(Skoraj) brez žic
Slušalke Bluetooth so na voljo že dolgo, a so jih le redki jemali resno. Letos pa smo dobili nekaj telefonov, ki so se odpovedali klasičnemu vhodu za slušalke in Bluetooth je naenkrat postal bolj zanimiv.
Kabel je kabel
Slušalke Bluetooth niso enakovredna zamenjava za klasične slušalke na kabel. To je najpomembnejše in tega se je treba zavedati, če se odločamo za takšne slušalke. Ker je Bluetooth brezžična povezava, si pošiljanje zvoka olajša tako, da zvok stisne in pošlje do slušalk. Rezultat bo tako vedno slabši, kot če bi zvok telefona do ušes potoval po kablu. Omenjeno težavo skušajo izdelovalci reševati z različnimi kodeki, ki zvok stiskajo bolje. Tak je na primer dokaj razširjen kodek aptx, ki ga podpira kar nekaj slušalk v tem članku, a mora za izkoristek v aptx znati zvok stisniti tudi naprava, ki ga oddaja. Pred nakupom slušalk se tako splača preveriti, ali naš telefon zna stiskati z aptx.
Brez kabla ni boljše, je pa lažje
Zvok torej s slušalkami Bluetooth ni boljši, a imajo eno prednost, ki zna marsikomu pomeniti dovolj dober razlog za nakup. Ko se enkrat znebimo kabla in hodimo naokoli s slušalkami, ki z žico niso zasidrane v naš žep, je svoboda pri premikanju zelo dobrodošla. Čeprav se to morda sliši kot malenkost, je v praksi potem težko iti nazaj na ožičene slušalke.
Ker ni kabla, se tudi odpravi težava z zapletanjem v žepu, saj tudi slušalke Bluetooth nimajo dovolj dolgih kablov za v ušesa, da bi se resno zapletali. To so seveda le rešitve za malenkost večje udobje, a lahko iz izkušenj povemo, da smo se hitro navadili poslušanja brez kablov.
Odstranitev kabla pa seveda potegne s seboj to, da je treba te slušalke polniti. Nekatere sicer imajo možnost delovanja tudi prek kabla, a brezžičnost zahteva baterijo, ta pa omejuje avtonomijo. Pri vseh slušalkah Bluetooth se avtonomija meri v dnevih, a je seveda odvisna od količine dnevne rabe.
Z odstranitvijo kabla tako pridobimo elegantnejšo rabo, dobimo pa slabši zvok in še eno napravo, ki jo je treba polniti.
Iz slabega na slabo
Zvok je prek Bluetootha slabši, a kaj to v praksi pravzaprav pomeni? Če večino časa poslušamo govorjeno besedo, prav velike razlike ne bomo zaznali in bo kakovost zvoka bolj odvisna od samih slušalk kot od stiskanja, ki ga izvede Bluetooth. Govorjena beseda je pač zvočno dosti bolj preprosta, to pa seveda ni res pri glasbi. Če je na slušalkah vedno le glasba in je kakovost pomembna, potem zadovoljive rezultate dobimo šele z najdražjimi slušalkami Bluetooth, ki podpirajo aptx.
Kljub temu pa se je ob kakovosti zvoka treba vprašati, česa točno smo vajeni. Če glasbo že ves čas poslušamo s slušalkami, ki smo jih dobili v škatli s telefonom, potem že zdaj nismo navajeni na dober zvok. Prehod z brezplačnih ali poceni slušalk na slušalke Bluetooth zna biti neopazen. Več razmisleka in denarja pa je treba vložiti, če glasbo poslušamo z dobrimi slušalkami in bi se radi znebili kabla. Za te uporabnike zna biti prehod dosti bolj boleč in zna biti, da bo Bluetooth razočaral.
Zvok
Z vsemi slušalkami, ki smo jih dobili v roke, smo poslušali nekaj enakih skladb in en podkast. Tako smo lahko slišali razlike v zvoku tako, da sam zvok ni bil spremenljivka. Vsekakor pa so sodbe pri zvoku vedno subjektivne, saj nekomu lahko več basa ugaja, nekdo drug pa hoče bolj nevtralen zvok. Vsekakor smo ocenili, ali zvok dosega neki higienski minimum tako, da smo opozorili na tiste slušalke, ki imajo resnično podpovprečen zvok. Ker imajo vse slušalke Bluetooth vgrajeno baterijo in sprejemnik/oddajnik, so razmeroma drage, tako da so slušalke, za katere damo več deset evrov in potem dostavijo resnično podpovprečen zvok, nesprejemljive.
Egonomija
Morda najpomembnejša lastnost slehernih slušalk je ergonomija. V tokratnem članku smo imeli slušalke za v ušesa, na ušesa in okoli ušes. Pri vseh treh različicah se hitro zgodi, da nas slušalke motijo, oziroma so tako neprijetne, da jih ni mogoče uporabljati. Pri tistih v ušesih je najteže soditi, saj ima vsak človek drugačno uho. Takšne, ki ušesa objamejo, so ponavadi najprijetnejše, a tudi med njimi se najdejo kakšne, ki motijo. Največ težav pa povzročajo slušalke, ki ušesa le pokrijejo. Že tiste boljše pač pritiskajo na ušesa in jih je najteže uporabljati dlje časa. Če so takšne slušalke narejene slabo, pa začnejo motiti po nekaj minutah rabe, zato je tudi priporočljivo, da pred katerimkoli nakupom v trgovini slušalke preizkusimo.
V ušesa
Philips MyJam SHB5250 so dokaj značilne Philipsove slušalke nižjega cenovnega razreda. Vedno premorejo nekaj oblikovanja in materiali, uporabljeni pri izdelavi, so praviloma boljši kot pri naključnem neznanem izdelovalcu. Premorejo zelo soliden zvok, ki ni tako zadušen kot pri sestrskih ActionFit SHQ6500. Od Ankerjevih slušalk za v ušesa pa se razlikujejo po tem, da je baterija ločena od slušalk, kar pride prav pozimi, ko nosimo kapo. Slušalke za v ušesa, ki imajo baterijo vgrajeno v del, ki gre v ušesa, štrlijo ven in posledično motijo, ko si čeznje navlečemo zimsko kapo. SHB5250 so tako prototip slušalk, ki smo jih opisali v uvodu, saj so poceni in dostavijo soliden zvok, ki je primerljiv slušalkam, ki jih dobimo v škatli s telefonom. Philips tudi ne varčuje pri izdelavi, tako da so lahko dober začetni korak v vode brezžičnih slušalk, da človek preveri, ali je prehod v brezžično prihodnost vreden. Njihova edina resna hiba je, da komu morda ne bodo lepo stale v ušesih, saj so narejene podobno kot Applove slušalke za iPhone. Tako da je to odvisno od ušesa do ušesa.
Philips ActionFit SHQ6500 so športna različica modela MyJam in športnost je vidna povsod. Začne se z bolj gumirano izdelavo, ki je tako vodotesna, da je mogoče z njimi teči po dežju, oziroma bodo prenesle večje količine potu med vadbo. Predvsem so pri Philipsu dobro naredili del, ki gre v ušesa, saj je gumiran in ima majhno »rokico«, ki pomaga držati slušalke v ušesu tudi ob večjih tresljajih. Še najbolj razočara zvok, ki je morda zaradi bolj vodotesne izdelave zelo zadušen. To sicer ne bi smel biti izgovor, a ostaja dejstvo, da je zvok neprimerno slabši od sestrskih (in cenejših) MyJam. Kljub temu se Philipsu poznajo desetletja izdelave slušalk, saj oba njihova primerka za v ušesa nista slaba. Zaradi zadušenega zvoka je težko priporočiti ActionFit, a če v kateri od naslednjih različic zvok popravijo, bo šlo za dobre slušalke ob vadbi. Glede na ceno pa se veliko več dobi z modelom MyJam.
Anker Soundbuds sport je avtor tega članka na Amazonu kupil zato, ker so bile poceni in ker so bile ocene na Amazonu pozitivne. Oboje se je izkazalo kot dovolj resnično, da nakup ni bil napačen, a so Anker Soundbuds daleč od popolnega izdelka. Zvok je, recimo, za odtenek slabši kot pri Philipsovih MyJam, a ker gredo Ankerjeve slušalke z gumo neposredno v ušesa, je zvokovna slika nekoliko boljša. Nekaj malega pomaga še odstranjevanje šumov (noise cancellation), ki pa nikakor ni tako napredno kot v dražjih modelih. Ankerjeve slušalke so zelo nadležne pozimi, saj imajo baterijo vgrajeno v del, ki gre v ušesa, in zelo štrlijo ven. Tam so tudi gumbi in tistega za vklop in izklop (predvajanje/premor) je preprosto najti, gumba za premikanje med skladbami pa sta tako skupaj, da ju je težko ločiti.
Prednost slušalk, ki gredo neposredno v ušesa, je še ta, da dobimo poleg več različnih velikosti silikonskih vložkov, tako da bodo obstale v kateremkoli ušesu.
Sony MDR-EX750BT so sicer res slušalke za v ušesa, a že cena daje vedeti, da niso v enaki kategoriji kot do zdaj opisana konkurenca. Zvok je med slušalkami za v ušesa najboljši in narejene so iz odličnih materialov.
Težava teh slušalk je oblika, saj so narejene tako, da okoli vratu nosimo polobroč, ki ima na koncu dve kratki žici in slušalke. So nekakšen vmesni člen med slušalkami, ki jih nosimo na glavi, in takšnimi, ki jih povezuje žica. Nekako s to obliko pridobimo najslabše obeh svetov. Obroč je bolj nadležen za prenašanje kot kratka povezovalna žica med slušalkama, medtem ko za ta denar dobimo že konkretne slušalke za čez ušesa. Te pa so približno enako okorne pri prenosu.
Sony MDR-EX750BT niso slabe slušalke Bluetooth, a so v primerjavi z drugimi slušalkami za v ušesa dosti manj praktične in kot take manj zanimive.
Philips MyJam SHB5250
Cena: 20 EUR.
Za: Poceni, soliden zvok.
Proti: Morda ne bodo lepo stale v ušesih.
Philips ActionFit SHQ6500
Cena: 40 EUR.
Za: Gumirane, obstanejo v ušesu med vadbo.
Proti: Preveč zadušen zvok.
Anker Soundbuds sport
Cena: 20 EUR.
Za: Majhne, soliden zvok.
Proti: Nadležne pozimi.
Sony MDR-EX750BT
Cena: 200 EUR.
Za: Zvok, izdelava.
Proti: Manj praktične kot klasične za v ušesa.
Na ušesa
BaseTech TWNT-530-H1 so ob vklopu piskale, dokler jih nismo povezali s telefonom. To ni bila dobra popotnica, a je lepo nakazovala preostalo izkušnjo. Zvok je povprečen in oblikovanje se močno napaja iz modela Beats Solo3. A največja težava je ergonomija, saj gre za slušalke za na ušesa in če takšne slušalke niso udobne, se to najprej začuti, saj pritiskajo na ušesa. Basetechove so tako neudobne, da jih je nemogoče jemati resno.
BoomPods Wireless Headpods imajo enak problem ko Basetechove slušalke, in to je slaba ergonomija. Slušalke, ki jih nosimo tako, da nam pritiskajo na ušesa, morajo biti do ušes prijaznejše. BoomPods imajo še slabši zvok in zelo močne nizke tone. Gumbi na strani med delovanjem utripajo z modro svetlobo, kar sicer daje vedeti, da smo brezžično povezani, a v javnosti izpade preveč kičasto. Nauk slušalk za na ušesa iz poceni materialov je, da bodo zelo verjetno neudobne, tako da nakup takih slušalk prek spleta oziroma brez preizkusa v trgovini ni priporočljiv.
Philips SHB3060 in SHB3185 so enake slušalke. Vsaj tako mislimo po guglanju in preizkušanju. Sicer jih dobimo v različnih embalažah in ene imajo peno, ki se dotika ušes malenkost bolj nežno. Večjih razlik pa nismo našli.
Slušalke imajo nekaj več basa, a je zvok soliden. Gumb za predvajanje je na desnem ušesu in tam sameva, kar je dobrodošlo, saj ta gumb tudi največ uporabljamo. Pri obeh slušalkah je to tudi gumb za sprejem klica. Philips je treba predvsem pohvaliti pri ergonomiji, saj so to udobne slušalke in daleč od groze, ki jih ušesom povzročajo Basetechove in Boompads slušalke.
Pri slušalkah za na ušesa se je pač treba zavedati, da niso za daljšo rabo, saj se jih bodo ušesa prej ali slej naveličala. Za prevoze z avtobusom in občasno rabo doma in na delovnem mestu pa znajo priti zelo prav. Tudi zato, ker so to ponavadi slušalke srednjega cenovnega razreda.
Panasonic BTD10 je leto starejši model, ki ga je zdaj nadomestil Panasonic BTD5, a sta še vedno oba na voljo. Gre za podobne slušalke kot Philipsova modela za na ušesa in tudi Panasonic zna delati udobne slušalke. Sicer so Philipsove nekoliko bolj ergonomske, a ne veliko. Zvok je primerljiv s Philipsi, tako da ni nič posebnega, a za Bluetooth povsem sprejemljiv.
Dejansko je izdelava starejšega modela BTD10 nekoliko bolj všečna in daje boljši občutek trdoživosti. So pa pri BTD5 popravili gumbe, ki so zdaj gumirani in jih je laže najti.
Tako Philipsove kot Panasonicove slušalke za na ušesa so cenovno ravno dovolj ugodne, da z zvokom, ki ga dostavijo, še nekako upravičijo svoj obstoj. Zvok je dovolj boljši od slušalk, ki smo jih dobili s telefonom, cena pa ni previsoka za nekaj, kar ima baterijo in deluje brezžično.
Predvsem pa glede na tokratno bero naprav lahko rečemo, da je bolje staviti na bolj znane znamke. Tudi zato, ker je njihove slušalke v trgovinah ponavadi moč preizkusiti.
Beats Solo3 Wireless so zdaj Applov izdelek. Tako lahko takoj pohvalimo izdelavo in zvok. Prva je na ravni kalifornijskega podjetja, zvok pa je presenetljivo dober. Da, slušalke Beats so znane po tem, da imajo preveč basa, a smo imeli tokrat na preizkusu take, ki so z basom še bolj pretiravale. Pri Beats je pač treba vedeti, da imajo poudarjene nizke tone, a ko jih postavimo ob bok cenejšim slušalkam, je zvok kljub vsemu boljši. Jih pa prekašajo slušalke Samsung in Sony, ki so narejene za nošnjo okoli ušes. Dobrodošlo je še to, da poleg dobimo dober etui za prenašanje naokoli. To je v embalaži le pri najdražjih slušalkah na tokratnem preizkusu. Predvsem smo etuije pogrešali pri slušalkah za na ušesa, saj je vedno nevarnost, da se jim v nahrbtniku/torbi kaj zgodi.
Sicer pa je največja težava Solo3 Wireless cena, ki je glede na konkurenco previsoka. Sony in Samsung sta za manj denarja dostavila enako ali pa celo malce več. So pa Solo3 zelo dobre slušalke in če vas ne moti poudarjen bas, dobra izbira.
BaseTech TWNT-530-H1
Cena: 30 EUR.
Za: Nič.
Proti: Neudobne.
Philips SHB3060
Cena: 45 EUR.
Za: Ergonomija.
Proti: Zvok ni nič posebnega.
Philips SHB3185
Cena: 65 EUR.
Za: Ergonomija.
Proti: Zvok ni nič posebnega.
BoomPods
Wireless Headpods
Cena: 55 EUR.
Za: Nič.
Proti: Neudobne. Preveč basa.
Beats Solo3 Wireless
Cena: 270 EUR.
Za: Izdelava. Zvok.
Proti: Veliko basa.
Panasonic BTD10
Cena: 70 EUR.
Za: Ergonomija.
Proti: Zvok ni nič posebnega.
Panasonic BTD5
Cena: 90 EUR.
Za: Ergonomija.
Proti: Zvok ni nič posebnega.
Okoli ušes
Samsung Level On so slušalke , ki objamejo ušesa in tak sistem je ponavadi najudobnejši. Level On ne razočarajo, saj so na glavi zelo udobne. Oblikovno so morda nekoliko kričeče, a nekateri to od svojih slušalk zahtevajo, drugi pa imajo radi bolj umirjeno oblikovanje. Poleg dobimo etui, ki pa je mehak in ni na ravni tistega, ki ga priložita Sony in Apple.
Pri Level On so zanimivi tudi gumbi, ki jih pravzaprav ni, saj je površina slušalk okoli ušes občutljiva za dotik. Drsenje prsta levo in desno nas premika med skladbami, drsenje gor in dol pa viša in niža glasnost. V praksi se sistem obnese dobro, a je treba nekaj učenja. Predvsem gesta dvojnega dotika za predvajanje in premor se včasih zazna kot dvig glasnosti. Zelo dobro se obnese še odstranjevanje šuma, zvok pa je zelo soliden. Samsung skuša nekako ujeti Beats in to mu tudi uspe.
Sony MDR-100ABN so oblikovno zelo všečne slušalke, če so vam bližje bolj umirjene oblike. Mi smo sicer dobili na posodo rumeno različico, ki je kričeča, a so črne dosti bolj umirjene. Prav tako je priložen dober etui, ki je pri takšnih napravah nuja.
Zvok je na ravni Beats in Samsunga, s tem da je še nekoliko bolj uravnotežen. Prav tako navdušita izdelava in ergonomija. Sicer so morda Samsungove slušalke najudobnejše, a to je vedno tudi posledica oblike glave, ki jih nosijo. Zelo dobro je tudi odstranjevanje šuma, ki pri slušalkah, ki objamejo ušesa, pride še kako do izraza.
MDR-100ABN so zelo dobre slušalke, ki lepo povežejo Sonyjevo znanje oblikovanja in večdesetletno tradicijo izdelave slušalk.
Kaj torej izbrati
Ocenjevanje zvoka je zelo nehvaležno, saj je tisto, kar slišimo, odvisno od naprave, ki zvok predvaja, od posnetka, ki je predvajan, zadnji člen v verigi pa so slušalke. Kot smo napisali na začetku, Bluetooth pač zahteva stiskanje zvoka in če ste navajeni dobrih slušalk, boste nad slušalkami Bluetooth najbrž razočarani.
Prvo pravilo pri nakupu teh slušalk naj bo, da se jih gre v trgovino preizkusit. Najprej zaradi zvoka, predvsem pa tudi zaradi udobja.
Med cenejšimi slušalkami za v ušesa so odlična izbira za vstop med slušalke Bluetooth Philipsove MyJam SHB5250. Zvok je dober, izdelava solidna in cena prijazna.
Med slušalkami za na ušesa so drage in dobre Beats Solo3 Wireless. Cena je visoka, a tudi veliko dobimo. Za cenejšo možnost pa je pogled v smer Philips SHB3060 in SHB3185 pametna izbira.
Oba para slušalk, ki objameta ušesa, sta legitimna izbira, čeprav bi dali prednost Sonyjevim MDR-100ABN, a tudi Samsungov model ni kar tako.
Predvsem pa se je zaenkrat bolje izogibati manj znanim izdelovalcem, ko kupujemo slušalke za na ušesa in čez ušesa.
Samsung Level On
Cena: 205 EUR.
Za: Udobje. Odstranjevanje šuma.
Proti: Slab etui.
Sony MDR-100ABN
Cena: 220 EUR.
Za: Zvok. Etui.
Proti: Nič.
