Polizdelek

Da, vem, ni dolgo tega, kar sem že pisal o »polnečem«, takrat je bil na tapeti Google. Tokrat mi je povzročil glavobol OpenOffice oziroma njegov urejevalnik besedil. Čeprav sem prepričan, da tudi Google Doc/Drive na tem področju ni veliko boljši.

Tako GoogleDrive kot OpenOffice sta urejevalnika besedil, ki sta se prilagodila in znata brati in pisati de facto standard, datotečni format DOC(X). In obvladata določen odstotek zmogljivosti, ki jih uporablja Microsoftov Word.  Slednjega pač lahko privzamemo kot standard na tem področju in mu pripišemo, da obvlada 100 % zmogljivosti današnjih urejevalnikov besedil. Pa čeprav velika večina uporabnikov uporablja le morda 10 % teh urejevalnikov ali pa še manj. Dokler OpenOffice, LibreOffice, Google Doc in kar je še podobnih »officeov« uporabljamo kot bolj ali manj napredno beležnico (Notepad), načeloma ni težav. Nastanejo pa, ko poskušamo uporabniki Worda uporabiti tiste odstotke zmogljivosti, ki se avtorjem alternativnih urejevalnikov zdijo nepomembne. Ali pa manj pomembne.

Zadnje čase sem se med take uporabnike preselil tudi sam, ko sem v Wordu sestavil diplomsko nalogo (po dvajsetih letih, hura!). Da, vem, diplomske naloge se izdeluje v LaTEXu, me prepričujejo. Jaz ne, hvala.

Ugotovil sem, da je Word v resnici presenetljivo zmogljivo orodje, če si vzameš nekaj časa in ga poskušaš razumeti (pri čemer pomaga Googlov iskalnik, ki je že v popolnosti nadomestil tipko F1, ki sicer še vedno prikaže besedilo s pomočjo). Diplomska naloga je namreč »malce« zahtevnejši dokument, kot so članki, ki jih službeno premetavam zadnjih 20 let; pri njih je zaželeno, da je oblikovanja kar najmanj. Naučil sem se dosledno uporabljati sloge (iz njih je Word samodejno sestavil kazalo), podpise k slikam in tabelam (iz teh je sestavil seznam slik in tabel) in seveda vire oz. bibliografijo, ki se je na koncu dokumenta tudi sestavila v seznam virov. Seveda sem se pozabaval tudi s številčenjem dokumenta oz. le nekaterih njegovih delov (section). V začetku sem resda kolebal med tem, ali naj se grem vse to ročno ali naj se vendarle prepustim avtomatiki, a sem ocenil, da bo veliko bolje vložiti pol urice učenja, kot pa vedno sproti popravljati množico različnih tipov številčenja. Razburil sem se le nad tem, da Word seznam virov shranjuje ločeno od datoteke DOC, v datoteki XML na nekem X podimeniku, kar pomeni, da jih je nemogoče popravljati na drugem računalniku, če se ne potrudimo prenesti tudi datoteke XML. Čudaško, Microsoft, res, a sem preživel.

Skorajda težko pa bi tako rekel za avanturo z OpenOfficem, ki ga za delo že od nekdaj uporablja naša lektorica (in to na Macu!). Z njim tako uspešno lektorira članke (tudi z vklopljenim sledenjem popravkov), da sem v resnici kar pozabil, da nima »pravega« Worda. Dokler nisem odprl lektoriranega dokumenta z diplomsko nalogo! Na prvi pogled je bil videti še kar ok, le nekaj strani se je malce podrlo (očitno zaradi spremenjenih nastavitev robov strani), a nič hujšega. Slike, in celo tabele, so ostale nedotaknjene, ker jih nisem  nič oblikoval.

Hudir se je seveda skrival v »podrobnostih«. Seznam virov (doooolg) se je spremenil v navadno besedilo, povezave z besedilom so se prekinile; reference v dokumentu so prav tako postale navadno besedilo. Morebitno popravljanje je postalo nemogoče. Seznam slik in tabel na koncu dokumenta je kar izginil! Številčenje slik in tabel v samem dokumentu se je podrlo, tako da sem imel v dokumentu kar naenkrat po pet različnih slik z oznako »Slika 6«. Glavno kazalo je sicer ostalo, a je bilo popolnoma drugače oblikovano kot v izvirniku. Številčenje strani pa se je začelo s številko 11, ker se je pač podrla informacija o več samostojnih delih dokumenta. Skratka, katastrofa! K sreči me je spet rešil »izvirnik« oziroma Wordova možnost primerjave dokumentov, ob pomoči katere sem z nekaj ročnega dela v dokumentu pustil vse lektorske popravke in obenem preklical vse »pokvarke«, ki si jih je privoščil OpenOffice.

Naj povzamem – OpenOffice je polizdelek! Kaj pol-, ničizdelek, če ga potrebujete za kaj več kot beležnico z vstavljeno sliko ali dvema. Razumem, da so se razvijalci odločili, da ne podprejo stotin in stotin zmogljivosti, ki jih zmore Microsoftov Word, toda ali je bilo to res treba narediti tako, da uporabnik vse skupaj ugotovi šele, ko odpre pokvarjen dokument?

OpenOffice je v resnici slaba reklama za odprtokodno programje, čeprav vse skupaj nima prav nobene zveze z odprtokodnostjo. Navsezadnje je tudi Firefox odprtokodni program, da o strežniku Apache niti ne govorim, pa sta na svojih področjih vodilna. Enako je slaba reklama tudi za uvajanje odprtokodne programske opreme v javno upravo, za katero se trenutno (spet) zavzemajo nekatere nove stranke in s tem poskušajo postati znane vsaj med mladino. Sam takega polizdelka na svoji delovni mizi že ne bi hotel imeti, pa četudi bi bil zastonj. Malo denarja, malo muzike …