Podatkovna trojica

Objavljeno: 2.11.2017 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Preizkusi | Revija: November 2017

Podatkovni strežniki, znani kot NAS oziroma omrežene podatkovne shrambe, so preproste naprave, ki pa pogosto nosijo kar velika bremena – preizkusili smo tri nove modele, ki merijo na zahtevnejše uporabnike.

V zadnjih letih se dogajajo na področju shranjevanja podatkov kar veliki premiki, NASi so pri tem v zanimivem položaju, ko jih nekateri uporabniki potrebujejo manj, drugi pa celo več kot nekdaj.

Po eni strani proizvedemo vse več podatkov – doma imamo več digitalnih fotografij in video posnetkov, bolj ali manj posnetih s telefoni, a so tudi telefonske presenetljivo težke, saj so ločljivosti fotografskih tipal tudi pri telefonih že kar visoke. Vajeni smo, da je vse digitalno in da do istih datotek dostopamo iz presenetljivo velikega števila naprav. Tudi računalniki, ki so bili nekoč namizni in imeli prostora za večje število pogonov in se pogosto niso nikoli ugasnili, so danes prenosni z omejenim diskovnim prostorom (zaradi manjših SSDjev še toliko bolj), obenem pa jih tudi ne puščamo prižganih ves čas.

Po drugi strani so se tako domači uporabniki kot podjetja vse bolj navadili uporabljati spletni oblak. Fotografije počivajo pri Googlu, na Facebooku ali Instagramu. Pogosto niti ne zapustijo telefona, s katerim so narejene, morda se kdo tu in tam odloči, da bi jih bilo fino pretočiti še kam drugam. Tudi dokumenti vedno bolj počivajo v oblaku, enako velja za marsikatero datoteko, ki je nekoč ležala na naših pogonih.

Podobno je tudi pri piratstvu. Pri marsikaterem uporabniku se je kdaj zdelo, da želi pretočiti k sebi ves splet – glasba in filmi so dobesedno leteli po bakrenih in drugih povezavah, vse to je bilo treba nekam shraniti. Danes pa so pretočne storitve tudi pri nas že lepo razvite, razširjene, navsezadnje so tudi cenovno vedno ugodnejše. In, najpomembneje, preprosto jih je uporabljati – preprosteje od piratstva.

Tako je zamisel, da bi imeli doma zabojček z več diski, marsikomu tuja. Po drugi strani pa je zanimivo, da so naprave NAS v nekaterih podjetjih prav zaradi prehoda v oblak zapolnile nekatere niše, ki so jih pred leti držali klasični strežniki. Če smo imeli strežnik, ki smo ga potrebovali za poganjanje nekega določenega programskega paketa, smo ga pač hkrati uporabili še za streženje datotek. In ko se je omenjeni programski paket preselil v oblak, je morda postalo bolj smiselno, da je »resni« strežnik svoje mesto predal takemu NASu. Slednji je cenejši in ga je preprosteje vzdrževati, obenem je občutno varčnejši, kljub vsemu pa ponuja tudi veliko majhnih funkcij, s katerimi lahko prevzame tudi kakšno zahtevnejšo vlogo (denimo strežnik VPN ali DNS).

Kljub temu se vidi, da se je razvoj teh naprav malenkost upočasnil. Tempo objave novih modelov je sicer še vedno soliden, a so razlike manjše, kot so bile pred leti. To sicer pišemo že nekaj let, a smo enostavno prišli do podobne točke kot pri namiznih in prenosnih računalnikih – ozkih grl je vedno manj, tudi nekaj let star model še vedno povsem zadostuje. Novi modeli tako iz leta v leto dobijo nekoliko hitrejši (in pogosto tudi varčnejši) procesor, malo več pomnilnika, tu in tam se naredi tudi rošada z vmesniki.

Tokrat smo dobili na preizkus tri nove modele podjetja Synology, vsi trije so namenjeni nekoliko zahtevnejšim uporabnikom, bodisi zahtevnim domačim ali pa podjetjem. Gre za modele DS718+, DS218+ in DS918+, tisti plus v imenu nakazuje pripadnost zmogljivejši seriji naprav. Prva dva podpirata vgradnjo dveh pogonov, zadnji pa štiri pogone.

Synology praktično že leta uporablja enako oblikovanje in estetiko, kar je dobro. Ohišja so namreč med najtišjimi, saj imajo na ključnih stičiščih gumijaste čepke (za zmanjšanje vibracij klasičnih pogonov HDD), zadaj pa velike (posledično počasne in torej tihe) ventilatorje. Obenem je vgradnja pogonov nadvse enostavna, pred nekaj leti so za pritrditev pogonov na nosilce prešli na enostavna plastična vodila, kar postopek še pohitri. Pri vseh lahko pogone zamenjamo med uporabo. Vsi trije podpirajo tudi menjavo (oziroma nadgradnjo) pomnilnika, tudi to je enostavno izvedljivo. Ventilatorji naj bi zdržali celotno življenjsko dobo naprave, če pa je bila potrebna menjava, je tudi to razmeroma enostavno izvedljivo.

Pri vmesnikih ni večjih presenečenj, modela DS718+ in DS918+ ponujata po dva omrežna vmesnika, DS218+ pa enega. Seveda gre v vseh primerih za vmesnike z gigabitnimi hitrostmi. Pri dražjih dveh modelih lahko nastavimo vzporedno delovanje (za doseganje višjih hitrosti), lahko nastavimo, da ob nedelovanju ene povezave ves promet steče po drugi, lahko tudi vsakega povežemo v drugo omrežje (torej enega v omrežje 192.168.0.xx, drugega v 192.168.10.xx). Vsi trije imajo en vmesnik eSATA, ta bo koristen predvsem za priklop hitrih zunanjih diskov in razširitvenih enot, manjši dve napravi imata vsaka po tri vmesnike USB 3.0, večja, torej DS918+, pa dva ta vmesnika. V vseh treh primerih je eden od teh vmesnikov na sprednji strani enote.

Synologyjev Package Center ponuja kar veliko dodatnih aplikacij, s katerimi razširimo funkcionalnost NAS naprave.

Vse tri enote uporabljajo Intelove procesorje Celeron, DS218+ konkretno dvejedrni model J3355, drugi dve pa štirijedrni J3455. Gre za Intelove procesorje, ki ponujajo varčno in tako razmeroma hladno delovanje, najdemo jih tudi v kakih majhnih računalnikih vrste »nettop«, in brez težav opravijo z večino opravili, ki se jih bomo tu lotevali. Opravili smo preizkuse hitrosti, a pri tem opažamo, da so te naprave v praksi bolj omejene s hitrostjo uporabljenih pogonov kot z lastno strojno opremo – vsaj pri navadnih opravilih in pri branju in pisanju iz enega računalnika.

Med zanimivimi aplikacijami najdemo spletni strežnik Apa­che, strežnik za Wordpress, ph­pBB, aplikacije za izdelavo var­nostnih kopij, podprta je celo virtualizaci­ja.

DS218+ in DS718+ imata sicer 2 GB pomnilnika, večji model pa 4 GB, v vseh primerih lahko pomnilnik tudi samo dokaj enostavno nadgradimo. Vsi modeli imajo dve reži za pomnilnik, od tega je ena že zasedena. V uporabi je pomnilnik DDR3L, črka »L« v oznaki pomeni nizko napetost, s čimer so tudi ti moduli energetsko varčnejši in toplotno manj zahtevni. Velja omeniti zanimivost modela DS918+, da ima preprosto dosegljivi reži za vgradnjo majhnih pogonov SSD v obliki M.2 NVMe – to deluje kot dodatni medpomnilnik, kar zna biti koristno pri uporabi šifriranja (vsi trije modeli podpirajo šifriranje AES 256) in pri drugih podobnih opravilih.

Zanimiva novost je tudi prehod na datotečni sistem Btrfs (namesto prejšnjega EXT4). To je načeloma vezano na različico operacijskega sistema DSM (konkretno od vključno DSM 6.0 naprej), a tudi omejeno na dovolj zmogljive naprave. Podprte so praviloma naprave z dodanim znakom »+« v imenu, nekje od leta 2012 naprej. Btrfs ima namreč kar nekaj naprednih funkcij, denimo kontrolne vsote (checksums) za podatke in metapodatke, s čimer lahko prepozna pokvarjene datoteke. Je pa procesorsko nekoliko zahtevnejši od prej uporabljenega EXT4. Deluje v kombinaciji z večino oblikami RAID, tudi RAID 1, RAID 5 in Synologyjev lastni SHR.

Operacijski sistem DSM je že leta ena od pomembnejših prednosti Synologyjevih naprav. Ponuja izredno pregledne in enostavne možnosti upravljanja s temi enotami, obenem pa tudi možnost namestitve dodatnih aplikacij prek spletne tržnice. Po privzetem je omogočena namestitev le aplikacij, potrjenih s strani Synologyja, a se v spletu najdejo tudi nepotrjene aplikacije. V osnovi pa gre še vedno za izpeljanko Linuxa, kar pomeni, da si lahko omogočimo tudi dostop SSH do sistema in ročno popravljamo kakšne nastavitvene datoteke – tega sicer res ne priporočamo.

Med zanimivimi aplikacijami najdemo spletni strežnik Apache, strežnik za Wordpress, phpBB, strežnik za storitev Discourse, aplikacije za izdelave varnostnih kopij v različne storitve (denimo Amazonov Glacier), podprta je celo virtualizacija z aplikacijo Docker. Synology ponuja tudi lastno aplikacijo za poganjanje virtualnih naprav. Ta je v času pisanja sicer še v preizkusni (beta) obliki, podpira naprave Windows in Linux. Za to potrebujemo dovolj zmogljivo napravo, je pa podprta na vseh treh preizkušenih modelih, a se moramo zavedati omejitev strojne opreme (procesorja, pomnilnika).

Naprave podpirajo vse pogoste oblike polj RAID, med njimi velja izpostaviti Synologyjev lastni SHR (Synology Hybrid Raid). Ta deluje na podlagi tehnologij LVM, v praksi gre za to, da pogone različnih velikosti razdeli na manjše segmente in med njimi ustvari polje RAID (večinoma RAID1 ali RAID5). Posledica tega je, da lahko pri enoti s štirimi diski vstavimo pogone različnih velikosti in bo izkoristek prostora bistveno večji kot pri klasičnih oblikah RAID. Obenem ponuja tudi možnost, da sproti večamo polje s tem, da manjše pogone po potrebi zamenjamo z večjimi. Vsi preizkušeni modeli podpirajo pogone do velikosti 12 TB, tako klasične 3,5-palčne kot manjše, 2,5-palčne (kakršni so v rabi pri prenosnikih).

Nova trojica naprav ponuja res veliko funkcionalnosti ob dobrih zmogljivostih in možnosti razširitve. Edina resna pomanjkljivost teh naprav je cena. Brez pogonov stane DS-218+ 370 evrov, DS-718+ 494 evrov, večji DS-918+ pa 617 evrov.

Synology DS-218+

NAS za 2 pogona

Izdeluje: www.synology.com

Prodaja: www.xenon-forte.si

Za: Zmogljivost, programska razširljivost, enostavno upravljanje.

Proti: Cena.

  

Synology DS-718+

NAS za 2 pogona

Izdeluje: www.synology.com

Prodaja: www.xenon-forte.si

Za: Zmogljivost, programska razširljivost, strojna razširljivost, enostavno upravljanje.

Proti: Cena.

  

Synology DS-918+

NAS za 2 pogona

Izdeluje: www.synology.com

Prodaja: www.xenon-forte.si

Za: Zmogljivost, programska razširljivost, strojna razširljivost, enostavno upravljanje.

Proti: Cena.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki