoče, nam Belkin obljublja nov usmerjevalnik, ki bo to omogočal. Vsekakor pohvale Belkinu za to obljubo; upajmo, da se je bo tudi zares držal.
Buffalo Nfiniti WZR-G300N
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 89,3 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 2,8 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 3.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 135,45 evra.
Za: Podpora tokovom multicast (IPTV).
Proti: Visoka cena, malo zmožnosti.
Buffalo Nfiniti je po zmožnostih nadvse podoben starejšemu in tudi precej cenejšemu bratu WHR HP-G54. Gre pa Nfiniti v korak s časom, saj ima namesto ene kar tri (neizmenljive) antene, podpira pa tudi Draft-N.
Z zmožnostmi nas usmerjevalnik ni preveč prepričal. Že res, da podpira sistem WDS, in to tako v načinu omrežni most kot tudi ponavljalnik ("repeater"), vendar smo zato pogrešali precej koristno zmožnost DynDNS ter možnost filtriranja določenih vsebin. Tisti uporabniki, ki omenjeno nujno potrebujejo, bodo zato morali usmerjevalnik izbrati izmed konkurenčnih izdelkov.
Zmogljivostno smo pričakovali več. Usmerjevalnik se med delom sicer ni nikoli povsem ustavil, vendar je največja zmogljivost zgolj 50 hkratnih povezav premalo za ta cenovni razred. Več bi pričakovali tudi od dometa brezžičnega dela, ki sicer ni slab, a bi glede na vgrajeno tehniko MIMO in druge izboljšave brezžičnega dela vendarle pričakovali nekaj več.
D-link DI-724GU
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 91,9 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 6,9 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 5.
Tiskalniški strežnik: Da.
Cena: 208,5 evra.
Za: Zmogljiv tiskalniški strežnik, sistem QoS.
Proti: Visoka cena.
DI-724GU je zadnji izmed treh preizkušenih usmerjevalnikov z vgrajenim tiskalniškim strežnikom in hkrati tudi najzmogljivejši izmed te trojice.
Polno ime izdelka izdaja, da gre za usmerjevalnik, ki se najbolje počuti v manjših pisarniških okoljih s tja do desetimi računalniki in enim ali več tiskalniki USB. Tudi izdelava je nekoliko bolj robustna, saj je plastično ohišje nadomestilo kovinsko. Je pa verjetno (tudi) zato cena nekoliko višja od povprečja v tem razredu.
Zmogljivostno usmerjevalniku ni kaj očitati. Usmerjanje je delovalo brezhibno, zmedlo ga ni niti 150 in več povezav. Tudi brezžični domet je razmeroma dober, nekje v zgornji polovici tega razreda.
Pomudimo se še pri tiskalniškem strežniku. Ta ponuja, za razliko od drugih dveh usmerjevalnikov s tiskalniškim strežnikom, kar precej možnosti, ki jih lahko nastavimo za vsak tiskalnik posebej. To bo koristilo, kadar kateri izmed priključenih tiskalnikov nekoliko trmasto ne bo deloval s privzetimi nastavitvami.
Draytek Vigor 2950G
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 92,5 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 4,5 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 5.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 420 evrov.
Za: Zmogljivost, zmožnosti, dvojni priključek WAN.
Proti: Zelo visoka cena.
Draytekov 2950G je najzmogljivejši in hkrati najdražji izdelek na tokratnem preizkusu. Pravzaprav je že tako dober, da se res stežka predstavlja kot usmerjevalnik za uporabo v domačem okolju, med drugim tudi zaradi cene, ki je več kot petkrat višja od povprečne cene izdelkov s tokratnega preizkusa.
Največja značilnost je poleg velikega, kovinskega in z ventilatorji hlajenega ohišja možnost priklopa dveh širokopasovnih povezav, saj ima usmerjevalnik dva priključka WAN. Tako lahko internetni promet uporabnikov, priključenih na usmerjevalnik, razdelimo med dve različni širokopasovni povezavi, ob odpovedi ene pa se promet samodejno preusmeri po drugi, še vedno aktivni povezave.
Zmogljivostno (razumljivo) ne gre očitati veliko, saj je bil usmerjevalnik sposoben "prežvečiti" prav vse, ne glede na to, kako močno smo ga obremenili. Morda smo nekaj več pričakovali od brezžičnega dometa, saj je signal že na drugi točki kar opazno oslabel. Pri nastavitvah nismo pogrešali prav ničesar (WDS, QoS, VLAN, upravljanje pasovne širine, možnost upravljanja certifikatov itd.), vse zmožnosti pa so zbrane v vmesniku, ki se na začetku zdi nekoliko nerazumljiv za uporabo, a se ga sčasoma navadimo.
Level One WBR-5400
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 93,9 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 10,8 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 109 evrov.
Za: Odličen domet.
Proti: Nepregleden vmesnik.
Ko na WBR-5400 namestimo tri priložene nadpovprečno velike antene, se zdi, da smo kupili antene z usmerjevalnikom, tako velike so. Tako je več kot očitno, da se je Level one posvetil predvsem dometu usmerjevalnika, nekaj manj pa splošni zmogljivosti.
Zmožnosti bodo zadovoljile veliko večino uporabnikov, saj smo od pogostejših pogrešali le sistem QoS. Vsekakor pa bi se izdelovalec lahko bolj potrudil pri programiranju spletnega nastavitvenega vmesnika, saj je ta, podobno kot pri manj zmogljivem bratcu WBR-3408, nepregleden in slabo odziven.
Ko opravimo z nastavitvami, se usmerjevalnik izkaže kot dovolj marljiv "delavec". Brez težav prenese približno 80 hkratnih povezav. To resda ni veliko, vendar bodo več potrebovali le najbolj zagreti uporabniki. Je pa zato domet zares izvrsten, pravzaprav najboljši na tokratnem preizkusu. Tako bo usmerjevalnik dobra izbira za tiste, ki imajo z dometom večne težave - WBR-5400 bo zelo verjetno uspelo pokriti s signalom marsikateri doslej nepokriti kot hiše ali pisarne.
Linkys WRT54GL
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 55 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 4,3 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 3.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 105,11 evra.
Za: Možnost alternativne strojne programske opreme.
Proti: Malo zmožnosti.
Linksysovi usmerjevalniki iz družine WRT54 so že stari znanci z naših preizkusov. Družina se namreč prodaja že v šesti inačici (WRT54G v6); to je vsekakor najdlje med vsemi izdelki, s katerimi smo se srečali doslej. Če smo natančnejši, se je družina pred približno letom dni razcepila v dve smeri razvoja: WRT54Gv5 in v6 sta zdaj (nekaj cenejši) inačici, ki temeljita na operacijskem sistemu VxWorks, WRT54GL v1 in v1.1 (katero smo preizkušali mi) pa na starem dobrem Linuxu. Dobra lastnost različic GL je, da omogočajo nadgradnjo z neuradno programsko opremo, s katero pridobimo marsikatero funkcijo, ki je usmerjevalnik v osnovi sicer ne premore.
Zmogljivost z uradno programsko opremo je tako zgolj povprečna. Na podlagi meritev smo zmogljivosti usmerjevalnika prisodili oceno 3, nekako povprečen je tudi domet izdelka. Zmožnosti ni veliko, vendar večinoma zadostujejo potrebam ne preveč zahtevnih uporabnikov, ki se bodo dokaj hitro znašli v spletnem nastavitvenem vmesniku.
Kot rečeno, usmerjevalnik svoj pravi obraz pokaže šele, ko ga nadgradimo z npr. programsko opremo DD-WRT ali HyperWRT, ki je brezplačno na voljo v spletu. A pozor, to početje uradno ni podprto s strani izdelovalca, zato ob morebitnih težavah ne gre računati na pomoč Linksysa ali možnost brezplačnega garancijskega popravila.
Linkys WRV-200
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 93,7 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 1,6 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 5.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 106,61 evra.
Za: Zmogljivost, zmožnosti, dokaj ugodna cena.
Proti: Ne najboljši domet.
WRV-200 je drugi usmerjevalnik znamke Linksys, ki smo ga preizkusili. Oba sta se po spletu okoliščin znašla v istem razredu, čeprav naj bi bil usmerjevalnik iz družine WRT namenjen manj zahtevnim uporabnikom, WRV-200 pa bolj veščim. Odločila je cena, kajti v Linksysu ju cenijo na nekaj več kot 100 evrov.
Kakorkoli že, WRV-200 je po zmožnostih opazno bogatejši od brata iz družine WRT. Podpira vse, kar smo pri slednjem pogrešali: QoS, WDS, VLAN, strežnik VPN (PPTP in IPSec) itd. Poleg tega je usmerjevalni del precej zmogljivejši, tako da si zlahka zasluži oceno 5. Nekaj boljši bi bil lahko le domet, saj je bila v tretji, skrajni točki merjenja hitrost že zares podpovprečna.
Tisti, ki ga nekaj slabši domet ne moti, bo po razmeroma ugodni ceni dobil zmogljiv usmerjevalnik, ki se ne ustraši še tako zahtevnih uporabnikov, pri čemer ti ne bodo pogrešali skoraj nobene zmožnosti. Tako si je WRV-200 tokrat prislužil zlati Monitor v razredu dražjih brezžičnih usmerjevalnikov.
Netgear RangeMax WNR854T
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 99,5 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 2,5 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 221,12 evra.
Za: Gigabitni vmesnik za WAN in LAN, oblika.
Proti: Visoka cena, malo zmožnosti.
WNR854T je znanilec novih smernic v izdelavi usmerjevalnikov, ki poleg zmogljivosti narekujejo tudi oblikovno posebnost in čim več novih tehnologij in zmožnosti (gigabitno stikalo, Draft-N itd.).
Preizkušeni Netgear ima gigabitno stikalo tako za priključek LAN kot tudi WAN. Usmerjevalni del je prilagojen temu, saj smo dosegli najvišjo prepustnost na preizkusu, več kot 100 Mb/s (v smeri proti internetu, v smeri k nam pa nekoliko manj). Težav ni bilo niti s številom hkratno vzpostavljenih povezav, saj je v smeri proti internetu število brez težav presegalo 200, v nasprotni smeri pa je bila ta številka resda opazno manjša, a še vedno zadovoljiva.
Antene so vgrajene v vrhnji del ohišja, tako da je pravilna - pokončna - postavitev usmerjevalnika ključnega pomena za dober domet. Kljub pravilni postavitvi pa smo izmerili sicer dober rezultat, a ga je močno skazila nizka hitrost na tretji točki merjenja. Škoda.
Pomudimo se še pri za tega izdelovalca tipičnem nastavitvenem vmesniku, ki je dokaj pregleden in dobro odziven, le katero izmed možnosti bomo odkrili tam, kjer je ne bi ravno pričakovali. Glede na visoko ceno in vsesplošen prestiž pa bi si želeli več zmožnosti, saj so na voljo zgolj tiste osnovne.
Ruckus 2825 Multimedia Wireless router
Izmerjena prepustnost WAN -> LAN: 29,9 Mb/s.
Izmerjena brezžična hitrost dve nadstropji niže: 10,7 Mb/s.
Ocena za zmogljivost usmerjevalnega dela: 4.
Tiskalniški strežnik: Ne.
Cena: 194,29 evra.
Za: Podpora tokovom multicast (IPTV), dober domet.
Proti: Visoka cena, malo zmožnosti.
Redni bralci naše revije bodo izdelovalca Ruckus prepoznali predvsem po tem, da je do nedavna edini na trgu ponujal možnost brezhibnega brezžičnega prenosa podatkovnih tokov multicast, ki so osnova za storitev internetne televizije IPTV. Tudi tokrat preizkušeni usmerjevalnik je bil ustvarjen z mislijo na to posebnost.
Značilnost delovanja je, da usmerjevalnik povsem loči običajni internetni promet od podatkovnega toka, ki poustvarja televizijsko sliko na računalniku. To stori tako, da ustvari dve po imenu SSID ločeni brezžični omrežji, vsako izmed njiju pa skrbi za svoj del prometa. Posebej toku multicast je namenjen tudi eden izmed priključkov LAN na zadnji strani usmerjevalnika. V praksi rešitev deluje nadvse dobro, saj nam je brezžično hkrati uspelo spremljati dva različna televizijska programa na dveh ločenih prenosnikih z vgrajenim običajnim brezžičnim vmesnikom. Pri tem lahko neki tretji ožičeni ali brezžični uporabnik še vedno nemoteno deska po spletu, le izbrati mora pravo omrežje oziroma SSID. To je obenem edina resna omejitev - biti hkrati priključen v internet in spremljati tv program na istem računalniku žal ni mogoče.
Zmogljivost usmerjevalnega dela je dovolj dobra, da bo zadostila večini uporabnikov. Vsekakor pa je razveseljiv podatek, da je kljub vgrajenim (6!) antenam domet sila dober, v rangu najboljšega izdelka s tokratnega preizkusa. Ko bi bila le cena nekoliko nižja ...