Neskončno ali neomejeno?

Živimo v prepričanju, da bodo brezžične komunikacije zamenjale vse druge oblike pretoka podatkov. In vendar – »po žici« že vrsto let uživamo neomejene mesečne pakete, brezžični paketi pa nas še vedno omejujejo.

Pa ni bilo vedno tako. V ZDA je, denimo, prihod prvega iPhona pospremila tudi kampanja takrat edinega privilegiranega operaterja AT&T, ki ga je smel prodajati in je v paketu ponujal tudi neomejen prenos mobilnih podatkov. Uporabniki najboljših telefonov so pač morali imeti tudi neomejen dostop do najboljšega omrežja, so si zamislili Applovi in operaterjevi prodajniki. Pristop je bil z uporabniškega stališča odličen, tako zelo, da infrastruktura AT&T prometnega navala ni zdržala in je bil kar dolgo sopomenka za nezanesljivo povezavo. Operater se je odzval z edino logično rešitvijo – neomejenih paketov ni več ponujal. Obstoječe uporabnike pa je po preneseni določeni količini podatkov hitrostno omejil in jim »neomejene« pakete še vedno podaljševal. Ameriški regulator, FCC, ni bil navdušen – AT&T bo, kot kaže, zaradi zavajanja z »neomejenim« moral plačati kar 100 milijonov dolarjev kazni!

Se sliši znano? (Ne kazen, omejevanje.) Da, omejevanje je že dolgo standard tudi pri nas. S to razliko, da so naši operaterji pri prodaji paketov očitno bolj natančni in neiztožljivi. Če se ozremo po oglasnih panojih, spletnih pasicah in televizijskih oglasih, je očitno, da so operaterji začutili, da uporabniki potrebujemo predvsem podatke. Prav, tiste minute in esemesi so itak vedno nekje pripeti zraven, ampak že sama imena paketov nakazujejo, da pravi boj poteka za podatke. Paketi so tako Gigantski, Ultimativni in, da, Neomejeni in Neskončni. Čeprav vsi vemo, da v resnici niso niti neomejeni niti neskončni. Se obeta kje kakšna kazen? Očitno ne, kajti prav povsod je zraven nekje še zvezdica, ki pravi, da bo uporabnik po porabljenih X GB podatkov upočasnjen na 64 Kb/s. Mimogrede, se še spomnite, koliko je 64 Kb/s? Včasih smo temu rekli »hitri internet«, navsezadnje je to hitrost povezovanja ISDN …

Da, s stališča mobilnega operaterja se tako upočasnjevanje sliši smiselno, pravzaprav tudi s stališča uporabnika, ne nazadnje si ne želimo težav, ki so jih imeli AT&T-jevci s svojimi prvimi iPhoni, mar ne? Pa vendar, ali je v današnjem pravno na vse načine reguliranem svetu res dovoljeno, da kar vsako zavajanje (in priznajmo si, osnovni cilj imen, kot sta Neskončni in Neomejeni, seveda je zavajanje) »opravičimo« z drobno zvezdo? In če se že strinjamo, da bi več kot X GB današnjih paketov res potrebovali le »pirati«, ki bi prek mobilnega omrežja k sebi torrentali kupe filmov, ali ne bi bilo pošteneje pakete prodajati pod bolj realnimi imeni, kot so Paket 1 GB ali Paket 2 GB?

Sicer pa o tem (ponovno) pišem zato, ker smo se za to številko Monitorja še posebej prebijali skozi take in podobne ponudbe in pakete, ko smo hoteli sestaviti kolikor se da pregleden spisek možnosti, ki jih imamo, če se letos odločimo za dopust na hrvaškem morju. Ponudb je kar nekaj, prav vsak od naših operaterjev se nekaj trudi v tej smeri. Pravzaprav, če smo pošteni, nekateri se trudijo šele po tem, ko ugotovijo, da je ponudbo predstavila konkurenca, toda o tem kdaj drugič. Za X evrov si lahko torej kupimo Y GB podatkov, po porabljeni količini pa se hitrost večinoma zmanjša, da, uganili ste, na 64 Kb/s. Kar v resnici pomeni, da bo elektronska pošta še vedno delovala, kaj več pa že težko.

Hkrati je na voljo tudi kar nekaj možnosti »nakupa interneta« na licu mesta, na Hrvaškem. Če smo zahtevni uporabniki (beri, če bomo na morju dlje časa in nam bo dolgčas ;) in bomo potrebovali veliko interneta, tudi videa, je slednje najboljša izbira, četudi ta ne bo neomejena. Po drugi strani bomo za novo SIM-kartico potrebovali usmerjevalnik, torej še en telefon ali pa ključek USB za računalnik. Ali kar mobilni telefon s prostorom za dve SIM-kartici, kakršnih naši mobilni operaterji (razumljivo) nočejo prodajati. Udobneje se je odločiti za domači zakup gigabajtov, vendar tudi dražje. Pa še deliti tako »kupljen internet« je težje. Resda lahko danes vsak telefon prepričamo, da postane tudi usmerjevalnik, vendar to pomeni, da mora biti stalno »v hiši« (apartmaju, prikolici, šotoru …).

V resnici je še največja težava to, da se o pravi izbiri odločamo že doma, pred odhodom na počitnice, ko v resnici še nimamo ključnega podatka – kako močan mobilni signal je tam, kjer bomo preživeli naslednji teden ali dva. Če hočemo uporabiti ponudbo slovenskega operaterja, tako in tako nimamo izbire, saj so ti povezani le z enim hrvaškim ponudnikom, in če ta v našem gozdičku »ne lovi« … Če hočemo uporabiti paket BonBon, je težava podobna, saj ga moramo naročiti prek interneta, da nam kartico SIM pošljejo na dom. V resnici je najbolje kar odpotovati in na licu mesta preveriti pokritost in se nato prvi dan ukvarjati z nakupi SIM-kartic ali pošiljanjem ustreznih vklopnih esemesov.

Pa srečno!