Slabih televizorjev ni več

Objavljeno: 27.6.2017 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Fokus | Revija: Julij-avgust 2017

Teza iz naslova drži. Še posebej v primeru, kakršnemu smo bili priča tokrat. Preizkusili smo ducat pametnih digitalnih televizorjev, ki se hvalijo z ločljivostjo 4K/UHD. Seveda med njimi so razlike, tudi precejšnje, a prav nobenega od tokrat preizkušenih modelov ne bi mogli označiti za slabega.

Ultra visoka ločljivost, na televizorjih pogosto označena s kraticama 4K ali UHD, prinaša na področje kakovosti prikaza slike novo razsežnost. Ker tak televizor na zaslonu v vsakem trenutku prikazuje okoli 8 milijonov slikovnih pik, je jasno, da mora biti tej nalogi kos tudi v televizor vgrajena elektronika.

Letos smo uvoznike televizorjev prosili, naj nam pošljejo na test modele z letnico 2017 in 55-palčno diagonalo, da bomo lahko primerjali napredek glede na lanskoletne modele in predvsem jabolka z jabolki. Pa smo dobili v laboratorij več 49-, 50- in celo 65-palčnih modelov. Razumemo, da vsi uvozniki oziroma prodajalci v določenem trenutku nimajo na voljo testnega 55-palčnega modela, a tudi če bi iz kakšne trgovine ali izložbe za nekaj dni vzeli ustrezen model, bržkone ne bi bilo konec sveta, če so že zapakirani televizorji v skladišču »sveti« in nedotakljivi.

Kljub temu smo preizkusili prav vse televizorje, ki so nam jih dostavili v laboratorij. Za razliko od sveta pametnih telefonov se Android v svetu televizorjev prijemlje malce počasneje od pričakovanj. Na tokratnem preizkusu so sicer prevladovali modeli televizorjev, ki jim poveljuje operacijski sistem Android TV, a se »tradicionalisti« ne dajo. Po zaslugi dveh izdelovalcev sta zastopana tudi web OS (LG) in operacijski sistem Firefox OS (Panasonic), ki sta povsem dostojna tekmeca. Philips pa je z letošnjim modelnim letom televizorje zanimivo ločil v dve kategoriji, pomenljivo poimenovani »Linux smart« in »Android smart«.

Pogled v laboratorij

Digitalne televizorje smo preizkušali ob dnevni svetlobi v delno zatemnjenem Monitorjevem laboratoriju. Najprej smo jih nastavili na privzete nastavitve in slovenski jezik ter jih omrežili. Zatem smo preverili, ali je na voljo posodobitev strojne programske kode, in jih posodobili na zadnjo različico. Nato smo preizkusili možnosti dostopa do spletnih vsebin in aplikacij, ki jih privzeto ponujajo televizorji. Stanje se močno izboljšuje, saj poleg aplikacij YouTube in Netflix, ki premočno vodita na lestvici dejanske rabe aplikacij v sodobnih televizorjih, vse pogosteje videvamo tudi Amazon video pa Google Play … A ker povprečni slovenski uporabnik po teh rešitvah, četudi dejansko definirajo pametne televizorje, še vedno redkeje posega (večina uporabnikov uporablja le tisto, kar jim je namenil izdelovalec, in na televizorje ne namešča dodatnih aplikacij), so si lahko televizorji na račun vmesnika in aplikacij prislužili do deset točk več na tokratnem preizkusu.

Glavnino točk, kar polovico skupne ocene, so si prislužili s prikazom slike. Televizorjem smo najprej postregli s televizijskim signalom standardne in visoke ločljivosti, dostavljenim prek sobne antene (signal DVB-T). Ta vir slike je hitro pokazal zmogljivosti v televizorje vgrajenih slikovnih procesorjev in njihovo spopadanje s slabšo sliko. Nekateri so bili pri tem početju bolj, drugi manj uspešni, a še vedno nismo prav navdušeni nad temi pomagali, saj večkrat dodajo v sliko precej anomalij. V praksi velja zato njihove učinke nastaviti na eno izmed blažjih nastavitev ali jih celo izklopiti. Za konec smo televizorje »razveselili« še z video viri polne visoke (1080p) in ultra visoke ločljivosti (2160p). Oboje smo televizorjem dali v predvajanje prek ključka USB in spletnih dveri YouTube. Tako smo dodobra preverili njihove sposobnosti prikaza kakovostne slike in zvoka, obenem pa hitro dobili občutek, česa je sposoben v televizorje vgrajeni večpredstavni predvajalnik (delo s podnapisi, zapisi ID3 v glasbenih datotekah …).

Na preizkusu nas je zanimala tudi realističnost prikaza barv, saj smo bili v preteklosti pri številnih modelih večkrat priča zasičenim barvam. Tudi danes večina televizorjev v svojih osnovnih nastavitvah ponuja nekoliko izrazitejše barve, morda zato, da lažje pritegnejo pozornost obiskovalca v trgovini, medtem ko jih na bolj realna tla spravijo šele različni filmski načini. Le za redke modele lahko zapišemo, da so že tovarniško ustrezno barvno nastavljeni, a je pri večini modelov, kjer ni tako, težava z igranjem po menijih vsaj odpravljiva.

Na tokratnem preizkusu zvočne podhranjenosti vendarle nismo iskali, saj se zavedamo, da povprečen domači uporabnik ni avdiofil, zato smo ugotavljali predvsem to, kako kakovost zvoka z naraščanjem jakosti peša. Kljub temu je kakovost predvajanja zvoka štela kar tri desetine skupne ocene.

Desetino skupne ocene je prineslo tudi upravljanje televizorja, v kar smo šteli delo z daljinskim upravljavcem (ali dvema) in menije televizorja. Neposrečenih ali nepravilnih prevodov menujev tudi tokrat nismo točkovno kaznovali, smo pa z veseljem ugotovili, da je »slovnično izzvanih« modelov na trgu vendarle vse manj.

Razlogov, zakaj kupiti enega izmed najnovejših in dražjih televizorjev z ultra visoko ločljivostjo prikaza slike, je več, vsi pa morebiti res niso očitni na prvi pogled. Prvi razlog je kakovost slike, ki pride še najbolj do izraza, če bomo na televizorju gledali fotografije, posnete z digitalnimi fotoaparati, ali pa vsebine v ločljivosti 4K/2160p. Takrat se televizorji UHD v primerjavi z modeli, ki sliko prikazujejo »le« v polni visoki ločljivosti (1080p), odkupijo s prikazom bistveno več podrobnosti – če sliko pogledamo res od blizu, je razlika lahko osupljiva. Višja gostota slikovnih pik na zaslonih 4K gledalcu omogoča tudi bližje sedenje, preden postane vidna sama linijska struktura slike. Televizorje z ultra visoko ločljivostjo tako lahko gledamo bliže in smo še bolj navdušeni nad kakovostjo prikazane slike.

Toda pozor: napreden televizor zahteva tudi kakovosten vir slike. Tudi letos smo vse televizorje povezali s sobno anteno, preizkus z lovljenjem prizemnega tv signala DVB-T pa je postregel s kruto realnostjo – slika standardne ločljivosti je bila na vseh preizkušenih televizorjih videti slaba – kako tudi ne, ko pa smo še malce prej uživali v visokoločljivih vsebinah. Sprejem signala DVB-T v ločljivosti HD (1080i) je bil bolj prepričljiv in ga pravzaprav označujemo za nekakšen »prehranski minimum« za sodobne televizorje. Gospodinjstva, ki prejemajo tv signal od domačih ponudnikov storitev IP TV, naj vsekakor razmislijo o nakupu ali nadgradnji paketa na tv programsko shemo z oznako »HD«.

Sicer pa se tudi alternativa, kako priti do vsebin (res) visokih ločljivosti, krepi. Podobno kot se na daljincih televizorjev množijo gumbi Netflix, Amazon, Google Play in podobni, so omenjene pretočne video storitve dostopne tudi Slovencem. Če imamo ustrezno širokopasovno povezavo v svet, pri ogledu novih filmov in serij vklopimo še način prikaza videa HDR in resnično uživamo v vsem, kar je sodoben televizor sposoben prikazati. Za to smo ga namreč tudi kupili, mar ne?

LG 55SJ850V

LGjev 55-palčni model z oznako SJ850V sodi tik pod vrh ponudbe korejskega izdelovalca oziroma, z drugimi besedami, če nismo zbrali dovolj denarja za enega izmed prestižnih modelov z matriko OLED, se bomo pač morali zadovoljiti z matriko iz tekočih kristalov in robno osvetlitvijo LED s podporo krajevnemu zatemnjevanju delov slike. No, ta kombinacija je vsekakor ena najboljših na tokratnem preizkusu. Televizor naravnost obožuje vire visokih ločljivosti, zaslon s tehnologijo kvantnih pik (da ne bi podpirali marketinške kampanje tekmeca, so jih v LGju preimenovali v »nano celice«) je namreč v ločljivosti 4K sposoben prikazati vrhunske podrobnosti. Slednje pride še (naj)bolj do izraza ob ogledu fotografij, saj televizor lahko prikaže kar milijardo barvnih odtenkov, podpira pa že najnovejše standarde HDR Super, HDR10 in Dolby Vision. Ogled posnetkov v tehnologiji HDR je prava paša za oči, slika je nadvse kontrastna.

Eleganten in v belo barvo odet televizor prepriča tudi po zvočni plati. Zvok je po zaslugi zmogljivejših zvočnikov Harman Kardon nadpovprečen in z maksimalno jakostjo 40 W tudi med najglasnejšimi na tokratnem preizkusu.

Upravljanje je po zaslugi t. i. magičnega daljinca z vgrajenim žiroskopom, ki krmili smernik na zaslonu, bistveno lažje kot pri tekmecih, še posebej, če imamo opraviti s spletnimi vsebinami in aplikacijami. Skladno z novo modo sta na ergonomsko oblikovanem daljincu, ki odlično sede v dlan, še namenski tipki za dostop do storitev pretočnega videa ponudnikov Netflix in Amazon.

Piko na i k odlični uporabniški izkušnji doda nadgrajeni vmesnik web OS 3.5, ki teče kot namazan. V kombinaciji z magičnim daljincem omogoča daleč najhitrejše delo s pametnim vmesnikom med tokrat preizkušenimi televizorji, edino potencialno hibo – vnos besedila – pa precej elegantno odpravi s podporo govornim ukazom. Preizkus s spletiščem YouTube je dokazal, da je natančnost prepoznave govora zelo dobra.

V bistvu je edina pomanjkljivost tega televizorja cena, ki sega nad favorita iz drugih taborov. Drugače bi ga brez zadržka priporočili vsakomur s poldrugim tisočakom v denarnici.

Za: Kakovost slike, daljinec.

Proti: Cena.

LG 55UJ6307

O tem, kako vsaksebi so si lahko sodobni televizorji, priča neposredna primerjava LGjevih modelov, ki sta tokrat gostovala v Monitorjevem laboratoriju. Televizor LG 55UJ6307 je ob enaki dolžini diagonale zaslona (139 cm) praktično pol cenejši od (pol)prestižnega brata, in to se pozna na vseh korakih. Tudi ocene za kakovost slike in jakost zvoka bi mu lahko prepolovili, edina kategorija, v kateri »zmaga«, je debelina. Ohišje je vsaj še enkrat debelejše.

LG je ceno 55-palčnega televizorja sicer uspelo spustiti vidno pod tisoč evrov, a je zato pristal na precej kompromisov. Če manj privlačno ohišje ignoriramo, pa ne moremo mimo varčevalnega programa, ki je poskrbel, da se je v televizorju znašla ena manj sposobnih matrik, ki še zmorejo prikazati ločljivost 3840 x 2160 pik. 50 Hz matrika ni na ravni tekmecev, slabše barve in kontrastno razmerje tega preprosto ne morejo skriti. Podrobnejše mučenje s testnimi posnetki je razkrilo dodatno varčevanje pri elektroniki. Ne bi veliko zgrešili, če bi zapisali, da je oznaka HDR na škatli le za okras. Televizor je bistveno slabše odziven v primerjavi z dražjim bratom pri poganjanju web OS 3.5 in na ravni poceni tekmecev. Višje vzorčenih posnetkov 4K, ki smo mu jih servirali prek ključka USB, mu tudi ni uspelo prebaviti. Kljub temu v celoti podpira standard VP9 in brez težav predvaja 4K videe spletišča YouTube, pa tudi pretočne storitve Netflix in drugih.

Zvok je dober, primeren razredu televizorja, televizorju štejemo v dobro, da »prebavi« prostorski zvok v napisu DTS. Všeč nam je bila tudi funkcija samodejnega vklopa podnapisov. Najslabša plat (poleg kombinacije vgrajene matrike in elektronike) je vsekakor daljinec. Ta je povprečnih mer, a so inženirji nanj nagnetli nekaj deset tipk, zato upravljanje brez pogleda zahteva veliko privajanja (pa še takrat mimogrede zgrešimo …).

Za: Nič.

Proti: Daljinec.

Panasonic TX-49EX613E

Panasonic je bil eden tistih izdelovalcev, ki so nam poslali tri televizorje, a med njimi ni bilo 55-palčnega modela. Kot zanimivost zapišimo, da smo preizkusili nadvse sorodne 49- in 50-palčne modele, po preizkusu pa nam je še manj jasno, zakaj japonski izdelovalec ponuja tako podobne televizorje.

49-palčni model EX613E je namenjen uporabnikom s tanjšo denarnico, saj je bil med tokrat preizkušenimi televizorji najcenejši. A je po zaslugi prikazanega premagal nekaj na cenovni lestvici višje postavljenih tekmecev. Iskreno se sprašujemo, ali ne pljuva v lastno skledo.

Vgrajeno ima namreč matriko LCD in robno osvetlitev LED, pohvalno pa je izdelovalec vgradil tudi funkcijo krajevnega zatemnjevanja slike. Od za palec večjih bratov se loči po nekaj počasnejšem procesorju, a ker je ta štirijedrni, ni razlika skoraj nikjer opazna. Televizor sliko prikazuje v ločljivosti 4K, podpira pa tudi tehnologijo HDR10. Očitnega varčevanja (primerljivega z LGjem) ni videti. Kontrastno razmerje je zelo dobro, prikaz barv prav tako, podrobnosti so dobro vidne. Že res, da je svetilnost nekoliko nižja kot pri 50-palčnih modelih, a to utegne povprečni uporabnik opaziti šele pri predvajanju vsebin HDR (v drugih prednastavljenih načinih višje svetilnosti ne bomo pogrešali). Le zvok sodi v kategorijo povprečnosti.

Večpredstavni predvajalnik opravi delo solidno, vgrajena elektronika podpira zapis HEVC in predvaja zvok DTS, le vklop podnapisov zahteva nerazumno veliko korakov (4).

Za: Cena.

Proti: Daljinec.

Panasonic TX-50EX703E

Televizor Panasonic TX-50EX703E 49-palčnega brata presega za vsega tri centimetre po diagonali zaslona, pa tudi v televizor vgrajena strojna oprema je matematično malenkost sposobnejša. Tudi 50-palčni model sliko prikazuje v ultra visoki ločljivosti (4K) in se daleč najbolje odreže pri prikazu bogatih video vsebin. Pri sliki signala DVB-T, ki jo je prejel s strani sobne antene, je bil, tako kot skoraj vsi tekmeci, precej nemočen – vsaj kar zadeva predvajanje vsebin standardne ločljivosti, z viri HD mu je šlo nekoliko bolje. Nam je bilo pa nadvse všeč to, da televizor v naprednih nastavitvah omogoča vklop ali izklop najrazličnejših pomagal in tudi zelo natančno kalibracijo slike – ta je povsem po okusu tehničnih zanesenjakov (in lastnikov projektorjev).

Pozitivna stran vseh Panasonicovih televizorjev 4K je operacijski sistem Firefox OS. Odlikuje ga preprosta in intuitivna raba. Po dnevu ali dveh uporabnik ikone in vsebine prilagodi lastnemu okusu (beri: zaslonski postavitvi) in se mu ni treba podrejati temu, kako si je izdelovalec zamislil uporabniški vmesnik. Čarovnik z navodili v slovenščini je naravnost odličen. Tudi spletni brskalnik je precej boljši kot pri večini konkurentov. Skupno oceno s področja upravljanja pokvari le pametni platformi nedorasel daljinski upravljalnik. Na trenutke so nas zmotili nekateri manj posrečeni prevodi uporabniškega vmesnika.

Za: Uporabniški vmesnik sistema Firefox OS.

Proti: Daljinec.

Panasonic TX-50EX780E

Že pogled na ceno naslednjega 50-palčnika iz Panasonicovega skladišča da vedeti, da vendarle nima opravka še z enim klonom. Osvetlitev LED se je v tem primeru preselila neposredno za matriko LCD, zato je zatemnjevanje slike še bistveno natančnejše, črna barva je res črna, bela pa bela tudi v primeru, ko sta prikazani druga poleg druge. Slika je ob virih visoke kakovosti naravnost odlična, neposredna osvetlitev LED s krajevno zatemnitvijo poskrbi za vrhunski kontrast, televizor pa blesti pri prikazu video vsebin in fotografij z visokim dinamičnim razponom (HDR).

Operacijski sistem Firefox OS tudi v tem primeru razveseljuje uporabnika s svojo preprostostjo, žal pa uporabniško izkušnjo kvari okoren in zastarel daljinski upravljalec, ki kar kliče po prenovi (Panasonic dražjim modelom sicer prilaga veliko boljši daljinec z drsno ploščico, ki olajša upravljanje pametnega vmesnika).

Panasonic TX-50EX780E nas je zelo prijetno presenetil s svojim razmeroma ozkim, a masivnim stojalom, ki omogoča nastavljanje višine televizorja in zasuk. Zamisel je preprosta – ni treba, da je televizor nameščen na steni ali v tv omari (beri: pohištvu), temveč je lahko samostojno stoječ sredi dnevne sobe. Taka postavitev je zahtevala tudi nekaj predelav zvočnega sistema (vsi tanki televizorji sicer računajo na odboj zvoka), ki pa svojo nalogo opravlja dobro.

Čeprav 50-palčnik prikazuje res dobro sliko, z visoko ceno že sega na teren še boljših 55-palčnih modelov.

Za: Možnost nastavitve višine in zasuka, sistem Firefox OS.

Proti: Cena, daljinec.

Philips 55POS901F

Philipsov prvi televizor OLED smo preizkusili že v majski številki, zato tokrat le povzemimo ključne ugotovitve. Že tanka škatla namiguje na to, da bomo imeli opravka s tankim televizorjem. Ko jo odpremo, nas pričaka več pisnih in grafičnih navodil, ki nam sporočajo, da je televizor resnično tanek in zato tudi krhek. Philipsov lepotec 55POS901F/12 z zunanjo podobo res ne razočara, v zgornjem delu je prav neverjetno tanek (v spodnjem pa je skrita elektronika s priključki). Kovinske nogice in že omenjena zvočna polička dodajo k občutku prestiža. Bi pa sorazmerna krhkost televizorja morala skrbeti vse, ki imajo doma majhne otroke in navihane hišne ljubljenčke. Stenska montaža je zato priporočljiva (tudi zato, ker sta nosilni nogi televizorja v skrajnih kotih, torej za 55-palčnika potrebujemo že kar veliko pohištvo), plačilo za zavarovanje televizorja prav tako.

Zlati Monitor

Tokratni preizkus digitalnih televizorjev in nagrado zlati Monitor je med ducat preizkušenimi televizorji osvojil televizor Philips 55PUS7502, predvsem zaradi svoje vsestranskosti in uravnoteženosti – po vseh obravnavanih merilih je nadpovprečen. Poleg tega da prikazuje zelo lepo sliko, ima vgrajeno tudi zelo kakovostno zvočno rešitev. Po sami kakovosti slike je blizu še nekaj modelov, a zgled uravnoteženosti je še en Philipsov televizor, in sicer model 55PUS6482, ki ga lahko priporočimo uporabnikom, ki za televizor s 139-centimetrsko diagonalo vendarle niso pripravljeni odšteti tisočaka in pol. Nasploh se lahko oba priporočena televizorja pohvalita še s posrečeno izvedbo operacijskega sistema Android TV in največ v slovenščino prilagojenih aplikacij in vsebin.

Privzeto nastavitev slike televizorja bi lahko opisali kot nekoliko agresivno, kot bi želel televizor dokazati, kako visoko kontrastno razmerje lahko doseže. Tudi »matematik v televizorju« je ponudil izdatno pomoč, ki smo jo v testne namene najprej povsem izključili, saj smo želeli preveriti, kakšno sliko dobimo brez umetnih popravkov. Pri ogledu virov visoke in še višjih ločljivosti, torej česarkoli z oznako 720p ali višjo, različnih filtrov in optimizacij slike niti ne potrebujemo. Načini prikaza slike so sicer kar posrečeno izbrani, večina uporabnikov bo verjetno preklapljala le med standardnim in filmskim načinom. Piko na i seveda postavijo vsebine 4K in tiste z oznako HDR, ki v navezi s sistemom osvetljevanja okolice razvajajo uporabnika. Tristranski sistem Ambilight podobno kot v drugih hišnih modelih zelo dobro opravlja svoje delo in je izdatno nastavljiv, tako glede barv kot jakosti osvetlitve ozadja, zato bo vsak uporabnik hitro našel lastno svetlobno udobje.

Edino, kar bi spremenili/nadgradili, je strojna platforma, na kateri teče Android TV. Ta je različice Android 6.0 in v kombinaciji z vrsto Philipsovih ter, pohvalno, tudi krajevnih aplikacij omogoča solidno uporabniško izkušnjo. Televizor seveda predvaja dobesedno vse, kar mu ponudimo.

Za: Kakovost slike, osvetlitev okolice AmbiLight.

Proti: Krhkost.

Philips 55PUS6262

Za cenovno dostopen 55-palčni televizor so poskrbeli tudi v Philipsu. Model 55PUS6262 stane dobrih 900 evrov in na prvi pogled ne kaže pretiranih kompromisov, saj tudi ohišje sodi med ultra tanke. Za to, da vendarle ne bo hodil v zelje dražjim bratom, poskrbijo elektronske omejitve. Že izbira matrike LCD in vgradnja robne osvetlitve LED nakazujeta na varčevalno zasnovo, saj je svetilnost zaslona nižja kot pri zmogljivejših televizorjih. Tudi matematična podpora je nekoliko skromnejša kot pri najboljših, saj po Philipsovi oznaki televizor dosega »nivo« HDR Plus, boljši modeli pa HDR Premium. Tako bi lahko povzeli tudi uporabniško izkušnjo. Slika ultra visoke ločljivosti je dobra, a nič več kot to, povprečen je tudi zvok. Prikaz vsebin HDR (videa in fotografij) prav tako zaostaja za najboljšimi. Zvočna podoba se uvršča v povprečje tokrat preizkušenih modelov.

Varčujejo vendarle tudi tam, kjer se opazi. Za razliko od bratskih modelov je le 55PUS6262 opremljen z dvostranskim sistemom osvetljevanja okolice Ambilight (drugi imajo 3-stranskega), pa tudi preprost daljinec iz preteklosti daje vedeti, da vseh bonbončkov v tem cenovnem razredu ne bomo deležni. Philips ta televizor označuje kot »Linux Smart« oziroma preprost pametni televizor, saj ga ne poganja sistem Android, kljub temu pa lahko z njim dostopamo do večine priljubljenih spletnih aplikacij in storitev pretočnih video vsebin.

Je pa očiten napredek na področju prikazovanja podnapisov ob filmih. Če smo Philips v preteklih letih glede tega kritizirali, ga zdaj lahko pohvalimo, podnapisi se sicer še vedno ne vklopijo samodejno kot pri nekaterih konkurentih, so pa zato izdatno nastavljivi glede vrste ter velikosti in barve pisave, položaja na zaslonu itd.

A Philips 55PUS6262 izgublja tam, kjer je najpomembneje, pri prikazu slike. Zaostanek za konkurenti ni velik, je pa viden. Prikaz živih barv je pristen, ceno plača črna barva oziroma odsotnost njene globine. Prikaz vsebin HDR (videa in fotografij) prav tako zaostaja za najboljšimi. Zvočna podoba televizorja je med boljšimi, predvsem po zaslugi na hrbtni strani vgrajenega nizkotonca.

Za: Cena, osvetlitev okolice AmbiLight.

Proti: Daljinec.

Philips 55PUS6482

Če si želimo 55-palčni Philipsov televizor, ki mu bo poveljeval »robotek« po imenu Android, lahko izberemo model 55PUS6482. Philips lahko pohvalimo, da si je vzel čas tudi za slovenski trg in vključil več kot 30 delno ali v celoti krajevno prilagojenih aplikacij, kar je bistveno več kot pri drugih izdelovalcih. Na 16 GB vgrajenega pomnilnika (dodatno razširljivega s ključkom USB) lahko seveda namestimo še vrsto drugih aplikacij in iger iz ekosistema Android oziroma Google Play. V bistvu Philipsovi televizorji z Androidom poznajo daleč največ načinov, kako priti do video vsebin prek spleta – privzeto so že nameščene celo aplikacije za dostop do oblačne hrambe Dropbox, pa sistema TeamViewer za pomoč na daljavo in druge. Minus pa si Philipsova izvedba Androida zasluži zaradi odločitve, da v vseh televizorjih z androidno platformo uporabi enako, čeprav z letnico 2017 nekoliko posodobljeno strojno platformo. Štirijedrni procesor sicer zadovoljivo poganja večino aplikacij, a bi boljša strojna zasnova lahko televizor mimogrede spremenila še v igralno konzolo. Je pa televizor kljub temu dobro odziven, tudi pri hitrem preklapljanju med aplikacijami.

Philips 55PUS6482 je po našem mnenju vreden 200-evrskega doplačila v primerjavi s cenejšim modelom, saj za ta denar dobimo boljšo matriko, višjo svetilnost zaslona in tehnologijo krajevnega zatemnjevanja slike (Micro Dimming Pro). Rezultat je pristnejša in bolj kontrastna slika, ki pa ji vendar manjka nekaj podrobnosti do najboljših. To je očitno predvsem pri prikazu zahtevnejših vsebin. Predvajanje zvoka je po zaslugi vgrajene zvočne poličke in dveh nizkotonskih membran na hrbtni strani televizorja pozitivno odstopalo navzgor.

Izdelovalec je temu televizorju tudi že dodal daljinec nove generacije, ki je večji, a kljub temu z manj tipkami, so pa zato te večje in bolj vsaksebi, zato je uporabniška izkušnja znatno boljša. Kdor bi rad televizor uporabljal tudi kot spletni brskalnik ali odjemalec e-pošte, bo zelo vesel tipkovnice na hrbtni strani daljinca. Vsekakor gre za enega najbolj uravnoteženih televizorjev na tokratnem preizkusu.

Za: Uravnoteženost, osvetlitev okolice AmbiLight.

Proti: Nič.

Philips 55PUS7502

O tem, kaj zmore tehnologija natančne osvetlitve LED v Philipsovih televizorjih z letnico 2017, priča model 55PUS7502, ki je trenutno uvrščen tik pod prestižni televizor z zaslonom OLED. Razlika v primerjavi s cenejšimi modeli je hitro vidna, saj je slika še bolj živobarvna in kontrastna, preizkus s fotografijami in posnetki s hitrim gibanjem pa potrjuje odlične rezultate. Zanje je v bistvu še najbolj zaslužen novi slikovni procesor P5, ki optimizira prikaz slike glede na predvajano vsebino. Philipsovi slikovni procesorji so bili vedno v samem vrhu, s P5 pa ta izdelovalec vsekakor daje tekmecem vedeti, da še kako obvlada izračune in umeščanje vmesnih sličic. Televizor Philips 55PUS7502 se je tako pri predvajanju zahtevnih testnih posnetkov, ki so narejeni za to, da izpostavijo morebitne šibke točke zaslonov in vgrajene elektronike, še najbolj približal modelu z zaslonom OLED. Slika je v vseh razmerah vrhunska, televizor pa omogoča, da jo izdatno nastavljamo. Tega se bodo lotili le najbolj zagrizeni, saj so že nastavljeni načini izbrani in umerjeni zelo posrečeno. Sliki nimamo kaj očitati.

Da bi Philips upravičil ceno poldrugega tisočaka, je televizor odel v tanko aluminijasto ohišje in ga postavil na vrtljivo stojalo. Vgradil je tudi odlično zvočno rešitev – tanka polička z zvočniki in na hrbtni strani tri bas membrane so po glasnosti in kakovosti predvajanega zvoka zasenčili vse tokrat preizkušene televizorje.

Upoštevaje sodobno različico Androida, število že nameščenih aplikacij (roko na srce, večina uporabnikov uporablja le tisto, kar so jim namenili izdelovalci), sodoben daljinec (ki pa mu manjka funkcija glasovnega upravljanja) ter vrhunsko sliko in zvok, je rezultat jasen – gre za prejemnika zlatega Monitorja.

Za: Kakovost slike in zvoka, osvetlitev okolice AmbiLight.

Proti: Nič.

Samsung UE49MU6402U

Samsung nam je poslal na preizkus 49-palčni model televizorja, ki ga odlikuje dobro razmerje med ceno in tehničnimi podatki. Slednji seveda niso niti blizu tako zelo opevanim modelom QLED, kljub temu pa televizor brez težav predvaja vsebine ločljivosti 4K, pri čemer se zanaša na trike tehnologij za izboljšavo kontrasta (megakontrast!) in kristalnih barv. A ko ga postavimo ob katerega izmed tokrat najboljših televizorjev, jasno pokaže svoje omejitve, predvsem 50 Hz zaslon in razmeroma počasnega »matematika«. Je pa s tehnologijo krajevnega zatemnjevanja konkurenčen podobnim modelom, podpora prikazu video vsebin, zajetih s tehniko HDR, je samo plus.

Gre za pameten televizor, ki gradi na platformi Tizen, s katero Samsung konkurira vsem drugim. Uporabniški vmesnik je pregleden in preprost, čeprav televizor ne premore vseh naprednih funkcij dražjih modelov. Kljub temu lahko Samsung pohvalimo, da je obdržal funkcijo pošiljanja slike s pametnega telefona na televizor, kot jo poznajo tudi (skoraj) vsi dražji konkurenti. Prenovljen predvajalnik večpredstavnih vsebin tudi stavi na preprostost in se dobro odreže pri predvajanju avdio in video gradiva (podpira zvočna zapisa DTS in Dolby Digital Plus). Po zvočni plati ni presenečenj, vgrajeni zvočniki so na ravni podobno cenjenih tekmecev, taka je tudi njihova končna ocena.

Odet v aluminijasto ohišje in na trinožnem podstavku je videti premijsko, za razred boljši, a po prikazani sliki ne sodi tja. Všeč nam je bil minimalistični daljinec, ki premore le osnovne gumbe – ti se lahko uporabijo za več funkcij, pozna pa tudi glasovne ukaze.

Za: Preprost uporabniški vmesnik, daljinec.

Proti: Povprečna slika.

Samsung QE65Q7FAMT

Kot da bi Samsung ne želel, da opravimo primerjavo jabolk z jabolki (torej 55-palčnih modelov), nam je poslal na preizkus še 65-palčni televizor iz nove družine Q7F. Ta je še elegantnejši, za razliko od predhodnih zastavonoš pa nima več ukrivljenega zaslona (to pozdravljamo). Je pa pokazatelj tega, kaj zmorejo južnokorejski inženirji iztisniti iz matrike LCD in robne osvetlitve LED s krajevnim zatemnjevanjem – to je podoben recept kot pri konkurentih, le da ga Samsung poveličuje v nekaj novega: QLED. V televizor vgrajeni štirijedrni matematik je »navit« do skrajnih mej, pri prikazovanju slike signala DVB-T je njegovo pomoč včasih najbolje kar odkloniti, drugače je končna slika videti izumetničeno. Povsem druga zgodba so viri (zelo) visokih ločljivosti. Posebej lahko pohvalimo prikaz HDR video vsebin in fotografij, prikazane barve so res odlične, tudi s prikazom hitrega gibanja televizor nima večjih težav.

Samsung moramo pograjati zaradi odločitve o uporabi dodatnega vmesnika OneConnect s priključki, ki je v času, ko so televizorji toliko napredovali, da se lahko upravičeno vprašamo, kaj sploh še lahko prinese ločljivost 4K, vse manj logična. In to ob odločitvi inženirjev, da slike 3D ta televizor ne prikazuje. Samsungov marketinški oddelek sicer izpostavlja tanko optično povezavo, s katero lahko vmesnik s priključki namestimo stran od televizorja, ki se (morebiti) nameščen na steno zlije z okoljem.

Vsega 3,9 cm debeli televizor je pravi lepotec tudi od strani, a le dokler gledamo njegovo linijo. Kakovost prikazane slike s premikanjem iz središča vidno upada, a večina uporabnikov televizor vendarle postavi na sredino dnevne sobe.

Premijska pa ni le velikost (65 palcev), temveč tudi cena televizorja, ki pa v tem primeru premore še dober in precej zmogljiv zvočni sistem. Daljinec izžareva prestiž, pri televizorju, ki je ocenjen na več kot tri tisoč evrov, to tudi pričakujemo. Je enostaven in uporaben, seveda se lahko z njim tudi pogovarjamo.

Za: Kakovost slike visokih ločljivosti, daljinec.

Proti: Zunanja enota s priključki, cena.

Sony Bravia 55XE8505

Sonyjev televizor Bravia 55XE8505 prav tako uporablja zaslon s tehnologijo kvantnih pik in preverjeni slikovni procesor X1 Triluminos. Zalaganje z vsebinami ultra visoke ločljivosti je pravi balzam za oči, takrat televizor gledalca navduši z res kontrastno sliko, globoko in pristno črno barvo ter nasploh širokim barvnim razponom. Tudi prikaz tekočega gibanja mu ne dela težav. Malenkost slabše od neposrednih konkurentov se je odrezal le pri prikazu vsebin, zajetih s tehniko HDR, podobno kot Samsungov »velikan« pa boleha za isto težavo – čim bolj v televizor gledamo s strani, tem slabša je slika. Prikazovanje slike standardne ločljivosti televizorju ne gre nič bolje od rok kot konkurentom.

Bi si pa lahko japonski izdelovalec v letu 2017 omislil nov daljinski upravljalnik, saj razen namenskega gumba za Google Play (gumb Netflix so imele tudi prejšnje generacije) daljinca niso spreminjali – še vedno se na njem gnete nekaj deset tipk. K sreči androidno gnani televizor posluša govorne ukaze, pa tudi drugače ga je lažje krmiliti prek telefona. Večpredstavni predvajalnik še vedno šepa za konkurenti, tako po grafični podobi kot funkcionalnosti. Tudi prevodi uporabniškega vmesnika bi si zaslužili posodobitev – televizor podnapise predstavlja kot »podnaslove«.

Je pa Sony presenetil s ceno, ki je tokrat Bravio postavila bliže glavnima konkurentoma, LGju in Philipsu. Nekaj varčevanja je šlo očitno na račun vgrajenih zvočnikov. Škoda, včasih so Bravie »razumele«, da je zvok pol uporabniške izkušnje.

Za: Kakovost slike visokih ločljivosti.

Proti: Uporabniški vmesnik, daljinec.

Tabela [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki